Prikaz objav z oznako Bion. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Bion. Pokaži vse objave

sreda, 26. maj 2021

Ko odide nekdo izmed nas …

V spomin na Johna Southgatea

 

 

Ko odide nekdo izmed nas, je to vedno izguba. Tudi če si z njim izgubil stik že davno prej. Ko se človek, s katerim si nekoč imel intenzivne stike, zgubi s tvojega življenjskega obzorja, ne zaradi kakšnih nesoglasij ali zamer, ko se pač vajine življenjske poti razidejo, bolj zaradi naključnih dogodkov, izgube pravzaprav ne doživiš, morda celo ne opaziš. Seveda te nanj občasno spomni kakšna skupna stvar – ko gre za Johna, ko vzameš v roko njegovo delo, ko ga citiraš ali usmeriš študente, naj berejo njegove stripe.[1] Ob lepih spominih ti je lepo, občutek izgube, ki se nakaže, pa nemudoma potolažiš z mislijo, da ga boš poklical, mu pisal, obiskal – kar pa seveda ne storiš, kakor tega nisi naredil že vrsto let. A ko človek umre, je ta, prej komaj zaznavna izguba, dokončna, neizpodbitna.

Takrat je priložnost za slovo, tokrat dokončno. Čeprav potrti, obujamo lepe spomine. Na človeka, na trenutke, ki smo jih skupaj preživeli, na stvari, ki smo jih skupaj delali. Je čas izgube in rekonstrukcije. Je čas prehoda – ne samo za Johna, tudi za nas. Kar je bilo njegovo in naše, je zdaj samo naše. Johna ni več, da bi nam ugovarjal, ko se odzovemo na njegovo misel, ali pa, da bi, kakor se je pogosto zgodilo, bil presenečen in da bi rekel: »Še sam se tega ne bi spomnil!«, To, kar tudi sicer velja, da se, ko nekaj izrečeš, zapišeš, temu tudi odrečeš, postane absolutno. To Johnu nikoli ni bilo posebno mar, zadovoljen je bil, da lahko kaj podari, in vesel, če smo darilo sprejeli. Zdaj, ko mu ne more biti mar, je mar nam. Kar je ustvaril, ni dediščina, je skupno dobro. Skupno dobro, ki ga lahko vsak uporabi na svoj način in v svoj namen. Skupno ni le v tem, da je vsem na voljo, skupno je tudi, ker nas, hoteli ali ne hoteli, povezuje. Tako, kakor nas je nekoč povezalo prav z Johnom.

 ***

Johna sem prvič srečal na ljubljanski železniški postaji, kolodvoru. Spoznal sem ga po klobuku in pipi (tako mi je naročil) in pa po dveh najstniških otrocih – Leonu in Eli.[2] Utrujeni od 24-urne vožnje so bili veseli, da so prispeli na cilj. Pravzaprav ne še, čakala jih je, po premoru, še pot (takrat ne z avtom, ampak vlakom) na tabor Črnega Mrava v Marindolu ob Kolpi. Od tam pa na poletno šolo v Štatenberg.

Seveda smo Johna poznali že prej, a le po njegovih delih. Prvič sem ga zasledil leta 1978 v članku v reichovski reviji Energy and Character, ki jo je urejal David Boadella in na katero sem se kot nadobuden Reichovec bil naročil.[3] Članek je pritegnil pozornost, saj je odstopal od siceršnje vsebine revije, ki se je posvečala predvsem temam reichovske telesne terapije, včasih tudi vprašanjem »energije«, kot jo je zastavil Reich – tako v filozofskem kot tudi eksperimentalnem smislu. Tu pa je bil članek, ki se je ukvarjal s psihodinamiko procesov samoupravljanja oz. »delovne demokracije« v zadrugah. Ne le manjkajoča družbena razsežnost, privlačila je tudi skupinska dinamika, ki je pomembno krojila življenje raznih terapevtskih šol, a so večinoma bile nanjo slepe. Ne le za boljše delovanje teh skupinic, temveč tudi pri samem terapevtskem delu, ki je večinoma potekalo skupinsko, a brez posebnega ozira, kaj se v skupini dogaja. Mene osebno je branje tega članka motiviralo, da sem naposled prebral Bionovo klasiko.[4]

Ta drobec sem skorajda pozabil, dokler mi John ni poslal stripa, ki je kompletno predstavil študijo, o kateri je poročal.[5] Je pa pomemben za razumevanje Johnove poti in sploh stanja duha na začetku neoliberalizma. V tovrstne terapije in v gibanje za človeško rasti (oz. novih humanističnih terapij) so se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja veliki meri zatekli aktivisti 68'. Nova levica je namreč zahtevala ne le spremembo ekonomskih družbenih razmerij temveč tudi spremembo miselnosti, prevrat v naših glavah in dušah. Revolucijo subjektivnosti. Po zatrtju revolucionarnega vrenja, ko ni bilo več toliko masovnih protestov, zasedb fakultet, šol in tovarn, so bile aktivistom na voljo tri opcije. Prava je bila trdovratno vztrajati v političnem boju, se organizirati podtalno in militantno z namenom sprožitve ljudskega oboroženega upora – kar je pripeljalo do nastanka Rdečih brigad v Italiji in Frakcije rdeče armade v Nemčiji. Druga je bila v smislu »dolgega pohoda skozi institucije«, tretja pa posvetiti se spreminjanju subjektivnosti – miselnosti, odnosov, sebe – kar je pomenilo udinjati se v psihoterapiji.[6]

A ta terapija je morala biti drugačna od klasičnih. V duhu tistega časa je morala biti skupinska, neposredna in nekonvencionalna. Morala je obljubljati nekaj več kot ležanje na kavču, morala je organizirati (ali vsaj inscenirati) duševni prevrat, izbruh potlačenih čustev, upor proti ponotranjenim avtoritetam in hipno osvoboditev in možnost ustvarjanja povsem drugačnih odnosov tukaj in zdaj. John se je iz organizatorja demonstracij prelevil v organizatorja tovrstnih dogodkov in praktik. Med drugim je bil, če se prav spomnim, tudi eden izmed vodilnih članov Quaesitorja, prvega centra za osebno rast in humanistično terapijo v Londonu, ki ga je nekaj časa vodil drugi naš znanec David Brandon.

Problem, s katerim so se morali ob prehodu iz političnih gibanj v terapevtska bivši aktivisti in antiavtoritarci spopasti, je bil v tem, da je že sam obrazec, ki ga terapija uvaja, avtoritaren. Zelo očitno je, da je terapevt avtoriteta, pa naj je tako sproščena in prisrčna. Odvisnost terapirancev od njega ali nje pa očitna. Razrešitev protislovja med odvisnostjo od avtoritete terapevta in bojem zoper patriarhalno avtoriteto se je kazala v skupinah brez vodij (leaderless groups) in pa v sosvetovanju – terapevtskem delu na vzajemen način.

Bosonogi psihoanalitik je Johnovo delo, ki je najbrž doživelo največ ponatisov.[7] Je sinteza dveh tovrstnih tradicij – samoanalize, kakor jo je že zdavnaj zastavila socialno usmerjena psihoanalitičarka Karen Horney, in sosvetovanja (co-counselling), ki ga je desetletje prej razvil Harvey Jackins. Na eni strani gre za povsem logično sintezo, saj gre za podobno prakso, na strani teorije pa, v luči tistega časa, za nezdružljivi teoretični izročili. In prav v tem je bila genialnost Johnove sintez, sestaviti na videz nezdružljive komponente, ki potem delujejo kot celota.

Prav ta majhen priročnik je bil povod, da smo se z Johnom povezali. Lidiji Kunič, takratni knjižničarki in predavateljici angleščine na VŠSD se je zdel strip tako zelo odličen, da ga je kar začela prevajati in smo ga sklenili na bolj-kot-ne fanzinski način izdali.[8] Da ne bi bil povsem piratski, sem pisal Johnu in s povratno pošto dobil paket, v katerem je bilo – še več stripov.

Strip o skupinski dinamiki v skupnosti (community and co-operative group dynamics) je bil tombola.[9] Bil je natančno tisto, kar smo si želeli. Govoril je o resničnih skupinah, ki samoraslo delujejo v skupnosti, ne pa o skupinskih procesih v nekih posebnih, umetno ustvarjenih skupinah, ki jim je spoznavanje skupinskih procesov glavni in edini namen. Skupinsko dinamiko je postavil v družbenih kontekst, v okvir tega, kar skupina dela in si želi ustvariti – torej v okvir organizacijskih in proizvodnih procesov, ne le čustvenih dogajanj. Fascinirala nas pa je tudi sinteza, ki jo je John ustvaril, in sicer sinteza treh avtorjev, treh misli, ki so za nekatere izmed nas bile magistralnega pomena.

John je v izhodišče postavil željo skupine in ugotovitev, da je dogajanje v skupini odvisno prav od zmožnosti skupine željo uresničevati, oziroma od notranjih in zunanjih ovir, da bi jo uresničili. Se pa želja, tako John, oblikuje v orgazmičnem procesu, ciklusu. To je življenjska, in radoživa, ustvarjalna osnova skupine, ki jo je John prevzel od Reicha, a jo v smislu skupinskih procesov razumel na Bionov način – kot zaokroženo sosledje negovanja, energiziranja, vrha in sproščanja. Tako je John preimenoval Bionove osnovne predpostavke odvisnosti, boja ali bega in parjenja. Te se pojavijo na način, kot jih je opisoval Bion, takrat, ko se zgodijo zastoji (v Reichovem besedišču »staze«) pri uresničevanju skupinske želje, iz ustvarjalnega skupinskega procesa nastane kaotično izmenjevanje temeljnih počutij o metafizičnem namenu skupine. Vmesne skupine niso več sinteza oz. kompromis med »delovno skupino« in osnovnimi predpostavkami, kot je nakazoval Bion, temveč med ustvarjanjem in destrukcijo, med zmožnostjo in nezmožnostjo uresničevanja skupinskih želja.

Tretji kralj, ki ga je John pripeljal na prizorišče je bil ob Reichu in Bionu, Paolo Freire. A ta nastopi drugače kot prva dva. Ne vzpostavlja osnovne matrice dogajanja v skupini, pač pa je orodje skupine, da bi postala bolj ustvarjalna, Freirov pristop omogoča ozaveščanje o resničnih skupinskih in skupnih željah in načrtovanje delovanja v skupno dobro, s tem pa tudi večjo stopnjo ustvarjalnega procesa. Raziskovanje želje na institucionalni oz. statutarni ravni, na ravni skupinske ali dejanske želje, osebnih in na koncu nezavednih želja v skupini, ozaveščanje o fazah razvoja in delovanja skupine na registrih produkcije, organizacije in čustvenih odzivov, je akcijsko raziskovanje, način kako skupina postane subjekt.

Prav strip kot medij, ob Johnovi tenkočutnosti in inventivnosti, omogoča predstavitev razmeroma zapletene materije na dokaj razumljiv, a ne poceni način. Prav okvirčki, njihovo sosledje, mešanica risb, izjav protagonistov in spremnega teksta omogoča, da je John postavil tri opuse treh pomembnih ljudi enega zraven drugega – tako da se niso le dopolnjevali, ampak tudi medsebojno oplajali. V njem bralec dobi osnovno informacijo o Bionu, Reichu in Freiru, hkrati pa zelo dober vpogled v delovanje skupin v njihovem »naravnem« okolju, vpogled, ki je dovolj praktičen, da človeka opremi za delovanje. Johnov strip ni banalizacija kompleksne teorije, ni poljudnoznanstvena predelava ezoteričnega védenja, je predstavitev teorije v njeni praktični izpeljavi (praksis), nared za uporabo.

Tudi sicer, v navadnih linearnih besedilih, je John uporabljal slike, sheme, ki ponazarjajo procese. Bil je velik shematik in s temi shemami omogočil spoj med idejami in pojmi, ki se sicer zdijo nezdružljivi, ki imajo svojo lastno logiko in konsistentnost, ki je ni mogoče uporabiti na neki povsem drugi ravni človekovega obstoja oz. delovanja družbe. Prav stripovski način razmišljanja in izkušnja jazz glasbenika (John je bil odličen pianist) mu je omogočila ustvarjati sinteze tam, kjer jih drugi nismo mogli, in ki niso bile le površna eklektika tistočasnih trendov.

To pa je bilo izrednega pomena v tistem času. Takrat se je namreč končevala sektaška ekskluzivnost, ki so jo zahtevale posamezne šole, ki so se od Freuda (in še pred njim) cepile od osnove usmeritve in vsaka posebej, pa čeprav so naslavljale zelo podobno snov, zahtevale podrejanje njihovim kanonom. V pohodu iskanja resnice je resnica lahko samo ena. V resnici pa se je zgodilo prav nasprotno. Množenje, pravzaprav rojenje psihoterapevtskih šol in teorij, ki so jih spremljale, je ustvarilo terapevtski nakupovalni center, v katerem so se ljudje željni spoznanja sprehajali od stojnice do stojnice, nabirali izkušnje in jih potem pri svojem delu ali preprosto v življenju, v glavnem neselektivno, uporabljali.

Sprehajal se je tudi John. A njegov sprehod je bil nekolikanj drugačen. Podobno, kot se je sprehajal po taboru in opazoval otroke pri igri, ne da bi se prav zares v dogajanje vključil, hkrati pa si dovolil navdušenje ob tem, kar je videl, je dojemal nepregledno in kaotično pokrajino raznih praks dela z ljudmi. Kot se je na taboru, potem raje umaknil v jedilnico ali bližnjo gostilno, da bi o tem, kar je videl in izkusil, premislil, skiciral shemo, ki naj bi izkušnjo zajela, je storil tudi ob svojih teoretičnih in prakseoloških sprehodih. Njegova prednost je bila tudi v tem, da ni nikoli (razen morda na koncu svoje kariere) pripadal neki »šoli« ali hotel ustanoviti svojo, raje se je, kot odbegli junec, pasel tam, kjer je bila trava sveža in okusna. Zato je čar njegovih mnogih sintez prav v tem, da v njih neko misel, pogled, ki jo je pri nekem avtorju spoznal, ni podredil drugi, ki naj bi nastajajočemu miselnemu sistemu bila vodilna. V delovanju skupine so registri čustev, proizvodnje in organizacije enako pomembni, se izmenjujejo v razločnih pojavnosti, ki ima vsaka svojo logiko. Prav tako ni merodajna niti institucionalna »želja«, ne privatna, ne dejanska skupinska niti ne nezavedna. Pomembno je, kako med seboj odzvanjajo.

Johnov zastavek ni bil zgolj teoretičen, konceptualen – dognati, kako so ravni človeške eksistence med seboj povezane, kakšno je bogastvo njihove slojevitosti, temveč se je trudil tudi ustvariti praktične, izkustvene povezave – ne le spoznavanja, tudi delovanja.

***

 V času, ko smo se dejansko srečali, se je ukvarjal s temama zunanje in notranje skupinske dinamike[10] in skupnostnih svetovalnih krogov (ali krožkov).[11] Pri slednjih je šlo za korak naprej od Cathy, ki v stripu izvede »naredi si sam« svetovanje za stanovanjsko zadrugo, ki bolj instant rešitvi, da dogajanje v neki skupini opazujejo krogi, ki na način okroglega akvarija (fish-bowl), spremlja več ravni skupinskega dogajanja (denimo: čustveni, organizacijski in proizvodni) hkrati. Za notranjo in zunanjo skupinsko dinamiko pa velja, da skupinski procesi ne potekajo zgolj zunaj v dejanski skupini, temveč tudi znotraj med več deli človekovega samega sebe, ki ni enovit. Notranja skupinska dinamika se oglaša na zunanjo in obratno.

Ti ideji nam je predstavil še isto leto na poletni šoli sekcije za skupinsko dinamiko v gradu Štatenberg, kamor smo se preselili s tabora v Marindolu in ki nam je ostala v spominu ne le po neskončnem Ču-ču vlakcem po grajskih sobanah temveč tudi prav po Johnovi delavnici. V njej je združil obe ideji tako, da je notranji krog igral razne dele neke imaginarne osebe, ki smo si jo na asociativen način izmislili. Človek, ki smo ga takole frankensteinsko (in štatenberško) ustvarili, je bil nadvse zanimiv lik. Nadeli smo mu celo ime (Florijan ali Felicijan, priimka se pa ne spomnim). Ko smo drugo jutro v časopisu prebrali osmrtnico za patra s skoraj identičnim imenom (če je bil naš lik Florijan, potem je bil ta Felicijan) in priimkom, nas je vrglo na rit.[12] Velja pripomniti, da niti udeleženci delavnice niti John nismo bili mistično usmerjeni, nas pa je ta sinhronost močno zabavala.[13]

Je pa to bila tudi najava povratka »h koreninam« – psihoanalize. Danes se ta povratek zdi povsem v sozvočju z epoho »svinčenih let«. Od eksplozije ego psihologije na vse strani v smislu slogana oseminšestdesetih, da je »vse možno«, k minimalizmu Lacanovega označevalca ali, na drugi strani, resničnosti travme v otroštvu (Alice Miller). Za Johna je bilo oboje možno. Za nas je to pomenilo, da smo se naslednjih nekaj let na poletnih šolah ukvarjali s skritimi otroki v nas. John se je pri tem premiku deloma vrnil k samoanalizi Karen Horeneyjeve, a z novim sporočilom, da otrok, ki se skriva v nas potrebuje zagovornika, nekoga, ki je priča krivicam, ki so se mu godile, nekoga, ki ga lahko neguje in okrepi.[14] Tokrat je bil glavni medij samoanalize prosto asociativno dopisovanje – malce tudi po vzoru na korespondenco Freuda in Fliessa, ki ga je John proglasil za enega od prezrtih pionirjev samoanalize.[15]

Tu približno, ali točneje v Bohinju, so se prenehali Johnovi kontinuirani obiski in redno sodelovanje z nami. 10. poletna šola sekcije na temo »psiholoških« pravic otrok je bila najbolj obiskana, a hkrati tudi labodji spev tega gibanja. Veliko nas je na tisto poletno šolo pripeljalo svoje otroke, zanje pa smo morali poslej skrbeti. Ne le za tiste, ki so skriti v nas.[16] Stike z Johnom smo še vzdrževali, a bolj kot posamezniki in bolj kot njegovi gostje v Londonu, kakor da bi on gostoval v Jugoslaviji, ki je potem tudi ni bilo več.

John formalno ni bil del projekta Tempus, ki je zaznamoval marsikoga od nas in pustil pečat v slovenski sociali, je pa tudi v tem pustil svoj odtis – še zlasti pri nekaterih, ki so bili na praksi v Londonu in se z njim večkrat sestali, pa tudi preko bogate mreže stikov, ki jih John zaradi svoje večstranosti imel, prišli v stik z zanje pomembnimi strokovnjaki.

V Londonu smo Johna obiskovali v prostrani hiši, nedaleč od Hampsteadskega parka, lučaj stran od Parlamentnega griča, na katerem so otroci lahko spuščali zmaje. Včasih mu je bilo malce nerodno, da živi v tako prestižnem becirku, a je bil ponosen na to, da se je tja preselil kot član stanovanjske zadruge. Sčasoma so se drugi člani odselili, John pa je prevzel njihove deleže. Ponosen je bil tudi na svojega soseda Erica Hobsbawma, ki se je nekoč Johnu, mimogrede, na pošti, pohvalil z novim prevodom neke od njegovih knjig, John pa njemu nazaj s slovenskimi prevodi v Jugoslaviji – kjer takrat Hobsbawm še ni bil preveden. Je pa naslov 12 Nassington Road, NW 3, bil stalnica v njegovem življenju. John je v svojem času ustanovil številne organizacije – inštitute, centre, založbe – večina jih je imela isti naslov. To je bila njegova »varna baza«, ki mu je omogočala številne izlete, materialna osnova, da se je s Kate ustalil v tokrat v Bowlbyjevem centru in revijo Attachment (Navezanost). Omogočila pa mu je tudi, da je konec življenja, navkljub demenci, preživel prijazno v okolju, ki sta si ga ustvarila in ob jazzu, ki mu ga ni odvzela niti bolezen.

***

Ko rečemo, da je bil John eden izmed nas mislimo na dvoje. Na to, da nas je družila sočasnost idej, ki smo se jih lotili in ki so nas pripeljale skupaj. Pa tudi na to, da je bil, čeprav izjemen, navaden človek. Bil je učitelj brez katedra. Dostopen in radoveden. Od njega smo se naučili marsikaj. Naučili smo se, da je delo z ljudmi predvsem ustvarjalna praksa, da je nezavedno predvsem ustvarjalna zmožnost, da so proste asociacije lahko umetnost in ni treba, da jih imamo le kot orodje mukotrpnega rudarjenja po človeški psihi. Da je delo z ljudmi umetnost, kot Judo – nežen način učenja, v katerem oba udeleženca padeta, da bi se naučila o življenju nekaj novega.

Pokazal nam je, da je možno ustvarjati sinteze, da ni treba človekovo eksistenco zvesti na eno samo raven delovanja, da je naše življenje slojevito, da je treba razne ravni bivanja obravnavati spoštljivo, doumeti njihovo konsistenco in načine kako odzvanjajo na drugih ravneh. Pokazal je, da imamo pravico, morebiti tudi dolžnost, razmišljati široko, da si moramo zaupati in upati ustvarjati pogumne miselne sisteme in da tem sistemom daje konsistentnost etična podlaga – predvsem pravičnosti in zagovorništva šibkih. Da radovednost ustvarja znanje. Da znanje ni kultna zadeva in da ga lahko ustvarjamo predvsem, če ostanemo, in z njim postanemo, neodvisni.

Opogumljala nas je prav njegova nepretencioznost. Če je bil učitelj, je bil tudi učenec, če je bil analitik, je bil tudi analizand, ko je bil avtor, je bil tudi bralec. Tudi ko je bil izumitelj, je bil tudi izum in kot aktivist tudi del akcije. Naučili smo se, da ideje ustvarjamo sočasno in da imamo pravico do radovednosti in do pogumnih misli in dejanj.

Smrt sočasnost prekine. A le za toliko, da se prestavi na drugo raven. Na raven skupnega. V tem nas povezuje Johnova smrt.



[1] Po nekem naključju je bilo v zadnjem letu in pol takih priložnosti veliko. Johnov strip o skupinski dinamiki sem izdatno uporabil v Osijeku ob izvedbi predmeta skupinskega dela in ga masovno citiral v blogih, ki so takrat nastali (začenši z: Flaker, V. (2016), Zašto (opet) grupna dinamika? (predgovor). Vito Flaker agenda [blog], sreda, 27. november 2019, dostopno na: http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2019/11/zasto-opet-grupna-dinamika.html). Nazadnje pa v knjigi o dezinstitucionalizaciji (v poglavju o osemdesetih letih), ki sem jo končal prav takrat, ko je John preminil.

[2] Leon je dobil ime po Trockem, Ela bržkone zaradi jazza.

[3] Southgate J. in Randall, R. (1978) Work democracy and Character, Energy and Character, May 1978.

[4] Bion, W.R. (1963), Experiences in Groups. London: Tavistock.

[5] John Southgate in Rosemary Randall, Psychodynamics of Self-managed groups, Loughborourgh University.

[6] Oseminšestdeseta so na novo odkrila Wilhelma Reicha, ki je govoril prav o tem in ponudil sintezo med marksizmom in psihoanalizo. Zato ni čudno, da se je veliko aktivistov v svinčenih letih usmerilo prav v reichovske pristope.

[7] Southgate, J. in Randall, R. (1976) The Barefoot Psychoanalyst, London: Association of Karen Horney Psychoanalytic Counsellors.

[9] Southgate, J. and Randall, R. (1980), Cooperative and Community Group Dynamics. London: Barefoot Books;

[10] Southgate, J. (1983) Inner and outer group dynamics: working paper No. 1 for students on psychoanalytic counselling and groupwork courses, London: The Polytechnic of North London.

[11] Southgate, J. (1985), Community Counselling Circles. London: Institute of Social Inventions.

[12] Z Zoranom Pavlovićem sva se pogreba tudi udeležila, saj je še eno naključje hotelo, da sva imela prav na dan pogreba v Mariboru, kjer se je ceremonija vršila, na problemski konferenci mladinske organizacije predstavitev izsledkov raziskave o mladinskih delovnih akcijah (tudi v stripu), ki sva jo izvedla tisto poletje. Zvedela sva, da je bil to zelo priljubljen pater, duša in srce organiziranih romanj.

[13] Je pa res, da je za idejo notranje in zunanje skupinske dinamike, ki jo je John ta čas razvil, bila, med drugim, inspiracija tudi duhovna razsežnost, ki jo je John pripeljal iz del Kena Wilberja.

[14] Southgate, J. (1988) The Practice of the therapist advocate, Journal of the Institute of Self-Analysis, vol. 2, no. 1, April 1988, pp. 21 – 56; napisal ga je na počitnicah na Krku 13. avgusta 1987.

[15] Southgate, J. (1987) The Forgotten Pioneer – Robert Fliess, Journal of the Institute of Self-Analysis, vol. 1, no. 1, January 1987, pp. 138–153.

[16] Southgate, J. (1990) Skriti otrok v nas, v: Z. Pavlović (ur.) Psihološke pravice otrok: simbioza in avtonomija: gradiva 10. mednarodne poletne šole Sekcije za skupinsko dinamiko Društva psihologov Slovenije (Bohinj, avgust 1989), Ljubljana: Društvo psihologov Slovenije, str.80–90.

četrtek, 19. december 2019

Grupa pada u nesvijest (grupa 11. dio, komentar 6)


Najviše poteškoća imali smo bilježenjem nesvjesnih želja. Na prvi pogled tu se nije radilo o dvoumicama glede razumijevanja što je to nesvjesna želja, to se nekako podrazumijevalo, već o tome kako te želje registrirati kad su već nesvjesne. Nisu puno pomogli ni ponuđeni trikovi kao: „Napišite što vam prvo padne na pamet!“ ili „Nacrtajte nešto.“ Kao da se ono što želimo nesvjesno ne smije izraziti, kao da mora ostati nesvjesno. (Što ima rezona jer onda ne bi više bilo nesvjesno 😃).

No međutim mislim da se radilo i o problemu razumijevanja odnosno o dvoumici. „Ako ja izrazim nešto što bi moglo prikazivati nešto nesvjesno onda je to moje nesvjesno a ne grupno.“ Nesvjesno je naime obično, u psihoanalitičkoj tradiciji poimano kao nešto individualno, kao konflikti, želje koje zbog društvenih zabrana ili čak traumi potlačujem, stavljam van svoje svijesti. Sanje koje tradicionalno predstavljaju našu podsvijest napokon su nešto što pripada samo nama samima, one su skoro pa najintimniji dio našeg sebstva. Ali s druge strane, iskustva u radu s grupama uče nas da je sve što napravim, kažem, pomislim u grupi, čak ako su to sanje, fantazije i omaške, povezano je s osnovnim pretpostavkama grupe, izražavaju, između ostalog, i pretpostavku koja u danom trenutku ovladava grupnim osjećajima i mišljenjem.

Dali je, dakle, nesvjesno grupno, kolektivno, možda čak društveno? Je. Ali vjerojatno treba raširiti poimanje nesvjesnog. Izaći iz čahure individualizma i locirati nesvjesno u sve ono što određuje naše mišljenje i postupanje a da toga nismo svjesni. To mogu biti navike i drugi automatizmi koji usmjeravaju naše djelovanje[1], mogu biti javne poruke poput reklama koje nas subliminalno navode da kupujemo nešto što drugi hoće, mogu biti društvena uređenja koja usmjeravaju naše interakcije s drugima poput onih koji vladaju u susretima[2] ili institucionalne stege koje onemogućuju da bi željeli bilo što drugo osim onoga što treba željeti.[3]  Spisak bi mogao biti puno dulji i nikad iscrpljen.

Želje u Bionovoj raspravi poprimaju svojstvo pretpostavki.[4] Stvaramo (često nesvjesno) hipoteze o tome zašto se grupa sakupila ali i o tome što bi ju moglo uništiti i na koji način će moći preživjeti. Tu se ne radi toliko o želji o opstanku grupe koliko se radi o tjeskobi, strahu da će je nestati. Taj strah je veoma realan i iminentan, grupe su obično od kratkog daha, obično kraćeg od života pojedinih članova i sigurno kraćeg od postojanja institucija koje su stvorene upravo zato da nadžive kratak vijek pojedinca.[5] Zapravo su grupe lako pokvarljiva roba. I možda su strahovi od izništenja zato toliko življi i obuhvaćajući. Iz toga bi se moglo izvesti da grupa može biti produktivna, nešto zbilja ostvariti, ako (to) prihvaća kao svoj kraj ili pak u ludilu koje nadilazi grupu kao entitet koji ima kraj.

Zato je potreban pristup kao što je Southgateov koji vadi nesvjesno iz zemlje demona i naglašava njegovu stvaralačku bit. Treba dakle nesvjesno osloboditi demona i stvoriti uvjete u kojima nesvjesno čini kraljevstvo kreacije. To je jedna od zadaća onoga što Bion naziva radnom grupom. Ona treba da se brine i o suludim pretpostavkama grupe (neki kažu da grupa, za razliku od pojedinca, nije neurotična već psihotična) i kraju grupe.

Jedan o vidova tog činjenja je upravo stvaranje kartografije želja koje u grupi postoje, između ostalog i stavljanjem njih na različite razine. Premda prihvaćanje ne znači nužno, kao što je stvar u psihoanalize, njihovo osvješćivanje. Prihvaćanje znači i njihovo lansiranje, njihovo jahanje i surfanje na valovima želje.

Referencija

Goffman, E. (1983), Interaction Order. American Sociological Review, Vol. 48, N. 1, str. 1-17.







[1] Dok nisam položio vozački ispit često sam sanjao da vozim auto (uz veliki gušt).

[2] Goffman (1983) to naziva »interakcijskim redom« ili pak okvirima koji organiziraju iskustvo.

[3] I sama psihoanaliza vrlo brzo je prešla na trans-individualne razine mitova kolektivne baštine (Freud i mit o Edipu) ili čak arhetipa (Jung) čak do aksioma da »je želja – želja drugoga« (Lacan) sadržana u lancu označitelja koji sadrži jezik.

[4] Zajedničko željama i pretpostavkama je u tome da i jedne i druge govore o nečemu nepostojećem. O nečemu što postoji samo virtualno (u glavama, srcima, mudima) i što treba (ali i ne mora) tek da se obistini, ostvari. Možda je razlika između ta dva pojma baš u imperativnosti ostvarenja. Želje imaju taj imperativ da ih je treba ostvariti, dok pretpostavke …?


[5] Konačnost je esencijalna ljudska osobina. Ona je bitna odrednica koja dinamizira naš život (pa tako na prilično psihotičnom nivou i grupu). Kažu da su grčki bogovi izmislili ljude baš zbog njihove konačnosti. Jer živjeti u vječnosti je dosadno i totalno neproduktivno. Zašto nešto uraditi danas kad se može sutra ili ikada. Jer sada i nikada u vječnosti je isto. Kad su izmislili ljudi njihov život je bio puno zanimljiviji. Ljudi, svojom konačnošću, dali su bogovima smisao da nešto urade.  

četrtek, 12. december 2019

Priča o grupnom procesu ili kaosu (grupa 8. dio, komentari 3)

Premda se iz Bionovog teksta može implicitno iščitati redoslijed javljanja OP, on eksplicitno drži njihovo javljanje nepredvidljivim – da mogu iskrsnuti neočekivano više je pravilo nego iznimka. Izgleda da one mogu u nekoj grupi trajati samo trenutak da bi ih u sljedećem trenutku zamijenile druge ili pak potrajati duže razdoblje (bez obzira dali su se prometnule u grupnu kulturu ili ne).

No tradicija Tavistock seminara pa i T-grupa u Americi govori nešto drugo. Razvoj grupe u tim laboratorijima grupne dinamike prepričavaju se na isti način kako to sažima drugim riječima Southgate. Razlika, općenito nebitna, je u tome da priča o razvoju grupe u tim tradicijama govori o dva ciklusa koji se odvijaju jedan za drugim.

Ti seminari odnosno treninzi počinju po pravilu bez strukture. Ono što smo kod nas nazvali „nestrukturiranim razgovorom“ u biti znači da designirani vođa grupe ne preuzima standardno očekivane uloge. Ne predlaže dnevni red, ne daje grupi ili pojedinim članovima zadatke, ne uvodi neka unaprijed pripremljena pravila. Pasivan je.[1]

Odustajanje od uloge vođe stvara u grupi prazninu. Javljaju se protesti nad takvim vođenjem, čak zapanjenost: „Koji je sad to …?!“ Nastaje mučni muk.[2] Neki pretpostavljenog, formalnog vođu brane, drugi nude sebe ili nekoga (često čak nešto) kao alternativnog vođu. Ali nitko ne prolazi, je nitko nije, čak ni izvana postavljeni vođa, onaj pravi.[3]

Pravim vođom se postaje u borbi ili bijegu. To se obično događa kad konflikti oko vođenja toliko kulminiraju da preskaču iz kvantiteta u kvalitetu. Nije više važno tko je vođa nego što grupa radi, koji je smisao sudjelovanja u takvoj (smušenoj) grupi. To prate izraziti sukobi između pojedinih članova grupe, nervni slomovi i kojekakvi ispadi, dramatično napuštanje grupe ili pak nedolaženje na grupne sastanke – tada su vođe oni kojih nema – oni vode bijeg. Ili se ti konflikti sublimiraju (ponekad ne baš na sublimni način) u rivalstvu takmičenju s drugim grupama. Kroz takve konflikte konstituira se (barem provizorni) smisao grupe, članstvo grupe (pita se tko je odsutan i gdje je) i pripadnost grupi.

Ovladavanje sukobima, konstitucija grupe i članstva daju temelj izraženom zadovoljstvu s grupom, očaranje njom i zaljubljenost u nju. Kad smo prevladali tu tešku krizu, kad smo drugoga pobijedili (ili barem da nas taj drugi nije dotukao) mi možemo sve. Što grupa može učiniti nema granice.

Ako je to kraj jedne faze to je i početak druge. Očaranju slijedi razočaranje. Taman kad pomislimo što sve možemo zajedno uraditi i ponadati se lijepoj budućnosti grupe, pokaže se da to nije tako, da smo precijenili mogućnosti, sposobnosti da pružaju maksimum koji smo zamislili. (pogotovo ne brinu o nama koliko bismo mi htjeli). To opet vodi u konflikte, sada možda više oko konkretnih uloga i zadaća članova grupe. Još uvijek može biti da se spori o cilju i smislu postojanja grupe, no sada sa naglaskom koliko netko tome pridonosi ili ne. Sporovi trebaju završavati realističnom procjenom članova i uloga u grupi. Prihvaćanjem njihovih nedostataka i prije svega vrednovanjem njihovih sposobnosti i doprinosa radu grupe. 

Ostavivši pitanje jeli ova priča (naracija) o nastanku i razvoju grupe odraz zbilje i koliko je, treba dodati da takva priča nije samo mit koji konstituira grupu nego i projekcija, utopija koja dizajnira grupu. To je scenarij koji stvaraoci i voditelji laboratorija grupne dinamike imaju prije početka njihovog djelovanja, u koji vjeruju i koji obistinjuju. Virtualno on je realan već i prije svojeg provođenja. Pošto je plemenit jer vodi k demokratičnim načinima djelovanja grupa treba ga očuvati bez obzira koliko on bio istinit. Pitanje koje treba tu postaviti je: Postoje li alternativni scenariji koji će omogućiti veći stupanj povezivanja i produktivnosti ako ne već kreativnosti?



[1] Tješi se poput Biona da je radna grupa odnosno radni cilj grupe proučavanje nje same i da je njegov radni zadatak i mandat da to ostvaruje. To je izlika da se stavi u pasivnu ulogu promatrača, da prati i zapisuje što se u grupi događa, čemu se može (ali i ne mora) vratiti u trenutku kad grupa započne „metakomunikaciju« – tj. razgovor o razgovoru.

[2] Tišina koja u tim trenutcima preplavi grupu čest je pojava u takvim početcima grupnog rada. Može se javiti više puta i ponekad biti prilično duga, a pogotovo nesnosna. Tišina iliti muk javlja se i u drugim fazama grupnog procesa odnosno drugih OP. No kvaliteta tih tišina je drukčija. U našoj grupi neku tišinu na sredini naših susretanja nismo doimali kao tešku već kao prijatnu, kao zadovoljstvo s tim da smo u grupi. Kad se tišina javila pri kraju našeg rada ona je bila snošljivija od onih prvih, a pogotovo snošljivija od iminentnog, nadolazećeg razilaska grupe – u tišini smo se preselili kući, k poslovima koje trebamo obaviti van i bez grupe.


[3] Pitanja vodstva grupe nisu uzrokovana nepristajanjem formalnog vođe na standardnu ulogu, izlazak iz te uloge samo ih napravi vidljivijim. I ako formalni vođa preuzima propisanu ulogu ta ista pitanja kompetentnosti, alternativnih vođa, ovisnosti i protu-ovisnosti, javljati će se u pozadini onoga što izgleda kao glatki tijek grupe.

torek, 10. december 2019

Grupa koja pretpostavlja svoj kraj (Osnovne pretpostavke skupine) (grupa 7. dio, komentari 2)



Po Bionu, glavno je pitanje koje treba u vezi grupa postaviti koja je pretpostavka njihovog postojanja. Specifične pretpostavke grupnog postojanja, rezona njihovog rada i sastajanja su bezbrojne. Mogu biti u grupi usuglašene ili može o njima biti spor. Mogu se nadopunjivati ili se međusobno isključivati. Mogu biti više radnog, produktivnog karaktera ili više emocionalnog, ili druželjubivog. Bion, međutim, ukazuje na to, da postoje neke 'dubinske', osnovne pretpostavke. One nisu u prvom planu, očite, nego stvaraju emocionalni temelj grupnog postojanja. Daju opće odgovore na pitanja čemu služi grupa, s kojom svrhom ona postoji odnosno pod kakvom pretpostavkom ona funkcionira ili zašto ljudi u njoj budu. One zahvaćaju cijelu grupu odjednom (od njih se nemoguće distancirati, jer i kada bi to htjeli distanca, disidentstvo bilo bi još uvijek u odnosu na tu pretpostavku). I ne mogu postojati istovremeno u istoj grupi.

Bion nabraja tri ovakve osnovne pretpostavke: osnovnu pretpostavku ovisnosti (OP-O), borbe ili bijega (OP-BB) i parenja (OP-P).

Kod grupe ovisnosti pretpostavka je ta da se o učesnicima neko brine. Da taj netko zna što članovima grupe treba (bolje od njih samih), da je to što je dobro ili loše za njih već negdje piše i da vođa to zna i treba članovima objasniti, isporučiti. Vođa takve grupe može biti „pismo“ ili pak svećenik koji to pismo grupi interpretira. I ako se grupa protiv ovisnosti od vođe buni ona još uvijek djeluje na temelju te iste pretpostavke – i kad nudi novog vođu ili novi princip djelovanja.

Kod grupe borbe ili bijega pretpostavka koja ujedinjuje grupu je opasnost.[1] Grupa se ujedinjuje protiv zajedničkog neprijatelja bilo u borbi protiv njega bilo u bijegu pred njim. Neprijatelj može biti vanjski, neka druga grupa, a može biti i koja druga opasnost, ili može biti unutrašnji – „žrtveni jarac“. Postavlja se pitanje ima li opstanak grupe smisla i koji je smisao opstanka. Vođe postaju oni koji smognu potrebnu paranoju i mogu mobilizirati grupu, možda čak i svojim odsustvom – oni vode bijeg.

U grupi parenja zavladati će žovijalna atmosfera, javljati će se aluzije na seks i romantiku. U takvoj atmosferi grupe ne treba vođa – grupu sastavljaju parovi (vođa će se tek roditi – Mesija). Nade se polažu u budućnost, stvara se utopija boljeg života koji će kad tad nastupiti (što može značiti da se sada ne isplati bilo što poduzeti). 

OP predstavljaju emocionalni dio grupnog zbivanja, onaj fundament (osnovu) koja drži grupu zajedno (kolikogod pretpostavke bile imaginarne i nestvarne).[2] Osjećajno, emocionalno ljepilo grupe. Izrazi koje uvodi Southgate – njegovanje, energiziranje i opuštanje, možda čak i bolje ocrtavaju emocionalni ton grupnih razdoblja odnosno pretpostavki, no ne radi se samo o ozračju nego o pretpostavljanju.

Slično kao što Southgate pravi razliku između kreativnih i destruktivnih grupnih procesa Bion podvlači granicu između osnovnih pretpostavki (OP) i radne grupe (RG). Dok je prekrštavanje u polarizirani par kreacije i destrukcije, premda humanističko, gotovo manihejsko (sa spašavajućim kompromisom intermedijalnosti) razliku između RG i OP možemo shvatiti kao dopunjujuću. RG je, recimo, racionalni vid djelovanja grupe, pretpostavka je da se grupa sastala da nešto radi, pa će se pod top pretpostavkom i organizirati. Međutim ona treba osnovne pretpostavke da ostane živa – ne toliko u smislu diskusije gore već u smislu emocionalnog napona – nijedna ljudska grupa ne može biti tek sastav robota. Pitanje nije ili radna grupa ili funkcioniranje na temelju osnovnih pretpostavki već kako će radna grupa uklopiti osjećajni dio u svoje funkcioniranje, kako će iskoristiti pojedine osnovne pretpostavke da postigne svoje radne ciljeve. Svaka osnovna pretpostavka može imati svoj smisao u određenoj fazi, momentu rada grupe. Ali može, ako je disonantna s modusom koji grupi u tom trenutku treba, grupu osakatiti, učiniti je jalovom, nemoćnom.

Tako treba i razumjeti pojam destruktivne grupe. One se javljaju kad emocije pojedine osnovne pretpostavke preplave funkcioniranje grupe, kad se zbog snage emocija određene pretpostavke gubi kompas, gubi radni vid postojanja grupe. Zato RG mora izraditi, svjesno ili češće nesvjesno, kontejner – posudu koja će emocije sadržati (contain), učiniti ih „sadržajnim“, koja će grupi omogućiti da ih prihvati ili zahvati. U suprotnom slučaju emocije će zapljuskivati preko rubova posude, možda je čak uništiti i preplaviti njezino postojanje. Paradoksno – one pretpostavke koje bi trebale grupu očuvati – uništiti će je do kraja.

Referencija

Guattari, F. (1984). Molecular Revolution, Penguin Books



[1] Pretpostavka opasnosti uzništenja grupe, anihilacije u biti je ono što stvara osnovne pretpostavke, bojazan da grupa neće više postojati prevladava se baš osnovnim pretpostavkama – ili trebamo nekoga tko će nas pred tim zaštititi ili se trebamo protiv opasnosti boriti ili pred njom bježati ili pak stvoriti nešto novo što će nas u budućnosti spasiti. No samo pretpostavka borbe ili bijega izravno adresira opasnost, druge dvije adresiraju zaštitnika ili spasitelja.
[2] Nije opasnost nepostojanja, nestanka grupe nestvarna. Naprotiv, svakoj grupi kad tad doći će kraj. Iluzorne su fantazije da će grupa opstati, preživjeti samu sebe. To zapravo uvode OP. Konačnost grupe je činjenica. S tom činjenicom se grupa mora suočiti, barem ako hoće postati subjekt, kako utvrđuje Guattari (1984: 22) i ne biti ovisna o moći ili idejama nekog drugog ili pak svojim vlastitim. Mora imati moć sagledati svoju smrt (ili ludilo) kojima postaje neko ili nešto drugo.
Suočavanje sa svojim koncem grupe izbjegavaju na dva sasvim suprotna (ali komplementarna) načina. Jedan način je institucionalizacijom grupe s kojom postojanje grupe ne zavisi o konkretnim ljudima i konkretnom sastavu, članstvu grupe nego o funkcijama i unaprijed definiranim strukturama i pravilima – koje može izvršavati bilo tko – tako grupa preživljava bez konkretnih članova. Drugi način je s polaganjem i ulaganjem nade u pojedince koji će, kad apsolviraju grupu, (raz)nositi njezinu baštinu i umnožavati ju.
Ova rješenja uvelike podsjećaju na OP-O i OP-P. Stoga bismo mogli zaključiti da jedino modus OP-BB investira u grupu. Što je donekle točno. Pod tom pretpostavkom stvara se pripadnost grupi (ne ideji ili vezama) i propitkuje, i na kraju možda stvara, smisao postojanja grupe. Na vrhuncu, koji trolistu Bionovih osnovnih grupnih pretpostavki dodaje Southgate, to je ili ludilo ili vizija. Možda je baš otuđenje produkta onaj kraj grupe koji spaja kraj s krajem, koji grupu spaja s okruženjem (zajednicom, institucijom) i pojedincima koji ju tvore.
Dobar primjer sagledavanja smrti je način funkcioniranja grupa za uzajamnu pomoć oboljelih od SIDE u početcima epidemije. I tamo su se pojavljivali karizmatični vođe, sposobni ljudi koji su mogli animirati grupu, mobilizirati resurse itd. Pošto se pretpostavljalo da će aktualni vođa kad-tad umrijeti, članstvo grupe vodilo je računa o tome da bude sve što vođa radi transparentno, poznato svima ostalima tako da kad premine, grupa može nastaviti svojim radom bez nekih većih trzavica. Predviđena smrt vođe postaje masivni temelj demokratičnog funkcioniranja vođe (za kojega se često pretpostavlja u drugim grupama da će uvijek biti tu).
Isto tako bi mogli ljudi koji djeluju u grupama korisnika službi mentalnog zdravlja s pravom pretpostaviti da će njihov vođa kad-tad doživjeti psihički slom i biti neko vrijeme nefunkcionalan. No premda to dobro znaju, tu činjenicu potišću na rub svijesti i prave se da toga neće biti. S time ne izbjegavaju samo pomisao na neku nužnost već izbjegavaju i nelagodu, nepristojnost da nekomu vele da je lud. Ne zovi vraga dok magarac ulazi na vrata.