Proti konservativni revoluciji z revolucionarno konservacijo (tri osi razvoja socialnega varstva 2)

 Pod udarom konservativne revolucije (in neoliberalizma) smo se znašli v položaju, ko se moramo boriti za ohranitev dosežkov socialnega dela, še več – tistih izvornih, na katerih naše delo sploh temelji in ki so pravzaprav civilizacijski dosežki – pritikline, za katere so naši očetje in dedje tvegali svoja življenja.

Med najbolj pomembnimi je ohranjanje stvarnih pridobitev socialne države (ne pa njenega birokratskega, hierarhičnega in gospostvenega ustroja). Ostati moramo zvesti počelom socialnega dela, ki omogočajo solidarno skrb oz. oskrbo drugega, a ne na račun njegove svobode, samoodločanja, s tem tudi zagovorniško vlogo socialnega dela. Hkrati pa se prav danes kaže nuja, da obudimo iz pozabe drugi izvorni krak socialnega dela – skupnostno delo. Strateškega pomena je tudi ohranjanje (in nov razvoj) neformalnih oblik solidarnosti – vzajemne in tudi povsem altruistične pomoči v skupnosti. Ta je še vedno temelj polja, v katerem delujemo.

Poskusi spreminjanja

V vsem tem času je bilo več poskusov spreminjanja oz. izboljševanja sistema. Večinoma so bili neuspešni prav v nalogi spreminjanja sistema, so mu le dodali nekaj in povečali njegovo nekonsistentnost in nepreglednost. »Socialna aktivacija« je dober takšen primer, sama pojem in funkcija te spremembe sta ostala nejasna in sta temeljila na problematični ideološki premisi. Uvedba te funkcije oz. storitve je bila pravzaprav brez učinka (na srečo tudi prav zelo slabega), bila je PR dajanje videza.

Podobno funkcijo je imela tudi reorganizacija centrov, z bistveno bolj pogubnimi posledicami za socialno delo. Zgledala je kot vaja iz zlohotnega »managerializma« – z njo so hoteli ustvariti videz, da bodo popravili sistem. A učinki so bili prav nasprotni od potrebnih – centralizacija, odvzem strokovne avtonomije[1], porast avtoritarnosti, birokratizacija, odtujitev centrov od skupnosti[2] in uporabnikov, zaton socialnega dela na račun socialne administracije.[3][4] 

Osebna asistenca je bila v zadnjem času  edina resnična in produktivna sprememba v sistemu (kapo dol YHD-u). Pa še ta je bila omejena.[5] Kljub temu je, prav zaradi pomanjkanja drugih ustreznih storitev podobnega značaja, bilo po njej veliko povpraševanje. Marsikomu se je življenje spremenilo na bolje, zaživeli so bolj samostojno, marsikomu je omogočila preselitev iz zavoda. Namesto, da bi jo krepili in širili, pa zdaj njen domet ožijo z oženjem upravičenosti, birokratizacijo in administracijo, ki je v nasprotju s filozofijo neodvisnega življenja (iz katere osebna asistenca izhaja).   

Podobna »udomačitev« dobrih zamisli v slabo delujočem sistemu se je zgodila tudi pri uvajanju profilov koordinatorja obravnave v skupnosti in zagovornika z novim zakonom o duševnem zdravju pred približno petnajstimi leti. V zakon so jih uvrstili, kot koncesijo prizadevanjem za dezinstitucionalizacijo, prehod v skupnost. V teh dveh profilih smo videli potencial za skupnostno usmeritev, za preselitve iz zavodov, za krepitev uporabnikov, za povezovanje akterjev in razvoj storitev po osebni meri.

A sta ta lika in njune storitve le malo prispevala k razvoju, prehodu v skupnost. Na eni stani je bilo seme zasejano v jalovo zemljo institucionalnih ureditev, logike skrbništva, na drugi strani pa ju nismo opremili z nujnimi orodji – koordinatorje z budžetom za ustvarjanje, nakupovanje storitev, zagovornike z močno organizacijo in identiteto, ki bi jim omogočala, da bi se zares, korenito in vztrajno potegnili za pravice uporabnikov, da bi »postavili nogo med vrata« in ne popustili pred mletjem institucionalne mašine. 

Sklic

Rape Žiberna, T., Cafuta, J., Žnidar, A., & Flaker, V. (2020). Začetna analiza stanja po izvedeni reorganizaciji: Skupščina kot oblika aktivističnega raziskovanja za izboljšanje delovanja centrov za socialno delo. Socialno delo, 59 (1), str. 3–26.

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][6]

---

[1] Manj diskrecije v postopkih, pri dodeljevanju denarnih pomoči, manj samousmerjanja strokovnjakov, podložnost aparatu itn. so zmanjšali že prej okrnjeno avtonomijo. K temu je že od 90-tih prispevalo večje število uporabnic in začetna centralizacija CSD-jev s prenosom »ustanoviteljstva« z občin na državo. Ne pozabimo, mantra socialnih delavk: »Ko mi bo to naložilo Ministrstvo, bom naredila tako, »... je znana od devetdesetih let prejšnjega stoletja!!!!

[2] Tudi tu gre za že omenjena momenta – prenos »ustanoviteljstva« in povečano število uporabnikov. Ustanovitev »regijskih« centrov (ko regije ne obstajajo!) pa je odgovornost lokalni skupnosti in povezanost z njo še zmanjšala.

[3] »Managerializem« imamo lahko v socialnem varstvu, poleg stvarnih učinkov,  predvsem za ideologijo in slog, ki sta prevladala ob koncu prejšnjega stoletja. Če bi v socialnem varstvu res hoteli biti učinkoviti, bi morali učinkovitost meriti in spremljati z učinki v življenju uporabnika – ali se mu je življenje izboljšalo, ali ima več družbene moči, ali storitve odgovarjajo na njegove potrebe, ali ima vodilno vlogo pri njihovem oblikovanju ipd. To pa upravljavcev (in inšpektorjev), kot kaže, ne zanima. Zanima jih urejena dokumentacija, vnos podatkov v sistem, morda število storitev ipd. 

[4] Na napake in polom reogragniizacije centrov smo opozarjali v seriji skupščin (Rape Žiberna, Cafuta, Žnidar, Flaker, 2020).

[5] Ljudi nad 65 letom starosti na eni strani spodbujajo, da ostanejo zaposleni, na drugi strani pa niso upravičeni do te temeljne storitve. Taka diskriminatorna ureditev je najmanj proti ustavna in neskladna s konvencijami, ki smo jih ratificirali.

[6] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

Odgovornost ključnega delavca 1 (Labirinti odgovornosti 8)

Za ključnega delavca velja, da je v prvi vrsti odgovoren za dobrobit, blaginjo – boljše življenje uporabnika. To, kar sicer velja za vse vloge pri delu z ljudmi, velja še toliko bolj za lik in vlogo ključnega delavca. Ta izhodiščni imperativ dela z ljudmi je sicer toliko splošen, da ga lahko strokovnjaki poljubno preoblikujejo – navadno tako, da njihova vloga in razmerje z uporabnikom postajata čedalje bolj skrbniška in čedalje manj zagovorniška, saj jim od zgoraj podeljen mandat dovoljuje svojo vlogo definirati kot tako, da bolje ve, »kaj je dobro za uporabnika« oz. da tako razume svojo odgovornost za uporabnikovo blaginjo. Tega manevrskega prostora ključni delavec nima in ne sme imeti.

Za ključnega delavca je ključen mandat uporabnika. Tega mu uporabnik podeli z osebnim načrtom. A to ni dovolj. Osebni načrt je predvsem miselna matrica, ki usmerja skupno delo, tlakuje skupno pot. Je tudi izraz uporabnikove volje, a je to le njen zapis in kot tak ostaja virtualen (vrlinski), nekaj kar je treba šele uresničiti. Dejanski mandat se mora ustvariti v dejanskem srečanju dveh ljudi. V zaupanju, spoštovanju, navezavi, celo zaroti – v tovarištvu. Praktično to pomeni iskrenost, iskanje in ustvarjanje skupnih vrednot, ki so potem lahko temelj navezave. Prav slednja je konstitutivna prvina odnosa med uporabnikom in ključnim delavcev. Pomeni tudi preskus ključnega delavca – uporabnik mora vedeti, da je njegov ključni delavec pripravljen tvegati več, kot je le njegova služba, da mu nekaj pomeni kot človek in da je zanj ali zanjo pripravljen narediti nekaj več.

Glavno delo, ki ga mora ključni delavec opraviti, je organizacija oskrbe (po osebni meri) oz. uresničevanje osebnega načrta. Načrt je pravzaprav odziv na človekovo življenjsko situacijo, a vloga ključnega delavca je tudi odzivanje na konkretne življenjske situacije, nuje, ki se dogajajo ob uresničevanju osebnega načrta in mimo njega.[1] Delo ključnega delavca – organizacija in koordinacija vseh nalog in izvajalcev, ki jih predvideva načrt, lahko pojmujemo kot storitev – delo, ki ga opravi po naročilu uporabnika.[2]  A je ta storitev zagovorniška. Kot tako jo v izhodišču definira razmerje med ključnim delavcem in uporabnikom, dejansko pa skupno premagovanje ovir, ki se ob uresničevanju pojavijo – kar je glede na vobče družbeno podrejeni položaj uporabnikov nekaj gotovega, nekaj, čemur se ne da izogniti.

Naloga ključnega delavca je torej omogočati uporabniku, da naredi, dela stvari, ki si jih v svojem življenju želi, njegova osnovna odgovornost je torej za dejanja. Predvsem za svoja, pa tudi za skupna in uporabnikova. A pri slednjih odgovornost ključnega delavca ni za dejanja, ki jih je storil uporabnik ali uporabnica, temveč je njegova odgovornost v tem, da jih omogoči. Za sama dejanja odgovarja uporabnik sam. Odgovornost ključnega delavca ni le v tem, da tovrstno uporabnikovo odgovornost prizna in jo spodbuja, temveč tudi, da njegova ali njena dejanja uzre v perspektivi vrlin (moči) in jih tudi drugim predstavi kot dosežek in uspeh.[3]

Hkrati je odgovornost ključnega delavca tudi v nenehni pozornosti in odvračanju naravnanosti, ki so nasprotne temu. V jeziku pogojev odgovornosti je še posebej pomembno boriti se proti »pripisovanju« odgovornosti za dogodke uporabniku in njegovi stigmi. Spodrsljajev, napak in drugih neželenih dogodkov namreč ne smemo pripisovati uporabnikovi stigmi. Najprej zaradi tega, ker stigma ni dejavnostna, zares predikatna kategorija, ni vzrok ne motiv za neko dejanje.[4] Potem zaradi tega, ker ne gre za hoteno dejanje, ampak za nekaj, kar se zgodi ob udejanjanju drugega namena, je nesrečni dogodek. In nenazadnje, ker tako razumevanje dejanj onemogoči potek interakcije, človeka diskvalificira in hoteno dejanje suspendira. Ključni delavec ima zase in za občinstvo dve orožji, s katerima se tovrstnim težnjam upre: negativne vidike oz. posledice dejanja lahko banalizira, jih uvrsti med dogodke, ki niso pomembni, ki se lahko vsakomur pripetijo; lahko pa, namesto, da jih pripiše stigmi, poskuša zares dojeti – tokrat kot vrlino in ne hibo – in jih tako tudi predstaviti občinstvu.[5]

Skupno delo uporabnika in ključnega delavca je ustvariti pogoje, da se uresničijo cilji osebnega načrta (pa tudi druge majhne želje in hotenja, ki vzniknejo mimogrede ob uresničevanju načrta). Je nadaljevanje dela, ki ga je uporabnik začel z načrtovalcem, je oživljanje črke na papirju. Torej vzpostaviti in vzdrževati mašinerijo, ki bo zagotavljala izide, ki jih načrt predvideva.

Vira:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

---

[1] V tem je tudi ena ob razlik med ključnim delavcem in načrtovalcem. Načrt je celosten odziv na človekovo situacijo. Prav njegova virtualnost omogoča celostni in strateški pogled. Uresničevanje načrta, kar je naloga ključnega delavca, pomeni spoprijemanje z dejanskimi situacijami. V tem spoprijemu gre za dialektiko med zamišljenim in stvarnim, je preskušanje stvarnosti, ki vedno poraja vprašanja, ki jih (virtualni) načrt ni predvidel, pogosto tudi ni mogel predvideti.

[2] Za definicijo storitev glej Flaker, 2015, str. 33–3.

[3] Ko nekaj naredimo, to storimo zaradi koristi, veselja ali užitka, ki ga z dejanjem dobimo, imamo. Negativne posledice so vsakdanjem življenju nekaj, kar se nam utegne zgoditi, ko nekaj opravljamo, nesreča, dogodek. So sekundarna, naključna in neželena plat našega dejanja.

[4] Tudi v primeru »samoizpolnjujoče se prerokbe«, ko nekdo zaradi sekundarnega odklona stori neko dejanje – nima kaj izgubiti, ker ima že tako neko nalepko – je družbena reakcija, ki ga zaznamuje, dejavni del konstelacije, ki sproži odklonsko ravnanje.

[5] Več o tem, kako stigma prekine interakcijo in o popravljalnih manevrih, da se to izteče drugače glej poglavje o »Nelagodju v interakciji« v Dolgotrajni oskrbi (Flaker in drugi, 2008, str. 231–257).

Operaciji C+D: Stopnjevanje intenzivnosti posega je tudi stopnjevanje moči ali nemoči (operacije 18, krepitev moči 4, odnos 7)

Tale blog sem napisal ob razpravah s študenti. En namen je ponazoritev stopnjevanja posegov v življenjski svet uporabnikov. Predvsem pa sem hotel s primerom nazorno pokazati, da krepitev moči ni le upoštevanje perspektive moči, ali kot raje rečem, da se izognemo tej zmedi – vrlin, opogumljanje v pogovoru, skratka, da to ni le pogovorna praksa, temveč tudi praksa delovanja, ukrepov in povsem stvarnih, pa tudi nestvarnih, preureditev.

Vzemimo primer, kakor ste ga navajali v razpravi, in ga z malo domišljije dopolnimo. Prijateljica ima težave v šoli. Ima slabe ocene, učiteljica jo je vzela na piko, grozi ji, da bo razred ponavljala, ali celo, da jo bodo vrgli iz šole.

Raven pogovora. Kot prijateljici, se o njenih težavah pogovarjata. Tolažita se, šimfata učiteljico, ki jo je vzela na piko, iščeta rešitve, razmišljata o tem, kako bi se lahko bolje naučila, kako bi se lahko postavila zase pred učiteljico, snujeta taktike, kako povedati za težave staršem itn.

Podpora. Skupaj poizvesta, kaj se je treba naučiti. Posodite ji zvezke, knjige. Skupaj se učita. Gresta skupaj na pogovor k učiteljici.

Pomoč. Inštruirate jo v predmetih, ki jih obvladate. Stopite do učiteljice in ji pojasnite situacijo in se dogovorite za dodatna izpraševanja. Napotite oz. usmerite jo k šolski svetovalni delavki, s katero se poznate, saj ste sodelovali pri nekem skupnem projektu.

Koordinacija (oskrbe). Zagotovite inštrukcije od sošolk oz. sošolcev, ki dobro obvladajo gradivo. V razredu naredite majhno zbiralno akcijo, da si kupi knjige, ki ji manjkajo. Dogovorite se s predsednico razreda, da opozori razredničarko, da jo imajo nekateri učitelji na piki. S starši se dogovorite, da jo ne bodo izpisali iz šole in v času, ko bo popravljala ocene, ne bodo preveč obremenjevali z delom doma. Zraven pa poskrbita za rekreacijo in sprostitev, določita čas in aktivnosti, ki jo bodo razbremenjevale.

Premestitev. Ker so razmere doma neznosne, se za čas intenzivnega učenja prijateljica preseli k vam. Skupaj gresta med prvomajskimi počitnicami se učit na vaš vikend. (Varianta B – se preseli v internat ali v stanovanjsko skupino; varianta C (lahko tudi v kombinaciji z B) – ker ima na šoli tako zelo slab sloves, se »prešola«).

Ali pa primer iz doma za stare (z malo domišljije dopolnjen). Stanovalka se ne razume s svojo cimro. Imata drugačen življenjski slog, ena gre zgodaj spat, druga gleda televizijo; ena ima rada pospravljeno, druga razmetava. Pogosto se sporečeta itn.

Pogovor. Stanovalka se s svojo stisko in pritožbami oglasi pri socialni delavki. Pogovarjata se tako o stiskah, ki jih doživlja, kakor tudi skupaj iščeta možne rešitve – bodisi v tem, kako se bosta s sostanovalko dogovorili o boljšem sožitju, bodisi o tem, kako se lahko situaciji bolje prilagodi. Raziskujeta tudi možnost formalne pritožbe, o možnostih preselitve v drugo sobo.

Podpora. Socialna delavka informira stanovalko o možnostih pritožbe, ki stanovalka pri njej v pisarni spiše in se pri tem posvetuje s socialno delavko. Skupaj se pozanimata pri glavni sestri o prostih mestih in sobah. Socialna delavka večkrat obišče sostanovalki, da bolje spozna situacijo in tudi da se lahko mimogrede kaj pogovorijo in morda kaj uredijo.

Pomoč. Socialna delavka pokliče glavno sestro in se dogovori za preselitev k drugi sostanovalki. Varianta B: zagotovi ji dodatek za tujo postrežbo in pomoč – tako da si lahko privošči nadstandard enoposteljne sobe. Varianta C: ker preselitev trenutno ni možna (ali pa ker socialna delavka presodi, da bo v drugi sobi spet ista situacija – kar je lahko le opravičilo za nezmožnost prve J) se pogovarja skupaj z obema, kako se bolje razumeti in skupaj živeti.

Koordinacija oskrbe. Ker se v pogovorih izkaže, da je neznosnost življenja v istem prostoru, le ena izmed težav, ki jih stanovalka doživlja, se odločita s socialno delavko, da bosta naredili osebni načrt. Ta poleg cilja preselitve v drugo sobo, zajema tudi več izhodov iz doma (v spremstvu), udeležbo v več dejavnosti v domu in bolj intenzivno družabno življenje, več stikov z vnuki in pa, v času do preselitve, nekoga, ki bo posredoval v sporih dveh sostanovalk.

Premestitev. Preselitev v drugo sobo. Lahko tudi v drug dom ali pa nazaj domov. V slednjem primeru z osebnim paketom storitev, ki bo stanovalki zagotavljal oskrbo, ki jo  potrebuje in zaradi katere je sploh prišla v dom.

***

Kljub temu, da bi morda kdo drug postavil kakšno od naštetih dejavnosti v sosednjo kategorijo, naj bi ta primera dobro ponazarjala tako prehod iz ene stopnje intenzivnosti posega v drugo, kakor tudi logiko, ki velja na eni ravni, na drugi pa ne.

Iz teh dveh ponazoritev je tudi razvidno, da, ko »prestavimo« v intenzivnejšo stopnjo posega, lahko prenesemo oz. nadaljujemo z dejavnostmi nižje stopnje, le da zdaj dobijo drugačen predznak oz. so drugače umeščene v celoten sklop dejavnosti. Prijateljici se namreč še vedno pogovarjata, posvetujeta in svetujeta, vendar zdaj tudi o tem, kaj bosta zares skupaj naredili, kako bosta v svoje akcije vključili še druge, ali celo na kakšnem drugem kraju. Vsaka povečana stopnja intenzivnosti vključuje torej dejavnosti manj intenzivnega posega.

Seveda pa velja tudi obratno, da vsaka manjša stopnja, po definiciji, ne more vsebovati bolj intenzivnih posegov, oz. jih lahko vsebuje le kot posredno posledico svoje lastne intenzivnosti – npr. prijateljici v pogovoru uvidita, da je »prešolanje« najboljša rešitev in potem prijateljica v težavah zamenja šolo, vendar to stori sama, brez podpore, pomoči ali koordinacije svoje prijateljice. A to lahko stori le, če ima za kaj takega dovolj moči (če je pa nima, jo pa bodo drugi vrgli iz šole – brez večjega upora).

Razlika v moči je torej ključ prehoda z ene stopnje na drugo. Gre za razlike v moči med močjo, ki jo človek dejansko ima in ki jo potrebuje, da bi uresničil svoje želje oz. cilje, hkrati gre za razliko v moči med tistim, ki mu pomagajo in agentom pomoči, pa tudi razliko v tipu moči, ki jo generira neka stopnja intenzivnosti posega.

Izhajamo iz tega, da torej prehod z ene intenzivnosti na drugo označujejo primanjkljaj moči, nuja dodatne moči in iskanje novih virov moči in njihova uporaba.

Vir moči v pogovoru je srečanje – z enim ali več sogovorniki, ki odpre prostor za razmislek in za širjenje zavesti o možnostih delovanja. Gre za zgolj osebno okrepitev, ki izhaja iz medsebojnega spoštovanja, perspektive vrlin (moči).

V podpori je vir moči moč drugega, torej gre za dodajanje moči z navzočnostjo v realnem življenjskem svetu človeka, ki je podpore deležen.[1]

Pri pomoči je vir moči tudi moč drugega, a je ta investirana. Bodisi tako, da pomočnik deluje kot pooblaščenec človeka, ki mu pomaga – na primer, prijateljica se gre pogovarjat z učiteljico; bodisi tako, da je investicija v moč pomočnika družbena ali celo institucionalna. Pri uporabi tega vira pomoči gre za nadomeščanje (primanjkljaja) moči oz. za prenos moči na drugega, uporabo moči pomočnika v interesu pomaganega.

Pri koordinaciji oskrbe gre za vire zunaj življenjskega sveta človeka, ki je je deležen, pa tudi zunaj odnosa pomoči. To so navadno institucionalni viri (denarne ali storitvene dajatve), lahko pa tudi viri, ki so na razpolago v življenjskem svetu drugih ljudi. Gre za organizacijo moči, njen uvoz oz. posredovanje (brokerstvo) in redistribucijo.

Pri premestitvi gre tudi praviloma za institucionalne vire, ko gre za strokovno pomoč, pri neformalni pa večinoma za alternativne vire, torej druge vire, ki zamenjajo, tiste, ki jih je človek doslej uporabljal. Vendar v tem primeru ne gre za nadomeščanje moči, kot gre pri odnosu pomoči, temveč za priključitev na te alternativne vire, nadomeščanje »mesta« oziroma, še zlasti kot gre za institucionalno premestitev, prav tistih osnovnih virov za življenje (streha nad glavo, hrana). Ker gre za premestitev, lahko rečemo, da gre za »presaditev« - torej črpanje iz povsem drugih virov kot v prejšnjem življenjskem svetu. Če gre za premestitev emancipatornega značaja, za preselitev – torej zapuščanje nekega življenjskega prostora z namenom večje samostojnosti, neodvisnosti (npr. od staršev, šefa ipd.), gre za velik korak k totalni okrepitvi, medtem ko če gre le za premestitev oz. namestitev v institucijo, pa (sicer ob pridobitvi življenjskih virov) za totalno izgubo moči – redukcijo na predmet pomoči.

Zgornja primera sta se razlikovala v tem, da je v enem šlo za neformalno, v drugem pa za formalno pomoč. Videli smo, da je logika prestavljanja iz ene stopnje v drugo bolj podobna kot različna. Podobno tudi funkcionalne vloge, ki so jih pomočniki (prijateljica in socialna delavka), prevzemali. A smo videli, da so med njimi tudi razlike, ne le ceremonialne, temveč tudi razlike v moči.

Videli smo tudi, da so pogosto izidi lahko res okrepitveni, lahko pa so seveda tudi »razkrepitveni«. Dvojnost možnih izidov, ki je na prvi pogled zelo očitna pri premestitvi – razlika med premestitvijo kot emancipacijo in institucionalizacijo – zasledimo tudi na manj intenzivnih stopnja poseganja v življenjski prostor.

O tovrstnih dvojnih možnih izidih in premenah vlog formalnih in neformalnih pomočnikov v naslednjem blogu.

---

[1] Eventualno tudi za posojanje moči, ko gre za vzajemno, tovariško pomoč, pri kateri načelna simetrija odnosov zagotavlja »vračanje uslug«.

Operacija D: Intenzivnost posega (operacije 14, odnos 3)

Cilji, projekti in načrti so povabilo uporabnika, da stopimo v njegov ali njen svet. In jih je treba sprejeti, kot se sprejema povabila – vljudno in spoštljivo. Vendar pa lahko povabilo velja za različne stopnje vstopa v življenjski svet, oziroma, da smo jasni – za različne stopnje posega socialnega dela v nekograšnji življenjski svet. Odnos se lahko začne in konča na ravni zgolj reprezentacije življenjskega sveta v pogovornem srečanju, ki mu navadno rečemo svetovanje. V tem primeru socialni delavec ali delavka ne stopi v stvarnost uporabnika.

Naslednja stopnja je, da stopi v svet, ki ga uporabnik dejansko živi tako, da uporabnika oz. uporabnico podpremo v določenih dejavnostih s tem, da ga opogumljamo,  materialno ali moralno podpiramo, a v resničnem kontekstu življenjskega sveta, kakor to storimo pri osebni asistenci ali pri tem, kar bi lahko poimenovali »oporno delo« (support-work). Ko gre za kaj takega, »podpornik« stopi v uporabnikov življenjski svet in vsaj za tisti hip postane njegov del.

Pri operaciji »pomoči« »pomočnik« deluje iz položaja zunaj življenjskega sveta in v polje prinese silo, ki ne le, da ne izvira iz njega, temveč je tudi usidrana v domeni zunaj življenjskega sveta uporabnika. Ta dvojnost položajev ustvarja razmerje moči, v katerem »pomočnik« ne prispeva le k dejavnostim »pomaganega«, ampak tudi »naredi stvari namesto njega ali nje«, dodaja svoja lastna dejanja in iz njegovega lastnega položaja. V tem dejanju se ustvari vmesni prostor med navadnim življenjskim in institucionalnim svetom, v katerem je uporabnik še vedno umeščen v svoj življenjski svet, a ga je od njega odteguje razmerje, v katerem izgublja tisto stopnjo suverenosti, ki je sicer značilna za življenjski svet. To intenzivnost navadno poimenujemo kot socialno delo s posameznikom oz. primerom (casework). 

»Podpora« in »pomoč« sta zares sinonima. Tu uporabljamo ta izraza za to, da označimo razliko, ki je v vsakdanjem govoru zanemarljiva. »Podpora« označuje dejavnost, ki podpira, vzdržuje dejavnost akterja s tem, da ji dodaja silo, ne da bi pri tem spreminjala smer ali namen dejavnosti. V tem kontekstu »pomoč« definiramo kot silo v polju, ki deluje kot vektor dejavnosti, ki torej prispeva k dejavnosti akterja, a vanjo uvaja dodatno dimenzijo in s tem vsaj malo spreminja njeno smer in dodaja k njenemu namenu. V jeziku dinamike sil je podpora »skalar«, pomoč pa »vektor«.

Ko zadeve postanejo bolj zapletene, še posebej, ko je potrebno več vložka iz institucionalnih virov, je treba tudi več organizacije in koordinacije – več je treba »pomočnikov« in »opornikov«, intenzivnost posega se poveča in doseže novo kvaliteto. Tako celovito oskrbo pogosto poimenujemo »koordinirana oskrba« (v angleščini tudi »menedžment oskrbe« (care management), prenese pa dejavnost socialnega dela na raven organizacije. Še vedno se dogaja v vmesnem prostoru med življenjskim in institucionalnim svetom, se pa slednjega zgolj dotika, je njuna tangenta, ki, kar se tiče življenjskega sveta, ustvarja »lok pomoči«, ki sega od finalnosti uporabnikovih dejavnosti v življenjskem svetu do različnih stopenj intenzivnosti pomoči. 

Najbolj intenziven poseg socialnega dela[1] v življenjski svet je, da nekoga vzamemo iz njegovega ali njenega okolja in ga oz. jo premaknemo v neko drugo, navadno že vnaprej pripravljeno, okolje. Temu navadno rečemo »institucionalno varstvo« ali v post-institucionalnem okolju »oskrba z namestitvijo«. Tu je človek povsem odkrenjen iz svojega življenjskega sveta in prestavljen v njegov simulaker.

Tako progresijo intenzivnosti lahko pojmujemo kot serijo netelesnih preobrazb prostora kakor tudi odnosov, ki so v njem situirani, vključno z odgovarjajočima vlogama strokovnjaka in uporabnika. Prostor se preoblikuje od prostora idej, ki reprezentirajo življenjski svet, »teoretičnega konteksta« v Freirovih besedah, ustvarjenega v človeškem srečanju, v stapljanje socialnega delavca z življenjskim svetom uporabnika pri podpiranju njegovih dejavnosti, v premoščanje osebnega in institucionalnega sveta, ustvarjanjem loka ali kupole, ki se institucionalnega sveta dotika, a temelji v dejavnosti življenjskega sveta, in na koncu v umetni, institucionalni svet. Delovni odnos torej ustvarjamo v razponu od proste izmenjave idej, ki nimajo nobene neposredne posledice v siceršnjem življenjskem svetu človeka in je njihov namen le njegova refleksija, dobiti uvid in se na novo orientirati, do razmerja, v katerem izvajalec oskrbe prevzame človeka in je v resnici, če ne celo tudi pravno, njegov skrbnik. Med tema dvema poloma, so odnosi tovarištva pri skupnem delu v življenjskem svetu človeka, odnos moči, ki izhaja pomaganja in odnos posredovanja oskrbe med življenjskim in institucionalnim svetom.

Dejanje	Raven	izraz	Prostor	Odnos	popravljalno dejanje
Pogovarjanje	reprezentacije	svetovanje	idej	reflektiven	refleksivnost + vzajemnost, simetrija izmenjav
Podpiranje	dejanja	osebna asistenca, opora	življenjski svet	tovarištvo pri skupnem delu	perspektiva uporabnika
Pomoč	moč	delo s primerom	most med institucionalnim in življenjskim svetom	moči	krepitev moči
Oskrbovanje	organizacije	koordinacija oskrba	institucionalna kupola na življenjskim svetom	posredniški	samoupravljanje, ponovno prilaščanje institucionalnih virov
Premeščanje	Premik	oskrba z namestitvijo	institucionalni	skrbniški	začasnost in poosebljenje prostora

V napredovanju intenzivnosti lahko opazujemo dve močni tendenci. Prva zadeva usihanje moči, ki jo povzroča razlika v moči, ki jo strokovnjak vpeljuje, uvaja pa ga tudi sama ideja in proces pomoči. Druga, ki poteka vzporedno z izgubljanjem moči, je izgubljanje tal pod nogami, izkorenitev iz življenjskega sveta. Taka deteritorializacija, raz-zemljitev ima lahko produktiven učinek v tem, da poveča zmožnost spreminjanja svojega življenja – s tem, da se razširi reflektiven pogled, manevrski prostor, in pridobi avtonomnost od vsakdanjega življenja in z zagotavljanjem dostopa do dobrin institucionalnega prostora. Vendar pa lahko vodi k progresivnem izključevanju iz pomembnih razmerij, odtujitev od doma in skupnosti. Tako stopnjevanje pomoči uprizarja serijo preobrazb – netelesnih premen, ki prenehajo biti zgolj situacijske (kot se to dogaja v vsakdanjem življenju) in vodijo k progresivnem opredmetenju v institucionalni predmet. Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.

Nameni so v socialnem delu gotovo dobri. Tudi rezultati niso nujno katastrofalni, navadno precej benigni. Vseeno pa to ni dovolj, da bi se izničili procesi izgubljanja moči in svojega prostora, ki jih spremljajo. Ima pa socialno delo protistrup za te »jatrogene« poškodbe. Tako kot v vsakdanjih izmenjavah mora obstajati popravljalna dejanja za vsako grožnjo izgube ozemlja in kapacitete moči.

Eno je zavest, da je življenjski svet izhodiščna točka in točka povratka. Ne zgolj zato, ker je to kriterij posega socialnega dela, kot smo opisovali zgoraj, temveč tudi zaradi temeljnega finalizma podpore, v kateri poseg poteka. Zavedati se moramo, da imamo opravka z dejavnostjo, ki ima po definiciji namen, ki ima svoj cilj (vedno specifičnega, na splošno pa izboljšati življenjske pogoje) in da je to točka, na kateri gradimo skupno delo. Torej je to, da konsistentno prevzemamo »perspektivo uporabnika«, glavni način, kako odvračati negativne posledice in součinke socialnega dela.

Na volj imamo raznolike vrste popravljalnih dejanj glede na grožnje, ki jih prinašajo vsaka stopnja intenzivnosti posebej. Celo na najmanj vsiljivem dejanju reprezentacije, saj gre za odmik od življenjskega sveta in je dejanje razzmeljitve, obstaja nevarnost ukrivljanja pogleda z uvozom idej s pomočjo reprezentacije v človekov svet življenja (Freire – vsiljevanje). Moramo vzpostaviti dialoška varovala, da bi se jim izognili s kritično in reflektivno držo, kot tudi z vzajemnostjo in simetrijo izmenjav.

Krepitev moči je splošni protistrup izgubljanju moči, ki je lastno v različnih merah posegom socialnega dela. Če pomoč zmanjša moč tistega, ki mu pomagamo, moramo na koncu uspešne operacije moč »izmeriti«, da preverimo, da le ni »operacija uspela, pacient pa umrl« in da zasnujemo popravljalno dejanje, s katerim bomo povrnili moč onkraj stranskih učinkov pomoči. 

Pri koordinirani oskrbi moramo biti pozorni na vse grožnje izkoreninjenosti in pomanjkanja nadzora in vpliva v svojem življenju, ki se pojavi na spodnjih ravneh intenzivnosti in jih integrirati v to intenziteto. Posebno pozornost moramo nameniti simetriji, kritični misli, uporabnikovi perspektivi in krepitvi moči v vseh fazah načrtovanja in koordiniranja oskrbe. Za to intenzivnost pa je poseben imperativ »samoupravljanja«, vodenje svoje oskrbe in dotoka sredstev iz institucionalnih virov, ki jih ne smemo uporabljati kot državno dobrodelnost ali miloščino temveč kot ponovno prisvajanje javnega dobra.

Premestitvi se moramo na vsak način izogibati (in jo zbrisati kot panergični in vseobsežen odgovor na stisko). Ko je potrebna, kot na primer pri družinskem nasilju ali pri potrebi po varnem zatočišču, ipd., mora biti karseda kratkotrajna in začasna rešitev, mora ohranjati povezave z siceršnjim življenjskim svetom in vsebovati intenzivno delo na ravneh nižje intenzivnosti, da bi z njim omogočili povratek. Če pa povratek ni mogoč, pa je treba omogočiti največjo možno personalizacijo novega prostora (t. j. ustvarjanje novega doma), kot se to sicer zgodi v vsakdanjem življenju, ko se ljudje preselijo iz enega okolja v drugo.

Petstopenjski menjalnik prestav intenzivnosti v socialnem delu med drugim demonstrira zmožnost in nujo socialnega dela, da preči in povezuje (konkretni) življenjski svet in (abstraktne) institucionalne planjave. Pri tem ustvarja razpoke, niše v to, kar bi sicer bila trdna konstrukcija brez vmesnega prostora med obema prostoroma. »Življenjski svet« socialnega dela so ravno te razpoke družbene zgradbe. Kritični momenti prehodov vpeljujejo nujo socialnega dela.

---

[1] Od vseh drugih posegov socialnega dela je primerljiv odvzem poslovne sposobnosti. Pogosto se ta posega – premestitev in diskvalifikacije – zgodita hkrati, kot del ene in iste kombinirane operacije. Gre pa za dve različna delovanja. V enem lahko »predmet« operacije ostane na svojem mestu, je pa »razzemljen«, ker se ne more vpisati v pomembne izmenjave. V drugem je razzemljitev nujno tudi fizična. Ne izgubi »tal pod nogami« samo v prenesenem pomenu besede.