Trije vzvodi kritike normalnosti

Nekaj uvodnih opomb ob začetku ciklusa predavanj Teorije družbene deviantnosti[1]

Delitev na normalno in odklonsko je seveda družbeni konstrukt. Vendar kot tak, ni nedolžen in neaktiven. Ima aktivno vlogo v »urejanju prometa« pa naj bo ta ekonomski ali pa socialni, vsakdanji, med ljudmi. Je tudi en od glavnih virov zatiranja, razvrednotenja in izključevanja ljudi.

Nenazadnje je velika večina ljudi deviantnih – deviantna večina – saj definicijam normalnega ustreza le peščica belih moških, srednjih let, zaposlenih, poročenih z otroki, razumnih, treznih, zvestih in poštenih – pa še ti gotovo kaj prikrivajo, se česa sramujejo in občasno naredijo kaj napačnega. Še več, odklon od pričakovanih ravnanj je bistven za to, kot pravi Goffman, da občutimo sami sebe.

Če smo torej vsi deviantni, potem je precej nesmiselno deviantnosti naštevati, katalogizirati deviantne pojave, ali celo skupine ljudi, ki jim pritičejo, iskati biološke, psihološke, morda celo družbene vzroke za njihov nastanek.[2] Četudi je to morda kdajpakdaj produktivno, pa gotovo utrjuje razumevanje človeškega vedenja, lastnosti v razlikovanju med normalnim, pravilnim in odklonskim, napačnim. V tem je kontraproduktivno.[3]

Morda se ne bomo mogli izogniti rekreiranju etiketiranja, vzpostavljanja dvojiškosti normalnega in odklonskega, je pa proučevanje deviantnosti treba zastaviti drugače. Najprej je treba biti kritičen, polemičen in razgaliti mehanizme ustvarjanja deviantnosti, predvsem pa izključevanja, razvrednotenja in opredmetenja ljudi. A to ni dovolj.

Ena od vrlin naše fakultete, da med študijem študentke in študenti vsaj omehčajo, če že ne razbijejo, vsaj nekatere predsodke, ki so jih prinesli s seboj in ki prevladujejo sicer v družbenih izmenjavah. A kaj ko so stališča, in z njimi predsodki, precej lahko pokvarljiva roba, nekaj kar se lahko mimo grede spremeni. Predvsem pa niso neke prosto lebdeče misli in občutja, pač pa so usidrani v konkretne, materialne (npr. prostorske) ali pa nematerialne ureditve (npr. postopke). Tam zares živijo in čakajo na nas v zasedi. Zato ni dovolj razgaljati le ideologije, pogleda na odklone, temveč tudi prav te ureditve, ki jih porajajo. In, seveda, te ureditve spreminjati (oz. pri takem »teoretičnem« predmetu nakazati načine, kako jih lahko spremenimo).

Tri glavne teme (tarče)

Na ravni vsakdanjega življenja, konkretnih ljudi, se ureditve, o katerih govorimo, zgostijo v družbene vloge (vključno s stigmo, nalepko, kariero itn.), delujejo pa skozi sistem institucij, pravil, postopkov, ki presegajo obzorja konkretnih vlog in izmenjav. Preobraziti je treba oboje.

Jasno je, da je deviantna vloga produkt sistema, malo manj pa je očitno, da vloga služi tudi vsaj ohranjanju, vzdrževanju, če ne ustvarjanju in porajanju njega samega. To, da nekoga porinemo oz. da pristane v deviantni vlogi, ima zanj konkretne posledice, ki mu zmanjšajo družbeno moč in ga zrinejo na družbeni rob. Hkrati pa prav to ustvarja pogoje za ustvarjanje profita (npr. zdravila za duševne stiske), kapitalistično in industrijsko delitev dela (namestitev staršev v dom, da lahko v miru opravljamo svoj poklic, ustvarjanje poklicev in delovnih mest oskrbe in nadzora), red in mir, ki sta nujna za delovanje javnih in drugih družbenih prostorov, pa tudi za ubogljivo, disciplinirano delovno silo in nadzor nad gibanjem prebivalstva in še druge okoliščine delovanja sistema.

Transformacija, ali celo preobrazba (metamorfoza) mora torej zajemati tako raven vloge kakor tudi »sistema«, ali bolje rečeno družbenih ureditev. S spremembo ureditev se sicer samodejno spreminjajo tudi vloge, ki jih v takih ureditvah imamo, a sistem spreminjamo ljudje. Med drugim tudi zato, da uidemo tovrstnim vlogam, da nam jih ni treba igrati, in, nenazadnje, so prav vloge, ki jih igramo merilo delovanja sistema. Družbena moč, ki jo v neki vlogi imamo ali nimamo, je tisto, kar je res pomembno. In če ne preobrazimo tega, je vsaka sprememba, novost, reforma le lepotni popravek »več-istega«.

Ko bomo obravnavali odklonsko vlogo, se bomo ukvarjali s kariero, stigmo, nalepko, raziskovali bomo procese etiketiranja in opredmetenja, vstopa v vlogo (tudi izstopa), stigmatizacije in razvrednotenja, izključevanja, potiskanja na rob in izobčenja. Zanimalo nas bo kako delujejo družbene odklonske vloge v vsakdanjem življenju, medosebnih izmenjavah, pa tudi politična ekonomija stigme in družbena delitev dela. Pri tem nam bo v pomoč razumevanje subkultur in tega kako ljudje doživljajo odklone, kaj jim pomenijo in prinašajo, kako se v njih vživijo in jih igrajo. Videli bomo, da je sodobno pojmovanje potreb in posameznika problematično, relativno in zgodovinsko pogojeno. Da človeške potrebe na eni strani normiramo, na drugi pa kriminaliziramo.

V razpravi o družbeni produkciji odklonskosti (sistemu oz. ureditvah) se moramo najprej posvetiti institucijam, predvsem tistim totalnim (zavodi ipd.), pa tudi bolj prikritim. Ena izmed nujnih tarč emancipativnega delovanja so postopki, ki so jih uporabniki socialnega dela (in drugih strok) oz. ljudje z nalepkami (ali tisti, ki jih bodo še dobili) deležni in ki jih kot deviantne ustvarjajo. Organizacija življenja je tudi organizacija izkušnje. V konkretnih dejanjih in ureditvah bomo skušali najti splošnejše obrazce, nekateri imenujejo dispozitivi ali pa sheme. Poskušati je treba razbrati, kako se postopki, sheme in organizacija združujejo v modele (in ideologije).

Transformacija oz. preobrazba se navadno začne s kritiko in polemiko – kar hočemo spremeniti, moramo najprej razgaliti. Na takih spoznanjih temelji transformativna akcija. Ta lahko pomeni reforme sistema (dezinstitucionalizacija), skoraj nujno pa tudi družbena gibanja, pa naj bodo ta uporabniška, manjšinska ali strokovna. Izumiti in uveljaviti je treba alternativne modele in postopke. Skupna značilnost in merilo pa mora biti krepitev moči (tistih, ki je nimajo oz. je imajo premalo). Transformacija ureditev je preoblikovanje »sebe (samega)« - tako v dobesednem pomenu, kakor tudi pojmovanja tega kaj je človek in človeško.

Če ideologija odklonskosti vzpostavlja neko človeško delovanje kot »tuje«, nam po njeni kritiki in preobrazbi nič človeškega ne sme ostati tuje.

---

[1] Nekoč je predmet nosil ime »Socialna patologija«, kar jasno izraža ne le intenco po medikalizaciji družbenih pomenov in organicističnega pojmovanja družbe (Comte), temveč tudi po katalogiziranju skupin »odklonskih« pojavov in ljudi in po teoriji, ki naj bi opravičevala obstoječe ali v najboljšem primeru tako stanje popravljala, reformirala. Pri tem pa ni bilo jasno, ali gre za »bolezni družbe« - torej okvare nje kot »organizma« ali pa za »družbene bolezni« posameznikov – torej za okvare posameznikov, ki so družbenega pomena (npr. alkoholizem, samomori itn.). Ta dediščina je še precej živa tudi v novejših razpravah o deviantnosti.

[2] Res je sicer, da sta biti zapornik ali biti obsojen družbeni dejstvi. Na drugi strani pa je to, da si prisvojim nekaj tujega, ne da bi kdo (ali celo jaz sam) vedel, (med)osebno dejstvo. Razlika je v tem, da slednje v množici dogodkov spregledamo, medtem ko prvo pomeni prestavitev stvarnega dogodka na raven, ki presega naš življenjski svet. Pomeni torej premestitev, odtujitev in ustvarjanje virtualnega predmeta, s katerim lahko družbeni (u)stroj nekaj počne.

[3] Nekdo bi lahko zatrjeval, da ima tako katalogiziranje smisel, tudi če smo vsi deviantni, saj smo deviantni na različne načine, pri različnih stvareh. V tem smislu deviantnost proslavlja človeško raznolikost. Misel, da je odklon normalen, sicer ni tuja klasikom proučevanja odklonskosti (Dürkheim), a to pomeni pristajanje na »danost« normalnosti in odklonskosti – celo ustoličevanje. Etično bolj sprejemljivo je torej ugotoviti, da ni normalnega in ne odklonskega, da je vse človeško, in da moramo odstopanja od pričakovanj sprejeti kot možnost ustvarjalnosti oz. priložnost, tako kakor to storimo pri interakcijskih prekrških, da skupaj nekaj popravimo.

Hevristični model dezinstitucionalizacije

Vse zgoraj (v prejšnjem blogu) naštete raziskovalne dimenzije lahko združimo v poseben hevristični model. Tak model ima podobno funkcijo, kot jo imajo hipoteze ali senzitivirajoči pojmi pri bolj preprostih raziskavah. Z njim izrazimo predpostavke, na katerih temelji raziskovanje, jih med seboj povežemo v smiselno celoto in predvidimo odnose in razmerja med posamičnimi dimenzijami in njihovo vzajemno delovanje. Hevristični model, ki temelji na potrebah, odgovorih nanje, ki upoštevajo dezinstitucionalizacijo in jih umeščajo v matrico prisvajanja in prilaščanja, kakor tudi povezujejo z uvajanjem 'socialnega modela' lahko strnemo v naslednji izrek:

Na neko stisko v določeni življenjski situaciji obstaja večje število (morda celo nešteto) potencialnih odgovorov.

Ti odgovori v različni meri krepijo (slabijo), vključujejo (izključujejo) in umestijo (premestijo) človeka.

Kakšen bo nek odgovor na stisko (y), je odvisno od: (a) možnosti izraza želje (volje) človeka in (b) materiala, ki mu je na voljo; ali ki ga lahko, skupaj z drugimi (c), s pomočjo virov, ki so mu na razpolago(d), poraja (c+d), da, skupaj z drugimi (c₁), svoje želje uresničuje (x).

Kakšen bo odgovor, določa tudi sintaksa ustvarjanja odgovorov, pri kateri ima lastnina in odtujenost virov predikatno vrednost in ki določa vrednost intenzivnosti posega v življenjski svet človeka, določa pa tudi subjekta akcije in spremembe.

Odgovor na stisko je vedno sprememba življenjskega sveta, na katerega vplivajo vektorji raznih abstraktnih shem na različnih ravneh bivanja.

Dezinstitucionalizacijo lahko štejemo kot spremembo abstraktnih shem, (a) ki dovoljujejo beg od totalizirajočih k singularizajočim, (b) ki prostorsko razpršijo odgovore, (c) uvedejo množico mrežno (gomoljčno, rizomsko) povezanih akterjev in situacij, pa tudi (d) prenesejo moč od virtualnih institucij k dejanskim ljudem.

Gre za prehod, ki ga navadno imenujemo prehod od »medicinskega« k »socialnemu« modelu. V resnici gre za prehode od reduktivnih razlag k prečnim (transverzalnim), od popravljalne usmerjenosti pri obravnavi ljudi in njihovih stisk k okrepitvenim ali osposoblaljnim in pa za premik pri (prostorski) organizaciji odgovorov od institucionalnih k skupnostnim.

Konkretna preselitev torej pomeni prehod iz totalne situacije v povezovanje z različnimi viri moči z osvobajajočo in prilaščajočo sintakso, z uporabo dostopnih sredstev in ustvarjanjem želenih odgovorov. Pomeni tudi premik iz institucionalnega življenjskega sveta v vsakdanji življenjski svet.

Grafično lahko ponazorimo sintezo dimenzij kot dvokrako strukturo »potreb« življenjskega sveta in odgovorov nanje. Krak dejanskosti in potencialnosti. Prvega segmentirajo sklopi življenjskih tem (indeks potreb), drugega pa hierarhija virtualnosti odgovorov (katalog odgovorov) in členitev taksemov odgovorov (taksonomija).[1] Oba dodatno segmentira dimenzija hierarhije ravnin bivanja. Dezinstitucionalizacijska dimenzija prostorsko razpršuje, v času pa spreminja strukturo različnih ravni.

Nasprotno pa institucionalizacija dimenzije krči na eno točko – totalne ustanove. Tako je »totalna« ustanova točkovni produkt dimenzij potreb in odgovorov, ki ga vzpostavljajo različne dimenzije skozi svoje abstraktne sheme s skalarsko preslikavo v eno samo točko na ravni življenjskega sveta. Nasprotno pa je dezinstitucionalizacija razpršitev odgovorov na množico raznih točk ravni življenjskega sveta, ki ima moč vektorskega delovanja na abstraktne sheme drugih ravni s sporočanjem svojih želj in volje in povezovanjem z drugimi akterji v življenjskem svetu.

Slika: Dimenzije modela dezinstitucionalizacije

---

[1] Zaradi preglednosti slike teh členitev (indeksa potreb, kataloga odgovorov in taksonomije storitev) nismo umestili v graf.

Antinomija norosti in zločina – prispevki k reševanju ukrepov obveznega zdravljenja v procesu dezinstitucionalizacije 1. del

V navalu tistih, ki morajo diplomirati zaradi zaključevanja predbolonjskega študija do konca septembra letos, je bila tudi študentka, ki se je namenila delati nalogo na področju duševnega zdravja. Dogovorila sva se za temo 'forenzike' oz. spleta duševnega zdravja in kaznivih dejanj. Ta blog je moj razmislek, ki sem ga napisal, da bi ji dal kakšno iztočnico in idejo.

Aktualnost teme narekujeta dva, pravzaprav nasprotna, momenta. Na eni strani se sprašujemo, kaj storiti z najbolj (dvojno) zaprtim delom ustanov duševnega zdravja (s 'forenziko') v procesu dezinstitucionalizacije – torej kako organizirati oskrbo v skupnosti za ljudi z duševnimi stiskami, ki so storili kaznivo dejanje oziroma kako nadomestiti ustanove, ki so jim zdaj namenjene. Drugi, nasprotni, moment pa je govor o tem, da je treba, vzporedno s tovrstnimi psihiatričnimi ustanovami ustanoviti še socialne zavode oz. 'forenzične' oddelke v njih. Pri prvem vprašanju gre za odpiranje, pri drugem za podaljševanje zapiranja, za dezinstitucionalizacijo in reinstitucionalizacijo. Obe vprašanji združujeta tako konceptualne kakor tudi organizacijske dileme –  kakšen odnos je med duševno stisko oz. norostjo in med kaznivimi dejanji oz. zločinom; in kako organizirati pomoč ljudem, ki so deležni obeh nalepk – jih še naprej zapirati ali ne.

Konceptualno se načeloma norost in zločin izključujeta. To velja za (klasično) logiko kazenskega prava. Norost (neprisebnost, neprištevnost) velja za stanje brez subjekta. Torej za dejanje, ki bi ga sicer lahko označili kot kaznivo, pa ga je storil nekdo, ki ni bil pri sebi, ne moremo terjati kazenske odgovornosti. Ni ga storil človek kot subjekt, temveč neka sila, ki je delovala mimo njegove (racionalne) presoje in odločitve – torej ne človek kot subjekt in zato ne more za to svoje dejanje, ki sicer ni zares njegovo, odgovarjati. Skratka pojem zločina nujno vsebuje tudi storilca, subjekt, ki ga pa norost odvzame.

Tudi nalepki zločina in norosti sta povsem drugačni. Nalepka kaznivega dejanja je jasna, konvergentna, vsaj načelno namreč vemo, na katera dejanja se nanaša. Tudi če nam niso jasne okoliščine, motivi ali celo storilec dejanja, o samem dejanju ni dvoma – kazniva dejanja so v zakonu natančno popisana. Prekrški, ki so temelj oznake norosti, duševne bolezni, motnje ali stiske, pa so difuzni, nedoločljivi – navadno sodijo v red interakcijskih prekrškov, ki jih vsi delamo – obsegajo širok krog dejanj (med njimi so lahko tudi kazniva dejanja). Zato je nalepka 'duševne bolezni' večpomenska in difuzna in z njo lahko označimo skorajda nepregledno množico dejanj ali dogodkov.

Prav taka komplementarnost med označevanjem kaznivih in norih dejanj, ustvarja nerazdružljiv par enega in drugega. Norost in zločin sta namreč v vsakdanjem življenju, pa tudi v samih postopkih pred sodiščem zelo povezana. Ne le v tem, da je treba dokazati, da je bil človek pri sebi, torej izključiti možnost, da je prišlo do dejanja brez subjekta. Psihiatrija je postala komplement sodišča tudi pri presojanju ljudi namesto njihovih dejanj. Korekcijsko usmerjeno sodstvo mora namreč vedeti, kakšnega človeka ima pred seboj in kako ga na podlagi njegovih osebnostnih značilnosti obsoditi – in na koncu prevzgojiti.

Še več, kaznivo dejanje je dejanje zoper racionalnost zakona. Če ga nekdo stori, mora biti nekaj narobe z njim, kršitev zakona po sebi ni racionalna in je treba človeka, ki ga je storil, prevzgojiti, popraviti oz. ozdraviti od njegove »bolezni«. Na tej točki pride do fuzije psihiatrije in pravosodja – tako norce kot zločince je treba prevzgojiti, popraviti in ozdraviti – stvar naključja je, ali se to zgodi v zaporu ali norišnici.[1]

Sodnikova naloga je povezati storilca z njegovim dejanjem, medtem ko je zdravnikova naloga povezati pacienta z njegovo boleznijo – stanjem, torej ne dejanjem. Sodnika ni brez zločina in storilca, zdravnika ni brez bolezni in bolnika ali pacienta. Trikotnika sta analogna, delujeta pa nasprotno. Sodnika zanima, kdo je storil zločin, da bi ga lahko kaznoval; zdravnika pa zanima, kakšno bolezen ima bolnik, da bi ga zdravil. Na prvi pogledi sicer podobno, v razmerjih in smeri delovanja nasprotno. Zločinec je dejaven (stori dejanje), bolnik pa je pasiven, trpeč (pacient) – bolezen ga doleti. Prvi je osebek, subjekt, drugi je predmet, objekt (bolezni). Pobuda, da sodnik začne iskati storilca, je zločin, ki se je zgodil, medtem ko je pobuda, da zdravnik začne iskati bolezen, pritožba bolnika. Bolnik je torej aktiven do zdravnika, zdravnik pa do bolezni, sodnika pa aktivira zločin, da išče subjekta, ki ga je storil.

Sodnikovo spoznanje temelji na zakonu, ki ščiti družbo pred nepridipravi, in na potrebi po kaznovanju tistih, ki kršijo zakone. Zdravnik takega konceptualnega družbenega aparata nima. Njegovo poslanstvo je, načeloma sicer, zdraviti ljudi (prevedeno za področje duševnega zdravja: filantropska skrb za ljudi v stiski). Na pritožbi bolnika in cilju za njegovo blagostanje naj bi temeljilo tudi njegovo spoznavanje.[2][3] Spoznavni okvir duševnega zdravnika, ki sicer temelji na tem občem postulatu medicine, ima še dimenzijo podobno sodišču – mandat javnosti, da poskrbi za javno varnost (in zapre tisti, ki bi javnost vznemirjali) – njegovo delovanje torej ni nujno v dobro bolnika, spoznavanje pa usmerja strah pred izgrednikom. V tej dimenziji je zdravnikova pot spoznavanja podobna sodnikovi, na ravnanje ljudi gleda skozi prizmo ne njihovega blagostanja temveč javnega dobra oz. varnosti (reda in miru). , le da, če ne gre za storjeno kaznivo dejanje, temveč predpostavljeno dejanje, ne obravnava tega, temveč človeka kot osebnost oz. njegovo (prav tako predpostavljeno) bolezen. Duševni zdravnik torej deluje v prostoru, ki ga obvladujejo hipoteze – tako glede možnih dejanj kakor tudi nikoli nepotrjene hipoteze o duševni bolezni. O tem več v naslednjem blogu.

---

[1] Zares je ta logika prevladovala le v nekem obdobju 20. stoletja – v času socialnega optimizma, polne zaposlenosti in prevladujoče moderne miselnosti razvoja. V marsičem nam je lahko žal za tem obdobjem, a za to značilnostjo tega obdobja morda res ne, saj je treba presojati v kazenskih postopkih dejanja in ne ljudi. Zaplet je v tem, da mora sodnik ugotoviti storilca, torej človeka in je zato tudi človek predmet njegove presoje.  

[2] To velja le načelno in formalno. V resnici medicina ima velik aparat, ki ga financirajo ljudje z zdravstvenim zavarovanjem in ki je neusahljiv vir zaslužka farmacevtske industrije.

[3] V vlogi izvedenca zdravnik, seveda, ni v tej vlogi. Njegovo spoznavanje uokvirja sodni postopek oz. iskanje krivca. V vlogi izvedenca je le pomočnik sodnika. Vendar, bodisi pri hospitalizaciji proti volji (po zakonu o duševnem zdravju) ali pa v odrejanju obveznega zdravljenja (po kazenski zakonodaji) izvedenec ni le izvedenec, torej nekdo, ki bo ocenil prisebnost in ogrožanje nekoga, temveč je predstavnik ustanove, ki ga bo »zdravila« (natačneje rečeno sprejela oz. zaprla), hkrati pa pri tem uporablja »zdravniško logiko«, da je bolje zdravega zdraviti kot pa opustiti zdravljenje bolnega. Ta legitimna logika, ki velja za vsakega zdravnika, pa je v psihiatriji obtežena še z logiko »preventivnega zapiranja« - odgovornost, ki jo psihiatri kot čuvarji javnega reda in miru imajo do skupnosti oz. odgovornost v primeru, da bi nekdo, ki ga ne bi zadržali na zdravljenju, storil kaznivo ali kakšno drugo dejanje, ki bi terjalo odgovornost psihiatra. Problem je, da klasična psihiatrija enači zdravljenje in zapiranje.