Proces, polje in sozvočje ravni delovanja (Sklep in smernice – tri osi razvoja socialnega varstva 8)

Najbolj očitna rdeča nit ali celo skupni imenovalec ovir, pomanjkljivosti sistema in polja, ki ga opisujemo, je, da imajo udeleženci oz. akterji – od uporabnikov pa čisto do vrha piramide – manj moči.[1] So tudi čedalje manj ustvarjalni pa tudi, paradoksno glede na proklamirano storilnostno usmeritev sistema, čedalje manj produktivni. Med njimi je tudi čedalje manj sodelovanja.

Ustvarila se je nepregledna in nekonsistentna struktura. Prav poudarek na strukturi onemogoča tisto, kar je v socialnem delu še posebej pomembno – procese. Človeško življenje pa je bolj proces kot struktura.

Ostali smo fiksirani v svojih (predpisanih) vlogah. Obvladuje nas strah pred napakami, pred avtoriteto, ki pa je kafkovskega značaja.

Pristajamo na obstoječe stanje. A to ni varen pristan, temveč pokopališče ladij.

a veš, da smo bili leta dolgo v neke čudnem stanju, ko se mi je zdelo dobro, da se borim, da lahko delam socialno delo in sem se počutila OK, samo da mi še tega niso vzeli in bila vesela, da imam pri svojem delu mir, dejansko pa se nisem zavedala, kako zelo globo smo zabredli...zdaj počasi vidim, ko se začenja zbujati pravi duh, da smo še nižje, kot se mi je od daleč dozdevalo... [2]

Odgovor je torej mobilizacija, osebno, skupinsko, strokovno in človeško angažiranje v forumih, akcijah, aktivih, projektih itn. → GIBLJIVO GIBANJE

Tri osi – en proces, eno polje

Nevarna past, ki preži na nas, ko se lotevamo sprememb na teh treh oseh, je, da bi jih obravnavali le vsako zase, ločeno ene od druge – da bi izvedli mehanično dezinstitucionalizacijo, ne da bi hkrati in v povezavi z njo prenovili socialno delo na centrih za socialno delo; da bi se lotili prenove in oplemenitenja socialnega dela, ne da bi pri tem upoštevali njegovo vlogo pri prehodu v skupnost in uresničevanju ideje dolgotrajne oskrbe. Ali pa da bi vzpostavljali sistem dolgotrajne oskrbe, kot posebni tir socialne politike, ki bi bil ločen od socialnega varstva in drugih sektorjev, ne pa da bi jih integriral in preoblikoval.

Gre namreč za en proces, ki poteka na treh oseh in ustvarja enotno polje delovanja. Poudariti je treba, da pri tej spremembi ne gre toliko za nov sistem, novo strukturo, temveč gre za proces, ki poteka v konkretnem družbenem polju, v katerem delujejo raznolike in številne sile.[3]

Pri tem ima vsaka od osi svojo naravo in v proces prispeva na svojstven način. Vsaka na svoj način prispeva k uresničevanju ciljev, ki so skupni vsem trem osem – uresničevanju solidarnosti in svobode. 

 

Slika 3: Polje, ki ga ustvarjajo prenova centrov, dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba

Dolgotrajna oskrba je za zdaj ideja, virtualna paradigma, ki naj bi jo šele VZPOSTAVILI in ki naj bi poenotila, združila polje. Na eni strani uvaja nove obrazce oskrbe, nove pristope in novo pojmovanje upravičenosti. Na drugi pa nove načine zbiranja, pretoka in razporejanja (distribucije) sredstev.

Dolgotrajna oskrba, ki obstaja virtualno, naslavlja drugi dve osi, ki sta zasidrani v skupnosti in v njej stvarno obstajata. Pri tem obstoječi zavodi s PREOBRAZBO prispevajo k skupnim ciljem svoje človeške in materialne vire. Centri pa s PRENOVO socialnega dela pokrivanje terena in lokalno povezovanje akterjev. Ne gre torej za tri ločene procese, še manj za tri ločene segmente sistema. Ne gre niti za sistem, ampak za polje delovanja. Dolgotrajna oskrba ne sme postati še en tir delovanja sistema, ne sme podvajati, ampak združevati.

N. B. Resnični začetniki dolgotrajne oskrbe v skupnosti, so bili zavodi za oskrbo na domu, ki so jih ustanovili centri za socialno delo. Pa tudi gibanja, ki so vzpostavljala nove, skupnostne oblike (pogosto tudi s podporo CSD).

Točke in ravni delovanja za spremembe

Glavna usmeritev pri uvajanju spremembe, za katere se tu zavzemamo je ne pristajati na aksiome oblasti in vsakdanjosti – »tako mora biti«. Izhajati moramo iz etičnih imperativov – svobode, solidarnosti – postajati čedalje bolj človek. Pri tem pa uporabljati abstraktne sheme tako, da bodo izhajale iz življenjskega sveta (uporabnikov, skupnosti), ne pa da ga bodo urejale po svoje.

Pri tem pa stopamo v polje delovanja na povsem različnih točkah, delujemo na ravneh (platojih), ki imajo svojo lastno, med seboj različno, konsistentnost in logiko delovanja.

Slika 4: Ravni in točke delovanja za spremembe

Temelj in izhodišče sprememb mora biti svet v katerem živimo – predvsem uporabniki, a tudi izvajalci storitev – naš življenjski svet. Kriterij in merilo pa je pri tem moč, ki jo pridobimo, koliko smo se z nekim posegom okrepili (oz. nasprotno izgubili moči). Metode dela so način, kako ta cilj doseči, kako uresničiti avtonomijo → tako uporabnikov v razmerju do strokovnjakov, kot slednjih v razmerju do upravljavcev in financerjev. Oblike dela, v tem momentu predvsem oskrba po osebni meri in krepitev skupnosti so formalni produkt, ki oblikuje in povezuje dejanja v, za udeležence, smiselno in pregledno celoto in omogoča vpisovanje v sheme financiranja, povezovanja v sistem, strukturo, v proces in polje.

Polje prenavljamo in ustvarjamo lahko le deloma od spodaj, za zrelo delovanje polja je potrebna reforma sistema. Ta mora biti hkrati njegova demokratizacija. Konkretno mora biti utemeljena v življenjskem svetu (pravicah in »potrebah« – HOPS), oblikovana kot skupna vizija in strategija, njeni nosilci morajo biti kadri zavzeti za spremembe, udeležence se povezati v koalicijo za spremembe, ustvariti moramo ozračje, da so spremembe možne. Spremembe moramo ustvarjati v nenehnem  dialogu, ki mora postati tudi glavno orodje in značilnost delovanja na vseh ravneh. 

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.]   

Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

---

[1] Tudi pri tistih, ki imajo nominalno največ moči in od katerih (po kafkovsko) pogosto največ pričakujemo, se pogosto, ko se nanje obrnemo, izgovarjajo, da jih, čeprav soglašajo s spremembami, ne morejo (v tem trenutku) uveljaviti. Razloge najdejo bodisi v tem, da »zdaj ni pravi trenutek«, izgovarjajo se na druga ministrstva, ki pri projektu niso pripravljena sodelovati (navadno na finančno ministrstvo), trenutno pomanjkanje sredstev, nedorečenost zakonodaje, včasih celo na mednarodne dejavnike ipd.

[2] Iz odziva socialne delavke na diskusijo na FB.

[3] Koncept polja lahko razumemo v pomenu Lewinove teorije polja, lahko pa tudi kot bukolično prispodobo našega delovanja (tudi v skladu s konservacijskim imperativom zgoraj).

Izumljanje novega sistema za dostojanstvo človeka (dolgotrajna oskrba) (tri osi razvoja socialnega varstva 7)

Ideja sistema in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo ni nastala zgolj zaradi demografskih sprememb (in razvoj dolgotrajne oskrbe je tudi prispeval k demografskim spremembam). K temu, da smo uvideli, da potrebujemo poseben sistem, s svojim zavarovanjem in novo paradigmatsko zasnovo, so prispevali še spremembe v kulturi vsakdanjega življenja, uporabniška gibanja in spremembe v pokrajini oskrbe (dezinstitucionalizacija). V nasprotju z ne tako zelo oddaljeno preteklostjo, zdaj živimo bistveno bolj individualistično, tradicionalne skupnosti, kot smo jih poznali, so se razkrojile. Hkrati pa so se krepila uporabniška gibanja, s tem pa tudi zavest o pravicah, ki jih imamo kljub bolezni, starosti, revščini in drugih osebnih značilnosti, ki nas potisnejo v razvrednotene družbene vloge. Dezinstitucionalizacija in druge spremembe v sistemu oskrbe, ki ukinjajo potrebo po institucijah kot prevladujočega socialnega korektiva, vpeljujejo razpršenost odgovorov in predvidevajo večjo stopnjo avtonomije – tako uporabnikov kakor izvajalcev storitev.[1]

Te (in druge) družbene spremembe so namreč znižale to, kar smo poimenovali prag subsidiarnosti. Še pred pol stoletja je dolgotrajna oskrba bila zasebna zadeva ljudi, ki so doživljali dolgotrajne stiske. Večina ljudi je s pomočjo lastnih virov (premoženja, iznajdljivosti, predvsem pa podpornih socialnih omrežij) poskrbela zase, ko so doživljali dolgotrajno stisko oz. potrebovali kontinuirano oskrbo. Formalne oskrbe (tipično namestitve v ustanovo) je bil deležen le tisti del, prebivalstva, ki teh virov niso premogli.[2] Z družbenimi spremembami se je dolgotrajna oskrba prelevila iz zasebne v javno zadevo. S tem pa tudi sama narava formalnih dajatev – iz subsidiarnih korektivov k univerzalnim pravicam.

Kako univerzalizirati pravico do nečesa, kar je za vsakega človeka nekaj posebnega, je med glavnimi konceptualnimi izzivi ustvarjanja novega sistema dolgotrajne oskrbe.[3] 

Izzivi dolgotrajne oskrbe

Poleg univerzalnosti dostopa do dajatev, in v povezavi z njo, uvajanje dolgotrajne oskrbe prinaša vrsto izzivov, ki so v marsičem nasprotni značilnostim delovanja obstoječega sistema. Oskrba naj bi postala zvezna (kontinuirana).  Bila naj bi tudi integrirana – utemeljena na transdisciplinarnem pristopu, ki naj bi socialne in zdravstvena, pa tudi druge storitve celostno povezoval. Dajatve v sistemu naj bi izhajale iz pravic in ne iz potreb oz. primanjkljajev posameznika. Med drugim in predvsem iz pravice do aktivnega in vključujočega življenja v skupnosti. Temeljila naj bi na oskrbi po osebni meri. Hkrati pa ohranjala tradicionalne in razvijala nove oblike neformalne oskrbe (hkrati pa prekinila familialistični slog oskrbe).

Oskrba po osebni meri

V mnogočem je oskrba po osebni meri srž uvajanja dolgotrajne oskrbe in dobro ponazarja njene temeljne storitvene usmeritve. 

 

Slika 2: Tri dimenzije in tri drže pri zagotavljanju oskrbe po osebni meri

Utemeljena je na treh perspektivah in treh držah naravnanosti. Za njeno uveljavljanje je ključno prevzemanje perspektive uporabnikov (torej ne delovati iz perspektive strokovnjaka, institucije ali občestva). Izhajati mora iz perspektive vrlin (moči) in ne iz pomanjkljivosti, napak, defektov uporabnikov. Videti mora človeka na celostni način, upoštevati njegovo ali njeno življenje v celoti in ga ne drobiti na kose. Prizadevati si mora za okrepitev uporabnikov, za krepitev moči tako v njihovem življenju kakor tudi v vseh postopkih, ki jih je deležen. Namesto reaktivnega odzivanje na stiske uporabnikov (»gašenje požara«) mora biti proaktivna, ustvarjati vizijo boljšega življenja in vnaprej ustvarjati pogoje zanj (s tem pa tudi preprečevati stopnjevanje stiske). Mora omogočati bistveno večjo možnost izbire, a se pri tem ne sme zadovoljiti le s pasivnim izbiranjem, temveč mora, skupaj z uporabniki, nove storitve ustvarjati tako, da bodo ustrezale prav njej ali njemu. Dolgotrajna oskrba je proizvodnja, še več – ustvarjanje oskrbe, ne zgolj potrošnja obstoječe ponudbe.

Skupnost kot ključni element dolgotrajne oskrbe

Neformalna – sorodstvena, sosedska, stanovska in prijateljska oskrba – je bila v tradicionalnih skupnostih izključni način zagotavljanja »dolgotrajne oskrbe). Kljub družbenim spremembam in tudi imperializmu formalne oskrbe je še vedno – tako v pomenu kvantitete kakor kvalitete – ključni element oskrbe. Kljub temu in zaradi, lahko bi rekli, obsedenosti s formalno platjo uvajanja sistema in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, temu ključnemu fenomenu posvečalo le malo dejanske pozornosti, pa še ta je navadno zgolj konceptualna. 

Pomembno je odgovoriti na izzive in vprašanja:

-          Kako vključiti neformalne oskrbovalce v formalne oblike oskrbe in še bolj, kako naj se formalni oskrbovalci vključujejo v neformalne podporne mreže?

-          Kako zagotoviti sistematično in tudi sprotno podporo neformalnim oskrbovalcem, preprečiti preobremenjenost in izgorevanje?

-          Kako na pameten način in z občutkom integrirati, združiti dva načina oskrbe, ki imata sicer dve povsem različni logiki delovanja?

-          Kako nadomestiti (formalno in neformalno) skrbništvo kot osnovni obrazec oskrbe?

-          Kako doseči, da bo skupnostna oskrba več kot zgolj oskrba v skupnosti?

Skupnostna oskrba je v izhodišču pomenila, da namesto ustanov skupnost postane glavni akter oskrbe. Sčasoma je predikatni prislov postal lokativ. Zdaj skupnostna oskrba pomeni oskrbo v skupnosti – torej predvsem kraj izvajanja oskrbe, manj način izvajanja, skoraj nič pa o tem, da bi bila skupnost izvajalec dolgotrajne oskrbe. To si je v individualistični paradigmi pomoči skorajda nemogoče zamisliti. Pa vendar stvar je precej preprosta in izvedljiva.

Gre namreč za krepitev skupnosti, za vložek v skupnost in s tem posredno v njene kapacitete za oskrbo njenih članov. To lahko storimo na dva načina.

Prvi je klasičen in posreden – na ravni nacionalnih socialnih politik – večja dostopnost do stanovanj, pokojnine, ki omogočajo več kot preživetje, višji dohodki in prejemki, univerzalni temeljni dohodek, dostop do dela ali vsaj koristne brezposelnosti, vključujoče prostočasne in skupnostne organizacije. Vse to in še drugi takšni ukrepi bodo prispevale gradnike in gradiente k višanju praga subsidiarnosti (ki je tudi prag stigmatizacije), večji odpornosti prebivalstva in potencialom konkretnih skupnosti.

Drugi način je neposreden vložek v skupnost in v dolgotrajno oskrbo. Ponekod so, denimo, uveljavili periodične razpise skupnostnih mikro-projektov oz. vložke v skupnostno »infrastrukturo«. Organizacija skupnostnih prevozov, denimo, nadoknadi izpad javnega prevoza in pri potencialnih uporabnikih izostanek zasebnega prevoza (in prispeva k trajnostnem razvoju). Podobno lahko skupnostni socialni centri (medgeneracijski, intersekcijski, lahko se tudi razvijejo iz specialnih dnevnih centrov) lahko nadoknadijo propadanje družbene infrastrukture (zelo opazne na podeželju) in deloma nadomestijo osiromašenje neformalnih omrežij. Pri tem gre tudi za to, da takšni projekti nadgradijo enodimenzionalnost formalne, državne ponudbe. Ob prevozih si potniki izmenjajo informacije, pomagajo en drugemu, navežejo pomembne vezi, če nič drugega pokramljajo (kar ne bi mogli če bi se peljali sami). Torej ne gre samo za prevoz ali v primeru socialnih centrov za »preživljanje časa« temveč za večdimenzionalno srečevanje ljudi, kar lahko ustvari skupno dobro.[4]   

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][5]

 

Sklic

Lebar, L., Dremelj, P., Flaker, V., Rode, N., Mali, J., Peternelj, A., Smolej Jež, S., Rajer, C., Zadnikar, M., Krajnc, A., Galof, K., Milavec Kapun, M., Topolovec, N., & Kobal Tomc, B. (2017).  Priprava podlag za izvedbo pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Ljubljana: IRSSV.

 

---

[1] Dolgotrajna oskrbe je v mnogočem le drugi obraz dezinstitucionalizacije in nasprotno – dezinstitucionalizacija je le ključni mehanizem uveljavljanja dolgotrajne oskrbe. Paradoks, ki se je pojavil v koronskem diskurzu, je, da so prav domovi za stare postali metonimija dolgotrajne oskrbe – pa čeprav sta v resnično antinomičnem razmerju.

[2] Med vire, ki jih za organizacijo lastne oskrbe, brez sodelovanja formalnih oskrbovalcev, sodijo tudi ustrezni kulturni vzorci, ki to omogočajo. V tem smislu institucionalna kultura, aksiom, da nekdo, ki potrebuje pomoč, sodi v ustanovo, kljub zadostnim človeškim virom v mreži in zadostnim materialnim sredstvom onemogoča, da bi si človek zagotovil ustrezno neformalno osebno asistenco oz. oskrbo.

[3] Na prvi pogled se to zdi nemogoča naloga. V pripravah na pilotiranje (Lebar idr., 2017), smo prišli do obetavnih rešitev, ki so bile sprejemljive za več strok in akterjev. Žal pa v pripravi zakona teh rešitev niso upoštevali tako, da bi se to poznalo.

[4] Bolj neposredno lahko kot akter v načrtovanju in izvajanju lokalnih načrtov dolgotrajne oskrbe delujejo lokalne akcijske skupine (LAS) za dolgotrajno oskrbo. Izkušnje s področja drog so tako dobre kot slabe.

[5] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

Proti zapiranju – odločno za dezinstitucionalizacijo (tri osi razvoja socialnega varstva 5)

Razlogi za dezinstitucionalizacijo

So etični, gre za akcijo, ki odpravlja zapiranje, izključevanje in segregacijo (apartheid). Izhaja iz pravic, se bori za človeško dostojanstvo.  Pravica do življenja v skupnosti je zapisana v 19. členu Konvencije združenih narodov o pravicah, pri nas napačno prevedeno, »invalidov«. To pravzaprav pomeni na eni strani pravico do navadnega, vsakdanjega življenja; na drugi strani pa tudi pravico do norosti (neumnosti, starosti …) biti drugačen, samosvoj. Je tudi dejanje proti odvzemu smisla življenja in identitete – samega sebe.

Razloge najdemo tudi na tehničnem, strokovnem registru. Že dolgo je znano, da so ustanove škodljive. V njih je večja smrtnost, kot zunaj, stanovalci doživljajo zastoj v razvoju in izpad v življenju, obsojeni so na životarjenje in ždenje (desubjektivacija). Škodljive so tudi navzven. Z delitvijo dela, ki jo vzpostavljajo, poškodujejo »socialno tkivo« (so strup za solidarnost). Ustvarjajo lažno znanje o človeku in onemogočajo strokovni odziv na resnične stiske in probleme. Vzpostavljajo (antiproduktivno) premoč strokovnjakov nad ljudmi (tam, kjer je to najmanj potrebno).[1]

Tri tarče in tri destinacije

Dezinstitucionalizacija je stroj, ki je hkrati polemičen in programski. Ima svoje tarče kritike in cilje, kam hoče priti. Glavne tarče dezinstitucionalizacije so sama institucija, a tudi družbene vloge, ki v njih pristanejo njeni (potencialni) stanovalci in medicinski model, ki institucionalizacijo podpira. Ima tudi svoje cilje, destinacije, do katerih bi hotela priti. Iz institucije si prizadeva priti v skupnost, od razvrednotenih vlog k cenjenim, vloge prevrednotiti in omogočiti vstop v nove. Od medicinskega modela (Goffman, 2019) se trudi priti v socialnega (Oliver, 1990; Zaviršek, 2000).

Medicinski in socialni model pri tem ne smemo razumeti predvsem kot zamenjavo paradigme znanosti in stroke, temveč kot prehod pri razlagalnih, obravnavnih in organizacijskih modelov. Na ravni razumevanja naj reduktivne razlagalne modele (ob medicinskem tudi  psihološki, pedagoški, pravni) zamenjajo prečni (transverzalni), kot so socialni, antropološki, vsakdanji načini povezovanja in dojemanja več dimenzij stvarnosti. Model popravljanja – zdravljenja, zdravil, psihoterapije, administracije in drugih načinov »popravljanja« človeških primanjkljajev – morajo nadomestiti modeli omogočanja (okrepitve, vključevanja, prevzemanja tveganja in vsakdanjih dejavnosti. Institucionalni model organiziranja oskrbe pa skupnostni modeli. Segregacijo, izolacijo, zapiranje, hierarhične odnose in totalnost oskrbe morajo zamenjati razpršenost storitev, povezovanje akterjev in skupnosti, demokratični odnosi in enakopravnost pa tudi storitve po osebni meri in zagotavljanje zasebnosti.

 

Slika 1: Medicinski in socialni model - členitev (Flaker idr., 2015)

 

Potek

Pri nas procesi dezinstitucionalizacije potekajo že dolgo, predolgo. Pobude za preoblikovanje ustanov so se pojavile razmeroma zgodaj (eksperiment v Logatcu; Vodopivec idr., 1973). Duh in intenca dezinstitucionalizacije so bili ključna značilnost uvajanja prostovoljnega dela, kolonij in taborov pa tudi drugih oblik skupnostnega dela v 70-tih in 80-tih (Stritih idr., 1979, 1980). Edina sistematična in celostna (a nedosledna) dezinstitucionalizacija smo izpeljali v vzgojnih zavodov v osemdesetih (Skalar, 1986). V imenu prehoda v skupnost je prišlo do rojenja velika števila skupnostnih oblik v devetdesetih; a zaresnim poskusom preselitev stanovalcev (iz posebnih zavodov) smo bili priča šele po letu 2000. To se je začelo v Hrastovcu, kjer se je v borih nekaj letih preselila skoraj polovica stanovalcev, kjer se je izpraznil in zaprl grad v Tratah (zdaj Muzej norosti). To pa je bil zgled za podobne procesi v drugih posebnih zavodih (Cizelj idr., 2004). V tem, dinamičnem obdobju smo začeli snovati sistem dolgotrajne oskrbe, izvedli kontroverzen, a uspešen eksperiment neposrednega financiranja (Flaker, Nagode, Rafaelič in Udovič, 2011), ustvarili Katalog nalog CSD. V tem času je tudi Zakon o duševnem zdravju uvedel zagovorništvo in koordinacijo obravnave v skupnosti. Ker je konec prvega desetletja tega stoletja prišlo do zastoja smo izvedli protestni pohod Iz-hod (Rafaelič in Flaker, 2012), ki je prispeval k temu, da sta dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba bili uvrščeni v načrt črpanja evropskih sredstev. Vsled tega smo izvedli dve študiji (Flaker idr., 2015; Zaviršek idr. 2015), ki pa nista imeli do pred kratkim (2020), ko se je začelo pilotiranje v dveh zavodih, praktičnih posledic. 

Dejstva

Dolg potek, nedoslednost, dvotirnost sistema in zastoji so poleg dediščine hitre industrializacije[2] prispevali k temu, da je Slovenija »prvak« v stopnji institucionaliziranosti prebivalstva – imamo čez 20.000 interniranih oz. 1,2 % prebivalstva.[3] Paradoks je, da Slovenija z denarjem iz evropskih strukturnih skladov plačuje širjenje in obnavljanje  obstoječega (socialističnega) sistema zavodskega varstva.[4] Ustvarili smo dvotirni sistem oskrbe – v njem glede na stroške in pomen prevladuje institucionalni krak. Ta porabi več denarja[5], hkrati pa podredi skupnostne službe in storitve institucionalni logiki. Kar se je začelo kot alternativa je sčasoma postalo dopolnilo institucijam. Dejstvo, ki opozarja na pogubnost prevladujočega institucionalnega sistema, je, da je polovica smrtnih žrtev covida bila v domovih za stare – z dezinstitucionalizacijo in dobro dolgotrajno oskrbo v skupnost bi lahko bilo vsaj tisoč smrtnih primerov manj.

Sklici

Cizelj, M., Ferlež, Z., Flaker, V., Lukač, J., Pogačar, M., & Švab, V. (2004). Vizija posebnih socialnih zavodov. Ljubljana: Skupnost socialnih zavodov Slovenije in Fakulteta za socialno delo.

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2014). Toolkit on the Use of European Union Funds for the Transition from Institutional to Community-based Care (dopolnjena izdaja). Bruselj. Pridobljeno s https://deinstitutionalisationdotcom.files.wordpress.com/2018/04/eeg-toolkit_english.pdf  18. 8. 2022.

Flaker, V., Krstovski, V., Dukovski, I., Babnov, D., Popovska, K., & Rafaelič, A. (2018). Situation Analysis and Assesment, Evaluation Report of Implementation of National Strategy on Deinstititutionalisation 2008–2018. Skopje: Evropska unija.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., & Udovič, N. (2011). Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Rafaelič, A., Bezjak, S., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Ošlaj, A., Ramovš, J., Ratajc, S., Suhadolnik, I., Urek, M., & Žitek, N. v sodelovanju z Dimovskim, V., Kastelicem, A., & Pfeifferjem, J. (2015). Izhodišča dezinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji (Končno poročilo, verzija 3.2). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019). Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

Oliver, M. (1990). The Politics of Disablement. London: Macmillan.

Rafaelič, A. & Flaker, V. (ur.) (2012). Iz-hod iz totalnih ustanov med ljudi, tematska številka, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 39 (250).

Skalar, V. (1986). Načrt prenove zavodov za usposabljanje v srednjeročnem obdobju 1986 –1990. Iskanja, 4 (5), str. 61–65.

Stritih, B., Adam, F., Fišer, S., Mikuš-Kos, A., Kos, S., Baskar, B., Mandič, S., Mesec, B., & Pogačnik, P. (1979). Nepoklicno prostovoljno preventivno in socialno-terapevtsko delo z otroki in mladino: I. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani.

Stritih, B., Čačinovič Vogrinčič, G., Kunič, L., Flaker, V., Kavar-Vidmar, A., Mesec, B., Miloševič-Arnold, V., Rapoša-Tajnšek, P., & Stopajnik, F. (1980). Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

Stritih, B., Čačinovič Vogrinčič, G., Flaker, V., Kavar-Vidmar, A., Mesec, B., Miloševič-Arnold, V., Rapoša-Tajnšek, P. & Stopajnik, F. (1981). Prostovoljno socialno delo: raziskava, Ljubljana: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani.

Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F., Skaberne, B., & Skalar, V. (1973). Spreminjanje vzgojnih metod v vzgojnem zavodu v Logatcu. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Zaviršek, Darja (2000). Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks prizadetih ljudi. Založba /*cf., Ljubljana.

 

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][6]

---

[1] Poleg naštetega ima zapiranje še eno zelo pomembno lovko in sicer zapiranje, izključevanje in poniževanje nedržavljanov oziroma oseb z negotovim (prekarnim) pravnim oz. administrativnim statusom ali sploh oseb brez statusa (iskalci mednarodne zaščite in ilegalizirane osebe). Ta vrsta zapiranja je utemeljena v varnostnizaciji, se pravi, naj bi predstavljali grožnjo za karkoli že.  

V nasprotju z drugimi varovanci ustanov je ta skupina ljudi »last«, se pravi, področje policije (od samega prihoda ali drugih okoliščin ilegalizacije in do pridobitve vključujočega statusa – če do tega sploh kdaj pride). Izključeni so iz miselnega sveta socialnega dela kot tudi iz Zakona o socialnem varstvu. Za njih je vzpostavljen vzporedni policijski skrbstveni sistem. V tem policijskem sistemu zaposlujejo tudi socialne delavke (nekatere odlične, druge rasistične), a še vedno je to policijski sistem in socialno delo oziroma socialno varstvo ni nikoli zahtevalo, da bi ljudi obravnavali kot ljudi, tudi v primerih, kadar se pravni status razlikuje od državljanstva oziroma ko nimajo nobenega statusa (kot je bil primer izbrisanih denimo). To pomeni, da socialno delo vzdržuje meje v notranjosti držav, ki jih postavi policija.

[2] Zgodovinsko gledano je rojenje institucij produkt industrializacije. Ločenost delovnega in stanovanjskega prostora onemogoča oskrbo svojcev. Pri nas se je industrializacija zgodila na mah, po drugi svetovni vojni.

[3] Podatki za Evropo in Makedonijo (Flaker idr., 2015, 2018).

[4] Paradoks je zato, ker EU kot odgovorna podpisnica konvencije, pravzaprav »prepoveduje« uporabo evropskih sredstev za utrjevanje institucionalnih oblik oskrbe (European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care, 2014).

[5] Ocenili smo (Flaker idr., 2015, str. 136), da smo v letih delovanja dvotirnega sistema zgolj za materialno vzdrževanje vzporednih struktur – torej matičnih zavodskih stavb in hkrati zunanjih enot porabili več, kot smo črpali evropskih sredstev.

[6] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.