Med ljudi – prenova socialnega dela na CSD (tri osi socialnega varstva 3)

Za centre za socialno delo pogosto rečemo, da so »hrbtenica socialnega dela oz. varstva«.[1] V resnici bi jih bolje opisali kot »živčni sistem« tega sistema. Njihova vloga je, da »usmerja promet«, povezuje akterje, ustvarja razmerja in poskrbi, da uporabniki prejmejo tisto, kar potrebujejo. V statičnem sistemu, je ta funkcija statična, skorajda atrofirana, v novem, dinamičnem sistemu, ki si ga želimo, pa naj bi bila, nasprotno, izražena in izrazita.

Reorganizacija centrov je le okrepila trende birokratizacije in odtujevanja socialnega dela, ki so obstajali že prej in na katere smo tudi že takrat opozarjali (Rape, Cafuta, Žnidar in Flaker, 2020). Postajajo, če že niso postali, vse bolj socialni uradi, državne službe za dodeljevanje pomoči in regulacijo deviantnega vedenja. Socialne delavce uporabniki čedalje manj vidijo kot svoje zaveznike, ljudi, ki se bodo skupaj z njimi potrudili, da bodo spremenili življenje na bolje ali pa vsaj olajšali stisko in čedalje bolj kot odtujeno instanco odločanja o tem, kako bodo živeli. Socialna delavka kot zagovornica postaja tuj koncept.[2]

Socialni in drugi delavci na centrih nimajo ne moralne spodbude ne stvarnih orodij, da bi opravljali socialno delo.[3] Tudi če poznajo nove metode in tehnike socialnega dela, jih na eni strani usmerjajo v formalistično ali psihološko reševanje problemov, na drugi strani pa jim manjkajo materialna sredstva, ki bi omogočila ustvarjanje storitev po uporabnikovi meri oz. stvarnih rešitev stisk. Ker neki družini, denimo, v kateri zasledijo nasilje, ne morejo zagotoviti stanovanja, v katerega bi se lahko nasilnik ali žrtev umaknila, se morajo zateči v svetovanje, formalne rešitve in poučevanje socialnih spretnosti (»nenasilne komunikacije«). Materialna dajatev, ki jo zdaj premorejo, je namestitev v varno hišo, kar pa je lahko le krizna in prehodna intervencija. Čeprav naj bi socialno delo bilo matična stroka v socialnem varstvu, kaže, da so zaradi nemoči in napačne usmerjenosti, na našem področju prevladale pravo, psihologija, v manjši meri še pedagogika. Centri za socialno delo pa postajajo le servis, pomožna stroka državni upravi, sodiščem, psihiatriji in šolstvu.

Socialno delo se v polju »dela z ljudmi«, kot teorija in praksa, nenehno srečuje z drugimi »pomagajočimi« poklici. To ujame socialno delo v dve silnici, ki ga napneta: na eni strani se poskuša uveljavljati nasproti močnejšim, bolj uveljavljenim, bolj prestižnim znanostim (najbolj v razmerju z medicino, pravom, pedagogiko, psihologijo) in z njimi tekmuje za svojo identiteto, hkrati pa mora (ker je kot disciplina najbolj vseobsežno vpeta v vsakdanje življenje človeka) z vsemi hkrati in ne le z vsako od teh disciplin posebej topiti meje in ustvarjati med-disciplinarne prostore sodelovanja (transdisciplinarnost).

Hkrati pa poteka identitetni boj tudi v socialnem delu samem. Ta temelji na konceptualnih temeljih (ideološko-vrednostnih, teoretično-metodičnih), ki se med seboj razlikujejo in ustvarjajo med seboj ločene poglede na vlogo, pomen, naloge socialnega dela (konformistično »klinično« – na videz ločeno od družbenih silnic, umik v individualno delo in terapijo; reformistično – zagovorništvo, družbene spremembe, akcija in aktivizem; pragmatično – posredovalno, povezovalno delo;  zatiralsko – nadzorovalna funkcija, nosilec družbenega nadzora.  

Poteka pa tudi še boj v družbi globalno (za vire in prestiž). Planet, ki je postal premajhen in preizrabljen. Ljudje se tako kot vsi sesalci odzivajo na grožnjo s strategijami prilagajanja, bega in boja. Enaki so tudi načini, kako se institucije, skupine in organizacije (in v njih vodstva)  odzovejo na »strategije globalnega šoka«, ki jih uporabljajo današnje oblastne skupine (finančniki, gospodarstvo in politika).

Moralna dilema socialnega dela leži med umikom v »kliniko« (ali pisarno) socialnega dela, ki ga spremlja prilagajanje s konformističnimi in navideznimi korekturami (PR »dajanje videza), in med bojem za socialno delo in pravičnost – napad na vire grožnje (s pravnimi sredstvi, protestnimi in gverilskimi akcijami v sistemu in javnosti) in ustvarjanjem alternativ v skupnosti.[4] Ker je socialno delo slabo stanovsko organizirano, je boj prepuščeno posamezniku, ki mora biti dovolj artikuliran v zahtevah (in čustveno odporen) – npr. primer žvižgača na centru za socialno delo, ki se je boril z vsemi sredstvi, pravnimi, mediji, osebno. Večini socialnih delavk to ne bi zneslo, tega ne moremo zahtevati od ljudi.

Tendenca prevladovanja drugih strok v polju, kjer bi moralo biti socialno delo matična stroka, ni posledica konceptualne ali teoretične šibkosti socialnega dela. Nasprotno socialno delo navkljub sebi lastni prečnosti, ki naslavlja več ravni človeške eksistence, navkljub več dimenzionalnosti in interdisciplinarni naravnanosti, gradi svojo notranjo konsistentnost in ustvarja prodoren miselni aparat. Med ustvarjanjem kataloga smo, denimo, induktivno izluščili štiri temeljne operacije (prikaz na razpredelnici spodaj) in štiri načine delovanja socialnega dela (pogovor, zapisovanje, organizacija in terensko delo), jih dobro opisali in predstavili v seriji priročnikov (Flaker, 2003; Čačinovič Vogrinčič, Kobal, Mešl in , 2005; Dragoš, Leskošek, Petrovič Erlah, Škerjanc, Urh in Žnidarec Demšar, 2005; Šugman Bohinc, Rapoša Tanjšek, in Škerjanc, 2007; Čačinovič Vogrinčič, Miloševič Arnold, Poštrak, Stefanoski in Urek, 2008; Miloševič Arnold in Urh, 2009).

Razpredelnica 2: Temeljne operacije socialnega dela

Z upoštevanjem vseh operacij[5] socialno delo lahko deluje polivalentno in v prid uporabnika. Izhaja iz življenjskega sveta, ga postavlja za merilo in preči k dostopu do virov, ki jih ljudem priskrbi socialna država. Omogoči varne spremembe in skupne podvige, popravlja nemoč, ki izhaja iz uporabničinega položaja in odvisnosti od pomoči drugih – v delovnem odnosu, zavezništvu, ki omogoča razumevanje lastne situacije in skupno akcijo, da jo spremenimo. 

Sklici

Čačinovič Vogrinčič, G., Kobal, L., Mešl, N., & Možina, M. (2005). Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Čačinovič Vogrinčič, G., Miloševič Arnold, V., Poštrak, M., Stefanoski, P., & Urek, M. (2008).
Zapisovati socialno delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Dragoš, S., Leskošek, V., Petrovič Erlah, P., Škerjanc, J., Urh, Š., & Žnidarec Demšar, S. (2005). Krepitev moči. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Evidenčni in analitski informacijski sistem visokega šolstva v Republiki Sloveniji (2021). Spremljanje zaposljivosti visokošolskih diplomantov po posameznem visokošolskem zavodu, pregled statusa diplomantov na slovenskem trgu dela za obdobje od 2016 do 2020. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, EU ESS. Vir podatkov: eVŠ Modul Izpisi, Porocilo 7: Pregled statusa diplomantov posameznega visokošolskega zavoda na trgu dela Datum izpisa poročila, 03. 12. 2021.

Flaker, V. (2003). Oris metod socialnega dela: Uvod v katalog nalog centrov za socialno delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo in Skupnost CSD Slovenije.

Flaker, V. (2019) Štiri osnovne operacije socialnega dela (1 - uvod). Vito Flaker agenda [blog], sreda, 22. januar 2020. Pridobljeno 22. 8. 2022 s http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2020/01/stiri-osnovne-operacije-socialnega-dela.html

Miloševič Arnold, V. & Urh, Š. (ur.). (2009). Terensko delo: Institucionalni, javni in zasebni prostori socialnega dela. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Rape Žiberna, T., Cafuta, J., Žnidar, A., & Flaker, V. (2020). Začetna analiza stanja po izvedeni reorganizaciji: Skupščina kot oblika aktivističnega raziskovanja za izboljšanje delovanja centrov za socialno delo. Socialno delo, 59 (1), str. 3–26.

Šugman Bohinc, L., Rapoša Tanjšek, P., & Škerjanc, J. (2007). Življenjski svet uporabnika. Ljubljana: Fakulteta za socilano delo.

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][1]

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

---

[1] Glede na sredstva in vire, bi lahko trdili, da so socialnovarstveni zavodi »hrbtenica« sistema. Tako naj bi bilo v veliki meri tudi v bodoče. Vendar bi ta okamenela struktura s prehodom v skupnost morala pridobiti veliko mero prožnosti in odzivnosti na potrebe ljudi in skupnosti.

[2] Evidenčni in analitski informacijski sistem (2021) jasno kaže, da več kot 40 odstotkov diplomantov socialnega dela ne dela v stroki. Osebni pogovori dokazujejo, da mnogi tudi nimajo namena delati v socialnem delu oz. varstvu, Fakulteta za socialno delo je le prostor, ki omogoča, da človek hitro pride do diplome, ki mu omogoča boljše izhodišče na splošnem trgu delovne sile. Po podatkih Skupnosti centrov več kot 40 odstotkov zaposlenih na CSD niso več socialne delavke!

[3] Izobraževanju so namenjena pičla sredstva, superrevizija je pogosto bolj ritual, ni (etične) instance, ki bi izločila tiste, ki zlorabljajo; malo je posvetov o ključnih temah socialnega dela, ne slišimo zgodb socialnih delavk, društvo socialnih delavk in delavcev ne deluje oz. ima zelo maloštevilno članstvo (50?!).

[4] Glavno vprašanje pri tem, kako (in če sploh) delujejo legalne poti, ki omogočajo spremembe, in kadar ne, katera nenasilna sredstva boja lahko še uporabimo.

[5] Operacije podrobneje opišem v seriji blogov na to temo. Med sklici navajam prvi blog v seriji.

 

Operacija A: Kako se izogniti pastem pri raziskovanju življenjskega sveta in omogočanju dostopa do sredstev (operacije 4, življenjski svet 3)

Omogočati! Ne pa onemogočati

Medtem ko je bilo omogočanje dostopa do sredstev ena od glavnih nalog socialnega dela v razmerah obilja socialne države, pa so pod vplivom ideologije in režima zategovanja pasu socialne delavke in delavci potisnjeni v vlogo »varuha javnih sredstev«, psa čuvaja javne porabe, omejevanja, če že ne odrekanja dostopa do dajatev blaginje. Socialni delavci in delavke imajo več načinov, kako se upreti tovrstnim pritiskom kakor tudi kako se prilagoditi novim razmeram, ne da bi bistveno redefinirali svoje poslanstvo.

Predvsem pa ne smemo videti mobilizacije neaktivnih sredstev v nekogaršnjem življenjskem svetu kot varčevanje javnih sredstev, temveč vrednost sama po sebi. Skupnostni odgovori so navadno bolj ustrezni, uporaba skupnostnih virov krepi sodelovanje, mobilizacija skupnostnih virov je lahko prispevek (navadno obrobnih članov) skupnemu dobru. Mobilizacija lastnih sredstev, njihovo ponovno prilaščanje in ustvarjanje skupnih temeljev tudi poveča avtonomnost ljudi do oblasti in zmanjša odvisnost of javni, a odtujenih virov.

 

Spodbujanje želja, ne obkljukanje postavk

Ta operacija je dialektična celota, ki sestavlja dva precej raznorodna dela – enega zelo človeškega, dejanskega, drugega abstraktnega, mehaničnega. Umetnost je, ne le kako ju povezati, ne da bi pri tem robustnejši in močnejši kolonializiral bolj prefinjene in subjektivne dejanskosti, ampak tudi kako ne zanemariti enega na račun drugega. V socialnem delu se zna zgoditi, da se delavec ali delavka usmeri na raziskovanje življenjskega sveta, ob tem pa zanemarja dostop do sredstev drugod. Raziskovanje življenjskega sveta, ne da bi uporabili pri tem pridobljena spoznanja za uveljavljanje pravic ni le voajersko, temveč je tudi neproduktivno, jalovo (četudi morda zanimivo). V resnici tak spregled prikrajša človeka za njegove pravice, hkrati pa vzdržuje nadzorne mehanizme psihološke vrste. Na drugi strani, poudarek na zgolj postopkovnih, birokratskih operacijah, odreka ljudem subjektivnost, njihovo dejansko življenje, še več, je sredstvo njegove kolonializacije.

Uporaba ček list in obkljukanje kvadratkov po vnaprej določenih kategorijah ni raziskovanje življenjskega sveta, ampak je vsiljevanje zunanje (birokratske) logike in tujih idej (o tem, kaj človek potrebuje, kaj so osnove potrebe itd.) določenemu življenjskemu svetu, in torej ubijanje pomenov, ki so mu lastna, osebnih in skupinskih prioritet in hierarhij želja.

Podobno, vnaprej postavljene kategorije dajatev lahko določijo želje in cilje zgolj s tem, da jih močno ponujamo. »Logiko frižiderja«, pa kateri si želimo jesti prav tisto, kar je v hladilniku, lahko (in moramo) preseči s tem, da željo trdno usidramo v življenjskem svetu in šele potem pogledamo, kaj je na voljo, kako se sklada z željo in če se ne, da ustvarimo odgovore po osebni meri, tudi z uporabo virov zunaj življenjskega sveta, če je treba.

Perspektiva uporabnika

Usmerjenost v življenjski svet, ko se ukvarjamo z vprašanji sredstev, pa tudi v drugih operacijah, uvaja to, kar pogosto poimenujemo »perspektiva uporabnika«. Treba je namreč videti situacijo in njeno spreminjanje z očmi človeka, ki mu je dejanje namenjeno. Aktivno in namenoma prevzeti pogled drugega je pomembno, saj bo v nasprotnem primeru storitev ali kakšna druga dajatev neustrezna in napačno razumljena na obeh straneh. Pogled izvajalca storitve je v temelju drugačen od prejemnikovega. Definicija situacije osebja v neki namestitveni ustanovi, ko streže kosilo stanovalcu, ki je priklenjen na posteljo, je sprazniti mizico, postreči obrok in pospraviti posodo z mizice. Postaviti stvari, ki jih stanovalec potrebuje nazaj na mizico, je preprosto onkraj take definicije situacije – kar lahko povzroči, da stanovalec ostane ure brez očal, pijače, telefona ali daljinskega upravljalca.

Refleksivnost in reflektivnost

V socialnem delu moramo ločiti med dvema podobnima a hkrati tudi povsem različnima načinoma delovanja – med »reflektivnimi« dejanji in »refleksivnimi« odgovori. Pri prvih gre za razmislek o tem, kar smo naredili oz. o tem, kar se je zgodilo, pri slednjih za to, da se odzivamo na življenjske situacije uporabnikov. Pri tem nam ni treba dogodkov in dejanj interpretirati, jih pa moramo videti kot celoto, v kontekstu in medsebojnih povezavah. Poleg odseva v zrcalu kontemplacije, nas zanima dejanski in dejaven odziv na dejanja in dogodke. Dejanja v povratni spregi kažejo na imanenco interakcije in ne odsevajo v nekakšnem transcendentalnem zrcalu. Socialno delo deluje v vsakdanjem, navadnem in banalnem. Večino človeških izmenjav ne ureja Pravo, božje zapovedi ali sanitarna pravila. Urejajo jih fleksibilna, samo vzpostavljajoča majhna pravila in načini upoštevanja, pogovora, dotikanja in vabljenja drug drugega, s pomočjo pravil, ki jih hkrati prinaša kultura in jih ustvarjamo na mestu dogodkov z ozirom na namene, smisle in nagnjenja ljudi, ki so v situacijah navzoči.

Tovrstna pravila in njim lastni pomeni so vezani na kontekst, v katerem se nekaj zgodi. Ker nimamo vedno na voljo natančnih zemljevidov za ta, stalno se spreminjajoča ozemlja, jih moramo skoraj vedno raziskovati v sodelovanju z drugimi sodelujočimi. S transcendentalnimi bližnjicami in aksiomatsko stenografijo vedno tvegamo nenatančnost in to da zgrešimo poanto.

Zgodbe kot zemljevidi

V socialnem delu slišimo mnogo zgodb. Čeprav vsakršen potek življenja lahko povemo kot »žalostno pripoved« (Goffman, 2019: 67, 148–160) ali pa »zgodbo o uspehu«, glede na to kako pripovedovalec poveže posamezne dogodke svojega življenja v pripovedno celoto, pa v socialnem delu prevladujejo žalostne zgodbe. Uporabniki socialnega dela se nagibajo pripovedovanju žalostnih zgodb, ne toliko zaradi velike količine žalostnih doživetij kot zaradi upravičevanja posega strokovnjakov in zahtevkov uporabnikov.

Ne glede na to, koliko so te zgodbe osebne, se opirajo na standardne pripovedne obrazce, ki jih prinaša popularna kultura. Nekatere zgodbe so prvič povedali že pred več sto leti in imajo trdne pripovedne obrazce in literarno strukturo, kot je na primer v »pripovedi džankija«, ki jo je pred dvesto leti (1821) zložil Thomas de Quincey in so jo, v številni variantah od Dostojevskega (Kockar) do Otrok s postaje ZOO, neštetokrat ponovili tako v literaturi, še večkrat pa v pisarnah socialnih in zdravstvenih delavcev po celem svetu. Pri tem pa ne gre za pomanjkanje domišljije ali plagiatorstvo, temveč le za način kako organizirati pripoved, način kako povedati zgodbo.

So pa zgodbe tudi način, kako organizirati dejansko izkušnjo, scenarij, ki mu je slediti v dejanskem življenju, lahko celo trdimo, da se ljudje »ujamejo v svojih biografijah« (Grebenc, 2001). Socialno delo ima torej tri naloge: omogočiti ljudem, da povejo svoje lastne zgodbe, opogumiti jih, da si jih znova prilastijo, predvsem pa preoblikovati žalostne pripovedi v zgodbe o uspehu in izumiti načine, kako uiti biografijam, kako jih preoblikovati, kako jim spremeniti konec, jim dati boljša nadaljevanja. Dejanska življenja niso kot romani s njim lastnim zapletom, junaki (navadno tragičnimi), razpleti ipd. Človeška življenja so bolj kot niz povezanih novel, v katerih pogosto spregledamo obrate in zgrešimo povezavo z nečim, kar do zdaj še ni obstajalo. Spregledamo tudi to, da so človeška življenja bolj komična kot pa tragična.

Prečnost (transverzalnost)

Socialno delo povezuje mnogo niti v številne vozle. Pozna jezik in snov mnogih drugih disciplin, jih uporablja na svoj način, preči mnogo ravnin delovanja, jih povezuje v enkratna, singularna družbena dejanja in se ravna po številnih različnih ravninah človeške eksistence. V socialnem delu je torej nemogoče zvesti več različnih zvrsti pomenov in funkcij na eno dimenzijo, na homogen prostor redukcionistične stroke.

Ko starega človeka namestimo v dom za stare, vemo, da ne moremo tega dejanja namestitve pripisati samo enemu kriteriju, na primer: telesni oslabljenosti, ali njihovi osebni nezmožnosti, da bi poskrbeli zase. Na delu je več raznorodnih zgodb: gre tudi za to, da je nečak dobil novo službo, za mačko, ki bo ostala doma, odnose s sosedi itn. Seveda gre tudi za dostopnost in razpoložljivost storitev in kako posamezne službe delujejo – ali je na voljo oskrba na domu, ali ima na volj strokovnjake, ki bodo prisluhnili njegovim ali njenim hotenjem in potrebam, ali obstaja služba, ki lahko poveže formalne in neformalne vire podpore v skupno delovanje, kakšna so pravila porabe sredstev na voljo (npr. ali so sredstva namenjena za institucionalno oskrbo na voljo za oskrbo na domu) itd. Vse te sile in dogodki delujejo ena na drugo in ustvarijo vektorje in tenzorje, ki bodo potisnile starega človeka v oskrbo ali pa mu omogočile, da ostane doma.

Prečna akcija išče pomen in pomen, ki ga more najti še na drugi ravni, s tem, da se povezuje z drugostjo in ojačuje resonanco.

Socialno delo razume in uporablja dogodke, okoliščine in snovi tako, da jih povezuje z drugimi ravnmi. Prav tam je mogoče najti drug pomen, rabo ali funkcijo, tako, ki bo drugačna od tiste v čisti, homogeni coni bivanja (kot so, zdravje/ bolezen, prav/ narobe, pametno/ neumno itd.). Ravno s tem, da nekje drugje najde nekaj drugega, ali celo tretjega, nekaj, kar je radikalno različno od samega sebe, lahko ojači izhodiščno akcijo, ki takrat preči različne ravni.

Ponošena oblačila in zanemarjen videz »duševnega bolnika« so v okviru duševnega zdravja videti kot znamenja bolezni in poslabšanja; lahko pa to beremo kot znamenje tega, da človek nima veliko razlogov za vzdrževanje svojega videza ali kot znamenje izgube zanimanja za samopodobo, zaradi izključenosti iz vsakdanjega življenja. Ko se ta človek zaljubi, se lepo obleče, obrije in uredi. Ali je ne biti (za)ljubljen razlog za njegovo  stanje?

 

Reference

Grebenc, V. (2001) Ponesrečeni pobegi ujetnikov biografij. Socialno delo. letn. 40, št. 2-4, str. 151-158.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.