Komu ali čemu smo odgovorni? (Labirinti odgovornosti 4)

Odgovori na to vprašanje so številnejši od odgovorov na prejšnje (za koga ali kaj smo odgovorni); bržčas, kot prikazujemo v shemi spodaj, tudi bolj zapleteni (saj jih zapletajo procesi prevzemanja, prelaganja, sprejemanja odgovornosti). Na drugi strani pa jih laže poenostavimo, zvedemo na tipična razmerja odgovornosti. Odgovor lahko skrčimo na to, da smo odgovorni sebi ali drugim, ali pa na odgovornost, ki jo imamo po raznih hierarhičnih lestvicah navzgor ali pa ki se oblikuje od spodaj – ko smo odgovorni tistim, za katere ali s katerimi delamo.

Ko smo odgovorni do nadrejenih, obstaja razlika med odgovornostjo, ki jo imamo do konkretnih šefov in brezosebnih instanc.[1] Ta razlika vzpostavi tudi razliko v kakovosti odgovornosti, v tem, kakšna je odgovornost – ali je (navzlic podrejenem položaju) osebna ali pa je neosebna. To pomembno vpliva na možnost pogovora oz. razprave med nosilci odgovornosti. Če je osebna, ji je laže ugovarjati, laže se pritoževati ali celo upreti. Brezosebne instance so način, kako upor narediti jalov.

Še zlasti v javnih službah, zavodih in v javnih zadevah smo seveda odgovorni javnosti. Javnosti smo odgovorni ne le v politiki, temveč vedno, ko počnemo nekaj, kar je v javnem interesu. Imamo pa pri tem težavo, da je javnost preveč obči pojem in kako jo definirati.[2] Čeprav imamo vtis, da nam je javnost pri teh (in drugih) zadevah nadrejena, v principu ni tako. Javnost je demokratičen pojem, je enakopraven zbir (ali zbor?) vseh. Se pa v javnosti kot pojmu in kot stvarnosti, pojavljajo pooblaščeni predstavniki javnosti.[3]

Sodišče lahko postavimo tako za reprezentanta javnosti, saj naj bi predstavljal njen interes, kot veja oblasti pa je nadrejena instanca še zlasti, ko gre za vprašanja odgovornosti. V obeh primerih pa je sodišče »eksteritorialno« - se pravi, vzpostavlja neko ozemlje zunaj ozemlja javnosti in drugih vej oblasti.

Bolj konkretna, čeprav še vedno navadno precej abstraktna, je skupnost kot reprezentant javnosti – kot, na primer, jo predstavlja v manjših mestih, v katerih se »vse dogaja na očeh javnosti« – pri tem pa gre za povsem omejen zbor občinstva in ne za vesoljno javnost.[4]  Je pa razlika, ali skupnost definiramo kot občestvo, ki nam daje mandat za delo (in s tem odgovornost njej sami), ali kot zgolj občinstvo, ki opazuje – predstavo, ki jo zanj uprizarjamo. Zato lahko postavimo skupnost (podobno kot smo postavili sodišče) v dve sosednji kategoriji tega, komu ali čemu smo odgovorni.

Nasproti nadrejenim družbenim agregatom in strukturam stojijo takšni, ki so pravzaprav baza našega delovanja, ki nam torej delegirajo odgovornost, da nekaj za njih opravimo in smo potemtakem njim odgovorni – kot smo, denimo, kot funkcionarji odgovorni predvsem članom nekega društva. Pri vprašanju odgovornosti lahko ločimo med bazo, v kateri je odgovornost solidarna, torej kolektivna in nedeljena[5], in bazo, v kateri je odgovornost individualna (in verižna), kar je značilnost storitvene odgovornosti. Obe sta še kako pomembni za našo razpravo o odgovornosti.

Na eni strani je pomembno, da ima naše delo mandat skupnosti, da smo v njeni službi, in ne v službi nekega družbenega segmenta, ki se je skupnosti odtujil in ji je nadrejen (kakor zgoraj). Na drugi strani pa je tudi pomembno, da ohranimo tisti osnovni in bistveni element in moment dela z ljudmi, ki temelji na storitvenem modelu – v katerem se odgovornost oblikuje predvsem do uporabnika storitve, v klasičnem storitvenem jeziku – stranke.

V storitveno modelirani odgovornosti je odgovornost dvojna – konkretno smo odgovorni uporabniku, ki je hkrati tudi naročnik storitve, kot strokovnjaki (professio! ne vocatio) pa smo na sploh odgovorni stroki.[6] To pa je garant tudi uporabniku, da bomo delo opravili strokovno, v skladu s strokovno etiko.[7]

Med instancama odgovornosti bazi obstaja komplementaren odnos, a tudi konflikten.[8] Iz vidika storitvenega modela (Goffman, str. 309–315) je strokovnjakova odgovornost skupnosti deviacija, motnja, ki kvarno vpliva na storitveni odnos.[9] Konfliktnost teh dveh naravnav odgovornosti strokovnjakov lahko postane komplementarna predvsem (morda celo zgolj), ko strokovnjak prevzema zagovorniško vlogo, ko torej uporabnik definira storitev kot orodje sprememb v družbenem tkivu, ki ga zadeva.

Viri

Flaker, V. (2016a) ‘Social matrix of the recovery and empowerment’, in Aufbruch / Ausbruch: Baustellen der Gleichstellung: Fachsymposium von DAS BAND – gemeinsam vielfältig, (Sozialpädagogik, 28), J. Erkinger, Richter, V. & T. Schmid eds, LIT Verlag, Vienna, pp. 66—80.

Flaker, V. (2016b), Social work is the art of remaining human in the inhuman conditions. Dialogue in praxis, vol. 5 (18), spec. Iss., str. 68-80. Dostopno na: http://dialogueinpraxis.net/index.php?id=5&a=article&aid=65

Flaker, V. @Boj za (2012), Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf. 

---

[1] Na slednje (pravilnike, ministrstva, inšpekcije ipd.) se nadrejeni pogosto tudi sklicujejo. S tem lahko zamaskirajo svoja lastna pričakovanja oz. zahteve, ki pa jih vseeno s tovrstnim sklicevanjem uveljavljajo. Žrtvi odgovornosti pa onemogočijo delovanje oz. upor resničnim interesom nadrejenega.

[2] Poleg občosti je javnost tudi neskončna. V njej ni končnega števila ljudi, vedno obstaja še naslednji član javnosti. To je podobno konceptu sublimne skupnosti, ki sem ga razvijal (Flaker, 2016-a, 2016 b), morda gre celo za isto reč.

[3] V tem se kaže bistvena razlika med realnim javnim prostorom (površinami) in virtualnim, družbenim javnim prostorom. Prvi je gladek, drugi progast, segmentiran – pogosto do te mere, da ni več na očeh javnosti.

[4] V tem smislu je pomembno postaviti vprašanje, koliko je nek zavod odgovoren skupnosti, v kateri je lociran, in koliko neki skupnosti, ki ji streže. Poanta dezinstitucionalizacije je v tem, da to postane ena in ista instanca.

[5] Kar je sploh koren pojma solidarnost, ki ga je iz pravnega termina prav odgovornosti v politični in socialni pojem oblikovalo delavsko gibanje (pozneje prevzeli tudi cerkev in država).

[6] V starih časih je veljalo, da so ekleziastični, verski poklici veljali za poklice dobesedno, za svojo vlogo in delo so prejeli »božji klic«. To pa seveda ni veljalo za »liberalne«, »svobodne« poklice, bolje rečeno strokovnjake. Ti so se zaobljubili (professio), da bodo služili skupnosti in etiki stroke. Zato še vedno delujejo po tarifnem sistemu in nagrade za svoje delo ne zaračunavajo po tržni logiki ponudbe in povpraševanja. Za vlogo te razlike pri nastanku socialnega dela glej Direktno socialno delo, str. 55.

[7] Ta del storitvene odgovornosti zagotavlja tudi pravično plačilo (tarifo) oz. preprečuje izkoriščanje stiske uporabnika za višanje cene storitve.

[8] Kar se kaže tudi v konkretnih problemih timskega dela v neki ustanovi ali drugem kolektivnem načinu organizacije storitev oz. oskrbe. Pomen ključnih delavcev je prav v premoščanju protislovja med tistim, kar je dobro za kolektiv in tistim, kar je pomembno za posameznika. To je tudi med glavnimi temami timskega dela.

[9] Kar se na področju duševnega zdravja in intelektualnega onemogočanja pogosto zgodi, ko sorodniki, sosedje »urgirajo« in postanejo naročniki našega dela – ki naj bi ga opravili z uporabnikom.

Operacija D: Na smešni strani stroke (operacije 17, odnos 6)

Komični element socialnega dela je podcenjena, kakor je komedija podcenjena v dramskih umetnostih. Ne prepoznamo ga kot uporabno orodje. Splošno mnenje je, da socialno delo nekaj »mrtvo resnega«, da se ukvarja s človeškimi tragedijami, oziroma da gre za nekaj uradnega. Na drugi strani pa ni nič nenavadnega, da si socialne delavke in delavci ob kavi pravijo smešne anekdote o svojih uporabnikih. Nekoč je pokojni Zoran Sedmak pripomnil: »Zakaj pa se ne smejimo skupaj?« Bi se nam kolcalo.

Na žalost se je tragedija v naši civilizaciji ustalila kot paradigma razumevanja človeške narave in usode. Komedija pa je le zato, da jo laže prenašamo. Velja za umetnost zabave, pozabe in pobega. Tragedija je prav zares naprava spominjanja (pa čeprav lažnih spominov), humor pa je način pozabljanja (etimološko so anekdote utrinki, ki se jih ne sme objaviti). S humorjem ujamemo situacijo na prefinjen način, se ji nasmejemo in gremo dalje. Si je zato težko zapomniti šale? Ali se jim zato najbolj smejijo tisti, ki jih pripovedujejo?

Smeh ne le preoblikuje situacijo v znosno, omogoča nam jo razbrati. Brati med vrsticami izjav in dejanj. Nerazrešljiva (tragična) protislovja se spremenijo v duhovite paradokse. Morda je treba biti neumen, da si pameten, ali pa pameten, da si neumen (težko bi rekli), vsekakor pa ni treba biti duhoven, da si duhovit.

Humor situacijo spodnese, a pri tem ostanemo pokonci in stopamo naprej. Preobrne miselni in situacijski okvir. Omogoča nam, da v situaciji ostanemo, ko iz nje izstopimo. Presenečenje je dobrodošlica.

To je dober model za socialno delo. Humor ni le ventil, s katerim laže prebrodimo težave. Je tudi dober način, kako priti in biti skupaj, kako stvari narediti na drugačen način, kako se imeti fajn, medtem ko resno delamo. Ni le talent, je tudi spretnost – ki jo je treba negovati. Ni le uporaben, da situacijo razrahljamo, »prebijemo led«, se premaknemo naprej in deblokiramo delo na in v situaciji; je tudi, sam po sebi, etična deklaracija.

Pomembno je biti Ernest

Klasična profesionalna (tudi znanstvena) drža je biti nevtralen. Ne le z vidika socialnega dela vemo, da temu ne more biti tako. Ne glede na to, koliko si strokovnjaki prizadevajo uprizoriti, ali celo uresničiti, kaj takega, bodo na koncu, v ključnih momentih, na strani močnejših.[1]  Nasprotno pa je socialno delo odkrito na strani najšibkejših. Tako jasna pozicija in vokacija (klic) sta v poklicnem svetu redkost in luksuz. Ni le nujna, da lahko prevzamemo perspektivo uporabnika, podpiramo okrepitev in zagovarjamo uporabnike – socialnemu delu omogoča, da svoje vrednote jasno in odločno razglasi, in da v skladu z njimi deluje. Vseeno pa, moramo kot strokovni delavci ohraniti nepristranskost in negovati poklicno disciplino, ki nam daje kredibilnost, zaupanje, da ne delujemo zaradi svojih zasebnih razlogov.[2]

Obstaja veliko orodij in načinov, kako delati socialno na pristranski način. Vendar pa zgolj empatija[3], perspektiva uporabnika in vrlin, pa tudi upoštevanje etičnega imperativa, da smo na strani najšibkejšega niso dovolj. Ne le v antropologiji^[4], ampak tudi v socialnem delu, poznamo celo vrsto prestopov na drugo stran, nenapisano zgodovino, kako so strokovnjaki postali »domorodci«, se odrekli podeljeni vlogi in mandatu oblasti in se pridružili uporabnicam in uporabnikom. Ne gre samo za prestop v mladinske subkulture, ki je pogost med socialnimi delavci, ki so delali z mladimi, ampak tudi za pristop k sindikatom, skupinam aktivistov in družbenim gibanjem. Pa pri tem ne gre le za bežne izlete, preskoke, temveč za vozovnico v eno smer, brez povratka (s porušenimi mostovi, zažganimi ladjami). Postati nekdo drug ni zgolj biti sposoben se vživeti, kako je v koži nekoga drugega, ni le začasni izstop iz vloge, je tudi opuščanje moči, ki je investirana vanjo. Princ mora zares postati berač, da pridemo do izvirne sinteze.

---

[1] Čeprav vemo, da to ni mogoče, pa od strokovnjakov nepristranskost vseeno pričakujemo. Če jo je nemogoče doseči do absolutne mere, pričakujemo, da bodo, denimo, sodniki nepristranski, kolikor je le mogoče, da se bodo asimptotično približevali temu idealu. Pa čeprav bodo njihove sodbe nasploh in v povprečju razredno, spolno, rasno in na več drugih načinov pristranske. Hkrati pa obstaja splošno pristranska usmeritev v presojanju, saj je aksiom, da je treba soditi posamezniku, presoditi njegovo krivdo, pa četudi je zločin strukturne narave. Ni le vprašanje, ali naj bo pravica retributivna ali restitutivna – lahko je tudi transformativna (kakor mi je prišepnila Asja, ko smo se o tem pogovarjali v Dubrovniku). Sodišče bi lahko nalagalo tudi družbene spremembe – ne le spremembe posameznikov.

[2] Klasična definicija profesije, poklica navadno enači osebno in zasebno. V socialnem delu je treba med njima vzpostaviti razliko. Mora biti docela jasno in povsem očitno, da iz situacije socialnega dela ne črpamo, razen plače, nobenega drugega zasebnega dobitka, oz. da se kaj takega zgodi le naključno in nenameravano. Socialna delavka ali delavec, ki pelje otroke na poletni tabor, sicer mora v tem tudi sam ali sama uživati, motivirati ga mora tudi njegova ali njena osebna izkušnja, hkrati pa ne sme biti nobenega dvoma glede glavnega namena tega »podjetja«, o tem, da je za skupno dobro udeležencev in da tabora nismo organizirali v korist socialnega delavca (npr. da ima hkrati počitnice in je zato plačan).  

[3] V socialnem delu sta pomembni dve vrsti empatije – medosebna, v pogovoru, zato, da ustvarimo čustveno mostišče med dvema, in pa socialna oz. situacijska, s katero se vživljamo v družbeno situacijo, v kateri se je nekdo znašel. Vendar pa se pojem in tehnike empatije pogosto uporabljajo kot trik, ki nam omogoča, da ostanemo neprizadeti, da se obranimo intenzivnega povezovanja z uporabniki, da dojamemo in razumemo njihova čustva in situacijo, ne da bi nas čustva preplavila in situacija prevzela. Empatija je na tak način lahko uporabna kot bližnjica v prepoznavanju situacije in istovetenju z ljudmi v njej, ko ni časa ali nuje, da bi v samo situacijo tudi docela stopili. Da pa iz tega ustvarimo načelo, ni niti nujno niti produktivno. Obstaja namreč mnogo načinov, kako ustvariti reflektivno distanco do neke situacije (npr. pisanje dnevnika, pesmi, blogov; skupni reflektivni pogovori skupine, ki doživlja situacijo, itn.), obstaja pa tudi mnogo situacij, v katerih ni dovolj situacijo le razumeti, ampak je treba v njej delovati, pogosto delovati osebno in gajstno. Pogosto je treba zavezništvo izkazati z dejanji, zaupanje ustvarjati z intenzivno angažiranostjo, osebnim tveganjem, ki potrjuje, da smo zares na strani uporabnikov.

[4] Lahko bi celo rekli, da antropologi postanejo socialni delavci, ko prestopijo na drugo stran.