[S temle blogom začenjam daljšo serijo objavljanja pisanja, ki sem ga začel jeseni 2022. Prvotni namen je bil kolegom v Dutovljah predstaviti izzive, ki naj bi nas čakali ob uradnem zaključevanju projekta preobrazbe. V takem momentu se mi je zdelo, da je treba razgrniti izzive na vseh ravneh, da bi videli, kaj lahko še storimo pred koncem projekta, kaj pa je treba le nastaviti oz. ne spregledati. Kot boste videli se je pisanje zavleklo in nabreklo.]
Preobrazba zavoda postavlja pred udeležence procesa kopico izzivov. Med njimi so najprej splošni, ki so pravzaprav imperativi dezinstitucionalizacije – okrepitev uporabnika, razpršitev storitev in še bolj splošno – počlovečenje (situacij in udeležencev v njih). Nanje je treba odgovoriti na številne načine, na več ravneh, platojih delovanja, slojih procesa dezinstitucionalizacije. Najprej gre za izzive, pravzaprav za dejanja in dogodke na ravni vsakdanjega življenjskega sveta, s katerimi se bomo spoprijemali v konkretnih življenjskih situacijah udeležencev procesa. To je izhodišče pa tudi cilj našega potovanja. Hkrati tudi kriterij delovanja v samem procesu in razmišljanju o njem. Merodajnost življenjskega sveta je treba postaviti odločno in močno, saj se – ne le v besedilih, temveč tudi v dejanskih, živih razpravah o dezinstitucionalizaciji ali o socialnem delu na sploh – največkrat ukvarjamo z abstraktnimi koncepti, pa naj zadevajo metode ali oblike dela, načine organizacije in poslovanja, ali abstraktne sheme na makro ravni (politiko, kulturo, ekonomijo, zakonodajo ipd.), precej manj (včasih čisto nič) pa se pogovarjamo, kako živimo in kako bi radi živeli, kako bi živeli bolje – kar naj bi pravzaprav bil namen in je smisel dezinstitucionalizacije.[1]
Za namen raziskovanja smo večplastnost delovanja predstavili z naslednjo shemo:
Slika 1: Hevristični model dezinstitucionalizacije (vir: Flaker idr., 2019, str. 45)
Z njo smo ponazorili delovanje tako totalne ustanove kakor procesa, ki ji nasprotuje – dezinstitucionalizacije. Na osnovni ravni življenjskega sveta ga totalna ustanova oži do notranje neskončnosti ene same točke. Dezinstitucionalizacija ga nasprotno širi, osvaja nova obzorja, širi ga v zunanjo neskončnost.
Abstraktne sheme ustvarjamo kot odvode, diferenciale konkretnega življenjskega sveta. Kot izvlečki konstelacij, povzetki dogajanj v življenjskem svetu nam pomagajo, da se v njemu bolje znajdemo, bolje razumemo in ga bolj obvladamo.[2] Bolj ko so abstraktni, bolj dajejo videz, da ne izhajajo iz življenjskega sveta. Pridobijo lasten značaj in avtonomnost. Lahko postanejo obrazci, ki urejajo življenjski svet.
Totalna ustanova (in totalitarna ureditev) je skrajni izraz kvazi-avtonomnosti takšnih shem. Ponazorili smo jo kot obrnjen stožec, ki ima dno na svojem vrhu (abstraktnosti). S tem smo hoteli prikazati, da na dogajanje v življenjskem svetu človeka v totalni ustanovi najbolj vplivajo najabstraktnejše sheme, pa tudi to, da so manj abstraktne sheme (npr. sheme metod, vključevanja, tudi organizacije) podrejene bolj abstraktnim (zakonodaja npr. določa organizacijo in postopke, s tem tudi porazdelitev moči in metode dela).
Operacija, ki jo torej mora dezinstitucionalizacija izvesti, je razkleniti, razprostreti plašč narobe obrnjenega stožca, da se bo čim bolj prilegal ravnini življenjskega sveta.[3] To ne pomeni zanikanja abstraktnih shem, temveč zanikanje njihove odtujitve oz. omogočanje njihovega prilaščanja, vračanje k njihovi izvorni funkciji in namenu, da nam omogočajo bolje živeti (ne le preživeti).
V tej operaciji pa je tudi pomemben izziv ugotavljati, kako so ravni med seboj povezane, kako jih razvezati in za namen sploščenja stožca na novo povezati. Gre za prečne povezave, ko dogodki na neki ravni učinkujejo na drugi, prehajajo z ravni na raven. Taki prečni izzivi so rdeča nit našega početja oz. resonančna škatla, da strune posameznih ravni bolje odmevajo, pa tudi ključ, ki poskrbi, da so bolj uglašene.[4]
Splošni izzivi preobrazbe
Glavni izzivi, s katerimi se je ob prehodu v skupnost treba spoprijeti so torej razpršitev iz ene točke, nivelacija moči oz. prenos moči k uporabniku in (ponovno) prilaščanje svoje človeške usode.
Čeprav je razpršitev služb z enega mesta v prostor najbolj očitna operacija oz. izziv preobrazbe, bomo na prvo mesto postavili prenos moči k uporabniku. Ta na eni strani pomeni premagovanje ovir, osvobajanje od spon institucionalnega sistema. Pomeni stopiti ven iz podrejenega položaja, stigmatiziranih družbenih vlog in se otresti mehanizmov onemogočanja, ki so jih uporabniki deležni. Konkretno to tudi pomeni ukinitev zapiranja in apriornega omejevanja[5] in odpravo prisile ali celo nasilja (strukturnega in medosebnega). Na drugi, afirmativni, strani pa pomeni (ponovno) pridobitev moči za izražanje volje, za odločanje, izbiro (torej krepitev subjektivnosti), hkrati pa tudi sodelovanje, vključevanje, pripadnost (krepitev socialnosti, družbenosti). Pomeni pa tudi omogočanje varnosti in stopnjevanje dejavnosti (eventualno zaposlitev).
Razpršitev ne pomeni zgolj preselitev in odpiranje enot, služb in storitev v skupnosti, temveč je tudi radikalen prehod iz zaprtega v odprt sistem.[6] Ta splošna ugotovitev pokriva serijo različnih izzivov, ki jih odpiranje prinaša. Pomeni npr. diverzifikacijo oz. uporabo različnih virov v različnih kombinacijah, pomeni pa tudi diverzifikacijo out puta – »povratek odpisanih«, storitve, ki so na voljo skupnosti, tvorni prispevek skupnosti s krepitvijo solidarnosti ipd. Odprt sistem zares pomeni povezovanje s skupnostjo – na mnogotere in kapilarne načine. Hkrati pa razpršitev tudi uvaja avtonomija kot načelo delovanja. Najbolj očitno pri bivših stanovalcih in osebju, ki neposredno dela z njimi. Manj očitno je, da odprt sistem daje več avtonomije tudi vodstvu (ki se mu ni treba ukvarjati z vsako malenkostjo in se laže posveti povsem strateškemu delovanju), do določene mere tudi strokovnemu osebju. Seveda pa ima avtonomija (delavcev) svoj smoter v avtonomnemu povezovanju – tako med enotami in službami kakor s skupnostjo. Zastavek in želeni učinek avtonomije sta seveda večja ustvarjalnost pa tudi produktivnost pri delu.
Počlovečenje je splošni izziv preobrazbe, ki obloči zgornja dva. Čeprav je zelo splošen, eksistencialno filozofski, ga moramo imeti v mislih pri načrtovanju in organizaciji preobrazbe. V tem okviru pomeni postati človek imeti vpliv na okolje, ga spreminjati (in ne zgolj se mu prilagajati) oz. z drugimi besedami načrtno ustvarjanje oz. delo. Še bolj pomembno pa je, da to pomeni preseganje mej svojega siceršnjega bivanja, hkrati pa tudi intersubjektivnost, srečanja med ljudmi in omogočanje, da skupaj postanejo subjekt (subjektivacija).[7]
Slika 2: Splošni izzivi preobrazbe
Sklici
Flaker, V., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Nagode, M., & Rafaelič, A. (2019). Hitra ocena potreb in storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Hester, R. (2012). The perfect storm – a moment for decarceration. Dialogue in Praxis, 1(1–2), 27–39.
Rafaelič, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
[1] Verjetno se nam zdi, da nam bo precej bolje, če spremenimo kakšno od teh abstraktnejših shem – uporabimo boljše metode, izumimo boljše oblike dela, se ustrezneje organiziramo ali pa spremenimo politiko. To sicer drži, a le delno. Zmotno je mišljenje, ki je v resnici magično (hkrati zelo abstraktno in zelo konkretno), da bomo z eno potezo spremenili svet, v katerem živimo. Res je sicer tudi, da nas mora dezinstitucionalizacija očarati in začarati, res pa je tudi to, da se mora to zgoditi na več ravneh in v zaporedju oz. toku dogodkov – kot proces. Tudi če se zgodi »popolna nevihta« (Hester, 2912; Rafaelič in Flaker, 2021, str. 137–138) oz. se nam po dolgotrajnem »kolcanju« (Rafaelič in Flaker, 2021, str. 136–137) na koncu le dobro »spahne«, bo to imelo učinke na več ravneh, pogosto tudi povsem drugače artikulirane, z njimi pa se bomo morali ukvarjati tudi potem, ko nevihta mine. Zato je treba biti tako v pripravah, kot med nevihto, še posebej pa po njej treba biti pozoren na, kolikor se da, vse ravni in podravni dogajanja, predvsem pa se vedno znova vračati na izhodišče – življenjski svet – preverjati s konceptualnimi predvidevanji ali z dejanskimi poskusi, kako spremembe vplivajo na naše življenje oz. še bolje, kako jih uporabiti, da bomo živeli še bolje.
[2] V shemi smo za ta kraka poimenovali v maniri dolgotrajne oskrbe in socialne politike kot »potrebe« (ki jih je treba spoznati, ugotoviti, in kot »odgovore« nanje. Pri tem je treba opozoriti, da so potrebe problematičen pojem, ki ga je treba jemati predvsem tehnični izraz, ki je najmanj večpomenski in se razteza od človeških želj do situacijskih nuj (več v Flaker idr., 2008, str. 9, 387–398).
[3] Drug način ponazoritve te operacije, tudi zelo ustrezen, bi bil, da stožec obrnemo tako, da ima osnovo v življenjskem svetu. Tako bi poudarili pomen življenjskega sveta in manj abstraktnih shem. Tak obrat tudi dobro ponazarja perspektivo konkretnega človeka (v našem primeru uporabnika), ki mu je zares najbolj pomembno, kako živi, kakšno moč urejanja svojega življenja ima, kako bo v življenju kaj dosegel, manj pa kako bo to organizirano, kako bo tekel denar in kakšni zakoni bodo to urejali. S perspektive skupnosti pa je postavitev sheme, kot jo predstavlja graf, bolj ustrezna.
[4] V tem trenutku nas npr. zanimata dva takšna izziva in sicer – demokratizacija oz. vzpostavljanje skupnega odločanja in delovanja in pa individualizacija, poosebitev oskrbe.
[5] Z omejitvami se bomo srečevali vedno, na nekatere bomo pristali, se jim prilagodili, druge bomo hoteli preseči. Tu se osredotočamo na vnaprejšnje omejitve – torej take, ki ne izhajajo iz same situacije, temveč so vnaprej postavljene bodisi z že predvidenimi ureditvami v neki situaciji bodisi tako, da so predpisane za družbeno vlogo (za uporabnike deviantno), v katero smo stopili.
[6] Totalna ustanova seveda ni popolnoma zaprt sistem. Je semi-avtarktična tvorba. Čeprav deluje sama zase, je močno odvisna od vložka okolja vanjo. Prevladuje in put nad out putom. Družba vlaga vanjo obsežna sredstva, ki se pravzaprav v družbo ne vrnejo. In put so tudi stanovalci, ki jih v njih namestijo. Realni out put je pa le zaposlitev določenega števila ljudi. Funkcija skladiščenja odvečne delovne sile oz. nevtralizacije motenj v procesu industrijske proizvodnje ima le posredni oz. simbolni učinek in je v svojem bistvu antiproduktiven (imobilizacija delovne sile) oz. ne daje out puta v ozkem pomenu besede – stanovalci ne pridejo iz zavoda popravljeni (ozdravljeni, prevzgojeni ipd.). Pač pa v njem ostanejo.
[7] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
