Odgovornost ključnega delavca 1 (Labirinti odgovornosti 8)

Za ključnega delavca velja, da je v prvi vrsti odgovoren za dobrobit, blaginjo – boljše življenje uporabnika. To, kar sicer velja za vse vloge pri delu z ljudmi, velja še toliko bolj za lik in vlogo ključnega delavca. Ta izhodiščni imperativ dela z ljudmi je sicer toliko splošen, da ga lahko strokovnjaki poljubno preoblikujejo – navadno tako, da njihova vloga in razmerje z uporabnikom postajata čedalje bolj skrbniška in čedalje manj zagovorniška, saj jim od zgoraj podeljen mandat dovoljuje svojo vlogo definirati kot tako, da bolje ve, »kaj je dobro za uporabnika« oz. da tako razume svojo odgovornost za uporabnikovo blaginjo. Tega manevrskega prostora ključni delavec nima in ne sme imeti.

Za ključnega delavca je ključen mandat uporabnika. Tega mu uporabnik podeli z osebnim načrtom. A to ni dovolj. Osebni načrt je predvsem miselna matrica, ki usmerja skupno delo, tlakuje skupno pot. Je tudi izraz uporabnikove volje, a je to le njen zapis in kot tak ostaja virtualen (vrlinski), nekaj kar je treba šele uresničiti. Dejanski mandat se mora ustvariti v dejanskem srečanju dveh ljudi. V zaupanju, spoštovanju, navezavi, celo zaroti – v tovarištvu. Praktično to pomeni iskrenost, iskanje in ustvarjanje skupnih vrednot, ki so potem lahko temelj navezave. Prav slednja je konstitutivna prvina odnosa med uporabnikom in ključnim delavcev. Pomeni tudi preskus ključnega delavca – uporabnik mora vedeti, da je njegov ključni delavec pripravljen tvegati več, kot je le njegova služba, da mu nekaj pomeni kot človek in da je zanj ali zanjo pripravljen narediti nekaj več.

Glavno delo, ki ga mora ključni delavec opraviti, je organizacija oskrbe (po osebni meri) oz. uresničevanje osebnega načrta. Načrt je pravzaprav odziv na človekovo življenjsko situacijo, a vloga ključnega delavca je tudi odzivanje na konkretne življenjske situacije, nuje, ki se dogajajo ob uresničevanju osebnega načrta in mimo njega.[1] Delo ključnega delavca – organizacija in koordinacija vseh nalog in izvajalcev, ki jih predvideva načrt, lahko pojmujemo kot storitev – delo, ki ga opravi po naročilu uporabnika.[2]  A je ta storitev zagovorniška. Kot tako jo v izhodišču definira razmerje med ključnim delavcem in uporabnikom, dejansko pa skupno premagovanje ovir, ki se ob uresničevanju pojavijo – kar je glede na vobče družbeno podrejeni položaj uporabnikov nekaj gotovega, nekaj, čemur se ne da izogniti.

Naloga ključnega delavca je torej omogočati uporabniku, da naredi, dela stvari, ki si jih v svojem življenju želi, njegova osnovna odgovornost je torej za dejanja. Predvsem za svoja, pa tudi za skupna in uporabnikova. A pri slednjih odgovornost ključnega delavca ni za dejanja, ki jih je storil uporabnik ali uporabnica, temveč je njegova odgovornost v tem, da jih omogoči. Za sama dejanja odgovarja uporabnik sam. Odgovornost ključnega delavca ni le v tem, da tovrstno uporabnikovo odgovornost prizna in jo spodbuja, temveč tudi, da njegova ali njena dejanja uzre v perspektivi vrlin (moči) in jih tudi drugim predstavi kot dosežek in uspeh.[3]

Hkrati je odgovornost ključnega delavca tudi v nenehni pozornosti in odvračanju naravnanosti, ki so nasprotne temu. V jeziku pogojev odgovornosti je še posebej pomembno boriti se proti »pripisovanju« odgovornosti za dogodke uporabniku in njegovi stigmi. Spodrsljajev, napak in drugih neželenih dogodkov namreč ne smemo pripisovati uporabnikovi stigmi. Najprej zaradi tega, ker stigma ni dejavnostna, zares predikatna kategorija, ni vzrok ne motiv za neko dejanje.[4] Potem zaradi tega, ker ne gre za hoteno dejanje, ampak za nekaj, kar se zgodi ob udejanjanju drugega namena, je nesrečni dogodek. In nenazadnje, ker tako razumevanje dejanj onemogoči potek interakcije, človeka diskvalificira in hoteno dejanje suspendira. Ključni delavec ima zase in za občinstvo dve orožji, s katerima se tovrstnim težnjam upre: negativne vidike oz. posledice dejanja lahko banalizira, jih uvrsti med dogodke, ki niso pomembni, ki se lahko vsakomur pripetijo; lahko pa, namesto, da jih pripiše stigmi, poskuša zares dojeti – tokrat kot vrlino in ne hibo – in jih tako tudi predstaviti občinstvu.[5]

Skupno delo uporabnika in ključnega delavca je ustvariti pogoje, da se uresničijo cilji osebnega načrta (pa tudi druge majhne želje in hotenja, ki vzniknejo mimogrede ob uresničevanju načrta). Je nadaljevanje dela, ki ga je uporabnik začel z načrtovalcem, je oživljanje črke na papirju. Torej vzpostaviti in vzdrževati mašinerijo, ki bo zagotavljala izide, ki jih načrt predvideva.

Vira:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

---

[1] V tem je tudi ena ob razlik med ključnim delavcem in načrtovalcem. Načrt je celosten odziv na človekovo situacijo. Prav njegova virtualnost omogoča celostni in strateški pogled. Uresničevanje načrta, kar je naloga ključnega delavca, pomeni spoprijemanje z dejanskimi situacijami. V tem spoprijemu gre za dialektiko med zamišljenim in stvarnim, je preskušanje stvarnosti, ki vedno poraja vprašanja, ki jih (virtualni) načrt ni predvidel, pogosto tudi ni mogel predvideti.

[2] Za definicijo storitev glej Flaker, 2015, str. 33–3.

[3] Ko nekaj naredimo, to storimo zaradi koristi, veselja ali užitka, ki ga z dejanjem dobimo, imamo. Negativne posledice so vsakdanjem življenju nekaj, kar se nam utegne zgoditi, ko nekaj opravljamo, nesreča, dogodek. So sekundarna, naključna in neželena plat našega dejanja.

[4] Tudi v primeru »samoizpolnjujoče se prerokbe«, ko nekdo zaradi sekundarnega odklona stori neko dejanje – nima kaj izgubiti, ker ima že tako neko nalepko – je družbena reakcija, ki ga zaznamuje, dejavni del konstelacije, ki sproži odklonsko ravnanje.

[5] Več o tem, kako stigma prekine interakcijo in o popravljalnih manevrih, da se to izteče drugače glej poglavje o »Nelagodju v interakciji« v Dolgotrajni oskrbi (Flaker in drugi, 2008, str. 231–257).

Dezinstitucionalizacija – negacija negacije odgovornosti (Labirinti odgovornosti 7)

Malce preuranjeno bomo pohiteli k razmisleku, kaj pomeni odgovornost, ko se lotevamo dezinstitucionalizacije. Morda je prvi refleks ta, da je treba odgovornost dezinstitucionalizirati. A v isti sapi bomo zatrjevali, da dezinstitucionalizacija pomeni, da ljudje končno prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, da jim vrnemo odgovornost, ki so jo z namestitvijo v zavod (in pogosto tudi formalnim odvzemom poslovne sposobnosti oz. prenosom odgovornosti na formalnega skrbnika) izgubili. Z drugimi besedami: Bolj ko človek ne more odločati o svojih dejanjih, razpolagati s svojimi stvarmi, biti enakovreden udeleženec situacije, izražati svoje volje, bolj ko se mu stvari dogajajo oz. manj ko jih sam dela in ustvarja, manj možnosti je, da bi bil »odgovoren« (oziroma ko gre za skupno delo ali delovanje »soodgovoren«). Emancipacija je pogoj prevzemanja odgovornosti.[1]

Pri tem, ko hočemo odgovornost afirmirati, pride do presenetljivega obrata. Moramo namreč zanikati vse pogoje odgovornosti, ki smo jih zgoraj našteli.

•       dejanje → izguba → dosežek, uspeh

•       stvar → odtujitev → ponovno prilaščanje, poudarek na uporabni vrednosti

•       situacije → postvaritev → počlovečenje

•       ljudje → odvzem volje → izraz volje

•       dogodki → pripisovanje → ? (destigmatizacija – banalizacija, zanimanje)

Izgubi (v jeziku analize tveganja »škode, nevarnosti«) moramo nasproti postaviti uspehe in dosežke (v analizi tveganja »korist in dobiček«). Odtujitvi mora nasprotovati ponovno prilaščanje ali pa vztrajanje pri uporabni vrednosti nečesa. Postvarjanju (situacije, človeka) mora kontrirati počlovečenje. Odvzem volje mora nadomestiti njen izraz. Pripisovanju pa, denimo, odpisovanje – torej destigmatizacija – banalizacija dogodka ali pa resnično zanimanje zanj – torej fenomenološki pristop.[2]

Naslednja stvar, ki jo dezinstitucionalizacija stori glede odgovornosti, je premik od virtualne odgovornosti k dejanski (od kafkovske k pujevski). Od odgovornosti virtualnim, nadrejenim instancam k odgovornosti svoji bazi. K reafirmaciji storitvenega modela tako, da se ponovno emancipira od institucionalnih shem in premakne od popravljanja k ustvarjanju in omogočanju. Prav poudarek na ustvarjalnosti strokovnjaka omogoča premik tudi k mandatu, ki ga podeli skupnost – v skupnem delu, ustvarjanju.[3] Hkrati pa je to premik od pojma odgovornosti k odzivnosti.

Afirmacija odgovornosti v okvirih dezinstitucionalizacije je sicer paradoks, a dialektičen. Je negacija pogojev odgovornosti, a je pri tem negacija negacije. Pogoji odgovornosti, ki smo jih zgoraj izluščili, so namreč transformativni, z uvajanjem pomena negativnih posledic namreč preoblikujejo dejanja, situacije in ljudi v (kvazi)telesne entitete, predmete in s tem zanikajo njihovo esenco. Intenca dezinstitucionalizacije je torej re-animacija teh lastnosti, vdihovanje duše stvarem, ki so jo izgubile, počlovečenje situacij in ponovno prilaščanje stvari, povsakdanjenje dogodkov in ustvarjanje nove, precej bolj mašinske – torej sestavljene – subjektivnosti. Je torej premik od abstraktnih postulatov k konkretnim odzivom in hkrati dialektični premik, ki konstitutivne elemente klasične odgovornosti naredi bolj vsakdanje, človeške, take, ki človeka krepijo. Tovrstna afirmacija in preoblikovanje odgovornosti jo ukinja vsaj kot disciplinski mehanizem, kot vzvod nadzora – do te mere, da je vprašljivo, ali lahko sploh govorimo o odgovornosti.

Vira:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

---

[1] Klasični (in ozek) pedagoški pogled je obrnjen. Karirano bi lahko rekli, da bi se človek najprej moral naučiti odgovornosti, da lahko samostojno odloča oz. da se emancipira, osamosvoji od skrbništva oz. odgovornosti drugih zanj. Do neke mere to sicer drži, skozi otroštvo in mladost se učimo biti odgovorni. A je to učenje pretežno situacijsko – da se naučimo prevzemati odgovornost za svoja dejanja, moramo stopiti v take situacije, ki to omogočajo. Manj gre za poučevanje (oz. moraliziranje), ki nam sicer posreduje neke vrednote, a nas ne nauči ravnati v sami situaciji, ki terja odgovornost. Nenazadnje otroci postanejo bistveno bolj odgovorni, ko gredo na svoje. Dokler živijo pri starših, jim za nekatere (včasih prav bistvene) zadeve ni treba skrbeti. Tak je tudi družbeno-pravni pogled na prevzemanje odgovornosti. Dobimo jo avtomatično – s polnoletnostjo. Ni nam treba iz odgovornosti diplomirati oz. imeti odgovornostni izpit, kakor moramo imeti vozniškega. Predpostavka, ki jo o emancipaciji imamo je torej, da gre za »zorenje«, ne pa za učenje. Za odgovornost se nam ni treba kvalificirati, lahko pa nas glede nje diskvalificirajo. Test torej ni potreben, da odgovornost pridobimo, je pa potreben, da nam jo odvzamejo. Pri tem naj pripomnimo, da inteligenčni test, sicer meri do neke mere zmožnost razumevanja  posledic svojih dejanj, a vsekakor ne meri stopnjo nekogaršnje odgovornosti.

[2] Epohé – dati predsodke in predrazumevanje v oklepaj, opisovati namesto razlagati in horizontalnost, enakovrednost opisanega.

[3] Popravlja lahko, vsaj videz je tak, strokovnjak sam. Kot pravi Goffman (2019, str. 319, 324–335) gre pri popravljalnem (medicinskem) modelu za, ko gre za človeka, napačno predpostavko »zaprtega sistema«. Pri ustvarjalnem storitvenem modelu je sistem seveda odprt in kot tak vedno vključuje druge – ustvarja tudi vsaj minimalno skupnost. Ustvarjanje je vedno skupno, kolektivno delo, z uporabo skupnih resursov oz. skupnostnih virov. Glej poglavje o blaginjskem križ- kražu v Flaker, 2015, str. 212– 240.

Za kaj ali koga smo odgovorni? (Labirinti odgovornosti 3)

Ko se vprašamo o tem, za kaj smo odgovorni, v vsakdanji miselnosti navadno pomislimo na svoja dejanja.[1] Praviloma naj bi ta dejanja bila plod zavestne odločitve.[2] Vsaj taka, za katera smo odgovorni. Če kolikor-toliko zavestne odločitve ni, gre bolj za dogodke kakor dejanja. Značilnost dogodkov je, da se zgodijo, jih ne delamo, naredimo (jih pa lahko ustvarimo?).[3] Običajno pa se pojem odgovornosti veže na naloge in obveznosti – torej na dejanja, ki so nam naročena, torej dejanja, katerih subjekt nismo, smo pa njihov izvajalec oz. agens. Kar nas pripelje do drugega vprašanja, ki določa odgovornost – komu smo odgovorni (o tem malo pozneje).

Drug razred oz. register tega, za kar smo lahko odgovorni so stvari in ljudje. Na eni strani gre tudi pri teh za odgovornost, kaj s stvarmi in ljudmi počnemo, torej dejanja v zvezi z njimi. Na drugi strani pa gre pri predmetih, ki imajo telesno eksistenco (ki obstajajo kot v prostoru določljiva in končna telesa), za možnost manipulacije z njimi, še bolj pomembno za razpravo o odgovornosti, pa tudi za njihovo lastninjenje oz. prilaščanje. Lastnost lastninjenja je bržkone tudi eden izmed konstitutivnih elementov odgovornosti. A konstituira jo prvenstveno odgovornost do drugega.[4] Zunanja odgovornost do drugega nastane takrat, ko uporabljamo, upravljamo ali kako drugače razpolagamo z lastnino drugega. Za nastanek kategorije odgovornosti sta torej nujna pogoja odtujitev in lastnina.

Ko gre za zadeve, ki ne obstajajo telesno, poleg dejanj denimo: stanja, situacije, razmerja, se glede odgovornosti zanje znajdemo v zagati. Na eni strani ni dvoma, da smo za situacije in razmerja, v katerih smo udeleženi, vsaj deloma odgovorni, na drugi strani pa netelesnost teh »stvari« onemogoča razpolaganje z njimi in njihovo določno prilaščanje. Da bi to lahko storili, jih moramo tako ali drugače postvariti, opredmetiti. Postvaritev oz. opredmetenje je torej drugi pogoj za porajanje odgovornosti (ko gre za breztelesne predmete). Opredmetimo jih predvsem z besedami, a tudi drugimi zaznamki in oznakami, ki omogočajo metonimijo dejanja, konstelacije ali odnosa. Prevoz ni stvar, a ga za potrebe ustvarjanja menjalne vrednosti opredmetimo s prevoženimi kilometri – ali kako drugače, da lahko izdamo vozovnico, ki ga potem ponazarja ali celo izmeri.

Odgovornost za dejanja, pa tudi za situacije, razmerja in stanja, ne vpeljujejo dejanja sama po sebi, temveč njihovi učinki. A je odgovornost mera negativnih učinkov oz. posledic naših dejanj. Negativnih – bodisi v njihovi vrednosti, ki jih imajo za nas, predvsem pa za druge, bodisi v izostanku pričakovanih dejanj in njihovih učinkov. Za izdelke, zmage, dosežke, uspehe smo zaslužni, za neuspehe, izgube, poraze pa smo odgovorni. Odgovornost je torej anti-produktivna kategorija, »luzerska« kategorija poraza – izguba (oz. grožnja izgube)[5] pa je njen naslednji pogoj.

Ko gre za odgovornost za ljudi, so potrebne vse te premene, ki smo jih našteli – postvaritev, odtujitev in lastnina, izguba oz. negativne posledice. Ljudje sicer imajo telo, a imajo voljo. Redukcija ljudi na stvari torej pomeni odvzem volje oz. podrejanje njihove volje volji tistega, ki je odgovoren za njih. To je tudi pogoj odgovornosti.[6]

Ko smo analizirali podlago odgovornosti oz. za kaj ali koga smo lahko odgovorni smo pri vsakem možnem elementu ugotavljali pogoj odgovornosti. Pri dejanjih smo prišli do izgube (negativne posledice), pri stvareh do odtujitve, pri situacijah in razmerjih do postvaritve, pri odgovornosti za ljudi do odvzema volje, dogodki pa so nas opozorili na fenomen pripisovanja.[7]

Čeprav smo naštete pogoje izluščili pri posameznih elementih, lahko, vsaj poskusno, trdimo, da so ti pogoji splošni in nujni za vzpostavljanje odgovornosti za karkoli (in kogarkoli). Z drugimi besedami: da vzpostavimo odgovornost mora pretiti izguba oz. negativna posledica, zadeva mora biti vsaj toliko odtujena, da zadeva tudi druge, mora dobiti značaj stvari, ki z njo lahko razpolagamo in ki jih vzame voljo in ima možnost pripisovanja.

 

---

[1] Tako nam pravijo – od novega veka naprej v duhu protestantizma in kapitalizma.

[2] Odločitev je sicer dejanje – odločanja. Ni pa še dejanje, ki bi spreminjalo zunanjo stvarnost (ko se odločamo, da bomo nekaj storili). Je torej virtualno, vrlinsko dejanje, ki mu sledi dejansko ravnanje. Odločitev za nakup, še ni nakup, odločitev za obisk nekoga, še ni obisk.

Podobno velja za postavljanje ciljev, ki je osnovna značilnost osebnega načrtovanja. Gre pa med tema dvema dejanjema za pomembno razliko v tem, da je odločanje reaktivno dejanje, da če prav je odločanje lahko kot proces ustvarjalno, ne ustvarja nečesa novega, je bolj odzivanje na obstoječe možnosti, izbor vsaj dveh alternativ – od katerih je lahko v nekem trenutku ena bolj privlačna od drugih. Postavljanje ciljev je proaktivno dejanje, je več kot izbiranje alternativ, je njihovo ustvarjanje. Je produkt želje in ne predvsem razuma. Pri tem ne smemo želje razumeti kot nekaj, kar a priori obstaja v posamezniku, temveč v mašinskem povezovanju z drugim(i).

Seveda se odločanje in postavljanje ciljev v resničnem življenju prepletata – tudi tam navsezadnje nista eno in isto. Razmerje med odločanjem in postavljanjem ciljev, je treba še raziskati oz. dobro premisliti. Je pa jasno, da se pri postavljanju ciljev (in osebnem načrtovanju) vprašanje odgovornosti (akterja) ne postavlja, vsaj ne na tako zelo pereč način. Nosilec načrta sicer prav z dejanjem načrtovanja, prevzema odgovornost za svoje življenje in njegov potek, a je ta odgovornost eksistencialna, dejanska odgovornost je pri tistih, ki prevzemajo naloge, ki jih človek v načrt zapiše.

[3] Za naravne dogodke ne verjamemo, da jih ustvarijo božanstva in zanje ni nihče odgovoren. (Zdaj sicer vidimo, da so nekateri naravni dogodki pač posledica globalnega segrevanja, ki je človekova odgovornost, ta odgovornost pa je kolektivna.) Podoben status naravnega dobi tudi nehotno dejanje v stanju neprisebnosti. V kazenski zakonodaji velja, da ni zločina, če ni subjekta. Ker subjekt manjka, ga mora (v klasičnih shemi) ustvariti psihiatrija. V novem pojmovanju, ki se trudi, da človeku ne bi vzeli subjektivnosti, gre za novo kvalifikacijo odgovornosti oz. za oporo, da človek odgovornost obdrži. Na ravni vsakdanjih manjših »naravnih dogodkov, kakor so kolcanje, kihanje, prdenje ipd. sicer nimamo težav pripisati dogodka konkretnemu človeku, a se ta lahko opraviči in se s tem distancira od svojega dejanja, vzpostavi razliko med (naravnim) dogodkom in njegovo osebo, celo osebnostjo. Lahko pa tudi svoje dejanje poskuša prikriti in ustvari v svetu otrok igro »kdor ga zvoha, ta ga spoha«.

[4] Na ravni uporabne vrednosti, nas paradoksno, če gre za zares osebno lastnino, lastniško razmerje do predmeta, lastnina načeloma odveže odgovornosti do drugih in tudi do predmeta. Kako ravnamo s predmetom, ki je izključno naš in namenjen izključno lastni uporabi, se zares nikogar ne tiče. V potrošniški, hiperprodukcijski družbi smo postali odgovorni sicer za predmete, ki si jih ne lastimo več – za odpadke in odplake.

Odgovornost za nek predmet nastane, ko mu pripišemo menjalno vrednost. Proizvajalec in prodajalec morata, denimo, dati garancije za predmet, ki ga ponudita na trgu. V tem primeru je kupčeva odgovornost pravilna uporaba predmeta – če naj garancijo hoče kdaj uveljaviti – ali pa če mu tako veleva neka zunanja instanca – avto mora biti tehnično brezhiben, če naj ga uporabljamo na javnih cestah.

[5] Odgovornost nas, če je postavljena pred neželenim dogodkov, svari pred izgubo, jo torej preprečuje, s tem pa tudi, da bi zares postali »luzerji«. Dasiravno pa možnost izgube vpelje. Antiproduktivna nota kategorije odgovornosti je v defenzivnosti – toliko se bojimo poraza, da nas zmaga več ne zanima. 

[6] Ta pogoj seveda velja za ljudi, a velja do neke mere tudi v drugih zadevah, ki smo jih zgoraj našteli kot take, da se zanje vzpostavlja odgovornost. V situacijah in razmerjih obstaja volja, a je ta volja sestavljena – ne le iz kombinacije volj udeležencev, temveč tudi iz okoliščin, materialov, shem, ki v njih delujejo. Celo za stvari, ki imajo svojo težo in potencialno silo pa moč, lahko ugotavljamo, da v stiku s človekom, še posebej, če jih je človek ustvaril, imajo nekaj podobnega volji, svoj namen, pa tudi moč, kar je posebej očitno pri strojih. Avto ima namen in moč hitrega premikanja. Kot naprava je tudi odgovoren za nesrečo, ki se zgodi zaradi prevelike hitrosti, a mu te odgovornosti ne pripisujemo, pripisujemo jo človeku za volanom. V mašinskih sestavah, ko pride do vprašanja odgovornosti, pravni diskurz išče odgovornega subjekta (navadno človeka, najraje posameznika), če ga ne najde gre za dogodek in ne za dejanje. Še bolj natančno – ne gre za kaznivo, krivdno dejanje ali za prekršek, temveč za nesrečo.

[7] Česar nismo natančneje obdelali.

Odgovornost brez odgovarjanja (Labirinti odgovornosti 2)

Odgovornost je v prvi vrsti funkcija formalne organizacije, je pa tudi pojem, ki se pojavlja v vsakdanjih interakcijah. V prvem primeru govori o nalogah, vlogah, pristojnosti itn., ki jih v neki organizaciji prevzamemo. V vsakdanjem življenju pa to besedo slišimo pogosto kot očitek, da nečesa nismo (prav) naredili, da smo izneverili pričakovanja, kot jih sicer implicitno definira nek sorodniški, partnerski, tovariški, delovni odnos. Izrečemo jo tudi kot opozorilo – navadno o tem, da se je v interakciji treba ozirati še na kaj drugega, kot zgolj na to, kar se v njej neposredno dogaja. Ko žena, denimo, možu očita, da ni »odgovoren oče«, ga ne opozarja zgolj na konkretni spodrsljaj, ki se mu je pripetil, temveč priklicuje, sicer nedefinirano, splošno podobo tega, kaj naj bi oče bil.

Vedno, ko se s pojmom odgovornosti srečamo, nastane težava kafkovske sorte. Odgovornost je namreč izredno kompleksen pojem, z množico možnih pomenov, večinoma takšne vrste, ki predpostavlja neko virtualno instanco, navadno célo vrsto njih, po katerih se moramo ravnati. Vemo, da nekdo od nas nekaj v neki situaciji pričakuje, a ne vemo pravzaprav kdo (komu smo zares odgovorni), pogosto pa tudi ne, kaj od nas pričakujejo.

***

Napačno bi bilo domnevati, da odgovornost pomeni, kakor naj bi beseda sama pravila, »zmožnost ali sposobnost odgovoriti (odgovarjanja)«.[1] Glagol »odgovarjati« sicer razumemo predvsem, kot govorno dejanje, ko nam nekdo postavi vprašanje, ali kot dejanje, potezo, ki se sledi dejanju ali potezi drugega (npr. odgovoriti na pismo), celo kot uporniško besedičenje podrejenega.[2] Šele potem kot dolžnost ali obvezo »odgovarjati« za nekoga ali nekaj oz. pred nekom ali nečim. Samostalnik »odgovornost« pa slovar definira povsem brez ozira na osnovni pomen glagola »odgovarjati« oz. samostalnika »odgovor«.

***

SSKJ pojasnjuje »odgovornost« na pet načinov. Morda se prav odsotnost dejanja odgovarjanja (odziva na vprašanje, potezo) kaže kot skupni imenovalec slovarskih razlag. Ta osnovni pomen nadomestijo razlage, ki temeljijo na odnosu do norm, na dolžnosti, obveznosti, na posledicah (predvsem negativnih), pojasnjevanju, utemeljevanju, skrbnosti, slovar jo navaja kot sopomenko, sinonim za »nalogo«, »obveznost«. Slovenski jezik (kakor mnogi drugi) vzame v pojmu odgovornosti dejanju odgovarjanja prav bistvo tega početja, njeno neposredno in dejansko refleksivnost – odzivnost na konkretna dejanja, dogodke. Refleksivnost kategorije odgovornosti, če temu lahko še tako rečemo, je posredna in virtualna. Nanaša se na norme, na zahteve in, tudi če je lastna oz. osebna, na možne posledice, ki lahko šele pridejo. Je lastni odziv na nekaj, kar (še) ne obstaja (posledice) oziroma na neoprijemljive in netelesne instance, ki glede na norme (ne pa na lastna dejanja) nekaj pričakujejo, navadno celo zahtevajo. Poleg (predpisanih) dejanj zahteva od svojega subjekta (tega, ki ji je podvržen) odziv opravičevanja, utemeljevanja, skrbnosti in skrbi.[3] 

Pojem odgovornosti, kot ga definira slovar, torej vzpostavlja virtualno sfero (ki priključuje nosilca odgovornosti na abstraktne dispozitive podrejanja) in postavlja človeka v a priori podrejen položaj do njih. Kot tak, pojem odgovornosti ni v prvi vrsti interakcijska – psihološka, sociološka ali socialna kategorija, temveč je predvsem politična, pravna oz. pravno-ekonomska kategorija.

Odgovornost je predikatna kategorija v smislu, da določa dejanja oziroma kvalificira dogodke. Tako jo določata njena posvečena predmeta – kot smo ugotavljali je subjekt odgovornosti le simulaker osebka – predvsem komu smo odgovorni, pa tudi za kaj smo odgovorni. Starševske odgovornosti ni, če ni otrok oz. če niso zanje odgovorni. Odgovornosti ključnega delavca ni, če ni odgovornosti za uresničevanje uporabnikovih ciljev, za njegovo splošno blaginjo in za to, da bodo drugi upoštevali njegovo ali njeno voljo. A predmet tega, za koga ali kaj smo odgovorni, vzpostavi le osnovo vrste odgovornosti, dokončno jo oblikuje tisti ali tisto, komur smo odgovorni. Ta določa predikatno vrednost odgovornosti. Če smo kot starši odgovorni predvsem otrokom (in povratno sebi kot staršem), smo pa tudi hkrati odgovorni zdravstveni oblasti, da otroke cepimo, šolski, da se otroci naučijo pesmico in naredijo domačo nalogo itn. Kot ključni delavci smo odgovorni predvsem uporabnikom, čigar ključni delavci smo, smo pa tudi odgovorni timu, v katerem sodelujemo – in sicer ne tako, da prilagajamo ravnanje uporabnika zahtevam tima, temveč je naša odgovornost, ne le do uporabnika, temveč tudi do članov tima, da zagovarjamo uporabnikovo voljo, ojačamo njegov ali njen glas, da ga drugi slišijo. Če nam prvi predmet – za koga ali kaj smo odgovorni – daje podlago odgovornosti, nam jo drugi – komu ali čemu smo odgovorni – oblikuje in usmerja.

Viri

Adorján, András (1989). Black is OK!. Batsford.

Adorján, A. (1993). The way it all started … Black is OK! – A quaterly that fights against dogmas, superstition and prejudices of ALL KINDS. Zero – complementary issue, marec 1993, str. 2–5.

---

[1] Tako so poskušali redefinirati pojem odgovornosti v humanistični psihologiji, konkretneje Fritz Perls v Gestalt terapiji. V angleščini je videz, da je temu tako, še bolj zavajajoče očiten – »respons(e)-ability«. Gre predvsem za poskus subverzije pojma, ki je pravzaprav pojem gospodovalnosti, je upor zoper nedoločno avtoritarnost. Gre pa tudi za psihologizacijo te sicer družbene kategorije. Kot domislica in psihološki eksperiment je za našo razpravo, čeprav ponesrečen, lahko tudi produktiven. Upira se namreč »razosebljanju«, ki jo ta pojem predpostavlja – predvsem prelaganju, nalaganju, prevzemanju in veriženju odgovornosti za drugega, na drugega in od drugega. Pojem, ki je kafkovsko brez osebka (subjekta), vsaj za hip vrne akterju subjektiviteto, v dejanju pa ga, pa čeprav gre le za utvaro, osvobodi jarma, podrejenosti volji drugega. 

[2] Dejanje odgovarjanja oz. pojem odgovornosti avtomatično vpeljujeta sintakso podrejanja. Tisti, ki nekaj vpraša, ima pobudo, kakor jo ima tisti, ki dobi pri šahu bele figure. Hkrati pa v tem primeru, pomeni, da podrejeni »ne sme odgovarjati«, kar pomeni imeti svojega mnenja, nasprotovati avtoriteti. »Odgovarjati« je prekršek zoper odgovornost. A biti črn, je u redu, pravi András Adorján (1989, 1993), znani madžarski šahist, velemojster, ki je zmagoval s črnimi figurami, hkrati pa to zanj pomeni tudi borbo proti vsem vrstam dogmatike in apartheida, vključno s tistim, ki ga je tudi sam doživljal in se kot aktivist za pravice uporabnikov psihiatrije proti njemu boril.

[3] Slednji del pričakovanega ali zahtevanega navadno poteka na način notranjega dialoga z instanco gospostva. Glasno postane bodisi kot upor zoper instanco, ugovor – ki postane resnično odgovarjanje – ali pa ko pride do sankcije, ko speča oblast pošlje svoje sle oz. biriče in zahteva – odgovor. V tistem hipu odgovornost še vedno ostane virtualna, se pa, kot je primer pri obsodbi na zaporsko kazen ali namestitvi v zavod, dejanske okoliščine radikalno spremenijo.

Operacija B: Ples med zagovornikom in skrbnikom (operacije 8, tveganje 4)

Pri socialnem delu gre vedno za dvojice, gre za Picka in Packa, Loleka in Boleka, Puja in Prašička. Gre za to, kako biti hkrati dvoje in kako plesati med obema obrazoma. Klasično vodilo socialnega dela je varovati (virtualne) interese človeka, ki tega ne zmore sam. Na drugi strani pa ima socialno delo še eno nalogo: da zagovarja dejanske želje in nuje tega človeka (ki jih ta vendar lahko izrazi). Med tem, kar naj bi človek hotel, in med tem, kaj dejansko hoče, je razlika; razlika med vlogo skrbnika in zagovornika. Prvi gleda na »realne« interese, kot jih sicer razumemo v družbi, druga krepi glas, ki se ne sliši.[1]

Skrbniška vloga v poklicih, ki se ukvarjajo z ljudmi (medicina, zdravstvo, pedagogika, socialno delo), zgodovinsko temelji na zavezi fevdalnega gospodarja, da poskrbi za svoje podložnike, da je njihov varuh in zaščitnik. To je temeljno razmerje fevdalne družbe. Nasprotno pa ureditev meščanske družbe v načelu temelji na enakopravnem združevanju suverenih, avtonomnih, neodvisnih posameznikov, ki sklepajo pogodbene odnose. Za tiste, ki tega niso sposobni ali pa jim drugi te sposobnosti ne priznavajo, je potreben poseben institut, ki jim zagotavlja nadomestno udeležbo v družbenih procesih. To vrzel so delno napolnile človekoljubne stroke, ki so prevzele skrbniško (pokroviteljsko, zaščitniško) vlogo za ljudi, ki jim manjka pogodbene moči. Osnovne značilnosti take strokovne vloge so, da na podlagi apriorne vednosti skrbi za virtualne interese posameznika, da poudarja varnost in skrb, da dobi družbeno pooblastilo, ki temelji na pomanjkljivostih posameznika, in da obravnava človeka bodisi kot otroka ali tujca, ki sta oba nemočna in nevedna, potrebujeta pomoč in pokroviteljstvo.

Zagovorniška vloga temelji na tradiciji boja  za družbeno emancipacijo obrobnih družbenih skupin (delavcev, žensk, etničnih in rasnih manjšin ...). V načelu je namenjena zastopanju interesov ljudi, ki nimajo »pravice glasu«; je odvetniška in zastopniška vloga, ki naj ustvari polnopravne člane družbe oziroma nadomesti primanjkljaje, ki onemogočajo, da bi ljudje dosegli tak položaj. Je strokovna drža, ki upošteva perspektivo moči in si prizadeva za krepitev družbenega položaja posameznika. Osnovne značilnosti take vloge so, da izhaja iz dejanskih interesov in želja posameznikov, da ustvarja vednost na podlagi analize stvarnosti, da poudarja pravice in preprečuje krivice, da dobi pooblastilo od posameznika ali konkretne skupine ljudi, da je občutljiva v nepravilnosti in krivice v družbi in da obravnava človeka na način hendikepa, se pravi, da hoče zanj izboriti prednost, ki jo je oseba izgubila, in to počne na podlagi izmenljivosti vlog (Kraljevič in berač). Podobna je tudi podporna ali asistentska vloga (na primer, pri osebni asistenci). V tem primeru ima vprašanje moči manjši pomen, saj je uporabnik že v izhodišču delodajalec.

	Skrbniška vloga	Zagovorniška vloga
Interesi	virtualni	dejanski
Vednost	apriorna	naknadna, temelji na konkretni situaciji
Pooblastilo	od obče družbe	od posameznika, konkretne skupine
Napaka	znotraj posameznika	v družbeni ureditvi
Lik uporabnika	tujec, otrok	odsoten posameznik, hendikep, Kraljevič in berač

Protislovje med zagovorniško in skrbniško vlogo je rešljivo na več načinov: z ločitvijo vlog (en član tima vzame eno vlogo in drug član vzame drugo), z odklanjanjem vloge skrbnika (v primeru, ko ima sodišče ali kakšna druga instanca že tako ali tako tako vlogo), ali s sintezo obeh vlog.[2]

Sinteza je mogoča, če prevzamemo obe vlogi, se kontinuirano pogajamo (v dialogu) tako o našem mandatu kakor tudi o možnih izhodih in imamo v mislih koristi vseh udeležencev, predvsem pa konkretnega uporabnika; pri tem dosledno uporabljamo načelo najmanjše možne omejitve (v vlogi skrbnika) in maksimalnega možnega vpliva (kot zagovorniki).

Vzemimo za primer odvzem otroka. Postopek je dvojen, usmerjen je v odvzem otroka, a hkrati preskuša vse možnosti, da ga ne bi odvzeli. Optimalno je, da v postopku ustvarimo zavezništvo, da smo delavci tudi na strani staršev in da skupaj z njimi prehodimo pot od preskušanja možnosti, da otrok ostane z njimi, do morebitne ugotovitve, da to ni mogoče (oziroma da je nujno (začasno) otroka odvzeti). Predvsem pa si moramo prizadevati, da se ohranijo tisti stiki in funkcije staršev, ki otroku ne škodijo. Socialno delo ne more zagovarjati dokončnega, popolnega in nepreklicnega odvzema otrok.

Ko socialni delavci in delavke odločajo v imenu nekoga in v njegovo dobro, je pri tem pomembno, da dosledno upoštevajo človekove želje in da jih poskušajo uresničiti (da ne odločajo po splošnih zdravorazumskih predpostavkah). Socialnemu delavcu se lahko zdi, da je cilj, ki si ga je postavil uporabnik, »nerealen« in da ga ne bo dosegel. Pri tem velja vodilo, da socialni delavci ne moremo presojati realnosti drugega, še zlasti pa nismo zagovorniki realnosti, realnost je dovolj močna, da govori zase. Tisti, ki je šibkejši (in v primerjavi z realnostjo smo šibki vsi), potrebuje zagovornika. Mi moramo realnost skupaj z uporabniki preskušati, uporabnika podpreti v tej izkušnji in preizkušnji. Izkušnja nam bo povedala, kaj je možno in kaj ni. Socialni delavec in delavka nista dolžna in tudi ne moreta vedeti vnaprej, kaj je »realno« in kaj ni. Nista pokroviteljska do uporabnikov. Uporabnikova želja je hipoteza, ki jo je treba preveriti. Življenje je samo po sebi eksperiment.

Sinteza je mogoča, ker hkrati ocenjujemo, načrtujemo in delujemo. Če se v socialnem delu ravnamo po tradicionalnih linearnih znanstvenih vzorcih, je to neuporabno in celo škodljivo (diagnoza, prognoza, terapija; zaslišanje, ugotovitev in sklep, ukrep). Socialno delo ni dolžno najprej oceniti in šele nato poseči. Brž ko vzpostavimo delovni odnos, že delujemo. Življenjski svet, ki ga spoznavamo, že spreminjamo – najprej s svojo navzočnostjo, navzočnost pa v socialnem delu pomeni tudi akcijo. Če vidimo, da je mogoče kaj narediti, to naredimo. Če mislimo, da v kakšni družini zanemarjajo ali celo trpinčijo otroke, hkrati pa je očitno, da potrebujejo pomoč pri urejanju gospodinjstva, ni treba, da ugotavljamo, ali je sum utemeljen ali ne, pač pa zagotovimo gospodinjsko pomoč, ki bo ne glede na utemeljenost suma izboljšala kvaliteto življenja otroka, še več, zelo verjetno bo zmanjšala možnost za zanemarjanje oziroma trpinčenje. Konkretna dejanja, ki jih naredimo na začetku, sežejo onkraj čiste ocene, saj že takoj spremenijo situacijo (mladenič, ki ima težave z zakonom, dobi službo, konča šolo, njegov odnos do zakona se spremeni, oče spremeni svoje komunikacijske vzorce s svojimi otroci, ipd.). Dobri in konkretni načrti za prihodnost spremenijo sedanjost.

Socialno delo z operativno sposobnostjo, se pravi z zmožnostjo, da kaj uredi in spremeni, ne le preseže protislovje med skrbniško (pokroviteljsko) in zagovorniško (podporno) vlogo, temveč stopi v vlogo naročnika. Načrti pomenijo tudi naročila, socialni delavec in delavka lahko naročita sredstva in storitve, ki bodo bistveno izboljšala uporabnikovo življenjsko situacijo. To moč preneseta tudi na uporabnika. S tem prevzameta povsem drugačni vlogi, kot sta skrbniška in zagovorniška, nista več le posrednika v razmerju z državo ali z drugimi viri sredstev in moči, ampak tudi generatorja moči v družbenem pomenu besede.

Delamo lahko kot zagovornik in kot skrbnik hkrati, tudi zato, ker lahko poskrbimo, da se stvari zgodijo. Če kot socialni delavci lahko rešimo zadeve in nekaj zares spremenimo, je akcijska sinteza mogoča. Z možnostjo delovanja prevzemamo vlogo naročnika in  povežemo uporabnikove dejanske želje in potrebe z njegovimi virtualnimi interesi. Lahko načrtujemo in ustvarjamo ureditve (storitve, okolja, vire itn.), ki bodo zadovoljile oboje – to, kar si uporabnik zares želi, in to, kar predvidevamo, da je dobro zanj.

(Ta esejček sem objavil že dvakrat najprej v Orisu metod socialnega dela, potem pa še, malo popravljenega v Direktnem socialnem delu; str. 70–74)

Referenci:

Flaker, V. (2003), Oris metod socialnega dela: Uvod v katalog nalog centrov za socialno delo. Ljubljana: FSD , Skupnost CSD Slovenije.

Flaker, V. @Boj za (2012), Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.

 

---

[1] Tu ne gre le za formalni vlogi skrbnika in zagovornika, ki ju socialni delavci in delavke včasih prevzemajo, gre za širše pojmovanje vloge, ki jo vedno igrajo – in navadno obe hkrati. V nadaljevanju prenašamo prirejeno shemo in njeno razlago, kot smo jo zastavili v: Vito Flaker, Oris metod socialnega dela: Uvod v katalog nalog centrov za socialno delo, Visoka šola za socialno delo, Skupnost CSD Slovenije, Ljubljana, 2003, str. 41–42.

[2] Ločitev vlog in odklanjanje vloge sta upravičena in produktivna v nekaterih situacijah, a če to storimo, se odrečemo moči odločanja, ki nam je bila poverjena, lahko tudi moči, ki jo lahko uporabimo za rešitev, ki si jo želi uporabnik.