Operacija B: Izogibanje tveganju in streljanje grešnih kozlov (operacije 6, tveganje 2)

Pojem tveganja zelo pogosto uporabimo, da bi razvrednotili določenega človek, skupino ali celo cel družbeni segment. Če nekoga označimo, da »kaže tvegano vedenje« in če to celo pripišemo njegovi ali njeni »osebnosti« in tveganje torej vidimo kot osebnostno lastnost, značilnost, ki jo umeščamo v njegovo ali njeno lastno osebo (ne glede ali to pripisujemo psihološki zgradbi, vzgoji ali biološki, »nevroznanstveni« konstituciji), ne pomeni samo, da vedenje in osebnost ločimo od njunega konteksta, prenesemo tveganje s situacije na osebo, ampak pomeni tudi priklicevanje, včasih tudi masivnih, mehanizmov nadzora, posledično odvzem temeljnih človeških pravic, izobčenje iz družbenega sodelovanja in nameščanje v neko vrsto družbenega varstva, celo zapiranja.

Nalepke in grešni kozli

Etiketiranje je lastnost družbene interakcije, s katero določeno vedenje ali osebnostno lastnost stereotipiziramo tako, da zasenči druge lastnosti istega človeka. Medtem ko je stereotipiziranje, v svoji benigni obliki, koristna bližnjica ali stenogram v interakciji (kot damo nekomu nalepko »prodajalke«, vemo, kako se do tega človeka vesti in kaj v situaciji nakupovanja od njega pričakovati). Celo če nekomu damo nalepko, ki je tako dominantna, da sega onkraj same situacije (zdravnik, policist, profesor), v kateri to vlogo opravlja, bo lahko to rahlo krivično ampak neškodljivo. Obstajajo pa take nalepke, ki diskreditirajo nosilca, pokvarijo njegovo ali njeno identiteto, ustvarijo stigmo (Goffman, 2008) in tako postavijo, včasih nepremostljive, ovire za družbeno sodelovanje in ga ali jo oropajo pogodbene moči. S prikrajšanjem veljavnih sredstev interakcije in stopanja v družbene vloge, pa tudi z odčitavanjem in presojanjem na podlagi diskreditirajoče nalepke, natikanje nalepk postane samoizpolnjujoča se prerokba, saj človek v taki situaciji dobi »dovoljenje za odklon« in mu tudi ne preostane kaj dosti drugega.

Ljudje, ki jim pritaknejo nalepke, ki jih razvrednotijo, pogosto opravljajo vlogo grešnega kozla za določeno skupino, pogosto za celo družbo. Izpostavijo jih kot krivce za vse težave in bedo cele skupine, postanejo strelovodi za nabrane frustracije, togoto in jezo skupine. Imeti grešnega kozla za vodje takega preganjanja (včasih ga poimenujemo »moralna križarska vojna (Becker 1963) včasih »moralna panika« (Cohen 1980)) pomeni večanje njihove lastne moči in ubogljivosti skupine.

Vir etiketiranja, stigmatiziranja in ustvarjanja grešnih kozlov pri tveganem vedenju je negotovost, značilna za »družbo tveganja«. Je način odvračanja strahov o tem, kar bi se lahko zgodilo, nepredvidljivosti in negotovosti obstoja.[1] Izogibanje tveganju  je druga plat družbe tveganja oziroma imperativa tveganja. Je vodilno načelo mnogih javnih agentur, ki se ukvarjajo z javno varnostjo (policija, sanitarna inšpekcija itd.) – deloma v skrbi za varno okolje deloma v skrbi za to, kar bi lahko naredili posamezniki. Slednje naredijo z nadzorovanjem, omejevanjem, v mnogih primerih tudi s prisilo in zapiranjem.

Četudi socialno delo ni imuno nanje, pa morajo za socialno delo take operacije ostati nesprejemljive. Mandat socialnega dela je sicer podpirati ljudi v obvladovanju tveganj, ki jih s svojim načinom proizvodnje in organizacije družba prinaša. Vendar pa na mikro ravni posameznikov in skupin, mora socialno delo vzdrževati pogled, da je tveganje lastnost situacije in ne človeka, mora prevzeti uporabnikovo perspektivo prevzemanja tveganja kot sredstva za njegovo korist in odvreči skrbniško perspektivo izogibanja tveganju, ki lahko vodi v osiromašenje življenja in zmanjševanje priložnosti.

Zmanjševanje škode

Socialno delo ne zanima, kaj je prav in kaj je narobe, ampak kaj deluje in kaj ne.

Ne zanima nas, ali je uživati droge prav ali narobe, ali starši morajo ostati z otroki ali ne, ali se kdo sme ali ne sme pogovarjati s seboj, ali se ubiti, imeti dom, voziti avto, nositi nogavice različnih barv itn. Vemo, da imajo droge lahko tako destruktivne kakor ustvarjalne učinke, da so starši primarna opora, lahko pa zelo ogrožajo svoje otroke, vemo tudi, da so lahko notranji glasovi spodbujajoči ali ogrožajoči itn. To ni vprašanje relativizma, je vprašanje tega, kakšne vrste mašina je na delu.

Kriterij za izdelavo mašine bi moral biti tak, da bi ureditve zagotavljale maksimalen dobiček in najmanjšo izgubo ali škodo vsem udeleženkam in udeležencem; ne le v ekonomskem smislu – škoda in izboljšava sta lahko tudi telesna, čustvena, čutna: bolečina, gnus, radost, lepota; delno tudi zadovoljstvo.

Zmanjševanje škode in večanje koristi: pragmatika beži od binarnih nasprotij gramatičnih pravil. Ne gre za izbiro med zdravjem in boleznijo, napačnim in pravim, uspehom in izgubo, črnim in belim – hočemo, da je slika vsaj in črna in bela, najboljše pa je, da je barvna.

Posebnost konstrukcije delujočega jezika (ali kratko malo delovanje) je mandat socialnega dela – upoštevati je treba vložke najšibkejših udeležencev in udeleženk. Socialno delo se vplete z namenom, da je skrbnik ali zagovornik, z namenom, da zavaruje interese šibkih, ki se ne (z)morejo zavarovati sami; in zagovarja tiste, ki nimajo dovolj moči, da bi jih slišali. Kriterij delovanja je šibkost, ki prerašča v moč.

Zmanjševanje škode je vodilni pojem, ki nadomešča krivdo, napako, pomanjkanje.

Reference

Becker, H.S. (1963), Outsiders. New York: Free Press.

Cohen S. (1980), Folk Devils and Moral Panics, Oxford: Oxford University Press.

Goffman, E. (2008) Stigma: Zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej.

---

[1] Čeprav je prevzemanje tveganja vodilni in produktivno načelo kapitalistične družbe in poganja celo industrijo tveganja (zavarovanje, igre na srečo, ekstremni športi itd.), pa ima ta značilnost svojo temno plat izogibanja tveganju, ki jo označuje masiven aparat kontrole tveganja (varnosti, varovanja).

Preboj socialnega - Dubrovniški manifest 2019

 

Nuja socialnega

Septembra 2019 se je v Dubrovniku zbralo čez sto ljudi, dejavnih v socialnem delu, da bi raziskali nekatere od aktualnih izzivov in da bi utrdili in ponovno umestili socialno delo. Manifest, ki smo ga oblikovali  pred, med in po dogodku, je skupna izjava o pomembnosti socialnega dela dandanes.

Ko se soočamo z naraščajočo brutalizacijo družbe, ki gre z roko v roko z uničevanjem sistema blaginje, ko se srečujemo s starimi in novimi oblikami strukturnega nasilja, kot tudi s konkretnimi nasilnimi dejanji, je treba iskati načine, kako ponovno poudariti in oživeti kritično izročilo socialnega dela in okrepiti solidarnost s tistimi, ki so izpostavljeni tveganjem, zatirani in ranljivi.

Po desetletjih zmanjšane socialnosti med neoliberalno konjunkturo, ki je postavila v ospredje ekonomsko in spregledala, zapostavila in docela izničila socialno razsežnost naše eksistence, mora priti, podobno kot pri preseganju klasičnega liberalizma ob koncu devetnajstega stoletja, do preboja povsem novega socialnega.

Socialno delo ni le nujni del takega preboja, se lahko ob njem krepi in ostane bistveni člen družbe – mora pa tudi igrati aktivno vlogo pri tem, da se preboj uresniči in dozori.

Da bi to storili, se moramo odreči uroku »strokovne nevtralnosti« in si ponovno prisvojiti socialno delo kot dejavnost, ki je usmerjena v skupnost, utemeljena v odnosih in ki daleč presega zgolj akademska obzorja, moramo pa tudi vzpostaviti močne koalicije delavk, znanstvenic, uporabnic, aktivistk, sindikalistk in vseh drugih, ki si prizadevajo za družbeno pravičnost.

 

Korenite družbene preobrazbe

Doživljamo še eno veliko veliko preobrazbo. Preobrazba prihodnosti bo korenita – ne glede na to, ali obupamo in zgolj opazujemo propad civilizacije ali če si prizadevamo ustvariti družbeno bolj pravičen svet: takega, ki bo temeljil na skupnem dobrem in vrednotah skrbi za drugega; na skupnem življenju, z globokim zavedanjem tako lastne ranljivosti kakor tudi vrlin posameznikov in družbe. Dejavno moramo ohranjati tisto, kar je dobro, vključno z naravo in okoljem, in korenito spreminjati tisto, kar ne deluje.

Globalizacija, digitalizacija, prisilne migracije, demografske spremembe, spreminjajoča se delitev dela itd., so nas izpostavile na več načinov do zdaj ne videnim tveganjem, ki najbolj prizadevajo tiste, ki so nimajo dostopa do privilegijev, izkušajo izkoriščanje, zapostavljanje in revščino. Je pa korenita sprememba prinesla tudi številne nove priložnosti v komunikaciji, mobilnosti, raznolikosti, proizvodnih zmožnostih in kulturi. Vendar pa hrepenimo po varnosti (tako stvarni kot socialni) in se bojimo nasilja, ki se vedno znova pojavlja v novih oblikah in s čedalje večjo silo.

Naravne in politične razsežnosti te katastrofe se združujejo v eno samo – z globalnim segrevanjem, ki ga povzročata fosilni kapitalizem in sla po spreminjanju naravnih virov v profit. Označujejo jih migracije, vključno s tistimi, ki jih povzročajo vojne, klimatske spremembe in ekonomska beda; strah, ki ga izkorišča avtoritarizem (ki ga poganjajo fundamentalizmi zelo različnih vrst); naraščajoča neenakost, ki jo ustvarjajo neo-liberalni režimi; odvzem mnogih državljanski svoboščin in svobode (gentrifikacija za bogate – negibnost za revne); spodbujanje sovraštva in diskriminacije do vseh, ki se ne prilagajajo moškim, belim in heteroseksualnim normam; naraščajoče izkoriščanje s pomočjo novih oblik dela v tako imenovani priložnosti ekonomiji; razširjen prekariat z globokim psihološkimi in socialnimi posledicami, ki človeško eksistenco prav zares naredi prekarno in krhko.

Hkrati pa se pomikamo v smeri vključujoče družbe. Globalne konvencije jasno izrekajo in ustoličujejo otroške pravice in pravice ljudi, ki jih družba onemogoča in ovira, pa čeprav kolcajoče in nikoli do konca uresničene. Dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba se uveljavljata, čeprav ne brez ovir, in prispevata k prevrednotenju starosti (dobro je biti star), otroštva, norosti in oviranosti.

Nova družena gibanja vznikajo vedno znova v želji za boljšim, dostojnejšim življenje in povezujejo samorasle in globalne ravni. Razvijajo se novi in alternativni ekonomski odnosi, nova vrsta urbane revolucije se zdi neizbežna, kot denimo v gibanju »neustrašnih mest«. Vzpostaviti je treba sindikate, vključno s sindikati socialnih delavcev, tam, kjer jih ni in jih okrepiti tam, kjer obstajajo, vsekakor pa jih prilagoditi novim oblikam dela in zagovarjati spremembe, ki bodo v dobrobit družbe v celoti. Pojavljajo se nove oblike boja proti rasizmu, seksizmu in drugim oblikam diskriminacije kakor tudi boja proti globalnim, življenje ogrožajočim klimatskim silam in pozivajo k nič več kot korenitim spremembam sistema.

Čeprav se obdobje zategovanja pasu, kot kaže, izteka, pa naslednjega šele gradimo.

 

Modrost na vmesnikih socialnega dela

Da bi usmerjali preobrazbo k človeškim rešitvam, potrebujemo praktično modrost. Naloga socialnega dela je, da stori prav to in da hkrati ohranja in promovira obrobno, prezrto lokalno oz. avtohtono in staroselsko znanje tako, da táko znanje vzdrži in lahko vpliva na svetovni red abstraktnih shem. Navadno vsakdanje življenje – življenjski svet – mora postati osnovni in pragmatični kriterij sprememb in prilagoditev politike – ki tako torej zagotovi suverenost ljudi.

Ob neodtujljivem poslanstvu socialnega dela, da zagotovi vsakdanjo, uporabničino perspektivo na življenje in svet, je moč in odlika socialnega dela, da lahko združi sicer nezdružljiva znanja in logiko delovanja. Najbolj pomembni viri socialnodelovnih dejavnih sintez so etika, organizacija in politika. Treba je vedeti, kaj je prav storiti, kako organizirati prehod in od kod črpati moč za to.

Socialnodelovna Etika Vključevanja in imperativ ne-izključevanja zagotavljata humanistično sintezo razdrte dialektike Razuma in Norosti. Da bi upoštevali svoje etične imperative, si je treba prizadevati za samoupravljanje (raje kot upravljanje oz. menedžment socialnih služb). Ukvarjanje socialnega dela s politiko mora izvirati iz človeškega aktivizma in intersekcijskega razumevanja in načina delovanja, mobilizacije in skupnega boja, upoštevanja in truda razumeti obstoječe razlike in jih konstruktivno uporabljati kot kolektivno moč za spremembo.

Praktična moč socialnega dela izhaja iz njegovega prečnega, interdisciplinarnega pristopa in medsektorskega položaja. Socialno državo in družbo je treba ponovno izumiti na podlagi kritičnega ovrednotenja postsocialističnih (in se ozreti na po-varčevalnih) sintezah (jugovzhodna Evropa, svetovni vzhod in jug), in pri tem zagotoviti vlogo socialnega dela pri ustvarjanju progresivne socialne politike od spodaj navzgor.

Socialno delo mora ustvariti produktivne povezave z drugimi disciplinami in področji, ki se ukvarjajo z ljudmi. V izobraževanju lahko socialno delo prispeva z učenjem z dejanji in zagotavljanjem rešitev problemov v šoli (nasilje, varnost in vzpostavljanje solidarnosti). Razmerje s socialnim delom v zdravstvu vpeljuje uporabniško perspektivo, vključevanje in sodelovanje uporabnikov, ki vodi k celostnem pristopu k zdravju in blagostanju, ki pa obenem upošteva povsem specifične potrebe. V hkratnem preskušanju in jačanju zakonskih okvirjev in vključevanju socialnih procesov (v zakonodajo in upravo) lahko socialno delo odvrne ponižujoča ravnanja in birokratizacijo in jih nadomesti z okrepitvenim pristopom in zagovorništvom.  

 

Praktične utopije (izzivi za socialno delo)

Socialno delo je praktična, vsakdanja utopija; v njem gre vedno za nastajanje, iskanje boljšega življenja, bolj človeškega in socialnega. Imeti mora (utopični) pridih želje – pa naj bo to glede sprememb na bolje ali pa ohranjanja, kar je dobro; hkrati pa izpolniti svojo maksimo, da »so dejanja edini medij etičnega izraza«. V svoji zgodovini je socialno delo razvilo mnogo produktivnih orodij, ki jih je treba ojačati in ponovno kalibrirati, hkrati pa mora izdelati tudi nove alternative. Klasična orodja in zgodbe socialnega dela je treba združiti z novimi,  usmerjati jih morajo ideje emancipacije uporabnikov kot tudi družbe same po sebi.

Primerjalno socialno delo mora omogočiti prenos in prevod dobrih praks, ne le čez mnoge nacionalne in lokalne okvire, temveč tudi po celem življenjskem krogu – pri delu z otroki, mladimi, starimi, družinam in skupinami, ki doživljajo mnogotere izzive, z ljudmi z raznolikimi nalepkami – revščine, prestopništva, oviranosti, duševnih stisk itd. Intersekcijski pristop naj bi se osredotočal na medsebojna razmerja med spolom, starostjo, »raso«, razredom, spolnostjo in oviranostjo. Mora se usmeriti na ustvarjanje solidarnosti in zavezništev z mrežami in samo-organizacijami marginaliziranih skupin kot so ljudje, ki se identificirajo kot LGBTQ, z begunci in migranti, ljudmi brez doma in iniciativami in kampanjami kot so »Tudi jaz«, »jaz dva«, »črnaživljenasopomembna« in številnimi drugimi.

Dezinstitucionalizacija, ki je v zadnjih desetletjih postala globalna platforma, mora imeti lastno vizijo in biti utemeljena v določenem kontekstu, ovrednotiti mora svoje dosežke, ovire in pasti in vedeti moramo, kako z njo ravnati in kot s techné in kot z etičnim imperativom. Hkrati mora biti občutljiva in polemična do ostankov zatiranja, zapiranja, prisile, kaznovanja in celo mučenja v sistemu oskrbe in onkraj le-tega. Dolgotrajna oskrba, ki si prizadeva biti univerzalna dajatev, je izziv sama po sebi in jo moramo konsistentno in korenito uveljavljati kot tako, da bo skupaj z drugimi vrstami dajatev postala univerzalno dostopna. Posvetiti je treba pozornost večji moči uporabnikov storitev (npr. skupno odločanje, skupno vodenje, usposabljanje in raziskovanje) in udejanjiti bolj sodelovalne načine dela, ki temeljijo na samo-odločanju in samo-zagovorništvu.

Socialno delo vstopa na nova področja (kot denimo zeleno socialno delo) in začenja uporabljati za svoje delovanje nova sredstva (kot denimo družbena omrežja in nove tehnologije). Prihaja do nenehnega spopada med socialnim delom in fragmentirajočim upravljanjem in menedžmentom. V zadnjih desetletjih je bilo socialno delo pod udarom »proceduralizma« in »projectizacije«, četudi je socialno delo izumilo praktične rešitve, ki razrešijo formalna protislovja med varstvom (skrbjo) in svobodo.

Naraščajoča atomizacija in individualizacija ravnanj, ki temeljijo zgolj na socialnem delu s posameznikom, kliče po ponovnem izumljanju skupnostnega socialnega dela in akcije (med drugim tudi da se upremo verskemu fundamentalizmu in avtoritarnim neoliberalizmom).

Izziv socialnega dela je danes ustvariti vizijo, ki nas bo vodila skozi nova področja, podpirala in ohranila svoboščine, ki temeljijo na (socialni) varnosti, se hkrati in celostno ukvarjala z raznolikimi stiskami in omogočala ljudem (tako strokovnjakom kot uporabnikom) naslavljati življenjska vprašanja na prečen in intersekcijski način. Tako bo socialno delo osposobilo ljudi, da živijo skupaj, z najmanjšo mero izključevanja in največjo mero dostopnosti podpore za osebne in skupne projekte, ne da bi se bali posledic zatiranja in ne da bi postali plen avtoritarne oblasti.

Nemogoče je ostati nevtralen. Delovati s strastjo in brez strahu za pretvarjanje socialnih utopij v stvarnost dobrega življenja za vse – je to kar rabimo dandanes!

[English version]

---

[1] Manifest temelji delu konference The Breakthrough of the Social: Practical Utopias, Wisdom and Radical Transformations – Social Work @IUC: Lessons Learned and Future Challenges; na Inter-univerzitetnem centru v Dubrovniku, od 2. do 6. Septembra 2019, ki ga je organizirala Šola za teorijo in prakso socialnega dela na tem centru. Pričujoče besedilo je prevod izvirne angleške verzije.