Izprazniti zapore!

Malce pozno se oglašam glede na vrhunec debate o zaporih[1], ki so jo sprožili pobegi in drugi zaporski incidenti. Pa vseeno – Psi so nehali lajat', karavana pa še ni šla mimo. Se tudi zavedam, da to ni ravno moja tema oz. da se z zapori nisem tako podrobno ukvarjal kot z drugimi institucijami. Se zato opravičujem bolj informiranim bralcem in bralcem, ki bi radi informacije in ne zgolj mojega pogleda.

Ena od glavnih tem ali celo ugotovitev, s katero so se v debati več ali manj vsi strinjali, je bila, da so zapori pretesni oz. da je v njih preveč zapornikov in posledično  premalo kadra. Hkrati je debato spremljal podton nasprotnih mnenj, v katerem so eni poudarjali, da so zapori preveč 'udobni' (beri 'človeški'), drugi pa da je treba ohraniti humanistično, rehabilitacijsko usmerjenost, značilno za slovenske zapore. Značilnost debate, npr. v državnem zboru, je bila tudi, da, z izjemo kolega Petrovca, ni nihče postavljal ključnih in temeljnih vprašanj o namenu in viziji kaznovanja, kaj šele zaporov, pač pa so vse strani ponavljale zahteve o stavbah, normativih, organizaciji dela in podobno. Ni presenetljivo, gotovo zaskrbljujoče, morda celo neumno.

Neumno zato, ker vsak, ki obvlada osnovnošolsko računico, lahko vidi, da tej diskusiji manjka levi del enačbe. Če so zapori premajhni, to ne pomeni nujno, da jih je treba povečati (oz. kadrovsko okrepiti), lahko pomeni tudi, da je v njih preveč ljudi, da jih je treba, vsaj deloma (zaradi mene pa tudi povsem), izprazniti. Črne mačke dezinstitucionalizacije – prehoda v skupnost – se je tudi tu treba izogniti, tu verjetno še bolj!?

V začetnem valu dezinstitucionalizacije so bili namreč tudi zapori na njenem dnevnem redu, pa so zaradi zanemarjanja socialne na račun fizične varnost (ideologija strahu novega liberalizma!) s seznama institucij, ki jih je treba odpraviti, izginili. Dasiravno je znano, da zapiranje in zapori nimajo občutnega zastraševalnega učinka, da so »šola kriminala« oz. da se tam ljudje ne popravijo, prej pokvarijo. Z zapiranjem, izločevanjem iz skupnosti, ljudi de-socializiramo, jim pravzaprav onemogočimo, da bi se rehabilitirali in ponovno vključili v skupnost. Brez potrebe in pravzaprav, četudi legalno, nelegitimno odvzamemo več človekovih pravic, kakor zgolj svobodo gibanja. (V diskusiji so zagovorniki 'trde roke' večkrat omenjali, da so naši zapori »kot hoteli«. Lahko pa se vprašamo, zakaj ljudje pretežno ne živimo v hotelih, če naj bi to bilo tako idealno – zato, ker hočemo ohraniti svoj dom, svojo vsakdanjo suverenost, ker nočemo živeti pod oblastjo nekoga drugega, pa če je to še tako udobno in 'nobel').

Izprazniti zapore ni tako nemogoča naloga, kot bi se utegnila zdeti. Celo obstaja več načinov, kako to storiti. Najprej pride na misel problem drog. Večina zapornikov sedi zaradi deliktov povezanimi z drogami. Že dekriminalizacija uživanja, normalizacija odnosa do drog, kaj pa šele legalizacija, bi občutno zmanjšale pritisk na zapore. Podobno velja za manjše kraje, ki izhajajo iz revščine in iz življenjske nuje. Pri teh gre pravzaprav za 'robin-hoodovsko', divjo socialno politiko – prerazporejanje bogastva v nepravični družbi – namesto, da bi počakali v vrsti na centru za socialno delo, na socialno pomoč, ki jo legalno od premožnejših z davki pobere država, ljudje vzamejo socialno pravičnost v svoje roke – »aktivna socialna politika«. Čeprav smo nejevoljni in jezni na tatu, ki nam kdo ukrade telefon, računalnik, kolo ali avto, nas ne zanima toliko, ali bo nepridiprav kaznovan, kolikor to, kako bomo nadoknadili škodo. Nekoč je baje skupina znanstvenikov predlagala prav poleg dekriminalizacije majhnih tatvin tudi obvezno zavarovanje zoper tatvine, ki lahko avtomatično potem škodo nadoknadi (na policijo pogosto prijavimo krajo le zato, da bi lahko na zavarovalnici povrnemo nastalo škodo, ne pa zaradi moralnega zadoščenja  in maščevanja nad storilcem). Blasfemična se nam zdi primerjava med kaznimi, ki jih dobijo ljudje, ki so ukradli nekaj malega, in kaznimi tistih, ki so poneverili, prigoljufali milijone.

Seveda se ne da dekriminalizirati vseh kaznivih dejanj, a tudi pri teh lahko zmanjšamo število zapornikov – ne z ukrepi na vhodni, temveč na izhodni strani. Alternativnih oblik kaznovanja poznamo veliko. Poleg klasičnih načinov, ki ne pomenijo zaporne kazni – globami, pogojnimi kaznovanjem, vikend zapori, hišnim zaporom, so se, tako drugod kakor tudi pri nas, uveljavile še – nadzor v skupnosti (tudi elektronski – 'zapestnice'), povračilo nastale škode oškodovancem ali z družbeno koristnim delom, poravnave ipd. Take kazni so se praviloma izkazale za zelo učinkovite – tako stroškovno kot moralno oz. rehabilitacijsko. Ne maščevanje, povračilo – temveč poravnava. Treba bi jih bilo le razširiti in jih uporabljati bolj pogumno, tudi za tiste zločine, ki se nam zdijo grozni – nasilna dejanja, krvne delikte ipd. Pri tem pa izmisliti še dodatne posege, ki bi, denimo, res omogočili na eni strani varnost, na drugi pa da se človek, pa tudi situacija, ki je sprožila zločin, spremeni. Rehabilitacija, tudi v primeru, ko gre za duševne stiske povezane z kaznivimi dejanji, pa pomeni pogosto tudi spremembo družbenih razmerij (na mikro kakor tudi na makro ravni) – in tudi ne tako redko njihovo obsodbo in preoblikovanje. Če bi sodišča imela ta pogum in moč, bi to bil res velik korak naprej.

Zapori bi lahko torej ostali (v spremenjeni obliki seveda) le kot uklonitvena naprava za primere, ko bi šlo dejansko, konkretno grožnjo nekomu ali nečemu in bi za nekaj časa bilo treba nekoga odstraniti, da ne bi nečesa storil. Ali pa za tiste, ki so neupravičeno obogateli, ki bi jih, kakor so to storili v srednjem veku, zaprli, dokler ne bi vrnili tega, kar so nam odtujili. Kakor smo mi postali talci njihovega pohlepa, naj oni postanejo talci javnega dobra. J

O vsakem zgornjem predlogu bi lahko napisali cele študije (in dobro bi bilo, da bi jih), a to je le majhna kolumna, v majhnem mesečniku, jaz pa mali profesor, ki se malo oglaša. Sicer večine predlogov niti ne bi bilo težko izvesti, so precej izvedljivi, po pragmatični plati niso utopični. Se pa zavedam, da so utopični in težko izvedljivi na ideološkem planu. Kapitalizem bo težko pristal, na dekriminalizacijo majhnih kraj, četudi bi to bilo zelo pragmatično, saj bi to pomenilo, čeprav majhen, pa vseeno bistven odstop od svetosti zasebne (ne-osebne) lastnine. Težko bi tudi pristal na ostrejše ukrepe zoper mega tatove, saj je meja med legalnim in nelegalnim razlaščanjem precej nejasna (glej primer Trump!). Avtoritarnost, ki je na pohodu, pa bi težko sprejela, četudi bolj učinkovite, pa na videz milejše kazni oz. odzive na nedovoljena dejanja. Kljub temu, se mi je zdelo, da se je treba oglasiti, in povedati očitno – če ne zaradi drugega, da razgalimo cesarja in vsaj malo načnemo idejno blokado, če ne že zaroto molka, res smiselne razprave o zaporih.

p. s. Po oddani kolumni sem zasledil še to, zelo informativno novico. Med drugim vpeljuje še eno dimenzijo – reševanje problema migracij, izkoriščanja tujih delavcev ipd. z zapori in zapiranjem.

https://www.rtvslo.si/slovenija/slovenski-zapori-so-prenatrpani-povecuje-se-stevilo-tujih-zapornikov/484321

---

[1] Objavljen blog je izšel v kolumne, ki sem jo objavil v 1. aprilski, 155. številki Kraljev ulice.

Dezinstitucionalizacija (Dezinstitucionalizacija kot stroj 4. del)

Totalne ustanove nimajo moči preživetja samo zaradi svoje kompaktnosti in trdnosti, temveč tudi zaradi pasti, v katere se lahko ujame dezinstitucionalizacija. Dezinstitucionalizacijo so pogosto kritizirali, da ni dosegla dovolj, pa tudi zaradi tega, ker naj bi spregledala nevarnosti, ki jih je s seboj prinesla. Nekateri pravijo, da bi utegnila biti le aggiornamento strokovnosti, torej prilagoditveni manever strokovnjakov, da ohranijo svojo moč in oblast, in da so v skupnostnih služba tudi ostanki totalnih ustanov, predvsem njihovih metod. Nove metode pa se hkrati zdijo preveč individualistične, kot da bi padle v past postmodernega individualizma (Spandler, 2004, Jordan, 2012). Dezinstitucionalizacijo so demonizirali, da naj bi ogrožala velferizem (socialno državo), da naj bi njen glavni namen bil zmanjšanje javne porabe in da naj bi odmiranje ustanov pomenilo tudi odmiranje socialne države (Mansell, 2006, str. 71). Kot družbeni projekt, se dezinstitucionalizacija lahko zdi preveč utopična, le želje brez podlage, saj bodo zaprti prostori, disciplina in presežek strokovne oblasti vedno ostali z nami. V teh pomislekih se mešata mitologija in resnica, so pa ti pomisleki vseeno pravi in bistveni izzivi samemu programu dezinstitucionalizacije.

S premikom ljudi iz stigmatiziranih prostorov in ven iz vlog bolnikov skupnostna oskrba še vedno ni rešila problema etiketiranja, nalepka duševnega bolnika vztraja in prevladuje, je še vedno glavna ovira, da bi se ljudje zares pridružili skupnosti (Estroff, 1981). Vloge in nalepke oblikujejo ureditve, v katerih se ljudje znajdejo – okolje, simboli, razmerja z osebjem in večinsko družbo, družbene vloge, ki so jim na voljo itd. Da bi take ureditve in okoliščine, v katerih se znajdejo ljudje z nalepkami, spremenili tako, da bi bilo čim bolj podobno navadnemu življenju, so zasnovali niz evaluacijskih orodij za normalizacijo oziroma vrednotenje družbenih vlog (Wolfensberger, 1983, O'Brien, 1981; Towel, 1988, Brandon , 1991; Ramon, 1991).[1] Ovire za navadno življenje in cenjene vloge niso le posledica nalepk in razvrednotenja ljudi ampak tudi posledica tega, da strokovnjaki poskušajo ohraniti pazniško oblast tudi v skupnostnih okoljih in nadaljevati z uporabo metod, ki so nastale v azilih.

Da je dezinstitucionalizacija individualistični pristop, je nuja; posameznika moramo postaviti pred ustanovo. Vseeno pa se posameznik, ko ga odpustijo iz preveč in prisilno kolektivnega okolja, lahko znajde v družbenem vakuumu, sam, z zelo malo možnosti, da bi izbral družbo (Christie, 1989, Flaker et al., 2008; Forrester-Jones, 2012). Še več, metode, ki smo jih izumili za oskrbo v skupnosti (vodenje primera, case in care management), individualizirajo posameznika, iz njega naredijo upravljivo enoto.

Dezinstitucionalizacijo so tudi kritizirali, da naj bi bila racionalizacija opuščanja in zanemarjanja, saj naj z njo ljudi prepustili samim sebi brez pomoči. Tudi v okviru dezinstitucionalizacije lahko pride do novih oblik izključenosti, in sicer, nove skupnostne službe so tudi lahko ločevalne (segregativne) in izolirajoče kakor njihov predhodnice (še posebno kadar so nove oblike oskrbe le dopolnilo starim ustanovam, ko so podaljšek njihove logike). Zares pa se je zelo malokrat zgodilo, da bi ob zaprtju ustanov, ljudi, ki bi potrebovali podporo, zapustili in prepustili samim sebi; pa tudi, ko so dezinstitucionalizacijo izvedli zgolj kot fizično preselitev, se stopnja izolacije vedno zmanjšala – v skupnosti imajo ljudje namreč več možnosti, da vzpostavijo stike in vezi z raznimi ljudmi, medtem ko so njihovi stiki v ustanovah vedno omejeni na osebje in ostale varovance. Vendar pa je na zapuščanje in zanemarjanje (in morebitno izolacijo in revščino) v procesu dezinstitucionalizacije treba biti pozoren. Z drugimi besedami: ti očitki ne pomenijo, da bi namesto dezinstitucionalizacije morali ohraniti mehanizme zapiranja; razumeti jih je treba kot svarilo in izziv, da proces izboljšamo, da ob premiku v skupnost najdemo nove izzive. Če izzivov ni, proces ne napreduje, se ustavi in propade.

Slika 2: Diagram dezinstitucionalizacije

 

Nujno se je zavezati praktični utopiji, če ne želimo ustvariti lažne utopije dezinstitucionalizacije, mesta, ki nikoli ne bo obstajalo (Basaglia, 1987), razkrinkavati moramo napake in s praktično akcijo iskati prave rešitve; vedno znova moramo izumljati stroj dezinstitucionalizacije. Tega lahko umestimo v diagram polemike in programa. Ni dovolj, da vemo, kam želimo priti, vedeti moramo tudi od česa želimo pobegniti. Stroj dezinstitucionalizacije sestavljajo hkrati cilji in tarče. Imeti mora jasne tarče kritike, kaj hoče razgraditi, porušiti, napasti, medtem, ko beži stran. Bežeč k nečemu hoče proizvajati svoj program, izum in novosti. Niti polemika niti program, sama po sebi, nista dovolj.

Tabela 2: Stroj dezinstitucionalizacije

Namen in tarča	Napad, kritika in razgradnja	Program, izumi, inovacije
Prostor in gibanje	zapiranje, zajemanje prebivalstva	odpiranje, omogočanje gibanja
Tip programov	trdo jedro ustanov, ki ostaja; skupnostni programi za »lahke primere«	službe za vse, obogatitev celotne skupnosti, ki temelji na programih za »težke primere«
Razmerje s totalno ustanovo	dopolnilo – vzajemna krepitev	Alternativa – negacija totalne ustanove
Družbeno telo	posebno telo služb	povezovanje z deli socialnega
Drugi ljudje	ločevanje – strokovna stvar	vključitev drugih akterjev
Razmerje med uporabniki in strokovnjaki	odvisnost in zatiranje uporabnikov	resnična krepitev moči in vključevanje– enakopravni partnerji
Funkcija osebja	skrbniška, nadzorna, pokroviteljska	zagovorniška
Način sklepanja	deduktiven	induktiven
Subjektivnost	krivda	vrednost enkratne izkušnje
Organizacija izkušnje	individualizem, standardizacija, izolacija	novi prostori skupne svobode (tabori, mreže, skupnosti)

Dezinstitucionalizacija je boj proti zapiranju kakršnekoli vrste. Kliče k nični toleranci prisile (Valazza in Toresini, 2013). Zapiranje ljudi ni varstvo, izobraževanje, zdravljenje. Gre za nadzor gibanja ljudi. Odprta vrata so osnovno načelo dezinstitucionalizacije – z odpiranjem jo začnemo, so pa tudi merilo uspeha. Na družbeni ravni dezinstitucionalizacija pomeni omogočanje gibanja – v prostoru in v družbi. Razumemo jo lahko kot možnost pobega, saj je zapiranje en izmed stebrov sodobnega zatiranja (Negri in Hardt, 2012).

Možnost izhoda iz ustanov mora obstajati tudi za najbolj ovirane ljudi. Prevladuje prepričanje, da bodo vedno ljudje, ki bodo potrebovali institucionalno oskrbo, da za najtežje ovirane sploh ni važno, kje živijo (»ne vejo, kje so«, »jim je vseeno« – pa vedo in jim ni vseeno). Prav njim je treba dati prvo priložnosti, da živijo zunaj. To je tako etični, kot tudi praktični imperativ. Če oni lahko živijo z drugimi, potem ni nobenega moralnega razloga, da bi kdorkoli ostal v totalni ustanovi. Če bomo našli načine in metode, ki bodo omogočale ljudem z najtežjimi ovirami, da živijo produktivno življenje v skupnosti, bo oskrba manj hendikepiranih mala malica (Leff in Treiman, 2000; Martin in Ashworth, 2010).

Vedno mora obstajati alternativa totalnim ustanovam, dezinstitucionalizacija je izumljanje ne-nujnosti totalnih ustanov. Če nam spodleti, paradoksno, krepimo totalno ustanovo. Če so programi v skupnosti le dopolnilo ustanovi, imajo učinek bumeranga – širijo logiko zapiranja in discipline v skupnost, zajamejo vse več ljudi v stiski in jih usmerjajo v zaprte prostore, postanejo agenti nadzora (Cohen, 1985).

Pogosto človeške in družbene zadeve razglasimo za strokovne. Če bodo službe v razmerju do družbenega telesa ostale nekaj posebnega, se bo v njih ponovno pojavila logika azila; posebno telo ima funkcijo amputacije. Službe morajo postati agens prečne (transverzalne) povezave raznolikih delov družbenega telesa, tako kot strežnik povezuje uporabnike interneta preko svetovnega spleta. In tudi obratno. Strokovnjaki pogosto nevtralizirajo (in izključujejo) druge s tem, da vzpostavljajo to, kar se dogaja uporabnikom, kot »strokovno zadevo«. Če zadevo tako obrnejo, se včasih razbremenijo pritiska javnosti, a pri tem osamijo (segregirajo) človeka. Vključevanje drugih mora proizvesti materijo[2], snov, ki bo zanje zanimiva in privlačna. Odgovor na stisko mora biti socialen: vključevati mora raznoliko paleto ljudi, ne samo uporabnike in osebje, ampak tudi sorodnike, prijatelje, člane skupnosti in njena telesa. Kajti enigma drugega nas sicer spravlja v stisko.

Moč in oblast strokovnjakov je klasično posledica take delitve dela – strokovnjaki so varuhi in skrbniki ljudi, ki nimajo pogodbene moči. Ozemlje azila in skrbniška moč delujeta skupaj. Logika odgovornosti za druge se širi zunaj meja ustanov – z birokratskimi dolžnostmi (preprečevanje tveganja) in ekonomsko (preživetje in vzdrževanje) odvisnostjo od strokovnjakov. Ker nas drugi lahko imajo odgovorne za nekaj, kar bi naši »varovanci« morda storili, in zato ker imamo denar (stanovanje, prevoz), ki ga uporabniki potrebujejo, in ker ni nikogar drugega, ki bi jim pomagal, jim lahko odredimo, kaj naj delajo in kaj ne; in morajo nas ubogati, saj če ne bodo, jih lahko še vedno zapremo.

Strokovnjaki moramo odklanjati takšno antiproduktivno moč in oblast, ne pa moči in oblasti na sploh. V resnici, delo v skupnosti, z drugimi ustvarja produktivno moč sodelovanja z drugimi, z akterji, skupaj spreminjamo in izboljšujemo skupnost. To moč pa potrebujemo, če hočemo biti resnični zagovorniki uporabnikov. Krepitev moči ni psihološka vaja, psihični body building, ampak je posredovanje moči, ki nam jo je podelila družba in porajanje moči z skupnostno akcijo.

Odvisnost uporabnikov od osebja ustvarja iz strokovnjakov sodobne Pigmalione. Radi bi ustvarjali usode ljudi po naših lastnih idealih, v katere se lahko zaljubimo, pri tem pa pozabljamo, da naši imajo »kipi« svoja lastna čustva in usode, ki jih ne moremo zanikati. Ne gre le za strokovno nečimrnost (narcisizem), temveč tudi za upravičevanje samega strokovnega položaja. Nenehna krepitev moči in vključevanje zahtevata strokovno držo, ki je ni enostavno doseči. Skrbniški oblasti se ni mogoče popolnoma odpovedati, saj je lastna družbeni vlogi strokovnjaka. Strokovnjaki so skrbniki ljudi, ki ne morejo sami skrbeti zase. Vendar, ali sploh obstaja kdorkoli, ki lahko skrbi sam zase? Celo Robinson Crusoe je potreboval Petka, da je zanj skrbel. Skrb za ljudi kaže, da spoštujemo njihovo blaginjo, da bi jih zares spoštovali, pa moramo sprejeti njihovo svobodo, da počnejo tisto, kar si želijo. Umetnost biti strokovnjak na tem področju je v dialektičnem plesu med skrbnikom in zagovornikom, saj naj bi človek, tudi če nima začetnega koraka, moral voditi ples.

Reduktivne pojasnjevalne sheme prevladujejo tudi zunaj ustanov, delujejo s sklepanjem na podlagi aksiomatičnih predpostavk (glede bolezni, normalnosti, blaginje, itd.). Bati se moramo aksiomov in darov, ki jih prinašajo. Indukcija nikoli ni popolna, a je bližja stvarnosti. Znanje potrebno za resnično delo v skupnosti je kartografija človečnosti in družbenosti. Potrebujemo zemljevid za orientacijo svojih dejanj, za ustvarjanje zavezništev in spreminjanje pokrajine.

Ustanove in v njih razvite strokovne ideologije (medicinske, pedagoške, psihološke in penološke) temeljijo na predpostavki človeških primanjkljajev (defektov), napak in krivd. Porajajo krivdo za napake, ki jih naredimo. Napake so neizogibne, so del vsakdanjega življenja, včasih tudi precej ustvarjalne, njihovo popravljanje pa je bistveno za našo identiteto. Niti uporabniki niti strokovnjaki ne smejo podleči paranoji in občutkom krivde ob napakah. Napake proslavljajo našo edinstvenost; humor jih naredi smešne in koristne. V dezinstitucionalni praksi bi morali iskati idiosinkrazije, enkratnosti, ki so temelj našega življenja in obstoja.

Izhodišče dezinstitucionalizacije je bila potreba, da ohranimo identiteto in individualnost. Na drugi strani pa so bile prav totalne ustanove ključnega pomena za izum (industrijskega) individualizma 19. stoletja (Foucault, 1984). Toda, če je bilo kaj produktivnega v totalnih ustanovah, je to bilo prav to, da so ljudje skupaj in da dobijo o tem močno in intenzivno izkušnjo. Protistrup individualizmu, standardizaciji, izolaciji mora biti v kolektivni izkušnji, ki pa je prostovoljna, produktivna in končna – tako kot npr. na taborih, kjer ljudje stopijo skupaj za akcijo, kot v omrežjih, ki omogočajo gibanje in pretok, ali celo kot, reče Christie (1989), v totalnih skupnostih.

Literatura

Basaglia, F. (1987) Psychiatry Inside Out: Selected Works of Franco Basaglia, European Perspectives, Columbia University Press, New York.

Brandon, D. (1991) Increasing Value: The Implications of the Principle of Normalisation for Mental Illness Services, Salford University College.

Christie, N. (1989) Beyond Loneliness and Institutions: Communes for Extraordinary People, Norwegian University Press, Oslo.

Cohen, S. (1985) Visions of Social Control, Polity Press, Cambridge.

Deleuze, G., Guattari, F. (1980) Mille plateaux, Minuit, Paris.

Estroff, S.E. (1981) Making It Crazy, University of California Press, Berkeley.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., in Urek, M. (2008) Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.

Forrester-Jones, R., Carpenter, J., Coolen-Schirijner, P., Cambridge, P., Tate, A., Hallam, A., Beecham, J., Knapp, M. in Wooff, D. (2012) ‘Good friends are hard to find? The social networks of people with mental illness 12 years after deinstitutionalisation, Journal of mental health, letn. 21, št. 1, str. 4 – 14.

Foucault, M. (1984), Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost.

Jordan B. (2012) ‘Individualisation, liberal freedom, and social work in Europe’, Dialogue in Praxis: A Social Work International Journal, letn. 1 (14), št. 1-2 (22-23), str. 7-25, [On line] Dosegljivo na: http://www.dialogueinpraxis.net/index.php?id=5&a=article&aid=10

Leff, J. in Trieman, N. (2000) ‘Long-stay patients discharges from psychiatric hospitals: Social and clinical outcomes after five years in the community, The TAPS project 46’, British journal of psychiatry, št. 176, str. 217 – 222.

Mansell, J. (2006) ‘Deinstitutionalisation and community living: Progress, problems and priorities’, Journal of intellectual & developmental disabilities, letn. 31, št. 2, str. 65–76.

Martin, L. in Ashworth, M. (2010) ‘Deinstitutionalization in Ontario, Canada: understanding who moved when’, Journal of policy and practice in intellectual disabilities, št. 7, str. 167–176.

Negri, A. in Hardt, M. (2012) Declaration, New York.

O'Brien, J. in Tyne, A. (1981) The Principle of Normalisation, Values into Action, London.

Ramon, S. (ur.) (1991) Beyond Community Care: Normalisation and Integration Work, Macmillan, London.

Spandler, H. (2004) ‘Friend or foe? Towards a critical assessment of direct payments’, Critical Social Policy, letn. 24, št. 2, str. 187–209.

Towel, D. (ur.) (1988) An Ordinary Life in Practice. King Edward's Hospital Fund, London.

Vallazza, G. & Toresini, L. (2013) ‘Deinstitutionalisation as a therapeutic practice’, in Beyond the Walls 2, eds L. Toresini & R. Mezzina, ‘ab’ edizioni, Meran, pp. 179–190.

Wolfensberger, W. (1983) PASSING: Program analysis of service systems implementation of normalization goals, National Institute on Mental Retardation, Downsview.

---

[1] Gre za evaluacijo služb glede na podobnost z navadnim, vsakdanjim življenjem: možnosti izbire, vrste odnosov, obseg soodločanja, stopnja druženja z drugimi ljudmi, in možnosti za osebni razvoj. Družbeno vrednotenje vlog (social role valorisation) pa je sredstvo, kako se ukvarjati z razvrednotenjem in potiskanjem na rob ljudi  z uporabo pojmov kot so „ranljivost“, »stigma« »de-individulizacija« in načelom modela koherentnosti.

[2] Izraz “materija”, “snov” moramo tudi razumeti na način, kakor Guattari in Deleuze (1980: 43–45) obravnavata Helmsleyevo  lingvistiko, ki razlikuje med materijo (snovjo), vsebino in izrazom, obliko in substanco. Upoštevaje to delitev lahko vidimo, da je razglašanje nečesa za „strokovno snov (zadevo)“ uporabljamo za to, da ustvarimo substanco strokovne moči iz splošne (še ne oblikovane) človeške zadeve, snovi, tako iz nje oblikujemo tako vsebino strokovnega dela kot izraz strokovne moči.