Skupna odgovornost do človeka (Labirinti odgovornosti 11. nadaljevanje in konec serije)

Pomočniki (in z njimi vred uporabnik) imajo zaradi skupne narave dela neposredno odgovornost do drugih, ki so vključeni v »edinstveni projekt pomoči« ali »uresničevanje ciljev osebnega načrta« ali kaj podobnega. Takšno odgovornost Dürkheim imenuje organska solidarnost. Je zavest o tem, da če ne bo vsak opravil svojega dela, ga ne bo opravil tudi tisti, ki bo svoj del sicer opravil. Čeprav se zdi, da skupno delo najbolj uravnava dogovor sodelavcev o delitvi dela – formalen ali ne – so pogosto pomembnejše neizrečene, ali celo nebesedne okoliščine skupnega dela. Med njimi delovni ritem, ki ga ustvari in mehanizmi vzajemne projektivne identifikacije – ko predvidevamo, kaj bo sodelavec storil, medtem ko mi delamo nekaj drugega, kaj on ali ona pričakuje od mene, še več, kaj sam predpostavljam, da ona ali on, pričakuje, da jaz pričakujem od nje ali njega. Ko tovrstne predpostavke analiziramo in naštevamo, se nam zdi sodelovanje precej komplicirano (in tudi je), a se to dogaja v hipu, v nanosekundah in pogosto, kot ozračje, kot skupinska predpostavka in miselnost, zajame skupino v celoti.

Vizija, ki jo ima neka delovna skupina, je lahko dejanska želja skupine, nekaj kar si oni sami želijo uresničiti, ali pa je posredovana od zunaj – bodisi kot zapis osebnega načrta, ko gre za organizacijo oskrbe po osebni meri, bodisi kot deklaracija, konvencija, ki velja za to področje.[1] A vendar je deklarativna vizija le okvir delovanja – pripomoček za uresničevanje želja in hotenj udeleženih v situaciji. Institucionalna želja je predvsem okvir za sodelovanje oz. skupno delo, ki mu daje institucionalno podlago in skupnemu delu začrta osnovne smernice. Ni pa še delo samo, ni dejanska želja. Ta mora nastati, se zgoditi med ljudmi, mora odgovarjati na njihova eksistencialna vprašanja, mora biti prepojena s »krvjo, znojem in solzami«.

In vendar, četudi je deklarirana želja institucionalna, ni aksiom, postulat, kakršni uravnavajo delovanje institucije, je splošni etični imperativ (osvobajanja). Ne gre za to, da družbo uredimo tako, da bo podpirala, opravičevala in upravičevala obstoječo ureditev, temveč za to, da jo spremenimo tako, da bo podpirala želje ljudi in odpirala možnosti njihovega uresničevanja. Sistem, ki temelji na aksiomatiki, je po definiciji zaprt, etični imperativ pa pušča način, kako ga bomo uresničevali odprt, je stvar domišljije, inventivnosti in presenečenja.

V etičnem imperativu ne-zapiranja, omogočanja in samoodločanja je torej zaveza tistih, ki naj vodijo proces preobrazbe, pa naj je to ključni delavec, vodja tima, vodstvo ustanove ali pa tistih, ki vodijo reformo na nacionalni ali pa nadnacionalni ravni.[2] Odgovornost vodje je velika in večstranska. Na eni strani je njegova ali njena odgovornost prav omenjenim imperativom, na drugi strani pa je njegova odgovornost maksimirati ustvarjalnost, svobodo in pobudo vseh udeleženih. Z drugimi besedami, vodja mora dovoliti, celo spodbujati, večglasnost, večznačnost in raznolikost pobud in odgovorov, hkrati pa poleg siceršnjih pragmatičnih kriterijev učinkovitosti, imeti le merilo emancipacije uporabnikov, uresničevanja njihovih pravic. V takih pogojih odgovornost vodje ni več nalagati odgovornost drugim, jim ukazovati, kaj naj delajo, dajati naloge itn., temveč je sodelavcev povsem zaupati, jih spodbujati k samoiniciativnosti, dopuščati vodenje posameznih procesov, faz, timov itn., pri tem pa zavzeti »babiško« vlogo omogočanja, da se to zgodi in smiselne koordinacije take na novo ustvarjene raznolikosti – in pa energično reagirati, ko dejanja pomočnikov, tudi pod pretvezo osvobajanja, samostojnosti in prehoda v skupnost, hočejo ubrati smer aksiomov, ki jih hočemo preseči.

Klobčič odgovornosti post-institucionalne prakse ni, kot kaže, nič manj zapleten od tistega kafkovskega v institucionalnemu sistemu – razlika je v tem, da ga v prehodu v skupnost počasi razpletamo in rahljamo, medtem ko bi ga v okviru institucije z vsako potezo le zategovali. Je pa odgovornost ob prehodu tako zelo spremenjena, da si lahko postavimo vprašanje, ali gre sploh še za odgovornost v izvirnem pomenu besede. Pritrdilno bomo odgovorili, ko bomo »uporabnikom vračali odgovornost« za lastna dejanja – temu bomo celo ploskali. Ploskali bomo tudi, ko se bo »odgovornost« selila, ko bodo njena razmerja bolj horizontalna in ko bo bolj odziv na konkretne življenjske situacije, stiske in težave sočloveka, kakor pa odgovor na splošne zahteve, in ko ne bo izpeljana iz aksiomov oblasti. Da bomo ločili med enim in drugim je morda bolje, da jo bolj natančno poimenujemo, uporabimo druge nazive, ki ne bodo delali zmede med odgovornostjo sebi in bližnjim ter med odgovornostjo predpostavljenim, nadrejenim. V prvem primeru je najbrž bolje uporabljati izraze, kot so odzivnost, obzirnost, vljudnost, spoštovanje, na registru interakcijskega reda, ali pa kar solidarnost (vzajemna in vesoljna odgovornost en drugemu, ker smo vsi v istem čolnu); v drugem pa besede kot so dolžnost, obveznost, naloga, naročilo (ali celo ukaz) v registru formalne organizacije, na ravni interakcije pa ponižnost, ubogljivost in gospodovalnost, aroganca ipd. Pravila, ki sicer uvajajo takšno ali drugačno odgovornost, nam morajo olajšati stike, srečanja in skupno delo, morajo biti tem podrejena, morajo biti pripomoček skupnega življenja in ne njegov fetiš. Morda se ne boste vsi strinjali, da je treba prazno cesto prečkati navkljub rdeči luči za pešce, se boste pa zelo verjetno vsi strinjali, da je neumno, ko ni prometa, čakati na zeleno luč.

Viri:

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2012) Common European Guidelines on the Transition from Institutional to Community-based Care (Guidance on implementing and supporting a sustained transition from institutional care to family-based and community-based alternatives for children, persons with disabilities, persons with mental health problems and older persons in Europe), Brussels. [On line] Dostopno na: https://deinstitutionalisationdotcom.files.wordpress.com/2017/07/guidelines-final-english.pdf

Vito Flaker, " Reasons to cry in Demir Kapija«, blog na: Vito Flaker agenda, nedelja, 16. julij 2017, http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2017/07/reasons-to-cry-in-demir-kapija.html, (17. 2. 2021)

Flaker, V. (2019), Urok rdeče luči. Vito Flaker agenda [blog], petek, 04. oktober 2019, dostopno na: https://vitoflakeragenda.blogspot.com/2019/10/urok-rdece-luci.html

 

---

[1] V pionirskih časi dezinstitucionalizacije je vizija nastajala skorajda izključno kot skupinska želja strokovnjakov in uporabnikov po spremembi, enakopravnosti, emancipaciji. Ko je dezinstitucionalizacija postala globalna mednarodna platforma, ki prav to željo skupini zapoveduje, so s tem aktivisti prehoda v skupnost dobili »pravno podlago« – družbeno sprejet temelj delovanja. Pred tem je bilo med glavnimi vprašanji, kako željo neke skupine legitimirati, legalizirati – institucionalizirati. Zdaj je vprašanje nasprotno – kako zgodovinsko željo, ki se je izkristalizirala v dokumentih, uresničiti, kako jo pretvoriti v dejansko željo tistih, ki jih to zadeva.

[2] Zato je pomembna opozorilo Skupnih evropskih smernic, da morajo biti vodje prehoda tisti, ki so osebno angažirani za cilje dezinstitucionalizacije.

Operacija D: Dvojnosti mandata socialnega dela (operacije 13, odnos 2)

Da lahko delamo socialno delo potrebujemo naročilo, mandat. V socialnem delu je mandat vedno dvojen, kakor smo pokazali zgoraj. Delavec mora dobiti naročilo, pooblastilo za svoje delo od spodaj in od zgoraj. Od uporabnika in nosilcev družbene moči, navadno, še posebej na centrih za socialno delo. Na tem mestu bomo na kratko opisali procese pridobivanja mandata.

Četudi je mandat nenehno vprašanje v nekem odnosu, se moramo z njim intenzivno ukvarjati na začetku odnosa. Delavec mora biti kristalno jasen glede svojega mandata in tega, kako je povezan z uporabnikovo situacijo – torej o svojem predhodnem mandatu od zgoraj. Uporabnik je lahko zelo jasen glede tega, kaj pričakuje, da bo socialni delavec ali delavka naredila, pogosto pa ne. Ko take jasnosti primanjkuje, je treba mandat ustvariti glede na njegove želje in cilje skupnega dela. Mandat in cilji lahko sovpadajo, morajo biti skladni – ni pa treba da so identični. Za doseganje cilje utegne biti potrebnih več dejanj – ki pa jih seveda ne bo vseh izvedel delavec oz. delavka.

Uporabnikov mandat in cilje je treba razviti na temelju protislovij in napetosti v življenjskem svetu uporabnika (ne smemo jih uvoziti od zunaj). Morajo biti izraz njegove ali njene (svobodne) volje. Morajo biti na liniji drugih treh operacij – morajo odražati in odgovarjati na nuje življenjskega sveta, predvidenih koristi sprememb in okrepitve uporabnika. Eksplorativno fazo delovnega zavezništva moramo posvetiti vpogledu v situacijo, ki bo zagotovil temelj za postavljanje ciljev in za dejanja, ki jim bodo sledila.

Izražene želje in postavljeni cilji dajo dejanjem smer in okvir. Da bi jih uresničili, je treba narediti načrt ali »projekt«. Te lahko poimenujemo osebni načrti, načrti oskrbe, osebni edinstveni projekti. Lahko pa tudi zgolj naloge, ki jih je treba izvesti. Gre za isto idejo. Nekateri načrti so narejeni do potankosti, jasno določajo, kaj je treba storiti, kdo, kdaj, koliko časa, s katerimi sredstvi in katerimi viri. Drugi dajejo le splošno usmeritev in glavno idejo za delovanje. Ampak tudi pri slednjih je treba vanje vgraditi nekaj izvedbenega znanja.

Takrat se začne dejansko delo. »Delo« v socialnem delu pomeni v glavnem zagotavljanje storitev ali sredstev (in virov) ali pa ustvarjanje raznih (nematerialnih) ureditev, ki bodo izboljšale življenje. V glavnem ga oblikujemo kot storitveni model (storitve so tudi (instrumentalni del) preskrbe sredstev in ustvarjanja ureditev, pa čeprav v tem primeru niso končni namen).

Goffman (2019) razlikuje med popravljalnimi storitvami in storitvami, s katerimi ustvarjamo nekaj novega. Čeprav ima popravljalni storitveni model (preko drugih disciplin, kot je, denimo, medicina) tudi v socialnem delu velik vpliv, je socialno delo v bistvu ustvarjalen poklic. Ustvarja nove priložnosti in možnosti, nove ureditve, novo življenje. Medtem ko je v popravljalnem modelu treba oceniti oz. ugotoviti (diagnosticirati), kaj je šlo narobe, je v socialnem delu vprašanje, kaj storiti. Namesto diagnostike – načrtovanje. Namesto reakcije na prekrške, disfunkcije, uvajamo proaktivno držo – pogled v prihodnost in domišljijo. Tako modeliranje nam ne le omogoča povsem drugačen pogled, držo in pristop, temveč tudi modelira vlogi uporabnika in strokovnjaka na docela drugačen način. Uporabnik neha biti predmet poklicnega popravljalnega dejanja, predmet postane njegova stvarnost in situacija, tarča pa tisto, kar velevajo njegovi cilji. Uporabniki , skupaj s svojimi pomočniki, postanejo ustvarjalci novega dizajna in novih ureditev – izvajalci novih dejanj v svojem življenju in svetu. Poklicna vloga socialnega delavca ali delavke postane zelo podobna arhitektovi s tem, ko prispeva svoje izvedenstvo v raziskovanju življenjskega sveta, v ustvarjanju zamisli, kaj storiti, oblikovanju načrta, kako to izvesti in pri uporabi in dostopu do potrebnih sredstev in virov za delovanje. Samo ustvarjalen storitveni model omogoča razvoj resničnega delovnega odnosa.

Trdoživost in vztrajnost popravljalnega modela lahko pripisujemo, med drugim, tudi njegovi skladnosti z najpogostejšim mandatom, ki ga socialno delo dobi od zgoraj, kot varuhi družbene ureditve. Gramsci (1972) postavlja vlogo intelektualca, torej tudi strokovnjaka, v kontekst družbene moči, bodisi kot funkcionarja družbenega soglasja (konsenza) ali pa kot paznika tistih, ki se vseeno preveč upirajo. V slednjem primeru je njegova »tehnična«, »strokovna« naloga organizirati varstvo, bolje rečeno nadzor, nad ljudmi v raznih institucijah (norišnicah, zaporih, tudi v domovih za stare[1]) in tudi sicer. V prvem primeru pa je njegova naloga ustvarjati ideologijo, ki bo legitimirala obstoječo ureditev, torej jo opravičevati, utemeljevati in ljudi prepričati, da kljub težavam, ki jih doživljajo, in krivicam, ki se jim dogajajo, sistem, ki jih producira, najboljši ta hip. Če se v socialnem delu funkcija paznika kaže v napotovanju v institucije in vzdrževanju ustanov, pa se kot varuh soglasja kaže v svetovalni funkciji, ki družbena protislovja oblikuje kot osebne probleme in krivdo za družbene krivice sprevrača s sistema na ljudi. Ljudi je treba torej popravljati, prilagajati sistemu in družbeni ureditvi, če pa to ne gre, pa jih »parkirati« tja, kjer ne bodo motili drugih (in drugim zgovorno povedali, kaj se jim bo zgodilo, če se ne bodo prilagodili, upoštevali pravila, ki zagotavljajo premoč drugih).

Tak klasični izhodiščni mandat je socialnemu delu in njegovim izhodiščnim vrednotam (samodeterminacija, solidarnost, družbena pravičnost) tuja, na deklarativni ravni tudi nesprejemljiva. A jo mora sprejeti, če hoče delati socialno. Če noče zgubiti moči, ki jo lahko za uporabnike uporabi.[2] Sprejetje takega mandata mora biti torej vsaj do neke mere subverzivno – v skoraj dobesednem pomenu besede – preobrniti moramo mandat v uporabnikovo korist.

Tak mandat je povsem očiten pri tistih nalogah socialnega dela, pri katerih je, če ne intenca, pa vsaj na dnevnem redu omejevanje uporabnika – torej pri zakonskih pooblastilih, mandatu kot so npr. napotitev proti volji v zavod, odvzem poslovne sposobnosti in nastavljanje skrbnika, odvzem starševske pravice ipd. Bolj prikrit pa je pri drugih nalogah, kot so svetovanje, oskrba na domu, urejanje življenjskih razmer, razmerij s pomembnimi drugimi itn.  V slednjih mandat prilagajanja in nadzora ni ekspliciten, dasiravno pa deluje iz ozadja in je pogosto, kakor smo ugotavljali za svetovanje, impliciten v zasnovi metode, njenem dispozitivu. Vedno pa deluje tovrsten mandat tako, da ga posredujejo dominantne družbene vrednote. Moralni mandat, ki ga ima socialno delo je vedno dialektična dvojica, ki esenco socialnega dela cepi na dva dialektično povezana pola – npr. pri odvzemu starševstva – pravica do staršev in pravica do varnega otroštva. Naloga socialnega dela je, da te polarne dvojice vrednot, pa tudi nasprotje med družbenimi zahtevami in željami posameznega človeka, reši s konkretnimi sintezami. Torej, da ustvari situacijo, v kateri bo otrok varen in imel starša, v kateri človek ne bo ogrožal drugih, a obdržal svoje človeško dostojanstvo, ki izhaja iz njegove svobode. Zato je v socialnem delu nujna zagovorniška vloga in drža. Ko imamo opraviti z robustnimi zahtevami »družbe«, je zato potrebno zavezništvo, ne le delovni odnos, z uporabnikom.

Na drugem ekstremu, pa imamo situacije, kjer takega naročila ni oz. se ne manifestira. Če smo lahko veseli, da nimamo »mrcine« nad sabo, pa se kaj lahko to veselje izkaže za jalovo, ko je treba ukrepati, kaj narediti. Za kaj več kot le manjše prilagoditve, za preokvirjanje družbenega in ne osebnega okvira, namreč ni dovolj iskati vire moči v uporabniku in njegovem življenjskem svetu, saj pogosto niso zadostni in tudi pogosto lahko vodijo v izčrpavanje lastnih virov na račun krepitve virov, ki so potemtakem na voljo tistim, ki že tako imajo moč. Varnost starih ljudi, ki so v domovih, bi se, na primer, v razmerah epidemije povečala, če bi šli domov ali k svojcem, a vseeno morajo plačevati oskrbnino. Zato je treba to moč iskati drugje, tudi zunaj življenjskega sveta uporabnika. In prav tukaj je pomemben spoj ekspertize uporabnika, ki pozna svoj življenjski svet in ekspertize socialnega dela, ki naj bi poznalo vire moči in človeka z njimi povezovalo. Če za tako operacijo ni »javnega pooblastila« oz. mandata, moramo najti druge vire, pokrovitelje in »donatorje moči«. Te iščemo v strukturah, ki so potencialno zainteresirane za udeležbo v preoblikovanju družbenega okvira (zasebni in nevladni sektor) ali pa v samoorganizaciji in družbenih gibanjih, vendar v tem primeru moramo slej ko prej aktivirati tudi močnejše in bogatejše vire.[3]

Pri ustvarjanju mandata in s tem tudi delovnega odnosa gre torej za niz dvojnosti. Najprej je dvojnost podelitve mandata od uporabnika in centrov moči, potem je dvojnost protislovij družbenih vrednot in zahtev, ki jih lahko izkoristimo, pa tudi dvojnost izrecnih mandatov, družbenih zahtev in odsotnosti teh, torej preobrata mandata in iskanja naročnika.

Reference

Flaker, V. @Boj za (2012), Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

Gramsci, A. (1971) ‘The Intellectuals’, in Selections from the Prison Notebooks, translated and edited by Q. Hoare & G. N. Smith, International Publishers, New York. Dostopno tudi v srbskem prevodu: Gramši, A. (1973), Problemi revolucije. Beograd: BIGZ.

---

[1] Stari ljudje na prvi pogled ne motijo družbenega reda, nasprotno. Ne organizirajo se v bande »staroletnih prestopnikov« in ne ustrahujejo ljudi na cesti, ne ropajo trgovin (kot v davnem, preroškem skeču Montyja Pythona). Njihova deviantnost je v tem, da motijo družbeno organizacijo dela. Za njih je treba skrbeti, se z njimi ukvarjati. Namestitev starega človeka v dom, pred tem pa označitev kot pomoči potrebnega, nesposobnega in tudi siceršnja stigmatizacija in marginalizacija, so predvsem odgovor na to, da se morajo ljudje, ki naj bi sicer skrbeli zanje (sorodniki, prijatelji, sosedje in še kdo), imeti čas za svoje delo, se njemu posvetiti. Odklon starih ni v tem, da slabo slišijo in vidijo, težko hodijo, pozabljajo in se izgubijo – njihov odklon je, da s tem in drugimi zadevamo motijo tiste, ki delajo, producirajo.

[2] Alternativa je prestop na drugo stran. O tem več spodaj.

[3] V primeru Mija, ki ga deloma opisujemo v Direktnem socialnem delu (Flaker@Boj za, 2012: 323–328), je gibanje lahko zagotovilo z zagovorniškimi akcijami in tudi konkretno oskrbo, da se Mijo ni vrnil v zavod, ni pa moglo zagotoviti docela dostojne in učinkovite oskrbe, kakršno bi v načelu (in v delujočem sistemu dolgotrajne oskrbe) lahko imel. Sicer pa je treba pripomniti, da je izhodišče gibanj prav preokvirjanje družbenega okvira. To pa pomeni, da svoj mandat oblikujejo sama (nasproti obstoječem redu), je pa cilj tega mandata predvsem spreminjati družbeni red in ne življenje posameznika – kar je njihova prednost in pomanjkljivost.

Operacija A: Kako se izogniti pastem pri raziskovanju življenjskega sveta in omogočanju dostopa do sredstev (operacije 4, življenjski svet 3)

Omogočati! Ne pa onemogočati

Medtem ko je bilo omogočanje dostopa do sredstev ena od glavnih nalog socialnega dela v razmerah obilja socialne države, pa so pod vplivom ideologije in režima zategovanja pasu socialne delavke in delavci potisnjeni v vlogo »varuha javnih sredstev«, psa čuvaja javne porabe, omejevanja, če že ne odrekanja dostopa do dajatev blaginje. Socialni delavci in delavke imajo več načinov, kako se upreti tovrstnim pritiskom kakor tudi kako se prilagoditi novim razmeram, ne da bi bistveno redefinirali svoje poslanstvo.

Predvsem pa ne smemo videti mobilizacije neaktivnih sredstev v nekogaršnjem življenjskem svetu kot varčevanje javnih sredstev, temveč vrednost sama po sebi. Skupnostni odgovori so navadno bolj ustrezni, uporaba skupnostnih virov krepi sodelovanje, mobilizacija skupnostnih virov je lahko prispevek (navadno obrobnih članov) skupnemu dobru. Mobilizacija lastnih sredstev, njihovo ponovno prilaščanje in ustvarjanje skupnih temeljev tudi poveča avtonomnost ljudi do oblasti in zmanjša odvisnost of javni, a odtujenih virov.

 

Spodbujanje želja, ne obkljukanje postavk

Ta operacija je dialektična celota, ki sestavlja dva precej raznorodna dela – enega zelo človeškega, dejanskega, drugega abstraktnega, mehaničnega. Umetnost je, ne le kako ju povezati, ne da bi pri tem robustnejši in močnejši kolonializiral bolj prefinjene in subjektivne dejanskosti, ampak tudi kako ne zanemariti enega na račun drugega. V socialnem delu se zna zgoditi, da se delavec ali delavka usmeri na raziskovanje življenjskega sveta, ob tem pa zanemarja dostop do sredstev drugod. Raziskovanje življenjskega sveta, ne da bi uporabili pri tem pridobljena spoznanja za uveljavljanje pravic ni le voajersko, temveč je tudi neproduktivno, jalovo (četudi morda zanimivo). V resnici tak spregled prikrajša človeka za njegove pravice, hkrati pa vzdržuje nadzorne mehanizme psihološke vrste. Na drugi strani, poudarek na zgolj postopkovnih, birokratskih operacijah, odreka ljudem subjektivnost, njihovo dejansko življenje, še več, je sredstvo njegove kolonializacije.

Uporaba ček list in obkljukanje kvadratkov po vnaprej določenih kategorijah ni raziskovanje življenjskega sveta, ampak je vsiljevanje zunanje (birokratske) logike in tujih idej (o tem, kaj človek potrebuje, kaj so osnove potrebe itd.) določenemu življenjskemu svetu, in torej ubijanje pomenov, ki so mu lastna, osebnih in skupinskih prioritet in hierarhij želja.

Podobno, vnaprej postavljene kategorije dajatev lahko določijo želje in cilje zgolj s tem, da jih močno ponujamo. »Logiko frižiderja«, pa kateri si želimo jesti prav tisto, kar je v hladilniku, lahko (in moramo) preseči s tem, da željo trdno usidramo v življenjskem svetu in šele potem pogledamo, kaj je na voljo, kako se sklada z željo in če se ne, da ustvarimo odgovore po osebni meri, tudi z uporabo virov zunaj življenjskega sveta, če je treba.

Perspektiva uporabnika

Usmerjenost v življenjski svet, ko se ukvarjamo z vprašanji sredstev, pa tudi v drugih operacijah, uvaja to, kar pogosto poimenujemo »perspektiva uporabnika«. Treba je namreč videti situacijo in njeno spreminjanje z očmi človeka, ki mu je dejanje namenjeno. Aktivno in namenoma prevzeti pogled drugega je pomembno, saj bo v nasprotnem primeru storitev ali kakšna druga dajatev neustrezna in napačno razumljena na obeh straneh. Pogled izvajalca storitve je v temelju drugačen od prejemnikovega. Definicija situacije osebja v neki namestitveni ustanovi, ko streže kosilo stanovalcu, ki je priklenjen na posteljo, je sprazniti mizico, postreči obrok in pospraviti posodo z mizice. Postaviti stvari, ki jih stanovalec potrebuje nazaj na mizico, je preprosto onkraj take definicije situacije – kar lahko povzroči, da stanovalec ostane ure brez očal, pijače, telefona ali daljinskega upravljalca.

Refleksivnost in reflektivnost

V socialnem delu moramo ločiti med dvema podobnima a hkrati tudi povsem različnima načinoma delovanja – med »reflektivnimi« dejanji in »refleksivnimi« odgovori. Pri prvih gre za razmislek o tem, kar smo naredili oz. o tem, kar se je zgodilo, pri slednjih za to, da se odzivamo na življenjske situacije uporabnikov. Pri tem nam ni treba dogodkov in dejanj interpretirati, jih pa moramo videti kot celoto, v kontekstu in medsebojnih povezavah. Poleg odseva v zrcalu kontemplacije, nas zanima dejanski in dejaven odziv na dejanja in dogodke. Dejanja v povratni spregi kažejo na imanenco interakcije in ne odsevajo v nekakšnem transcendentalnem zrcalu. Socialno delo deluje v vsakdanjem, navadnem in banalnem. Večino človeških izmenjav ne ureja Pravo, božje zapovedi ali sanitarna pravila. Urejajo jih fleksibilna, samo vzpostavljajoča majhna pravila in načini upoštevanja, pogovora, dotikanja in vabljenja drug drugega, s pomočjo pravil, ki jih hkrati prinaša kultura in jih ustvarjamo na mestu dogodkov z ozirom na namene, smisle in nagnjenja ljudi, ki so v situacijah navzoči.

Tovrstna pravila in njim lastni pomeni so vezani na kontekst, v katerem se nekaj zgodi. Ker nimamo vedno na voljo natančnih zemljevidov za ta, stalno se spreminjajoča ozemlja, jih moramo skoraj vedno raziskovati v sodelovanju z drugimi sodelujočimi. S transcendentalnimi bližnjicami in aksiomatsko stenografijo vedno tvegamo nenatančnost in to da zgrešimo poanto.

Zgodbe kot zemljevidi

V socialnem delu slišimo mnogo zgodb. Čeprav vsakršen potek življenja lahko povemo kot »žalostno pripoved« (Goffman, 2019: 67, 148–160) ali pa »zgodbo o uspehu«, glede na to kako pripovedovalec poveže posamezne dogodke svojega življenja v pripovedno celoto, pa v socialnem delu prevladujejo žalostne zgodbe. Uporabniki socialnega dela se nagibajo pripovedovanju žalostnih zgodb, ne toliko zaradi velike količine žalostnih doživetij kot zaradi upravičevanja posega strokovnjakov in zahtevkov uporabnikov.

Ne glede na to, koliko so te zgodbe osebne, se opirajo na standardne pripovedne obrazce, ki jih prinaša popularna kultura. Nekatere zgodbe so prvič povedali že pred več sto leti in imajo trdne pripovedne obrazce in literarno strukturo, kot je na primer v »pripovedi džankija«, ki jo je pred dvesto leti (1821) zložil Thomas de Quincey in so jo, v številni variantah od Dostojevskega (Kockar) do Otrok s postaje ZOO, neštetokrat ponovili tako v literaturi, še večkrat pa v pisarnah socialnih in zdravstvenih delavcev po celem svetu. Pri tem pa ne gre za pomanjkanje domišljije ali plagiatorstvo, temveč le za način kako organizirati pripoved, način kako povedati zgodbo.

So pa zgodbe tudi način, kako organizirati dejansko izkušnjo, scenarij, ki mu je slediti v dejanskem življenju, lahko celo trdimo, da se ljudje »ujamejo v svojih biografijah« (Grebenc, 2001). Socialno delo ima torej tri naloge: omogočiti ljudem, da povejo svoje lastne zgodbe, opogumiti jih, da si jih znova prilastijo, predvsem pa preoblikovati žalostne pripovedi v zgodbe o uspehu in izumiti načine, kako uiti biografijam, kako jih preoblikovati, kako jim spremeniti konec, jim dati boljša nadaljevanja. Dejanska življenja niso kot romani s njim lastnim zapletom, junaki (navadno tragičnimi), razpleti ipd. Človeška življenja so bolj kot niz povezanih novel, v katerih pogosto spregledamo obrate in zgrešimo povezavo z nečim, kar do zdaj še ni obstajalo. Spregledamo tudi to, da so človeška življenja bolj komična kot pa tragična.

Prečnost (transverzalnost)

Socialno delo povezuje mnogo niti v številne vozle. Pozna jezik in snov mnogih drugih disciplin, jih uporablja na svoj način, preči mnogo ravnin delovanja, jih povezuje v enkratna, singularna družbena dejanja in se ravna po številnih različnih ravninah človeške eksistence. V socialnem delu je torej nemogoče zvesti več različnih zvrsti pomenov in funkcij na eno dimenzijo, na homogen prostor redukcionistične stroke.

Ko starega človeka namestimo v dom za stare, vemo, da ne moremo tega dejanja namestitve pripisati samo enemu kriteriju, na primer: telesni oslabljenosti, ali njihovi osebni nezmožnosti, da bi poskrbeli zase. Na delu je več raznorodnih zgodb: gre tudi za to, da je nečak dobil novo službo, za mačko, ki bo ostala doma, odnose s sosedi itn. Seveda gre tudi za dostopnost in razpoložljivost storitev in kako posamezne službe delujejo – ali je na voljo oskrba na domu, ali ima na volj strokovnjake, ki bodo prisluhnili njegovim ali njenim hotenjem in potrebam, ali obstaja služba, ki lahko poveže formalne in neformalne vire podpore v skupno delovanje, kakšna so pravila porabe sredstev na voljo (npr. ali so sredstva namenjena za institucionalno oskrbo na voljo za oskrbo na domu) itd. Vse te sile in dogodki delujejo ena na drugo in ustvarijo vektorje in tenzorje, ki bodo potisnile starega človeka v oskrbo ali pa mu omogočile, da ostane doma.

Prečna akcija išče pomen in pomen, ki ga more najti še na drugi ravni, s tem, da se povezuje z drugostjo in ojačuje resonanco.

Socialno delo razume in uporablja dogodke, okoliščine in snovi tako, da jih povezuje z drugimi ravnmi. Prav tam je mogoče najti drug pomen, rabo ali funkcijo, tako, ki bo drugačna od tiste v čisti, homogeni coni bivanja (kot so, zdravje/ bolezen, prav/ narobe, pametno/ neumno itd.). Ravno s tem, da nekje drugje najde nekaj drugega, ali celo tretjega, nekaj, kar je radikalno različno od samega sebe, lahko ojači izhodiščno akcijo, ki takrat preči različne ravni.

Ponošena oblačila in zanemarjen videz »duševnega bolnika« so v okviru duševnega zdravja videti kot znamenja bolezni in poslabšanja; lahko pa to beremo kot znamenje tega, da človek nima veliko razlogov za vzdrževanje svojega videza ali kot znamenje izgube zanimanja za samopodobo, zaradi izključenosti iz vsakdanjega življenja. Ko se ta človek zaljubi, se lepo obleče, obrije in uredi. Ali je ne biti (za)ljubljen razlog za njegovo  stanje?

 

Reference

Grebenc, V. (2001) Ponesrečeni pobegi ujetnikov biografij. Socialno delo. letn. 40, št. 2-4, str. 151-158.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

Operacija A: Potrebe, zahtevki in upravičenost (operacije 3, življenjski svet 2)

 

Potrebe

Tovrstno ustvarjanje zemljevidov v kontekstu dostopa do sredstev pogosto imenujemo ocena potreb.

Potrebe so en od najbolj razširjenih in pomembnih pojmov v socialnem delu in socialni politiki, kakor tudi v splošnem govoru. Je pa to pojem, ki ni le nejasen ampak tudi problematičen zaradi svoje normativne narave. Ker izhaja iz biološke podmene o homeostazi, vpeljuje predpostavko primanjkljaja, deficita, ki ga zlahka pripišemo človeku, skupini ali skupnosti ne pa situaciji, družbenim razmerjem ali sistemu. S tem postane mehanizem razvrednotenja in zavajajoče delovno orodje. Poleg tega je normativen v tem, da predpisuje tako naravo tega, kar naj bi ljudje potrebovali kakor tudi količino, do katere so upravičeni. Hkrati pa tudi izražajo pravico do neke socialne dajatve. Pravzaprav termin »potreb« zamaskira pravice v socio-biološko danost oz. dejstvo.

Ilič (1992) potrebe zgodovinsko dekonstruira v želje na eni strani in nuje na drugi. Ko govorimo o željah, gre za to, kar nekdo hoče ali si želi storiti oz. da bi se zgodilo, medtem ko nam nuje govorijo o družbenih ali stvarnih okoliščinah tega, kar bi morali storiti oz. kar bi se moralo zgoditi. Raje kot, da uporabimo pojem »potreb«, da združimo tako dialektično dvojico, lahko kot tak integrativen izraz uporabimo »cilje« v alternaciji z »željami« in s tem poudarimo voljo in obilje namesto določenost in primanjkljaj. »Potrebe« bodo sicer, vsaj za zdaj, ostale v rabi, a jih moramo imeti za zgolj tehnični termin.

Cilje in želje lahko uvrstimo na zemljevid neposredno ali pa jih izvedemo prav iz spleta značilnosti nekega zemljevida – iz protislovij, napetosti itn. vsakdanjega življenja. Ko jih zaznamo in jih artikuliramo, jih preoblikujemo v zahtevke (prošnje, zaprosila), ki naj bi jih potem vložili v sistem in ki naj bi se sčasoma vrnile k prosilcu kot upravičenost do nečesa. Zahtevke oziroma prošnje pa morajo oceniti oz. presoditi – navadno izvedenci po vnaprej določenih pravilih. Ko zahtevek oz. prošnjo odobrijo, prosilec postane upravičenec oz. prejemnik. Sredstvo pa se lahko integrira v njegov ali njen življenjski svet.

Ko gre pri tej operaciji za mobilizacijo (spečih) virov v lastnem življenjskem svetu, gre še vedno lahko za zahteve do drugih, ki so del tega istega življenjskega sveta, gre pa tudi za sodelovanje, članstvo in prispevek skupini, mreži ali skupnosti. Gre tudi za zavzemanje svojega mesta in spodbujanje ustvarjanja nečesa za skupno dobro.

Na zahteve ne smemo gledati kot na sebično, egoistično dejanje le za svoje lastno korist. Ko gre za zahtevo po javnih sredstvih, gre za dejanje »redistribucije« in »ponovnega prilaščanja« javnih virov in njihovo preoblikovanje v skupno dobro, ki temelji na pravicah ne pa na potrebah. Ko gre za zahteve do drugih v skupnosti, pa jih moramo pojmovati kot ustvarjanje nečesa, kar bo prispevalo oz. delovalo za skupno dobro.

Ko zahtevek odobrijo, včasih formalno včasih neformalno, je treba zahtevano izročiti, izvesti. Ko gre za preproste zadeve, kot so preproste denarne dajatve, je izročanje tudi preprosto. Ko pa gre za kompleksne dajatve storitev in prejemkov, izročanje vključuje poleg neposrednih dajatev tudi usklajevanje (koordinacijo), skrb za kontinuiranost in za spremljanje učinkov. Ko gre za neformalne dajatve, pa je treba biti pozoren na stabilnost in vzdržnost na novo mobiliziranih sredstev, npr. z zagotavljanjem podpore udeležencem, pa tudi s koordinacijo in podporo skupnim interesom. Pozornost je treba nameniti tudi vmesnim povezavam med življenjskim svetom in »drugimi svetovi«, in sicer tako, da slednji ne prevladajo nad prvimi in da »kolonializacijske« učinke abstraktnih shem zmanjšamo na karseda majhno mero.

Najboljši primer te osnovne operacije je oskrba po osebni meri (osebno načrtovanje in izvajanje storitev oz. osebna koordinacija storitev). Ta temelji na osebnem načrtu, ki predstavi in analizira človekovo življenjsko situacijo, postavi osebne cilje in jih operacionalizira tako, da določi izvajalce, potrebna sredstva in dostopne vire in, ko gre za neposredno financiranje, izračuna stroške izvajanja paketa. Začne se s posameznikom, ustvari povezave z vsem udeleženci pri izvajanju, potrdi pa ga timska konferenca sodelujočih. Potem se načrt začne izvajati s podporo koordinatorja oskrbe. (Za več: Brandon 1994; Flaker in sodelavke 2013). 

Reference:

Brandon D. (1994), Jin in Jang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Rafaelič, A., Ratajc, S. (2013) Osebno načrtovanje in izvajanje storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Illich, I. (1992), Needs. V: Sachs W., (ed.) The Development Dictionary. London: Zed Books: 88-101.

Bitne stvari koje smo naučili (grupa 24. dio, zaključci)

[još zadnji blog u toj seriji, ovaj put kratak 😃]

1.       Grupa je pojava. Uočimo je kad ljudi v određenom vremenu i prostoru nešto zajedno rade.

2.       Grupa je ujedno proces i struktura.

a.       Ima svoje želje koje označavaju njezin početak i kraj – pa i vrhunac razvoja.

b.      Grupa se razvija kroz distinktivno uočljive faze koje slijede jedna drugoj i kroz koje grupa gradi svoju priču i postojanje.

c.       U grupi razvijaju se uloge i funkcije i stvaraju sociometrijski obrasci odnosa u grupi.

3.       Vođenje grupe je produkt tako procesa kao i strukture grupe. Ideal demokratskog postulata grupnog rada je da u vođenju sudjeluje maksimalni broj članova, da se vodstvo mijenja i da svi članovi preuzimaju odgovornost za djelovanje i učinak grupe.

4.       Bit grupe nije u grupi samoj niti van nje – ona se nalazi na sučelju grupe i njenog okruženja.

a.       Grupa se konstituira vizavi okruženja s identitetom (pripadnošću i kontinuitetom) koji stvara, s moći djelovanja koju generira i osjećajima koji je prežimaju.

b.      Za učesnike grupe sudjelovanje je bitno zbog susreta koji mogu u grupi ostvariti – i koji se razlikuju od susreta u dvoje ili u masi; te zbog svojih i grupnih želja koje se mogu kroz grupni rad ostvarivati.

c.       Grupa može biti zavisna od okoline, prvenstveno prijenos vrijednosti, uputa i moći, ali može se i od okoline emancipirati – postati nositelj promjena u njoj. Kao subjekt dekodira, analizira, čak probavlja ono što je u okruženju bitno da bi na to djelovala, to mijenjala. Da bi postala nezavisna mora kritično analizirati tako obrasce prijenosa vlasti kako i izmicati zamkama koje grupa može stvoriti (sektašenje, karizma, …).

5.       Za emancipativni rad grupe treba dakle općenje koje stvara dijalog – prave riječi za promjenu konkretnog konteksta grupe i osnovna pravila koja maksimiraju sudjelovanje i učinkovitost rada.

6.       Dok je u prošlosti bio naglasak na grupama koje su se bavile prvenstveno sobom (s namjerom promjene njezinih članova) sada je naglasak na grupama koje nešto stvaraju – ako ne baš promjene u svojem okruženju pak ipak nešto što poboljšava život njihovih članova (stvaraju novo okruženje, veze između ljudi, novi identitet vizavi pokvarenog stigmom). No u teoriji grupnog rada baš je taj vidik zanemarivan – dobro je prorađeno kako razgovarati, biti u grupi, manje kako se grupa laća svojeg okruženja, kako djeluje.

7.       Grupa je međutim dobro mjesto učenja:

a.       Više pogleda daje bolju podlogu razumijevanju materije i grupni procesi bolje omogućuju kompleksno sagledavanje problema.

b.      Grupa može neke stvari koje se događaju u zbilji simulirati ali i u situaciji lišeni opasnosti demonstrirati nešto što bi u zbilji moglo tek postojati.

c.       Grupa može biti i divno gojište mašte, rasadnik ideja, priprema za akciju.

d.      Upoznavanjem se u grupi stvaraju značajni kontakti – stoga grupa služi za stvaranje i održavanje mreža.

e.      U grupnom radu često se stvara atmosfera mogućeg koja se prenosi ponekad i na organizaciju ili zajednicu u kojoj grupa biva.

Grupa je u principu više nešto što ljudi stvore nego što im se dogodi (premda je utisak često suprotan). Grupe je moguće, a ponekad čak potrebno, dizajnirati – planirati, voditi; pratiti i vrjednovati. No dizajn treba biti otvoren, omogućavati fleksibilnost, stvaralaštvo i slobodu. Treba biti okvir, tek itinerer, skica puta kojim treba grupa ploviti – s mogućim promjenama pravca – ali da znamo gdje i kuda smo ga promijenili.