Rast iluzije
Po naši
oceni je splošno prepričanje, da paranoičen človek simbolično fabricira zaroto
proti njemu, napačna oz. nezadostna. Tudi s tem, da mu manjka uvida, kot često trdijo,
se ne moremo strinjati. Nasprotno, mnogo paranoidnih ljudi čisto u redu
ugotovi, da jih izolirajo in izključujejo z usklajeno akcijo ali pa da z njimi
manipulirajo. Jim pa manjka natančna ali realistična ocena razsežnosti in
oblike koalicije, ki se je proti njim vzpostavila.
Ker so mu
komunikacijske kanale zaprli, paranoični človek nima nobenega načina, s katerim
bi dobil povratne informacije o posledicah svojega vedenja, ki so sicer bistvene
za popravljanje lastnih interpretacij družbenih razmerij in organizacije, z
njimi pa definira svoj status in identiteto. A bere lahko le odkrito vedenje
brez neformalnega konteksta. Čeprav lahko pravilno sklepa, da so se ljudje
organizirali proti njemu, da bi to dokazal, lahko uporabi le soočanje in
formalne poizvedovalne postopke. Paranoični človek mora izzvati močna čustva,
da bi prejel kakršnakoli pomembna sporočila od drugih – zato torej njegove
obtožbe, njegova neposrednost, njegove zmerljivke. Navadno tega ne dela preračunljivo;
vseeno pa smo v nekem kompleksnem primeru ugotovili, da je človek zavestno
izzival razprave, da bi lahko ugotovil, kako njegovo vedenje vidijo drugi. Ta
človek je o sebi rekel: »Nekateri me imajo za zelo pozornega opazovalca, drugi
pa za nesposobnega karkoli razbrati.«
Potreba po
komunikaciji in po istovetnosti, ki pride z njo, v veliki meri pojasni
prednost, ki za paranoične ljudi ima formalna, pravna in napisana komunikacija,
pa tudi skrbnost, ki jo mnogi od njih posvetijo ohranjanju zapisov svojih stikov
z drugimi. Na mnoge načine lahko zatekanje k pravnim sporom lahko razumemo kot
trud človeka, da prisili izbrane druge k neposredni interakciji z njim kot z enakim,
da ustvarijo situacijo, v kateri izogibanje ni možno. To, da je človek le redko
zadovoljen z rezultati svojih pisem, prošenj, pritožb in dopisov, priča o tem,
da je njihova funkcija v tem, da mu pomagajo ustvarjati stike in interakcije z
drugimi, kot tudi da »ostane prav zapisano«. Širna profesionalna tolerantnost
pravnikov do agresivnega vedenja na sodišču in narava anglo saksonskih pravnih
institucij, ki se je rodila iz revolta proti zarotniški pravdi kraljeve komore
(Star Chamber), pomeni, da bo posameznik lahko spregovoril in da ga bodo
poslušali. Tudi na svoje tožbe bo dobil odgovor, saj sicer samodejno zmaguje.
Včasih mu uspejo majhne zmage, četudi velike bitke izgubi. Utegnejo mu s
stisnjenimi zobmi priznati, da je dober nasprotnik in včasih je deležen nekakšnega
pravdarskega tovarištva na sodišču. Identiteto pridobi z notornostjo.
Ojačenje iluzije
Uveljavljeni
psihiatrični pogled je, da je prognoza za paranojo slaba, da je okrevanje of
»resnične« paranoje redko, saj temelji na predpostavki, da človekove iluzije
bolj ali manj izražajo nespremenljivo patološko stanje. Kljub temu, da prepoznavamo,
da so posameznikove potrebe in dispozicije pa tudi samo-osamitev pomembni
dejavniki v vzdrževanju njegovih zmotnih reakcij, pa vseeno obstaja pomemben
družbeni kontekst iluzij, ki jih ojačuje in jim daje moč. Ta kontekst lahko najdemo
v fiksnih idejah in institucionalnih procedurah varstvenih, zaščitnih in
obravnavnih organizacij v naši družbi. Najostrejšo sliko dobimo, ko opazujemo
stike paranoičnih ljudi s predstavniki zakona in ko jih hospitalizirajo.
Kumulativen in med seboj prepleten učinek tovrstnih služb deluje močno v smeri
negovanja in vzdrževanja močnega občutka, da mu je storjena krivica, pa tudi potrebe
po identiteti, na teh pa temeljijo iluzije in agresivno vedenje paranoičnega
človeka.
V večini
skupnosti ima policija dobro definiran pojem tečnob ali nergačev, kot jih
imenujejo, ne glede na to, da merila, po katerih tako presojajo ljudi, niso
povsem jasna. S takimi ljudmi nimajo potrpljenja, v nekaterih primerih
raziščejo njihove izvorne pritožbe in če po tem sklepajo, da je človek, ki ga
to zadeva, nergač, ga po tistem začnejo ignorirati. Njegova pisma zavržejo, ne
da bi nanje odgovorili, na telefonske klice odgovarjajo s pokroviteljskimi
zagotovili ali medlimi obljubami, da bodo ukrepali, tega pa nikoli ne storijo.
Podobno kot
policija, se mora urad okrožnega tožilca pogosto ukvarjati z ljudmi, ki jih
poimenujejo nergači ali pisuni. Nekateri uradi določijo posebnega pomočnika, da
se ukvarja s takimi zadevami, ki ga slikovito poimenujejo »pomočnik za nore«.
Nekateri pomočniki pravijo, da imajo sposobnost takoj opaziti nergaška pisma,
kar pomeni, da nanje ne odgovorijo oziroma da jih zavržejo. Vendar pa družinski
in sosedski prepiri ponujajo tozadevno skorajda nerešljive težave, saj je
pogosto nemogoče ugotoviti, katera od dveh strank blodi. V nekem uradu kličejo
nekatere pritožnike »fifty-fifty«, kar v žargonu pomeni, da ni mogoče reči, ali
so duševno stabilni. Če nek človek vztrajno povzroča težave, se utegne zgoditi,
da bodo pomočniki zagrozili, da ga bodo preiskali, kar se vendarle zgodi redko,
če sploh.
Policijsko
osebje in osebje okrožnega tožilstva neprenehno deluje v situacijah, v kateri
imajo njihova dejanja lahko škodljive pravne ali politične posledice. Navadno
so tesno skupinsko povezani, njihov začetni odziv na zunanje ali tujce pa je sumničav
in nezaupljiv; do takrat, ko jih spoznajo za neškodljive in prijateljske.
Veliko njihovih uradnih postopkov, pa tudi njihova splošna drža odraža prav to
– kot, na primer, skrbno zapisovanje v dnevnik imen, časa in vzroka obiska,
tistih, ki hočejo imeti uradni pogovor. V nekaterih primerih preiščejo
pritožnika, preden se lotijo kakršnegakoli posla z njim.
Ko gre
paranoičen človek onkraj lokalne policije in sodišča, zato da bi s prizivom na
državne ali nacionalne oblasti dosegel revizijo, se lahko sreča z vljudnim
izogibanjem, površno obravnavo svojega primera in formaliziranim nezaupanjem. Na
pisma uradnim osebam lahko dobijo odgovor le do določene točke, po tem pa jih
začnejo ignorirati. Če pisma visokim
uradnikom vsebujejo grožnje, jih lahko začnejo preiskovati varnostne službe, ki
jih motivira zavest o političnih umorih, ki niso neznani v ameriškem življenju.
Včasih iščejo priziv v zakonodajni oblasti, kjer lahko vložijo zasebne predloge
zakonov, ki pa so lahko po svoji naravi le prazne geste.
Na splošno,
stiki, ki jih ima blodnjav človek s formalnimi organizacijami, pogosto
odkrijejo iste prvine plitvega odziva, izogibanja in nezaupanj, ki so bile
značilne za začetni proces izključevanja. Postanejo del selektivnega ali
selekcioniranega obrazca interakcije, ki človeku ustvarja socialno okolje
negotovosti in dvoumnosti. Le malo storijo, da bi popravile, in veliko, da
potrdijo njegov sum, nezaupanje in zmotne razlage. Še več, tudi okolje
obravnavnih služb lahko prispeva k vztrajanju paranoičnih zmotnih predstav, kot
sta pokazala Stanton in Schwartz (1957: 200–210) v svojih komentarjih o
komunikaciji v duševnih bolnišnicah. Odkrito govorita o »patologiji
komunikacije«, ki jo vzpostavlja ravnanje osebja, ko ignorira eksplicitne pomene
v izjavah ali dejanjih bolnikov, se pa odziva na predpostavljene ali pripisane
pomene, in s tem ustvarja vrsto okolja, v katerem »se paranoik počuti kot doma«.
Nekateri
paranoični ali njim podobni ljudje postanejo dobro poznani nekaterim
organizacijam, lokalno ali celo po širše. Posamezniki ali skupine v skupnosti
zavzamejo značilno držo do takih ljudi – držo pričakovanja in pripravljenosti.
V nekem takem primeru je policija nenehno preverjala, kje se nahaja nek človek
in, kadar se je guverner pojavil na stopnišču sodišča, so dvema policistoma
dali nalogo, da sta pazila na človeka, ki je stal v množici. Pozneje so
naložili skupini policistov, da so ga spremljali, kadarkoli se je odpravil v
državni parlament, da bi se udeležil zaslišanj v odborih ali prišel do pogovora
z državnimi uradniki.[1]
Notornost, ki jo je ta človek, pridobil zaradi svojega slovesa moči, ki jo je
izkazal z razmetavanjem policistov kot bucik, mu je bila očitno v zadovoljstvo,
kljub implikacijam nezaupanja, ki mu ga je prinašala njihova navzočnost.
Lahko bi
trdili, da je zasedanje vloge človeka, ki mu ni zaupati, postane način
življenja takih paranoikov. Njihove vznemirljive borbe z javnimi uslužbenci,
neprestano dopisovanje, objavljanje, spori v persona propria in dajanje prednosti, da preskušajo zadeve, ki jih
drugi ljudje odpišejo kot nepomembne ali »preveč dela za malo koristi«,
postanejo osrednje teme njihovega življenja, brez katerih bi verjeno oveli.
Če paranoja
postane nekomu način življenja, je tudi res, da težavni človek z grandioznimi
in preganjalnimi idejami lahko zapolni določene obrobne funkcije v
organizacijah in skupnostih. Ena je funkcija grešnega kozla s tem, da postane
predmet majhnih šal ali priložnostnega ogovarjanja, ko se ljudje sprašujejo »le
kaj bo storil zdaj«. V svoji vlogi grešnega kozla, lahko človek pripomore
integraciji primarnih skupin znotraj večje organizacije s tem, da usmerja
agresijo in okrivljanje nase in tako krepi čustva homogenosti in soglasja
članov skupine.
Obstajajo
tudi primeri, v katerih so obširne in difuzne obtožbe in tožbe paranoičnega
človeka imele funkcijo artikuliranja nezadovoljstva tistih, ki se bojijo
odkrito kritizirati vodstvo skupnosti, organizacije ali države, ali pa neformalne
strukture moči v njih. Včasih je paranoičen človek edini, ki odkrito predstavi
vrednote neartikuliranih in politično nereprezentiranih segmentov prebivalstva
(Marmor 1958). »Zarote«, ki plenijo pozornost paranoičnih ljudi – mamilski
krogi, mednarodni komunizem, monopolistični »interesi«, papeška oblast,
cionizem ali »psihopolitiki« – pogosto odražajo nedefinirane in slabo oblikovane
strahove in skrbi obrobnih skupin, kar lahko daje vrednost njegovi samoizbrani
vlogi »zaščitnika«. Včasih v organizacijski igrah moči in sporih v skupnosti
lahko bolj reprezentativne supine uporabijo njegovo vlogo na premeten način, da
spravijo v zadrego svoje nasprotnike.
Širši socialno-kulturni kontekst
Naši
komentarji se končujejo na isti polemični noti, s katero so se začeli, in
sicer, da se člani skupnosti in organizacij združujejo v skupnem naporu proti
paranoičnemu človeku pred ali mimo kakršnimkoli sovražnim vedenjem z njegove
strani. Paranoična skupnost je resnična in ni »psevdo« v tem, da jo sestavljajo
vzajemna razmerja in procesi, katerih čisti rezultat so neformalno in formalno
izključevanje ter poslabšana komunikacija.
Dinamiko
izključevanja paranoičnih ljudi lahko razumemo iz širše perspektive tako, da
pripoznamo, da odločanje v ameriški socialni organizaciji poteka v majhnih,
neformalnih skupinah, v sproščeni in pogosto prefinjeni moški komunikaciji. Vstop
v take skupine navadno obravnavajo bolj kot privilegij kot pa pravico, in ta
privilegij ljubosumno čuvajo. Ključne odločitve, vključno s tistimi, ki
izvržejo ljudi ali reorganizirajo njihov status v večjih formalnih
organizacijah, sprejmejo na skrivaj. Pravni pojem »privilegirane komunikacije«
je deloma formalno pripoznanje nuje skrivnega odločanja v organizacijah.
K temu je
treba dodati poudarjeno konformnost v naših organizacijsko-usmerjeni družbi in
naraščajočo tendenco organizacijskih elit, da se za svoje namene zanašajo na
neposredno moč. To običajno uporabijo za izoliranje in nevtraliziranje skupin
in posameznikov, ki nasprotujejo njihovi politiki tako navznotraj kakor zunaj
organizacije. S formalnimi strukturami lahko manipulirajo ali jih namenoma
preoblikujejo tako, da uporne skupine ali posamezniki izgubijo ali pa jim
zavrnejo dostop do moči ali sredstev, ki bi jim omogočila predstaviti svoje
cilje in vrednote. En od najbolj učinkovitih načinov, kako to storiti je
upočasniti ali ustaviti pretok informacij.
Je pa treba
take postopke opravičiti in upravičiti na demokratskih osnovah, kar vodi k
prikrivanju določenih dejanj, napačni razlagi njihovega pomena in celo k
poseganj k neetičnim in nelegalnim sredstvom. Težavnost pri zagotavljanju
sociološkega védenja o takih tehnikah, ki bi jim lahko rekli »kontrola
izza kontrole«, in zanikanje njihovega obstoja tistih, ki jih uporabljajo, so
logična posledica zaznavanja grožnje, ki bi jo tako védenje in priznanje imela za
neformalne strukture moči. Epifenomeni moči tako postanejo svet senc naše
kulture, ki hkrati vabi in kliče po obsodbi.
Sklepni komentar
Ukvarjali
smo se s procesom socialnega izključevanja in z načini, s katerimi prispeva k
razvoju paranoičnih obrazcev vedenja. Medtem ko podatki poudarjajo
organizacijske oblike izključevanja, smo dasiravno mnenja, da so te izraz
splošnega procesa, čigar korelati se bodo pojavili tudi v preučevanju paranoje
v družini in drugih skupinah. Diferencialni odziv človeka na krizo organiziranega izključevanja
je pomemben pri razvoju paranoičnih odzivov le do te mere, da deloma določi
»nesprejemljivo« ali »nevzdržno« kakovost statusnih sprememb, s katerimi se
sooča. Idiosinkratični dejavniki življenjske zgodovine, take vrste, kot jih
poudarjajo konvencionalne psihiatrične analize, so tudi lahko na delu, so pa
enako pomembne po naši oceni tiste, ki izhajajo iz samih statusnih sprememb, od
katerih je starost ena od izstopajočih. V vsakem primeru, enkrat ko se pojavi
situacijska nesprejemljivost, je oder za interakcijski proces, kakor smo ga
opisali, pripravljen.
Pri naših
primerih, kot je opazno, gre za ljudi, ki so ostali nepoškodovani, v stiku z
drugimi in še vedno opravljali bojevite dejavnosti usmerjene proti jasnim
družbenim vrednotam in institucijam. Posplošena sumničavost v javnih prostorih
in neizzvana agresivnost do tujih ljudi nista bili del njihove izkušnje. Taka
dejstva in relativna odsotnost »resnične paranoje« med prebivalstvom duševnih
bolnišnic, nas vodi k sklepu, da je »psevdo-skupnost« povezana z naključno
agresijo (v Cameronovem pomenu besede) nadaljevanje, ne pa integralni del
paranoičnih vzorcev. So možni proizvodi propada in fragmentacije osebnosti, ki
se pojavijo, ko se in če se, v paranoičnemu posamezniku po dolgih intenzivnih
obdobji stresa in popolne socialne osamitve.
Izvirni članek
Lemert, E. (1962), Paranoia and the Dynamics of Exclusion. Sociometry 25, No. 1 (March 1962) ,
1-20.
Navedeni viri
Marmor, J., (1958) »Science, Health and
Group Opposition,« (ciklostirani članek).
Stanton, A. H. in M. S. Schwartz, (1957) The Mental Hospital, New York: Basic
Books, 200–210.
[1] Tako
tehniko v še bolj sistematični obliki včasih uporabijo za varovanje predsednika
Združenih držav v »primerih Bele hiše«.
