Pravzaprav je socialni pogled na ustvarjanje in umetnost na dlani. Kolegica povzema:
Ustvarjalnost posameznika je pogojena z družbenim in kulturnim kontekstom, kar lahko pojmujemo makro okolje, poleg teh dveh osnovnih pogojev ustvarjalnosti pa so zagotovo pomembni še mikro nivoji, če jih tako pojmujemo, v katere je posameznik vsakodnevno neposredno vpet.
Če se še tako trudimo, ustvarjanja ne moremo ločiti od socialne stvarnosti. V njej nastaja in v njej biva.
Če bi hoteli zastaviti socialni pogled na ustvarjanje, bi ta vseboval razsežnosti:
Prostor
Ko postavimo umetnost na piedestal, banaliziramo vsakdanje prostore: »prostor, v katerem živimo, od nas morebiti ne zahteva pretirane ustvarjalnosti, saj so določene potrebe avtomatizirane.«
Iz tega sledi, da prostor, v katerem živimo omogoča ali pa onemogoča ustvarjalnost.
Ureditev stanovanja je stvar ustvarjalnosti.
Na drugi strani je poseben prostor za ustvarjanje (atelje), v njem mir, inštrumenti itd. Lasten ritem ipd.
V instituciji je drugače. Podrejeno institucionalnemu obrazcu. Umetnost postane institucionalna ceremonija. Bolje rečeno institucionalni dolgčas. Umetnosti odvzame ustvarjalnost.
Na drugi strani pa prav to, kar Goffman poimenuje »sekundarne prilagoditve«, priča o nuji ustvarjalnosti v takem okolju in o inventivnosti ljudi, ki »znajo iz nič ustvariti nekaj«.[1]
Notranja motivacija?
»Ustvarjalčeva motivacija po ustvarjanju izhaja iz njega samega« je aksiom, na katerem temelji romantično razumevanje umetnosti in klasično razumevanje posameznika. Aksiom seveda ni resničen.
Je tudi sicer tavtološki, glede na to, da v isti sapi zatrjujemo, da z ustvarjanjem pravzaprav lahko ustvarimo sebe.
Torej kaj zdaj? Ali sam sebe izhaja iz ustvarjanja ali ustvarjanje iz samega sebe? 😊
Če izhajamo iz Goffmana (ki ga je treba brati tudi ko se ukvarjamo z umetnostjo 😊), je ustvarjanje (kot sekundarna prilagoditev) pravzaprav poskus odstopanja od pričakovanj, torej s tem ločimo sebe od predpisanega jaza, persone – od pričakovanj, ki nas določajo (glede na vlogo položaj) – torej je emancipacija tako od drugih kot od tega, kar drugi morajo od nas pričakovati.
Ustvarjalnost oz. motiv zanjo potemtakem ne leži v neki metafizični sredini osebnosti, temveč zunaj – je razsrediščena. A ko rečemo zunaj, to ne pomeni v drugih, v družbenih ureditvah, temveč v odnosu in interakciji z njimi. Nekje v dejavnosti oz. v dejavnem odnosu do vsega tega.
Posameznik ima osnovno potrebo po ustvarjanju v sebi, to pa se v vsakdanjem življenju izkazuje v obliki dejavnosti, skozi različna dejanja v odnosih ali pa s samim seboj v okolju, ki omogoča udejanjanje lastnih vzgibov. Če izhajamo iz tega je že samo dejanje kuhanja obrokov ustvarjalni proces, kateri izhaja iz človeške osnovne potrebe po prehranjevanju, vendar z ustvarjalno uporabo človeških zmožnosti lahko navaden obrok pripravimo, v kolikor imamo dane osnovne materialne, prostorske pogoje, kot rezultat naše ustvarjalne kombinacije vseh lastnosti in vedenja.
Ne gre brez Fromma.[2] A je malce preveč abstrakten in metafizičen. Čeprav je kuhanje še kako konkretno.
Dejavnost
»Temeljna značilnost tega načina življenja je dejavnost, vendar ne kot zunanja dejavnost, zaposlenost, ampak notranja dejavnost, ustvarjalna uporaba človeških zmožnosti. Biti dejaven pomeni izraziti svoje sposobnosti, svojo nadarjenost, bogastvo človeških darov, ki jih ima – čeprav v različni meri – vsako človeško bitje«[3]
Kaj je notranja dejavnost? Prebava? 😊
Pri Frommovem humanizmu živcira takale metafizika.
Ko se opremo nanjo – zletimo v praznino :O
Abstraktnost okolja in interakcije z njim
Trstenjak tako meni, da je motivacija ustvarjalnosti v tem, da človek skuša čim popolneje razviti svoje potenciale v interakciji z okoljem, v katerem živi.[4]
Spet drsimo od sociale v psihologijo. Problem je prav abstraktnost. Npr. zadnji stavek tega odstavka je odličen, a je tako abstrakten, da ne pove prav ničesar.
Vsakdanjost
Vsakdanjost je konkretna, a po mnenju psiho-aktivistov tam ustvarjalnost ni potrebna.
V vsakdanjem življenju ustvarjalnost ni potrebna zaradi vsakdanje rutine in avtomatiziranih opravil in dejanj.[5]
Dihotomija med banalnim, vsakdanjim življenjem, ki ga ureja rutina, avtomatizem in med plemenitim svetom umetnosti in ustvarjalnosti, ki se dogaja nekje drugje, v posvečenem prostoru in posvečenemu namenu. Seveda je lažna. Tudi »umetniško ustvarjanje« temelji na avtomatizmih – občih form in obrazcev in tehnike njihovega skladanja.
Rutina, avtomatizem ipd. ni le antiteza ustvarjalnosti, temveč tudi njegov komplement. Izraža se v pojmu spretnosti. Za improvizacijo v jazzu rabiš biti dober prav v avtomatizmih. Ali pa avtomatizmi pri vožnji avta ali kolesa omogočajo ustvarjalno ravnanje ali pa ustvarjalno razmišljanje med vožnjo 😊
Vrt
Ali pa pri vrtnarjenju:
Ustvarjalnost nima meja, tako kot ima slikar svoje platno na katerem se izrazi, tako ima tudi vrtnar svoj košček zemlje, v katerem se zaposli s svojimi mislimi in znanjem, ter tako lahko na svoj način ustvarja produkt.
Vrt je pravzaprav kreacija. V njem ustvarjamo razmerja med rastlinami, med njimi in zemljo – je bio- instalacija 😊
Produkt (zelenjava) je drugotnega pomena. Estetski kriteriji so pomembnejši – okus zelenjave, pogled na vrt, najbolj pa prav vživljanje vanj.
Starost
Je ustvarjalnost razlog za starizem?
Različni avtorji menijo, da s starostjo moč ustvarjalnosti ali pa želja po ustvarjanju upada, zaradi enoličnih izkušenj v starostnem obdobju; vendar ustvarjalnost in motivacija upada tudi pri otrocih kateri živijo v nespodbudnih oziroma enoličnih življenjskih razmerah in dražljajih iz okolja. Tako Pečjak in Štrukelj navajata[6], da pri majhnih izkušnjah ustvarjalnost ni velika, pri prevelikih izkušnjah pa ustvarjalnost lahko postane rutinska, tako zaključujeta, da največjo ustvarjalnost daje srednja stopnja izkušenosti. Ravno tako menita, da starejšim ljudem primanjkuje motivacije za ustvarjalno delo zaradi zastarelih stališč in enoličnih izkušenj, izogibajo se novostim, manj zaupajo vase, ter da se ne ukvarjajo z novitetami in dejavnostmi, ker je njihova osebna prihodnost kratka. Navajata, da se s starostjo intenziteta ustvarjalnosti spreminja tudi glede na področje ustvarjanja.
Čeprav dobronamerno, ima, v nasprotju z intenco, priokus starizma. Moj oče npr. je umrl, ko je nehal ustvarjati, ne pa obratno, da bi nehal ustvarjati, ko je umrl.
Botwinckova študija[7] je mlajše in starejše osebe vključila v reševanje nalog z več možnimi odgovori. Mlajše osebe so pisale odgovore, v katere so bile prepričane ter tudi odgovore, za katere niso bile prepričane, medtem ko so starejši pisali le odgovore, v katere so verjeli oz. so bili vanje povsem prepričani. Na osnovi te študije Botwinck zaključuje, da je bila strategija odgovarjana manj uspešna kot pri mlajših, ter da bi se v primeru opravljanja izpita starejši zaradi te strategije slabše odrezali, navkljub enakemu ali večjemu znanju, kot mlajše osebe.
Kaj je nauk te basni? 😊
Mislim, da iz tega ne moremo sklepati, da so stari ljudje manj ustvarjalni.
Socialni model – družbenega omogočanja ustvarjalnosti – se mora ukvarjati z vlogami, družbeno delitvijo dela, (simboličnimi) interakcijami, predvsem pa s prostorskimi in institucionalnimi ureditvami ustvarjanja. Presegati mora ovire, med njimi abstrakcijo ustvarjalnega posameznika, aksiom notranje motivacije in prenašati ustvarjalnost v vsakdanje življenje in vsakdanjost v umetniško sfero. Raz-odtujitev.
[1] Ideja za novo postavitev v Muzeju norosti: Izumi preživetja.
[2] Kolegica citira Fromma, E. (2004): Imeti ali biti. Vale Novak, Ljubljana.
[3] Ibid.
[4] Citat po Trstenjak, A. (1981): Psihologija ustvarjalnosti. Slovenska matica, Ljubljana.
[5] Kolegica tu citira diplomsko nalogo: Labor, L. (2014): Ustvarjalnost v delovnih organizacijah. Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije. Pridobljeno 27.2.2020 s https://core.ac.uk/download/pdf/52489854.pdf
[6] Citat po Pečjak, V. in Štrukelj, M. (2013): Ustvarjam, torej sem. Celovec, Mohorjeva založba, str. 160.
[7] Ibidem str. 162.
