Operacija C: Krepitev moči – merilo je pogodbena moč (operacije 9, krepitev moči 1)

Pri socialnem delu gre za moč. Pravzaprav je socialno delo odnos moči. Njegova družbena funkcija je posredovati med močnimi in nemočnimi (bogatimi in revnimi, elitami in ljudstvom, zatiralci in zatiranimi).

Socialno delo ima opraviti z veliko raznolikostjo človeških situacij, ki pa imajo le malo skupnega. Lahko pa bi rekli, da je skupni imenovalec uporabnikov socialnega dela prav primanjkljaj moči. Na socialno delo se obrnejo, ko česa ne morejo opraviti sami, ko potrebujejo dodatno moč.

Moč je mera suverenosti, ki jo nekdo ima v svojem življenjskem svetu, zmožnost, da kaj naredi, spremeni ali vzdržuje tako kot je.

Moč torej ni lastnost življenjskega sveta samega, je njegova funkcija, odvod te zmožnosti premikanja po življenjskem svetu, hkrati pa tudi odvisna od shem, ki so onkraj doživljenega sveta (kot je, na primer, položaj v hierarhiji, lastnina, ekonomski in politični status).

Pomoč paradoksno, po definiciji, jemlje moč tistemu, ki mu pomagamo. Potreba po pomoči ne le dokazuje nemoč in brezmoč, temveč jo tudi ustvarja. Delati nekaj namesto drugega zmanjša njegov dejanski nadzor in moč nad zadevo, nad svojim življenjskim svetom, odtegne mu njegovo suverenost nad njim. Po pomoči, je torej potrebno popravljalno delo, da bi si opomogli, okrevali, znova dobili moč in okrepili položaj, ki smo ga izgubili.

Smisel operacije krepitve moči je torej dobiti moč, pa tudi jo ohranjati in si opomoči po »epizodi pomoči«. Pretežna načina dela v krepitvi moči sta zagovorništvo in pogajanje.

Pogodbena moč

V socialnem delu je najbolj prikladno moč definirati kot pogodbeno moč. Torej jo moramo ocenjevati in analizirati glede na to, kaj sestavlja tovrstno moč, z kartografiranjem moči glede na moč, ki je na voljo oziroma ki jo je treba pridobiti. To vključuje tudi dešifriranje »diagrama moči« - sil moči, ki oblikujejo situacijo in ustvarjajo nekogaršnji položaj. Oziraje se na moč, ki je vložena v socialno delo lahko s tem ugotovimo mehanizme in mesta, s katerimi izgubljamo moč, priložnosti za večanje moči ali uvoza moči v situacijo od zunaj.

Pogodbena moč ni le sposobnost izvedbe pogodbe, ampak je tudi zmožnost zagotavljanja take izvedbe oz. še prej – sposobnost, potencial stopiti v pogodbeno razmerje. Na interakcijskem registru pogodba tudi predpostavlja, kakšne vrste človek je pogodbenik, predpostavlja idejo o njem samem (Goffman, 2019). Izhaja predvsem iz družbenega položaja, ki ga lahko imamo za splošni in kvazi-formalen temelj pogodbene sposobnosti in moči. Ta virtualna lastnost se opira na interaktivno kredibilnost (ali pa na njej pade). Rezultanta teh dveh zmožnosti ali njihova sinteza so družbene vloge, v katerih se statusi uresničujejo na kredibilen ali diskreditirajoč način.

Pravno je pogodbena moč ali zmožnost oblikovana kot poslovna sposobnost.[1] Poslovno sposobnost dobimo skorajda avtomatsko z državljanstvom. Samo državljansko pa nam zagotavlja le omejeno pogodbeno in poslovno sposobnost (saj država ni porok za dejanja svojih državljanov) in se mora opirati na lastnino, ali navadno, kot je primer za večino, na zaposlitev. Velik del družbe, tisti, ki niso zaposleni, pa dobijo nadomestne statuse – nekateri od teh za začasni, na primer, status otroka ali mladoletnega, bolnika, zapornika, tujca; nekateri pa so trajni, kot so na primer, upokojenec, »invalid«, varovanec pod skrbništvom, itd.). Nadomestni statusi zagotavljajo vsak nek status, vseeno pa je pogodbena ali celo poslovna sposobnost, značilna za te statuse, močno zmanjšana. Obstajajo pa drugi formalni statusi, ki jih človek lahko dobi, kot so imeti službo, delovno mesto, izobrazbo, razne funkcije, članstva formalnih skupin in organizacij, status je celo imeti stalni naslov. Ti statusi in položaji nam ne zagotavljajo osnovne poslovne sposobnosti same po sebi, jo pa podpirajo in jačajo, včasih pa so pogoj ta pogodbeno sposobnost ali moč.

Denar nima le nakupne moči, je tudi moč stopanja v pogodbene odnose.[2] Denar in druga sredstva, ki jih je moč oceniti z denarno mero, ustvarjajo naslednjo zmožnost za stopanje v pogodbene odnose. Dohodek, plača, premoženje, nepremičnine, obresti, prihranki so lahko poroštva za izvedbo pogodb. Denar je poleg splošnega ekvivalenta delu (politična ekonomija) tudi splošni ekvivalent zaupanja (moralna ekonomija).

Za pogodbe so potrebni pologi. Poleg statusa in denarnih temeljev, so možne še druge vrste poroštev, ki jamčijo za pogodbo. Poroki, skrbniki, zagovorniki lahko zagotovijo podporo pogodbenim izmenjavam in interakcijam, kakor tudi pologi, premoženje in socialni kapital. Slednjega navadno artikuliramo kot ugled in spoštovanje in ju lahko podpirajo dosežki, družinski ugled, cenjene spretnosti in vloge.

Interakcijska kredibilnost igra, v primerjavi z družbenim statusom, manjšo, a še vedno pomembno vlogo v pogodbenih interakcijah. Prvi in splošni vtis, ki ga nekdo daje, olajša stopanje v pogodbena razmerja, podobno pa tudi zaupljivost in zaupanje drugih. Zmožnost jasno izraziti svoje namene, želje, upanja itn. je pomembno orodje pri oblikovanju pogodbene izmenjave; zveze in poznanstva niso le osnova stikov ampak zagotavljajo dober vtis in zaupanje pri sklepanju pogodb, včasih pa tudi dejanske posrednike za poslovanje. Interakcijske spretnosti kot so opravičevanje, pojasnjevanje, hudomušnost večajo zaupanje in kredibilnost, lajšajo poslovanje in prispevajo k pogodbeni sposobnosti. Oblikovanje pogodb lahko spodbujajo tudi statusni simboli, če so cenjeni, ali pa jih kvarijo, če so stigmatizirani.

Družbene vloge imamo lahko za sintezo statusa in interakcije kredibilnosti, ki ju povezuje v funkcionalno in interakcijsko celoto. Če imamo cenjeno vlogo delavca, matere, člana, kupca itn., nam to neposredno poveča zmožnost oz. nam jo zmanjša z razvrednoteno vlogo bolnika, uporabnika socialnih storitev, socialnega primera ipd. Več vlog nekdo igra večja je njegova pogodbena moč – in nasprotno – manj ko ima človek vlog na razpolago ali pa če se mu je repertoar vlog skrči na eno, deviantno pičlejša je njegova pogodbena moč.[3] Ena od najbolj pomembnih funkcij stigme (in dominantne odklonske vloge) je, da deluje kot opozorilo, ki diskreditira igralce glede virtualne splošne predpostavke o pogodbeni sposobnosti (Goffman, 2008).

Elemente statusa, kredibilnosti in vlog lahko uporabimo kot opomnik, ko ocenjujemo moč v katerikoli družbeni situaciji ali operaciji socialnega dela. Lahko jih uporabimo kot začetno merilo pogodbene moči na začetku dela. Lahko jih uporabimo po koncu, da ovrednotimo svoj poseg z merili okrepitve – ali je naše delo pripeljalo večje ali manjše družbene moči. Lahko pa se z njihovo pomočjo usmerimo naravnost v večanje moči, uporabimo za kartografijo moči, ki je nekomu na voljo, in da ugotovimo področja, na katerih primanjkuje moči. Na temelju takega zemljevida lahko ustvarimo »načrt krepitve moči«, ki trasira pot, po kateri bomo napolnili področja zmanjšane moči.

Vendar pa tak zemljevid prikaže moč, ki je na voljo, pa tudi tisto, ki je potrebna – v situaciji, za človeka ali skupino; prikazuje, kaj manjka, ne pa od kod moč dobiti. Za to je potreben drugačen zemljevid – prikaz diagrama moči, diagrama silnic v danem polju.

Referenci

Goffman, E. (2008) Stigma: Zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

---

[1] V žargonu pogosto neustrezno poimenovana kot »opravilna sposobnost«.

[2] Laže je pričakovati od nekoga, ki ima denar, da bo izpolnil svoje obveznosti: če nekdo ne izroči svojega dela pogodbe v naravi, potem mora biti sposoben to poplačati, pa naj gre za povrnitev škode ali najem nekoga, ki bo to storil namesto njega.

[3] Imeti več vlog nam, paradoksno, daje določeno svobodo biti mi sami. Več ko imamo vlog, manj smo zavezani eni sami. Igrati več vlog nam da bogastvo izkušnje in prispeva k naši vrednosti in spoštovanju. Več imamo cenjenih vlog, večja je naša družbena vrednost.