Preobrazba odgovornosti (Labirinti odgovornosti 10)

Dezinstitucionalizacija oz. preobrazba »odgovornosti« torej poteka na več načinov in na več ravneh. Najbolj očiten in praznovanja vreden premik je vračanje odgovornosti uporabnikom. Gre za premik od institucionalne, hierarhično stopničaste in skrbniške k civilni odgovornosti. Slednja pomeni, da je vsakdo odgovoren za svoja dejanja in da ne more odgovoren za dejanja drugih, ki so, prav tako kot on, odgovorni za svoja dejanja. Gre za premik, ki je na deklarativni ravni samoumeven, saj izhaja iz temeljev družbene ureditve, v kateri živimo. Na praktični ravni pa, vsaj na področju oskrbe, tako korenit, da ga je pogosto akterjem težko dojeti in uresničiti. Majhen korak za človeštvo in velik korak za človeka.

Glavni razlog za to težavo ni morebitna »naučena nemoč« uporabnikov, pa tudi ne »prirojena«, razlogi so na drugi strani – v klasični usmeritvi, naravnanosti strokovnjakov in drugih pomočnikov, pa tudi družbenih (navadno mikro) ureditvah, ki jo zahtevajo. Ko stopita človek na vozičku in njegov spremljevalec v ordinacijo, trgovino ali celo v srečanju na ulici, bo zdravnik, prodajalec ali mimoidoči svoja vprašanja naslovil na spremljevalca – in tako človeku na vozičku odvzel odgovornost, že na dobesedni ravni – zmožnosti odgovarjanja. Eden od problemov je namreč splošna porazdelitev, distribucija odgovornosti, ki dejansko ni taka, kakor bi jo zapovedovala temeljna načela meščanske družbe enakih – dejansko le manjši del življenja preživimo v prostorih in razmerjih, ki niso hierarhična in pokroviteljska. Ljudem, ki jih spremlja stigma, še posebej stigma bivanja v nekem zavodu, je tem obrazcem v vsakdanjih interakcijah težko uiti.

Na tej točki je odgovornost spremljevalca, da interakcijo preusmeri na pravi naslov. Bržkone je tovrstno preusmerjanje, pozornost na napačno usmerjene interakcije in njihovo popravljanje ena od bistvenih značilnosti »profesionalne odgovornosti« v razmerah prehoda v skupnost. Torej odgovornost »pomočnikov« ni le v storitvah (ali uslugah, če gre za neformalno pomoč), temveč tudi v preusmerjanju perspektive in krepitvi moči pred širšim občinstvom.

Pomočnik pa vsekakor ni več odgovoren za dejanja pomaganca, odgovoren je za to, kako on sam ravna v neki situaciji. Ob prehodu v skupnost je zapustil prostor, v katerem je nujno prevzemati odgovornost za dejanja drugega, in vlogo, ki to od njega zahteva. Čeprav se mora boriti proti refleksom prejšnjih vlog, je take vloge razbremenjen (in pomanjkanje bremena je izrazito težko). To pa ne pomeni, da je povsem razbremenjen, celo odvezan od profesionalne odgovornosti. Ta je le drugače usmerjena in drugače strukturirana.

Izhodiščna profesionalna odgovornost je zdaj kakovostno izvedena storitev. Torej, da bo oskrba čim bolj po meri uporabnika in da bo maksimalno upoštevala standarde neke stroke (hkrati pa tudi standarde prehoda v skupnost). S tem, da so se poklicni pomočniki znebili odgovornosti za dejanja uporabnikov njihovih storitev, se bistveno laže posvetijo svojemu resničnemu delu.[1] Ker ne gre več za storitev popravljanja na videz zaprtega sistema, temveč za ustvarjanje novih rešitev, ureditev ipd., oz. za omogočanje uresničevanja uporabnikovih ciljev, projektov, je skrb za kakovostno izvedeno storitev povezana s sodelovanjem večjega števila pomočnikov, ki pa v nasprotju z popravljalnim modelom niso v istem prostoru – delavnici ali ustanovi, in tudi ne služijo istemu gospodarju.[2]

»Kaj pa, ko uporabniku (zaradi lastnih dejanj) preti nevarnost?« – je zadnji adut, ki ga iz rokava povlečejo strokovnjaki, ko se poslavljajo od odgovornosti starega kova. To gotovo ni več vnaprejšnja odgovornost pomočnika.[3] Se pa mora nanjo odzvati tako, kot vsakdo, ki se znajde v taki (nevarni) situaciji – pa naj bo to naključni mimoidoči, prijatelj, sosed ali brat. Poklicni pomočniki imajo v tovrstni situaciji še razlog več, da v njej ostanejo in naredijo nekaj, kar bo odklonilo, zmanjšalo nevarnost ali pa popravilo škodo. To je poklicna dolžnost ne opuščati pomoči (zdravniki jo imajo v Hipokratovi prisegi). Gorska reševalna služba bo priskočila na pomoč vsakomur, ki se znajde v težavah, pa čeprav bodo reševalci pri sebi godrnjali glede lahkomiselnosti, neustreznosti opreme in podobnega pomanjkanja previdnosti in varnostnih ukrepov.[4] Odgovornost poklicnega pomočnika v neki nevarni situaciji je torej – situirana, refleksivno človeška, ni apriorna in skrbniška, ko gre za profesionalno pomoč pa tudi zanesljiva in na voljo. V ustanovi so stanovalci na voljo osebju, v skupnosti pa mora biti osebje na voljo uporabnikom.

 

---

[1] V pogojih, ki jih odreja skrbniška vloga pomočnika, ne gre le za čas in energijo, ki jo pomočnik porabi za opravljanje svoje nacepljene vloge skrbnika, temveč tudi za to, da vlogi skrbnika in varovanca pokvarita to, kar bi lahko bilo srečanje dveh svobodnih ljudi oz. ga že vnaprej oblikujeta v razmerje podrejanja. Zaupanje, ki ga moramo naivno imeti do naključnega srečanja, ali pa ukoreninjeno zaupanje, ki ga imamo do prijateljev, sorodnikov in drugih tovarišev, zamenja hipnotični trans podrejanja avtoriteti – SIC psihoanaliza!

[2] Kot smo pokazali zgoraj, je pomemben premik pri pojmovanju odgovornosti tudi premik poudarka z odgovornosti za stvari (ali postvarjena dejanja, situacije in razmerja) k odgovornosti za lastna dejanja. Ko odstremo tančico navidezne (in prisilne) individualnosti, postane namreč jasno, da ne moremo biti (individualno) odgovorni za razmerja, situacije in stvari (glej razpravo zgoraj). Pogojno smo lahko odgovorni le za lastna dejanja. Ta si lahko pripisujemo, pa še ta ne povsem (saj so, med drugim, odgovori na dejanja drugih). Ko gre za dejanja oskrbe, se ta skoraj vedno povezujejo z dejanji drugih v skupno delo, delovanje. Zato je odgovornost pomočnika za svoja dejanja, storitve vedno hkrati odgovornost sodelovanja, povezovanja – timskega dela. 

[3] Vnaprejšnja odgovornost, zaskrbljenost, strah paralizira dejanja – zaradi pokroviteljstva še toliko bolj. Zato tudi, ko gre za načrtovanje dejanj v prihodnosti, moramo varnost postaviti na drugo mesto v
skladnji tehtanja tveganj. Najprej načrtujemo dejanje, natančneje cilj, smoter dejanja, potem pa šele varno izvedbo.

[4] V sociali imajo tako vlogo krizni mobilni timi in intervencije. Njihovo pomanjkanje občutijo najbolj uporabniki – tako, da jim nihče ne priskoči na pomoč, ali pa tako, da jih za vsak primer zaprejo »na varno«. Gorsko reševalno službo imamo lahko za »potuho« lahkomiselnosti v hribih, a si ne moremo predstavljati, da bi jo zaradi tega ukinili, še manj pa da bi planince in alpiniste zaprli v ustanove, v katerih bi lahko varno plezali po umetnih stenah (ali pa za kazen lupili krompir). Pravzaprav je varnost, ki jo obljubljajo (a ne uresničijo) institucije, potuha poklicnim pomočnikom, da jim ni treba iti na teren, pa čeprav so razmere na terenu bistveno manj grozeče od tistih, s katerimi se srečujejo gorski reševalci.

Operacija B: Ples med zagovornikom in skrbnikom (operacije 8, tveganje 4)

Pri socialnem delu gre vedno za dvojice, gre za Picka in Packa, Loleka in Boleka, Puja in Prašička. Gre za to, kako biti hkrati dvoje in kako plesati med obema obrazoma. Klasično vodilo socialnega dela je varovati (virtualne) interese človeka, ki tega ne zmore sam. Na drugi strani pa ima socialno delo še eno nalogo: da zagovarja dejanske želje in nuje tega človeka (ki jih ta vendar lahko izrazi). Med tem, kar naj bi človek hotel, in med tem, kaj dejansko hoče, je razlika; razlika med vlogo skrbnika in zagovornika. Prvi gleda na »realne« interese, kot jih sicer razumemo v družbi, druga krepi glas, ki se ne sliši.[1]

Skrbniška vloga v poklicih, ki se ukvarjajo z ljudmi (medicina, zdravstvo, pedagogika, socialno delo), zgodovinsko temelji na zavezi fevdalnega gospodarja, da poskrbi za svoje podložnike, da je njihov varuh in zaščitnik. To je temeljno razmerje fevdalne družbe. Nasprotno pa ureditev meščanske družbe v načelu temelji na enakopravnem združevanju suverenih, avtonomnih, neodvisnih posameznikov, ki sklepajo pogodbene odnose. Za tiste, ki tega niso sposobni ali pa jim drugi te sposobnosti ne priznavajo, je potreben poseben institut, ki jim zagotavlja nadomestno udeležbo v družbenih procesih. To vrzel so delno napolnile človekoljubne stroke, ki so prevzele skrbniško (pokroviteljsko, zaščitniško) vlogo za ljudi, ki jim manjka pogodbene moči. Osnovne značilnosti take strokovne vloge so, da na podlagi apriorne vednosti skrbi za virtualne interese posameznika, da poudarja varnost in skrb, da dobi družbeno pooblastilo, ki temelji na pomanjkljivostih posameznika, in da obravnava človeka bodisi kot otroka ali tujca, ki sta oba nemočna in nevedna, potrebujeta pomoč in pokroviteljstvo.

Zagovorniška vloga temelji na tradiciji boja  za družbeno emancipacijo obrobnih družbenih skupin (delavcev, žensk, etničnih in rasnih manjšin ...). V načelu je namenjena zastopanju interesov ljudi, ki nimajo »pravice glasu«; je odvetniška in zastopniška vloga, ki naj ustvari polnopravne člane družbe oziroma nadomesti primanjkljaje, ki onemogočajo, da bi ljudje dosegli tak položaj. Je strokovna drža, ki upošteva perspektivo moči in si prizadeva za krepitev družbenega položaja posameznika. Osnovne značilnosti take vloge so, da izhaja iz dejanskih interesov in želja posameznikov, da ustvarja vednost na podlagi analize stvarnosti, da poudarja pravice in preprečuje krivice, da dobi pooblastilo od posameznika ali konkretne skupine ljudi, da je občutljiva v nepravilnosti in krivice v družbi in da obravnava človeka na način hendikepa, se pravi, da hoče zanj izboriti prednost, ki jo je oseba izgubila, in to počne na podlagi izmenljivosti vlog (Kraljevič in berač). Podobna je tudi podporna ali asistentska vloga (na primer, pri osebni asistenci). V tem primeru ima vprašanje moči manjši pomen, saj je uporabnik že v izhodišču delodajalec.

	Skrbniška vloga	Zagovorniška vloga
Interesi	virtualni	dejanski
Vednost	apriorna	naknadna, temelji na konkretni situaciji
Pooblastilo	od obče družbe	od posameznika, konkretne skupine
Napaka	znotraj posameznika	v družbeni ureditvi
Lik uporabnika	tujec, otrok	odsoten posameznik, hendikep, Kraljevič in berač

Protislovje med zagovorniško in skrbniško vlogo je rešljivo na več načinov: z ločitvijo vlog (en član tima vzame eno vlogo in drug član vzame drugo), z odklanjanjem vloge skrbnika (v primeru, ko ima sodišče ali kakšna druga instanca že tako ali tako tako vlogo), ali s sintezo obeh vlog.[2]

Sinteza je mogoča, če prevzamemo obe vlogi, se kontinuirano pogajamo (v dialogu) tako o našem mandatu kakor tudi o možnih izhodih in imamo v mislih koristi vseh udeležencev, predvsem pa konkretnega uporabnika; pri tem dosledno uporabljamo načelo najmanjše možne omejitve (v vlogi skrbnika) in maksimalnega možnega vpliva (kot zagovorniki).

Vzemimo za primer odvzem otroka. Postopek je dvojen, usmerjen je v odvzem otroka, a hkrati preskuša vse možnosti, da ga ne bi odvzeli. Optimalno je, da v postopku ustvarimo zavezništvo, da smo delavci tudi na strani staršev in da skupaj z njimi prehodimo pot od preskušanja možnosti, da otrok ostane z njimi, do morebitne ugotovitve, da to ni mogoče (oziroma da je nujno (začasno) otroka odvzeti). Predvsem pa si moramo prizadevati, da se ohranijo tisti stiki in funkcije staršev, ki otroku ne škodijo. Socialno delo ne more zagovarjati dokončnega, popolnega in nepreklicnega odvzema otrok.

Ko socialni delavci in delavke odločajo v imenu nekoga in v njegovo dobro, je pri tem pomembno, da dosledno upoštevajo človekove želje in da jih poskušajo uresničiti (da ne odločajo po splošnih zdravorazumskih predpostavkah). Socialnemu delavcu se lahko zdi, da je cilj, ki si ga je postavil uporabnik, »nerealen« in da ga ne bo dosegel. Pri tem velja vodilo, da socialni delavci ne moremo presojati realnosti drugega, še zlasti pa nismo zagovorniki realnosti, realnost je dovolj močna, da govori zase. Tisti, ki je šibkejši (in v primerjavi z realnostjo smo šibki vsi), potrebuje zagovornika. Mi moramo realnost skupaj z uporabniki preskušati, uporabnika podpreti v tej izkušnji in preizkušnji. Izkušnja nam bo povedala, kaj je možno in kaj ni. Socialni delavec in delavka nista dolžna in tudi ne moreta vedeti vnaprej, kaj je »realno« in kaj ni. Nista pokroviteljska do uporabnikov. Uporabnikova želja je hipoteza, ki jo je treba preveriti. Življenje je samo po sebi eksperiment.

Sinteza je mogoča, ker hkrati ocenjujemo, načrtujemo in delujemo. Če se v socialnem delu ravnamo po tradicionalnih linearnih znanstvenih vzorcih, je to neuporabno in celo škodljivo (diagnoza, prognoza, terapija; zaslišanje, ugotovitev in sklep, ukrep). Socialno delo ni dolžno najprej oceniti in šele nato poseči. Brž ko vzpostavimo delovni odnos, že delujemo. Življenjski svet, ki ga spoznavamo, že spreminjamo – najprej s svojo navzočnostjo, navzočnost pa v socialnem delu pomeni tudi akcijo. Če vidimo, da je mogoče kaj narediti, to naredimo. Če mislimo, da v kakšni družini zanemarjajo ali celo trpinčijo otroke, hkrati pa je očitno, da potrebujejo pomoč pri urejanju gospodinjstva, ni treba, da ugotavljamo, ali je sum utemeljen ali ne, pač pa zagotovimo gospodinjsko pomoč, ki bo ne glede na utemeljenost suma izboljšala kvaliteto življenja otroka, še več, zelo verjetno bo zmanjšala možnost za zanemarjanje oziroma trpinčenje. Konkretna dejanja, ki jih naredimo na začetku, sežejo onkraj čiste ocene, saj že takoj spremenijo situacijo (mladenič, ki ima težave z zakonom, dobi službo, konča šolo, njegov odnos do zakona se spremeni, oče spremeni svoje komunikacijske vzorce s svojimi otroci, ipd.). Dobri in konkretni načrti za prihodnost spremenijo sedanjost.

Socialno delo z operativno sposobnostjo, se pravi z zmožnostjo, da kaj uredi in spremeni, ne le preseže protislovje med skrbniško (pokroviteljsko) in zagovorniško (podporno) vlogo, temveč stopi v vlogo naročnika. Načrti pomenijo tudi naročila, socialni delavec in delavka lahko naročita sredstva in storitve, ki bodo bistveno izboljšala uporabnikovo življenjsko situacijo. To moč preneseta tudi na uporabnika. S tem prevzameta povsem drugačni vlogi, kot sta skrbniška in zagovorniška, nista več le posrednika v razmerju z državo ali z drugimi viri sredstev in moči, ampak tudi generatorja moči v družbenem pomenu besede.

Delamo lahko kot zagovornik in kot skrbnik hkrati, tudi zato, ker lahko poskrbimo, da se stvari zgodijo. Če kot socialni delavci lahko rešimo zadeve in nekaj zares spremenimo, je akcijska sinteza mogoča. Z možnostjo delovanja prevzemamo vlogo naročnika in  povežemo uporabnikove dejanske želje in potrebe z njegovimi virtualnimi interesi. Lahko načrtujemo in ustvarjamo ureditve (storitve, okolja, vire itn.), ki bodo zadovoljile oboje – to, kar si uporabnik zares želi, in to, kar predvidevamo, da je dobro zanj.

(Ta esejček sem objavil že dvakrat najprej v Orisu metod socialnega dela, potem pa še, malo popravljenega v Direktnem socialnem delu; str. 70–74)

Referenci:

Flaker, V. (2003), Oris metod socialnega dela: Uvod v katalog nalog centrov za socialno delo. Ljubljana: FSD , Skupnost CSD Slovenije.

Flaker, V. @Boj za (2012), Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.

 

---

[1] Tu ne gre le za formalni vlogi skrbnika in zagovornika, ki ju socialni delavci in delavke včasih prevzemajo, gre za širše pojmovanje vloge, ki jo vedno igrajo – in navadno obe hkrati. V nadaljevanju prenašamo prirejeno shemo in njeno razlago, kot smo jo zastavili v: Vito Flaker, Oris metod socialnega dela: Uvod v katalog nalog centrov za socialno delo, Visoka šola za socialno delo, Skupnost CSD Slovenije, Ljubljana, 2003, str. 41–42.

[2] Ločitev vlog in odklanjanje vloge sta upravičena in produktivna v nekaterih situacijah, a če to storimo, se odrečemo moči odločanja, ki nam je bila poverjena, lahko tudi moči, ki jo lahko uporabimo za rešitev, ki si jo želi uporabnik.