Odgovornost ključnega delavca 1 (Labirinti odgovornosti 8)

Za ključnega delavca velja, da je v prvi vrsti odgovoren za dobrobit, blaginjo – boljše življenje uporabnika. To, kar sicer velja za vse vloge pri delu z ljudmi, velja še toliko bolj za lik in vlogo ključnega delavca. Ta izhodiščni imperativ dela z ljudmi je sicer toliko splošen, da ga lahko strokovnjaki poljubno preoblikujejo – navadno tako, da njihova vloga in razmerje z uporabnikom postajata čedalje bolj skrbniška in čedalje manj zagovorniška, saj jim od zgoraj podeljen mandat dovoljuje svojo vlogo definirati kot tako, da bolje ve, »kaj je dobro za uporabnika« oz. da tako razume svojo odgovornost za uporabnikovo blaginjo. Tega manevrskega prostora ključni delavec nima in ne sme imeti.

Za ključnega delavca je ključen mandat uporabnika. Tega mu uporabnik podeli z osebnim načrtom. A to ni dovolj. Osebni načrt je predvsem miselna matrica, ki usmerja skupno delo, tlakuje skupno pot. Je tudi izraz uporabnikove volje, a je to le njen zapis in kot tak ostaja virtualen (vrlinski), nekaj kar je treba šele uresničiti. Dejanski mandat se mora ustvariti v dejanskem srečanju dveh ljudi. V zaupanju, spoštovanju, navezavi, celo zaroti – v tovarištvu. Praktično to pomeni iskrenost, iskanje in ustvarjanje skupnih vrednot, ki so potem lahko temelj navezave. Prav slednja je konstitutivna prvina odnosa med uporabnikom in ključnim delavcev. Pomeni tudi preskus ključnega delavca – uporabnik mora vedeti, da je njegov ključni delavec pripravljen tvegati več, kot je le njegova služba, da mu nekaj pomeni kot človek in da je zanj ali zanjo pripravljen narediti nekaj več.

Glavno delo, ki ga mora ključni delavec opraviti, je organizacija oskrbe (po osebni meri) oz. uresničevanje osebnega načrta. Načrt je pravzaprav odziv na človekovo življenjsko situacijo, a vloga ključnega delavca je tudi odzivanje na konkretne življenjske situacije, nuje, ki se dogajajo ob uresničevanju osebnega načrta in mimo njega.[1] Delo ključnega delavca – organizacija in koordinacija vseh nalog in izvajalcev, ki jih predvideva načrt, lahko pojmujemo kot storitev – delo, ki ga opravi po naročilu uporabnika.[2]  A je ta storitev zagovorniška. Kot tako jo v izhodišču definira razmerje med ključnim delavcem in uporabnikom, dejansko pa skupno premagovanje ovir, ki se ob uresničevanju pojavijo – kar je glede na vobče družbeno podrejeni položaj uporabnikov nekaj gotovega, nekaj, čemur se ne da izogniti.

Naloga ključnega delavca je torej omogočati uporabniku, da naredi, dela stvari, ki si jih v svojem življenju želi, njegova osnovna odgovornost je torej za dejanja. Predvsem za svoja, pa tudi za skupna in uporabnikova. A pri slednjih odgovornost ključnega delavca ni za dejanja, ki jih je storil uporabnik ali uporabnica, temveč je njegova odgovornost v tem, da jih omogoči. Za sama dejanja odgovarja uporabnik sam. Odgovornost ključnega delavca ni le v tem, da tovrstno uporabnikovo odgovornost prizna in jo spodbuja, temveč tudi, da njegova ali njena dejanja uzre v perspektivi vrlin (moči) in jih tudi drugim predstavi kot dosežek in uspeh.[3]

Hkrati je odgovornost ključnega delavca tudi v nenehni pozornosti in odvračanju naravnanosti, ki so nasprotne temu. V jeziku pogojev odgovornosti je še posebej pomembno boriti se proti »pripisovanju« odgovornosti za dogodke uporabniku in njegovi stigmi. Spodrsljajev, napak in drugih neželenih dogodkov namreč ne smemo pripisovati uporabnikovi stigmi. Najprej zaradi tega, ker stigma ni dejavnostna, zares predikatna kategorija, ni vzrok ne motiv za neko dejanje.[4] Potem zaradi tega, ker ne gre za hoteno dejanje, ampak za nekaj, kar se zgodi ob udejanjanju drugega namena, je nesrečni dogodek. In nenazadnje, ker tako razumevanje dejanj onemogoči potek interakcije, človeka diskvalificira in hoteno dejanje suspendira. Ključni delavec ima zase in za občinstvo dve orožji, s katerima se tovrstnim težnjam upre: negativne vidike oz. posledice dejanja lahko banalizira, jih uvrsti med dogodke, ki niso pomembni, ki se lahko vsakomur pripetijo; lahko pa, namesto, da jih pripiše stigmi, poskuša zares dojeti – tokrat kot vrlino in ne hibo – in jih tako tudi predstaviti občinstvu.[5]

Skupno delo uporabnika in ključnega delavca je ustvariti pogoje, da se uresničijo cilji osebnega načrta (pa tudi druge majhne želje in hotenja, ki vzniknejo mimogrede ob uresničevanju načrta). Je nadaljevanje dela, ki ga je uporabnik začel z načrtovalcem, je oživljanje črke na papirju. Torej vzpostaviti in vzdrževati mašinerijo, ki bo zagotavljala izide, ki jih načrt predvideva.

Vira:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

---

[1] V tem je tudi ena ob razlik med ključnim delavcem in načrtovalcem. Načrt je celosten odziv na človekovo situacijo. Prav njegova virtualnost omogoča celostni in strateški pogled. Uresničevanje načrta, kar je naloga ključnega delavca, pomeni spoprijemanje z dejanskimi situacijami. V tem spoprijemu gre za dialektiko med zamišljenim in stvarnim, je preskušanje stvarnosti, ki vedno poraja vprašanja, ki jih (virtualni) načrt ni predvidel, pogosto tudi ni mogel predvideti.

[2] Za definicijo storitev glej Flaker, 2015, str. 33–3.

[3] Ko nekaj naredimo, to storimo zaradi koristi, veselja ali užitka, ki ga z dejanjem dobimo, imamo. Negativne posledice so vsakdanjem življenju nekaj, kar se nam utegne zgoditi, ko nekaj opravljamo, nesreča, dogodek. So sekundarna, naključna in neželena plat našega dejanja.

[4] Tudi v primeru »samoizpolnjujoče se prerokbe«, ko nekdo zaradi sekundarnega odklona stori neko dejanje – nima kaj izgubiti, ker ima že tako neko nalepko – je družbena reakcija, ki ga zaznamuje, dejavni del konstelacije, ki sproži odklonsko ravnanje.

[5] Več o tem, kako stigma prekine interakcijo in o popravljalnih manevrih, da se to izteče drugače glej poglavje o »Nelagodju v interakciji« v Dolgotrajni oskrbi (Flaker in drugi, 2008, str. 231–257).

Operacija B: Izogibanje tveganju in streljanje grešnih kozlov (operacije 6, tveganje 2)

Pojem tveganja zelo pogosto uporabimo, da bi razvrednotili določenega človek, skupino ali celo cel družbeni segment. Če nekoga označimo, da »kaže tvegano vedenje« in če to celo pripišemo njegovi ali njeni »osebnosti« in tveganje torej vidimo kot osebnostno lastnost, značilnost, ki jo umeščamo v njegovo ali njeno lastno osebo (ne glede ali to pripisujemo psihološki zgradbi, vzgoji ali biološki, »nevroznanstveni« konstituciji), ne pomeni samo, da vedenje in osebnost ločimo od njunega konteksta, prenesemo tveganje s situacije na osebo, ampak pomeni tudi priklicevanje, včasih tudi masivnih, mehanizmov nadzora, posledično odvzem temeljnih človeških pravic, izobčenje iz družbenega sodelovanja in nameščanje v neko vrsto družbenega varstva, celo zapiranja.

Nalepke in grešni kozli

Etiketiranje je lastnost družbene interakcije, s katero določeno vedenje ali osebnostno lastnost stereotipiziramo tako, da zasenči druge lastnosti istega človeka. Medtem ko je stereotipiziranje, v svoji benigni obliki, koristna bližnjica ali stenogram v interakciji (kot damo nekomu nalepko »prodajalke«, vemo, kako se do tega človeka vesti in kaj v situaciji nakupovanja od njega pričakovati). Celo če nekomu damo nalepko, ki je tako dominantna, da sega onkraj same situacije (zdravnik, policist, profesor), v kateri to vlogo opravlja, bo lahko to rahlo krivično ampak neškodljivo. Obstajajo pa take nalepke, ki diskreditirajo nosilca, pokvarijo njegovo ali njeno identiteto, ustvarijo stigmo (Goffman, 2008) in tako postavijo, včasih nepremostljive, ovire za družbeno sodelovanje in ga ali jo oropajo pogodbene moči. S prikrajšanjem veljavnih sredstev interakcije in stopanja v družbene vloge, pa tudi z odčitavanjem in presojanjem na podlagi diskreditirajoče nalepke, natikanje nalepk postane samoizpolnjujoča se prerokba, saj človek v taki situaciji dobi »dovoljenje za odklon« in mu tudi ne preostane kaj dosti drugega.

Ljudje, ki jim pritaknejo nalepke, ki jih razvrednotijo, pogosto opravljajo vlogo grešnega kozla za določeno skupino, pogosto za celo družbo. Izpostavijo jih kot krivce za vse težave in bedo cele skupine, postanejo strelovodi za nabrane frustracije, togoto in jezo skupine. Imeti grešnega kozla za vodje takega preganjanja (včasih ga poimenujemo »moralna križarska vojna (Becker 1963) včasih »moralna panika« (Cohen 1980)) pomeni večanje njihove lastne moči in ubogljivosti skupine.

Vir etiketiranja, stigmatiziranja in ustvarjanja grešnih kozlov pri tveganem vedenju je negotovost, značilna za »družbo tveganja«. Je način odvračanja strahov o tem, kar bi se lahko zgodilo, nepredvidljivosti in negotovosti obstoja.[1] Izogibanje tveganju  je druga plat družbe tveganja oziroma imperativa tveganja. Je vodilno načelo mnogih javnih agentur, ki se ukvarjajo z javno varnostjo (policija, sanitarna inšpekcija itd.) – deloma v skrbi za varno okolje deloma v skrbi za to, kar bi lahko naredili posamezniki. Slednje naredijo z nadzorovanjem, omejevanjem, v mnogih primerih tudi s prisilo in zapiranjem.

Četudi socialno delo ni imuno nanje, pa morajo za socialno delo take operacije ostati nesprejemljive. Mandat socialnega dela je sicer podpirati ljudi v obvladovanju tveganj, ki jih s svojim načinom proizvodnje in organizacije družba prinaša. Vendar pa na mikro ravni posameznikov in skupin, mora socialno delo vzdrževati pogled, da je tveganje lastnost situacije in ne človeka, mora prevzeti uporabnikovo perspektivo prevzemanja tveganja kot sredstva za njegovo korist in odvreči skrbniško perspektivo izogibanja tveganju, ki lahko vodi v osiromašenje življenja in zmanjševanje priložnosti.

Zmanjševanje škode

Socialno delo ne zanima, kaj je prav in kaj je narobe, ampak kaj deluje in kaj ne.

Ne zanima nas, ali je uživati droge prav ali narobe, ali starši morajo ostati z otroki ali ne, ali se kdo sme ali ne sme pogovarjati s seboj, ali se ubiti, imeti dom, voziti avto, nositi nogavice različnih barv itn. Vemo, da imajo droge lahko tako destruktivne kakor ustvarjalne učinke, da so starši primarna opora, lahko pa zelo ogrožajo svoje otroke, vemo tudi, da so lahko notranji glasovi spodbujajoči ali ogrožajoči itn. To ni vprašanje relativizma, je vprašanje tega, kakšne vrste mašina je na delu.

Kriterij za izdelavo mašine bi moral biti tak, da bi ureditve zagotavljale maksimalen dobiček in najmanjšo izgubo ali škodo vsem udeleženkam in udeležencem; ne le v ekonomskem smislu – škoda in izboljšava sta lahko tudi telesna, čustvena, čutna: bolečina, gnus, radost, lepota; delno tudi zadovoljstvo.

Zmanjševanje škode in večanje koristi: pragmatika beži od binarnih nasprotij gramatičnih pravil. Ne gre za izbiro med zdravjem in boleznijo, napačnim in pravim, uspehom in izgubo, črnim in belim – hočemo, da je slika vsaj in črna in bela, najboljše pa je, da je barvna.

Posebnost konstrukcije delujočega jezika (ali kratko malo delovanje) je mandat socialnega dela – upoštevati je treba vložke najšibkejših udeležencev in udeleženk. Socialno delo se vplete z namenom, da je skrbnik ali zagovornik, z namenom, da zavaruje interese šibkih, ki se ne (z)morejo zavarovati sami; in zagovarja tiste, ki nimajo dovolj moči, da bi jih slišali. Kriterij delovanja je šibkost, ki prerašča v moč.

Zmanjševanje škode je vodilni pojem, ki nadomešča krivdo, napako, pomanjkanje.

Reference

Becker, H.S. (1963), Outsiders. New York: Free Press.

Cohen S. (1980), Folk Devils and Moral Panics, Oxford: Oxford University Press.

Goffman, E. (2008) Stigma: Zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej.

---

[1] Čeprav je prevzemanje tveganja vodilni in produktivno načelo kapitalistične družbe in poganja celo industrijo tveganja (zavarovanje, igre na srečo, ekstremni športi itd.), pa ima ta značilnost svojo temno plat izogibanja tveganju, ki jo označuje masiven aparat kontrole tveganja (varnosti, varovanja).

Edwin M. Lemert: Paranoja in dinamika izključevanja – metodologija in definicija paranoičnega vedenja (2)

V drugem delu članka Lemert na kratko opiše vzorec in način raziskovanja, potem pa se loti izhodiščnega definiranja vedenja, ki ga raziskuje – torej paranoičnega.

Podatki in postopki

Prve preliminarne sklepe, ki jih tukaj predstavljamo, smo naredili na podlagi študije dejavnikov, ki vplivajo na odločitve o hospitalizaciji[*] duševno motenih ljudi, ki smo jo izvedli v sodelovanju z Oddelkom za zdravje Okrožja Los Angeles leta 1952. Ta je vključevala strukturirane intervjuje s člani 44 družin iz okrožja Los Angeles, ki so bili dejavni predlagatelji v postopkih hospitalizacije in proučevanje 35 spisov za hospitalizacijo uradnika za javno zdravje. V 16 primerih prve vrste in sedmih druge so bili očitno navzoči paranoidni simptomi. V teh primerih so družinski člani in drugi odkrito sprejemali ali »normalizirali« paranoično vedenje, včasih daljša obdobja, dokler druge vrste vedenja ali pritiskov niso pripeljali do kritične presoje, da »je nekaj narobe« s tem človekom in, pozneje, da je potrebna hospitalizacija. Še več, take kritične presoje so, kot kaže, signalizirale spremembe v stališčih družine in vedenja do ljudi, ki jih je to zadevalo, in ki bi jih lahko razlagali, kakor da prispevajo na razne načine k obliki in intenzivnosti paranoidnih simptomov.

Leta 1958 smo naredili bolj dodelano in s hipotezami usmerjeno študijo osmih primerov z izrazitimi paranoidnimi značilnostmi. Štiri od njih so sprejeli v državno bolnišnico v Napi, Kaliforniji, kjer so jim postavili diagnoze paranoidnih shizofrenikov. Druga dva primera sta bila locirana in preučevana v sodelovanju z okrožnim tožilcem v Martinezu, Kalifornija. Eno izmed preučevanih oseb so pred tem namestili v Kalifornijsko državno bolnišnico, drugo pa zadržali na podlagi zahtevka neprištevnosti, a so jo spustili po sodni obravnavi pred poroto. K tem se je priključil tako imenovani »primer Bele hiše«, ki je vključeval grožnje predsedniku Združenih držav, ki je imel za posledico namestitev v Bolnišnico Sv. Elizabete v Washingtonu, D. C. Zadnji primer pa je bil primer strokovnjaka, ki je imel za sabo zgodovino težav v službi, ki so ga sodelavci označevali in imela za »nadutega«, »čudnega«, »nadležnega«, »nadvse kritičnega« in »povsem odbijajočega«.

Primeri so vzpostavili grob kontinuum od nekoga z izdelanimi iluzijami, preko tistih, pri katerih je bilo težko ločiti med dejstvi in zgrešenimi interpretacijami, do zadnjega primera, ki se je približeval k temu, kar bi nekateri imenovali paranoidna motnja osebnosti. Pogoj izbora primerov je bil, da ni bilo zgodovine ali znakov halucinacij in tudi da so bili brez intelektualnih ovir. Sedem primerov je bilo moškega spola, od katerih jih je bilo pet nad 40 let. Trije so bili udeleženi v ponavljajočih se sodnih sporih. En moški je objavil kratek, neodvisen članek posvečen izpostavljanju psihiatrije in duševnih bolnišnic. Pet izmed moških je bilo, takrat ali prej, povezanih z naslednjimi organizacijami: srednja šola v malem mestu, vladni raziskovalni urad, zveza poljedelcev, univerza in gradbeno podjetje.

Primere smo preiskali izčrpno, kolikor je bilo to mogoče, stopili smo v stik s sorodniki, sodelavci, delodajalci, tožilci, policijo, zdravniki, uradniki in drugimi, ki so odigrali pomembne vloge v življenju vključenih ljudi. Za pridobivanje podatkov o posameznih primerih smo porabili tudi do 200 ur. Poleg podatkov iz intervjujev smo obdelali še zapisano gradivo, pravne dokumente, objave in psihiatrične spise. Na grobo je naš postopek zavzel interakcijsko perspektivo, ki nas je senzitirala za sociološko relevantno gradivo v ozadju ali pa v povezavi z bolj očitnimi in formalnimi konteksti duševnih motenj. Še posebej smo se usmerili v vzpostavljanje redu, v katerem se pojavljajo iluzije in družbeno izključevanje, in v določanje, ali izključevanje prevzema zarotniško obliko.

 

Relevantno vedenje

V drugem članku (Lemert 1946) smo pokazali, da psihotični simptomi, kot jih opisuje uradna psihiatrija, niso relevantna osnova za predvidevanje sprememb v družbenem položaju and družbeni udeležbi ljudi, pri katerih se pojavijo. Apatija, halucinacije, hiperaktivnost, nihanje razpoloženja, tiki, tremorji, funkcionalna paraliza ali tahikardije nimajo nobene intrinzične družbene veljave. Podobno je nimajo pripisani prilastki, kot so »pomanjkanje uvida«, »socialna nekompetentnost«, »pomanjkljiva sposobnost prevzemanja vlog«, ki jih v ospredje, kot začetne točke za analizo duševnih motenj, postavljajo nekateri sociologi. Nasprotno, vedenje je tisto, kar obremenjuje družbena razmerja, kar vodi k spremembam statusa: neformalno ali formalno izključevanje iz skupin, definiranje nekoga kot »tečnobe«, presoja neprištevnosti in namestitev v duševno bolnišnico (Lemert 1946). To velja celo, kadar so navzoče grandiozne in zelo bizarne paranoične iluzije. Opredelitev socialno obremenjujočih vidikov take motnje je bistveni minimum, če hočemo razložiti njegovo pogosto družbeno pojavnost v deloma kompenzirani ali benigni obliki, kakor tudi pojasniti njegovo bolj domačo navzočnost v svojstvu psihiatričnega problema v bolnišničnem okolju.

Je pa treba vendarle iti onkraj teh osnovnih opažanj, da bi postalo nedvomno jasno, da je obremenitev proizvod razmerja, v katerem so vedenja dveh ali več ljudi relevantni dejavniki in v katerem breme občuti tako ego kakor alter ali altri. Paranoično razmerje vključuje vzajemno delujoča vedenja s priključenimi čustvi in pomeni, ki jih moramo, da bi jih docela razumeli, opisati kubistično z vsaj njegovih dveh perspektiv. Na eni strani moramo gledati na nekogaršnje vedenje iz perspektive drugih ali skupine, in obratno, vedenje drugih je treba gledati iz perspektive udeleženega posameznika.

Z vidika drugih posameznik v paranoidnem razmerju kaže:

1. Nespoštovanje vrednot in norm primarne skupine, ki se pokaže v dajanju prednosti besedno opredeljivim vrednotam pred tistimi, ki so implicitne, in kot pomanjkanje lojalnosti v zameno za zaupnost, pa v viktimizaciji in ustrahovanju ljudi na šibkih položajih.
2. Nespoštovanje implicitnih struktur skupin, ki se odkrijejo v prevzemanju privilegijev, ki mu ne pritičejo in grožnja ali dejanska uporaba formalnih sredstev za dosego svojih ciljev.

Slednje postavke imajo višjo stopnjo relevantnosti v analizi izključevanja kot prve. Povedano bolj preprosto, pomenijo, da je skupini nekdo dvoumni lik, čigar vedenje je nepredvidljivo, na čigar lojalnost se ni zanesti. Na kratko, je človek, ki mu ni mogoče zaupati, saj grozi, da bo razkril neformalne strukture moči. To je, verjamemo, bistveni razlog za misel, ki jo pogosto srečamo, da je paranoičen človek »nevaren« (Dentler in Erikson 1959: 102).

Če prevzamemo zaznavno naravnanost ega in vidimo druge ali skupine z njegovimi očmi, postanejo relevantni naslednji vidiki njihovega vedenja:

1. Hlinjena kakovost interakcije med drugimi in njim ali med interakcijo drugih v njegovi navzočnosti;
2. Odkrito izogibanje njemu od drugih;
3. Strukturirano izključevanje njega iz interakcije.

Postavke, ki smo jih do zdaj opisali – da se človek neodgovorno in nepazljivo igra z vrednotami primarne skupine in njegova izključitev iz interakcije – same po sebi ne porajajo in vzdržujejo paranoje. Morajo se še pojaviti v razmerju medsebojne odvisnosti, ki, da bi se udejanjilo, terja zaupanje. Gre za razmerje take vrste, v katerem posameznik lahko doseže svoje cilje samo s sodelovanjem določenih drugih in v katerem se lahko namenih drugih uresničijo, če je ego pripravljen sodelovati. To sklepamo na podlagi splošne predpostavke, da sodelovanje temelji na zaznanem zaupanju, ki pa je funkcija komunikacije (Loomis 1959). Ko komunikacijo zmoti izključevanje, zmanjka vzajemno zaznanega zaupanja, razmerje pa se poruši in postane paranoično. V nadaljevanju se bomo posvetili procesu izključevanja, s katerim se taka vrsta razmerja razvije.

 

Izvirni članek

Lemert, E. (1962), Paranoia and the Dynamics of Exclusion. Sociometry 25, No. 1 (March 1962) , 1-20.

 

Navedeni viri

Dentler, R. A., in K. T. Erikson (1959) »The Functions of Deviance in Groups,« Social Problems, 7: 102.

Lemert, E., (1946) »Legal Commitment and Social Control,« Sociology and Social Research, 30: 33–338.

Loomis, J. L. (1959) »Communications, The Development of Trust, and Cooperative Behavior,« Human Relations, 12: 305–315.

---

[*] Gre za »commitment« torej hospitalizacijo proti volji.