Odgovornost ključnega delavca 1 (Labirinti odgovornosti 8)

Za ključnega delavca velja, da je v prvi vrsti odgovoren za dobrobit, blaginjo – boljše življenje uporabnika. To, kar sicer velja za vse vloge pri delu z ljudmi, velja še toliko bolj za lik in vlogo ključnega delavca. Ta izhodiščni imperativ dela z ljudmi je sicer toliko splošen, da ga lahko strokovnjaki poljubno preoblikujejo – navadno tako, da njihova vloga in razmerje z uporabnikom postajata čedalje bolj skrbniška in čedalje manj zagovorniška, saj jim od zgoraj podeljen mandat dovoljuje svojo vlogo definirati kot tako, da bolje ve, »kaj je dobro za uporabnika« oz. da tako razume svojo odgovornost za uporabnikovo blaginjo. Tega manevrskega prostora ključni delavec nima in ne sme imeti.

Za ključnega delavca je ključen mandat uporabnika. Tega mu uporabnik podeli z osebnim načrtom. A to ni dovolj. Osebni načrt je predvsem miselna matrica, ki usmerja skupno delo, tlakuje skupno pot. Je tudi izraz uporabnikove volje, a je to le njen zapis in kot tak ostaja virtualen (vrlinski), nekaj kar je treba šele uresničiti. Dejanski mandat se mora ustvariti v dejanskem srečanju dveh ljudi. V zaupanju, spoštovanju, navezavi, celo zaroti – v tovarištvu. Praktično to pomeni iskrenost, iskanje in ustvarjanje skupnih vrednot, ki so potem lahko temelj navezave. Prav slednja je konstitutivna prvina odnosa med uporabnikom in ključnim delavcev. Pomeni tudi preskus ključnega delavca – uporabnik mora vedeti, da je njegov ključni delavec pripravljen tvegati več, kot je le njegova služba, da mu nekaj pomeni kot človek in da je zanj ali zanjo pripravljen narediti nekaj več.

Glavno delo, ki ga mora ključni delavec opraviti, je organizacija oskrbe (po osebni meri) oz. uresničevanje osebnega načrta. Načrt je pravzaprav odziv na človekovo življenjsko situacijo, a vloga ključnega delavca je tudi odzivanje na konkretne življenjske situacije, nuje, ki se dogajajo ob uresničevanju osebnega načrta in mimo njega.[1] Delo ključnega delavca – organizacija in koordinacija vseh nalog in izvajalcev, ki jih predvideva načrt, lahko pojmujemo kot storitev – delo, ki ga opravi po naročilu uporabnika.[2]  A je ta storitev zagovorniška. Kot tako jo v izhodišču definira razmerje med ključnim delavcem in uporabnikom, dejansko pa skupno premagovanje ovir, ki se ob uresničevanju pojavijo – kar je glede na vobče družbeno podrejeni položaj uporabnikov nekaj gotovega, nekaj, čemur se ne da izogniti.

Naloga ključnega delavca je torej omogočati uporabniku, da naredi, dela stvari, ki si jih v svojem življenju želi, njegova osnovna odgovornost je torej za dejanja. Predvsem za svoja, pa tudi za skupna in uporabnikova. A pri slednjih odgovornost ključnega delavca ni za dejanja, ki jih je storil uporabnik ali uporabnica, temveč je njegova odgovornost v tem, da jih omogoči. Za sama dejanja odgovarja uporabnik sam. Odgovornost ključnega delavca ni le v tem, da tovrstno uporabnikovo odgovornost prizna in jo spodbuja, temveč tudi, da njegova ali njena dejanja uzre v perspektivi vrlin (moči) in jih tudi drugim predstavi kot dosežek in uspeh.[3]

Hkrati je odgovornost ključnega delavca tudi v nenehni pozornosti in odvračanju naravnanosti, ki so nasprotne temu. V jeziku pogojev odgovornosti je še posebej pomembno boriti se proti »pripisovanju« odgovornosti za dogodke uporabniku in njegovi stigmi. Spodrsljajev, napak in drugih neželenih dogodkov namreč ne smemo pripisovati uporabnikovi stigmi. Najprej zaradi tega, ker stigma ni dejavnostna, zares predikatna kategorija, ni vzrok ne motiv za neko dejanje.[4] Potem zaradi tega, ker ne gre za hoteno dejanje, ampak za nekaj, kar se zgodi ob udejanjanju drugega namena, je nesrečni dogodek. In nenazadnje, ker tako razumevanje dejanj onemogoči potek interakcije, človeka diskvalificira in hoteno dejanje suspendira. Ključni delavec ima zase in za občinstvo dve orožji, s katerima se tovrstnim težnjam upre: negativne vidike oz. posledice dejanja lahko banalizira, jih uvrsti med dogodke, ki niso pomembni, ki se lahko vsakomur pripetijo; lahko pa, namesto, da jih pripiše stigmi, poskuša zares dojeti – tokrat kot vrlino in ne hibo – in jih tako tudi predstaviti občinstvu.[5]

Skupno delo uporabnika in ključnega delavca je ustvariti pogoje, da se uresničijo cilji osebnega načrta (pa tudi druge majhne želje in hotenja, ki vzniknejo mimogrede ob uresničevanju načrta). Je nadaljevanje dela, ki ga je uporabnik začel z načrtovalcem, je oživljanje črke na papirju. Torej vzpostaviti in vzdrževati mašinerijo, ki bo zagotavljala izide, ki jih načrt predvideva.

Vira:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

---

[1] V tem je tudi ena ob razlik med ključnim delavcem in načrtovalcem. Načrt je celosten odziv na človekovo situacijo. Prav njegova virtualnost omogoča celostni in strateški pogled. Uresničevanje načrta, kar je naloga ključnega delavca, pomeni spoprijemanje z dejanskimi situacijami. V tem spoprijemu gre za dialektiko med zamišljenim in stvarnim, je preskušanje stvarnosti, ki vedno poraja vprašanja, ki jih (virtualni) načrt ni predvidel, pogosto tudi ni mogel predvideti.

[2] Za definicijo storitev glej Flaker, 2015, str. 33–3.

[3] Ko nekaj naredimo, to storimo zaradi koristi, veselja ali užitka, ki ga z dejanjem dobimo, imamo. Negativne posledice so vsakdanjem življenju nekaj, kar se nam utegne zgoditi, ko nekaj opravljamo, nesreča, dogodek. So sekundarna, naključna in neželena plat našega dejanja.

[4] Tudi v primeru »samoizpolnjujoče se prerokbe«, ko nekdo zaradi sekundarnega odklona stori neko dejanje – nima kaj izgubiti, ker ima že tako neko nalepko – je družbena reakcija, ki ga zaznamuje, dejavni del konstelacije, ki sproži odklonsko ravnanje.

[5] Več o tem, kako stigma prekine interakcijo in o popravljalnih manevrih, da se to izteče drugače glej poglavje o »Nelagodju v interakciji« v Dolgotrajni oskrbi (Flaker in drugi, 2008, str. 231–257).

Pogodba s hudičem? (Labirinti odgovornosti 6)

V razpravi o tem, komu smo odgovorni, smo se sprehodili od odgovornosti, ki jo imamo do tistih zgoraj, do tiste, ki jo dobimo od spodaj. V slednji smo ugotavljali razliko med odgovornostjo drugim in odgovornostjo sebi. Razprava nam je razkrila dva temeljna registra odgovornosti. Odgovornost zaznavamo, predvsem pa zapišemo, v okvirih, ki jih postavlja, nek zunanji, institucionalni sistem pravil, vrednot, družbenih zahtev in odzivov (sankcije), ki obstaja avtonomno od neposrednih izmenjav med ljudmi, a jih uravnava.[ŠJ1]  Odgovornost se oblikuje tudi skorajda sama po sebi tudi na slednji ravni, kot interakcijski fenomen. Če mu ne botrujejo vmesniki prve, lahko rečemo, da gre predvsem za odzivnost (na kar kaže tudi pomenska razlika med tem, kako slovarsko definiramo »odgovor«, »odgovarjati«, in slovarskim pomenom izpeljanke iz teh pojmov – »odgovornosti«).[1]

***

Je pa odgovornost tudi konstitutivni del pogodbenega razmerja. Osnova pogodbenega razmerja je sicer quid pro quo, izmenjava dobrin in storitev – nekdo, ki nekaj da, dobi nekaj v zameno. Ker je pogodba šele virtualna izmenjava, mora vsebovati odgovornost, da se predmet pogodbe uresniči (in potem, ko je bila izmenjava uresničena, da je bila uresničena pravilno, tako, kakor sta se pogodbeni stran(k)i dogovorili).

Pogodbeno razmerje je v meščanski ureditvi temeljno. Zahteva in omogoča oz. ustvarja enakopravnost ljudi v takem razmerju.[2] Omogoča tudi postulat (aksiom), da je vsak (sam) odgovoren za svoja dejanja.

Že na shematski ravni imamo s tem vsaj dve težavi. Ena je, da niso vsa razmerja pogodbena – nasprotno večina človeških interakcij poteka zunaj takšnega okvira. Druga je, da lahko sklenemo pogodbo, ki lahko prav to pogodbeno razmerje zanika – pogodbo s hudičem.

Med razmerji, ki uhajajo okviru pogodbenih razmerij, sta za našo razpravo pomembni dve kategoriji. Vsakdanji interakcijski red (Goffman, 1963, 1983) sicer temelji na podobnih predpostavkah enakosti ljudi v javnem prostoru in dobri veri v človeka, ki ga srečamo, a ne gre za ekonomske izmenjave (blaga ali storitev), temveč izmenjave vzajemnega spoštovanja in priznavanja osebnosti. Izmenjave so ceremonialne in nimajo nujno instrumentalnega značaja.[3] Na drugi strani pa imamo kopico nesimetričnih razmerij, ki jih Tönnies postavlja kot temelj skupnosti (Gemeinschaft) nasproti družbe (Gesellschaft), ki temelji na simetričnih, pogodbenih odnosih. Paradigmatski primer za tovrstna razmerja, je razmerje med starši in otroki, v katerem načeloma eni dajejo, drugi pa prejemajo. Tovrsten, skrbniški, odnos velja v večji ali manjši meri in, za našo razpravo, nebistvenimi variacijami, pri vseh odnosih pomoči.[4]

Stigma, ki jo Goffman (2008) definira predvsem kot razkorak med virtualno in dejansko identiteto – torej med tem, kar naj bi človek bil, in tem, kar dejansko je, je pojem, ki v interakciji združuje obe zgoraj izpostavljeni kategoriji razmerij, ki uhajata pogodbenemu obrazcu. Opozarja nas, da človek, s katerim imamo opraviti, ni sposoben simetrične interakcije, kakor jo, pa čeprav ohlapno, zahteva interakcijski red. S tem pa samodejno interaktanta uvrsti v razred tistih, ki naj bi bili pod takšnim ali drugačnim pokroviteljstvom. S tem pa, vsaj deloma, tudi vzpostavi možnost za navezavo na register pogodbenih razmerij. Z diskvalifikacijo oz. diskreditacijo zavaruje bistvo pogodbenega odnosa, diskreditiranemu pa omogoča posredni vstop preko njegovega zastopnika, pokrovitelja.[5]

Druga težava, ki jo imamo, v stopanju v pogodbene odnose, je ta, da je gre večkrat ob pogodbi med načeloma dvema enakopravnima strankama tudi za pogodbo s hudičem – z nekom, oziroma bolje nečem, čemur nismo enakopravni, enakovredni. Obraz pogodbe o delovnem razmerju ali dogovora o namestitvi v zavod je sicer pogodben – za tako in tako delo bom dobil tako in tako plačilo, za plačilo dobim namestitev, streho nad glavo, pa tudi določene storitve. A smo s tem podpisali tudi preobrazbo iz načeloma svobodnega in enakopravnega subjekta v podrejenega, takšnega, ki mora upoštevati hišna pravila, se podrediti hierarhiji, ki v takšnem neegalitarnem prostoru obstaja.[6]  Obstajajo sicer v teh prostorih varovalke oz. mehanizmi, ki preprečujejo popolni odvzem pogodbene subjektivnosti, a ne morejo preprečiti vsaj »delnega odvzema pogodbene sposobnosti«, ki se z vstopom v tako strukturiran prostor avtomatično zgodi. To sposobnost lahko docela uveljavljamo samo s tem, da iz take ureditve izstopimo, se izpišemo. To pa navadno pomeni, da se gremo udinjat drugemu hudiču – ali pa da gremo »po svoje«.

Dezinstitucionalizacija je prav ena od možnosti, da kaj takega storimo, je utopija, da je možno vzpostaviti družbene prostore, v katerih sta svoboda in enakopravnost možna in izvedljiva, v katerih se ne ustavita na pragu.

Viri

Flaker, V. (1998) Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov, Založba * /cf, Ljubljana.

Goffman, E. (1963), Behaviour in Public Places. New York: Free Press.

Goffman, E. (1983), Interaction Order. American Sociological Review, Vol. 48, N. 1, str. 1-17.

Goffman, E. (2008) Stigma: Zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej.

---

[1] V vsakdanjih interakcijah se pogosto dogaja, da se udeleženci interakcije sklicujejo na svojo odgovornost ali pa jo drugemu oponašajo. V takšnih primerih gre za mešani režim, v katerem udeleženec interakcije priklicuje v neposredno interakcijo, nekaj, kar v resnici njej ni lastno, okvir interakcije, ki ga prinese od zunaj.

[2] Pogodbena razmerja seveda obstajajo tudi v drugih družbenih formacijah. A jim je, denimo v fevdalni ureditvi, predpostavljeno razmerje odgovornosti za drugega, ki izhaja iz hierarhije razmerij.

[3] Morda prav nasprotno, da, kakor denimo pri prijateljstvu (ki je bržkone višja in ustaljena oblika tovrstnih razmerij), zmoti, pokvari esenco tovrstnega razmerja. To razpoko oz. nujnost naivnosti in dobre vere v človeka, ki ga srečamo, v pojmovanju interakcije na javnem prostoru s pridom izkoriščajo berači, ulični prodajalci in tisti, ki ogovarjajo dekleta na ulici (Bizjan), pa čeprav se je meščanski javni prostor najbrž razvil iz srednjeveških bazarjev.

[4] Tej ugotovitvi bi lahko brez težav ugovarjali in trdili, da starši dobijo iz starševskega razmerja celo več kot otroci (statusno, čustveno, celo materialno), a tu ne gre za neposredno menjavo, temveč za odvod razmerja, sekundarni dobiček, ki izhaja iz statusne razlike. Tudi medgeneracijska solidarnost (ali izmenjava) vzpostavlja korekcijo asimetričnosti, a le posredno, ne gre za neposredno pogodbeno razmerje. 

[5] V samem dejanju stigmatizacije je diskvalifikacija realno dejanje in učinek, medtem ko je možnost posrednega priključevanja šele potencialni razplet. Družbena ureditev sicer poskrbi, da se to zgodi skorajda samodejno, da je skrbništvo nad diskreditiranem samodejni družbeni odgovor. V meščanski ureditvi ne morejo obstajati izobčenci, v razmerah globalnega kapitalizma ni »nikogaršnje zemlje«, na kateri bi »gobavci« lahko ustanovili svojo kolonijo. Čeprav v razpokah meščanske ureditve včasih kaj takega tudi nastane. Več o pomenu »nikogaršnje zemlje« za družbeno ravnanje z norostjo in nastanek azilov glej Flaker, 1998.

[6] Resnici na ljubo je tovrstnih družbenih prostorov bistveno več, kakor takih, v katerih smo res enakopravni in svobodni. Prostore, v katerih so možna čista pogodbena razmerja, lahko najdemo v povsem ekonomskem segmentu družbe, enakopravnost pa tudi na javnih površinah, realnih prostorih – kot rečeno, v njih ne tvorimo pogodbenih razmerij. Celo politični prostor, ki naj bi bil demokratičen, je strukturiran neenakopravno in reducira »pogodbo« na dejanje volitev.

---

Operacija D: Fetišizem odnosov, ne le besed (operacije 16, odnos 5)

Poleg nevarnosti, da se ujamemo v fetišizem besed, v socialnem delu obstaja tudi nevarnost, da se ujamemo v fetišizem odnosov. To je resna nevarnost, saj odnosi v socialnem delu pomenijo veliko. Na eni strani, kot tukaj zatrjujemo, je ustvarjanje delovnega odnosa predpogoj za skupno delo, torej za socialno delo sploh. Na drugi strani pa tem odnosom pripisujemo prevelik pomen. To izhaja iz situacijskega momenta in konkretnega dispozitiva – iz zornega kota socialne delavke oz. delavca, saj mora za to, da opravi svoje delo, ustvariti (delovni) odnos. Onkraj situacije pa izhaja iz dolge tradicije fetišiziranja odnosov, saj v psihodinamskem izročilu socialnega dela, ki je prevladovalo v še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, odnos bil glavno orodje socialnega dela. Psihodinamska, psihoanalitična predpostavka je namreč bila, da se v odnosu med uporabnikom in socialnim delavcem ponovno odraža odnos do matere ali očeta iz otroštva (transferenca – ki jo je treba predelati). Še bolj pa tak odnos do odnosa določa skrbniški obrazec socialnega dela kot skrbniškega poklica (ki zgodovinsko predhodi psihoanalitskemu in je zares njegova podlaga). V tem pokroviteljskem odnosu, ki izhaja iz fevdalizma, odnos ni naključen, je vnaprej določen z mestom, ki ga človek sicer in vedno ima v piramidni mreži odnosov. Odnos dveh svobodnih in enakopravnih ljudi, pa je vedno a priori naključen; usodnost nekega razmerja nastopi šele naknadno, s skupnim delom, pa tudi skupnim bojem ali ljubeznijo.

Past, v katero se v pogovorih lahko ujamemo, je, da to, kar nam uporabniki rečejo interpretiramo. S tem predvsem pokažemo, da jim ne verjamemo na besedo. S tem ne le, da se delamo pametnejši, temveč odvzamemo pomen besedam, dejansko uporabniku odvzamemo besedo, njeno moč, diskreditiramo. Njihove besede si prisvojimo.  Taka razlastitev ni pogubna le za uporabnika, saj ga naredi nemočnega v pogovarjanju, še zlasti pa v dogovarjanju, pogubna je tudi za strokovnjaka, ki tako ostane sam v svojem svetu. Tako sprevračanje besed je v funkciji moči in gotovosti v svojo moč, je odvod skrbniških razmerij.  V enakovrednih razmerjih prisega ni potrebna, vanje stopamo bona fide, z zaupanjem, da besede pomenijo to, kar pomenijo sicer, in ne nekaj drugega – dokler se ne izkaže drugače. Interpretacija je sredstvo stigmatizacije – vnaprej predpostavljamo, da nam nekdo govori nekaj drugega; in dominacije – da ima tisti, ki ima moč, zadnjo besedo.[1]

Da bi se izognili pastem fetišiziranja odnosov in besed, je treba vedno znova biti pozoren na to, da odnosi in besede niso namen socialnega dela, temveč le njihovo sredstvo. Ustvarjanje odnosa je predpogoj in orodje, da se lahko lotimo drugih treh operacij.[2] Besede pa so prav tako orodje, da nekaj naredimo, ustvarimo. Besede so v socialnem delu kot povabilo na ples. Ples pa je način kako delamo skupaj, se dopolnjujemo in izmenjujemo. Je bistveni del sintakse, skladnje dejanj (tudi besednih). Poleg pazljivosti, da ne pademo pod urok teh fetišev, pa moramo, da bi se tej pasti izognili, tudi pogovor in odnos pazljivo oblikovati, biti pozoren na diagram in delitev moči v odnosu, plesati ples skrbnika in zagovornika, dati besedo uporabniku in mu verjeti na besedo. Za to in za udejanjanje pa je treba imeti pogum.

Da se izognemo takim pastem je treba ohranjati pristranskost, biti konsistentno na strani uporabnika. Pomaga pa tudi, da se zadevam nasmejemo, da jih s tem, ko jih ne jemljemo preveč resno, jemljemo zares.

---

[1] Taka paranoična drža in operacija dešifriranja je upravičena ravno v nasprotno smer, nasproti tistim, ki imajo presežek moči, ki imajo skrite interese in hočejo odnos ali pogovor uporabiti predvsem v lastno korist, torej tistim, ki po definiciji lažejo – politiki, trgovci in drugi mešetarji z ljudskimi dušami.

[2] Kot že rečeno, bi lahko za to operacijo finalizem, ki gre onkraj konkretnega dela, bil ustvarjanje tovarištva. Če to lahko vidimo kot tvoren prispevek k obči družbeni solidarnosti, pa bi to, da bi bili socialni delavci in delavke oz. okolje socialnega dela osnovna referenčna skupina uporabnikov in njihov temeljnih, ali celo ekskluzivni priključek za vključevanje v družbo, skorajda kapitulacija, vsekakor pa revščina za uporabnike. Žal pa se to dogaja, razmeroma pogosto. Včasih tudi zaradi fetišizacije odnosov, predvsem pa, ker se ljudje znajdejo v takem osamljenemu položaju, da nimajo nikogar drugega – so jih vsi zapustili, celo umrli, so v zavodu ipd. V takih razmerah so odnosi, celo navezanost, ključnega pomena, včasih tudi edino orodje socialnega dela. A je tudi tu treba jemati tak intenziven odnos in navezavo, kot nekaj, kar je prehodnega značaja. Kot sredstvo, da človek sčasoma (spet) razširi svojo mrežo, se vključi v druge pomembne odnose in družbena dogajanja. Tako kakor pri dojenčku starši niso njegova končna destinacija.

Operation D: From fetishism of words to fetishism of relationship (operations 15, relationship 5)

In addition to the danger of being stuck in the fetishism of words, a social worker can get stuck in fetishism of relationships. This is a serious danger, since the relationships are important in social work. On one hand, as we contest, establishing the work relationship is a precondition for working together, therefore for social work by and large. On the other, the relationships are overrated. This is arises from the situation and the concrete dispositive – the perspective of the social worker since he or she, in order to perform his or her task, has to form a (working) relationship. Beyond the situation, it is a consequence of the long tradition of fetishizing relationships. The relationship was the main tool of social work in the psychodynamic tradition of social work until the seventies. Psychoanalytic assumption was the relationship of the user and the worker reflects primary relationship to one’s mother and father in early childhood (transference – which needs to be worked through). Even more, the guardian pattern of the professional relationship determines also the working relationship (historically preceding the psychoanalysis – forming its base). In this patronising relationship, rooted in feudalism, the relationship is not accidental, it is determined by the place a person has in the pyramidal network of relationships. A relationship of two free and equal people is always a priori accidental, only in time they can acquire the air of destiny – by working, fighting together or by love.

A trap we can fall in talking and interviewing is that we interpret what users say. By doing this we reveal that we do not believe in their words at a face value. We are not just pretending to be cleverer by doing this, but also take away the intended meaning, actually take the word away from the user and discredit. Her or his word are sequestered, seized. Such an expropriation is not pernicious only for the user by making him powerless in the talk exchange, expressly in agreements and pacts, it is deleterious also for the professional – who remains (alone) in the world of his or her own. Such perversion of words is in function of power and self-assurance of power and is a calculus differential of the guardian and custodian relations. In an equal relationship an oath is not needed, we enter them bona fide, trusting that the word uttered means what it means, and not something else – until this is proved otherwise. Interpretation is a vehicle of stigma – we assume a forehand that somebody is conveying something else; and of domination – one who has the power has the “last word”.^[1]

To avoid the pitfalls of fetishisation of relationships and words we need to be remindful that relationships and words are not the ends but only means of social work. Establishing a relationship is a precondition and a tool we need for other three operations.^[2] Words also a tool to do things, to create. Words in social work function as an invitation to dance. Dance is the way of doing things together, of complementing each other, exchanging places. It is the essential element of syntax of acts (also speech acts). Besides the awe of not falling under spell of these fetishes, we need to, in order to avoid the trap, design the talk and relationship carefully, be attentive to the diagram and distribution of power, dance the dance of a guardian and an advocate, give the word to the user and take the word on its face value. For this, and of enacting true comradeship, courage is needed.

To avoid such pitfalls we need to maintain partisanship, to remain consistently on the user’s side. It also helps to laugh at things and to – by not taking them too seriously, seriously deal with them.

---

[1] Such a paranoid stance and operation is warranted in precisely opposite direction – against those who possess a surplus of power, who have hidden agenda and interests and want to use relationships or conversations for their private benefit, therefore against those who lie by definition – politicians, merchants and other stockbrokers of human souls.  

[2] As contended previously, the finalism of this operation beyond actual work, would be creating comradeship. If that can be considered as a contribution to the general social solidarity, seeing social workers and social work milieu as basic reference group for users, or even exclusive connector for social inclusion, would be next to capitulation of social work, certainly a destitution and poverty for users. Unfortunately, this is the case often. Sometimes even on the account of fetishisation of a relationship, more often because people get stranded in such a lonesome position, state, not having anyone left – having been deserted, their links departed, died, being in an institution etc. In such circumstances the relationships, bonds are of crucial importance, sometimes even the only tool of social work that is on disposal. Here too, a relationship, an attachment, bond should be considered as transitive. As a means that someone eventually expands his network again, enters into other meaningful relationships and social happenings. As with an infant, the parents are not the final destination.