Psihološki simulakri moči (ustvarjalnost in socialno delo 3: terapevtizacija)

 

Glavni koncept teorije umetnostnih terapij je razumevanje ustvarjalnega procesa kot potencialno terapevtskega  procesa, v katerem niso pomembne veščinska predznanja, niti estetski normativi ali namen ustvarjanja nekega proizvoda s statusom umetniškega dela.[1]

To je natanko to, kar navadno kritiziram. Odvzamemo delu, dejavnosti njen lasten smisel – proizvod ni več važen, tudi estetika, torej vrednost samega dela, vse to se prenese nazaj na človeka, se mu vrne kot bumerang – delo pa se razvrednoti, po siceršnjih merilih – pa naj bo uporabnost, lepota ali cena.

Nominalno, deklarativno je smisel tega pogleda spreminjanje človeka . To naj bi bila nova vrednost, ki jo terapevtska umetnost ustvari.[2]

Prav diskurz ustvarjalnosti uvaja kot smisel človekove ustvarjalnosti spreminjanje sveta, ustvarjanje novega. V terapevtsko, psihiatrično-psihološkem definiranem ustvarjanju je pa svet predvsem, ali celo zgolj, on sam. Spremeniti sebe, ker ne morem spremeniti sveta.

Terapevtsko usmeritev je na srečo težko izpeljati. Kot Goffman pravi, je glavna motivacija za obiskovanje umetnostne terapije, izogniti se dolgčasu ali celo šikaniranju na oddelku ali pa pridobiti neke druge ugodnosti, ki izhajajo iz obiskovanja terapije. A na drugi strani vseeno terapevtsko pojmovanje ustvarjanja radikalno zoži prostor dialoga, ki lahko nastane le ob predpostavki, da gre za spreminjanje sveta (Freire).

To pomeni, da v najboljšem primeru človek ostane sam, se solipsistično pogreza vase. Če pa prevzamemo Freirovo perspektivo dialoga, pa to pomeni odpiranje prostora za vsiljevanje idej o sebi in svetu (bančniško depozicijo idej) – kar je povsem nasprotno temu, kar ugotavljamo zgoraj, in sicer, da človek z ustvarjanjem ustvarja tudi samega sebe. A je to zares možno le, če je zares ustvarjalec, subjekt, ne pa objekt, pa čeprav na prvi pogled lastnega ustvarjanja.

Kaj takega bi lahko, s podobnimi besedami, zapisali za performanse, ki uporabijo umetnika samega kot medij umetnosti. Seveda pa je zadeva seveda v tem primeru povsem obrnjena.

Terapevtski učinki – ne terapija

Bohm opisuje »mehansko zaznavanje« kot način odzivanja izhajajoč na preteklih izkušnjah in iz izhajajoče vednosti. »Ustvarjalno zaznavanje« pa Bohm opisuje kot zaznavanje, ko je človek prisoten v sedanjosti in se zmore odzivati spontano brez strahu pred neznanim, ter prerazporeja obstoječa spoznanja v nov red, ki je kompatibilen z danim trenutkom, posameznika odpira k novemu ter istočasno reorganizira njegove dosedanje izkušnje in tudi delovanje. Bohm in Csikszentmihalyi[3] ugotavljata, da so v vsakem ustvarjalnem procesu prisotna specifična občutja, ki jih Csikszentmihalyi poimenuje »tok ustvarjalnosti«, v katerem se pojavljajo občutki sreče, užitki v dejavnosti, ko ustvarjalec intuitivno nadaljuje v procesu ustvarjalnosti; delovanje in zavest sta spojena, kjer občutek za čas izgine, pojavi se popolna osredotočenost na delo, samokritika in cenzura se  v tem toku razblini; dejavnost postane avtotelična kjer postane sama sebi namen, ko nekaj ustvarjaš in raziskuješ in v tem uživaš.

Zelo dober opis ustvarjalnosti, povsem nasproten terapevtizaciji umetnosti.

Kritika »umetnostne terapije« (zgoraj) pa seveda ne pomeni, da umetnost ni terapevtska. Poslušanje Mozarta na nas lahko vpliva blagodejno (krave dajo več mleka – pri Beethovnu manj), pri Shakespearjevi drami lahko doživimo osebno katarzo, Magrittova slika nas popelje v višave, v kinu nismo nikoli sami itn.

Torej bolje terapevtska umetnost kot umetnostna terapija. Bolje, da terapija ostane pridevnik, umetnost pa samostalnik 😊 V umetnosti je sicer pridevnik občinstvo. Ko gre za »terapevtsko umetnost« je občinstvo predvsem terapevt:

V fazi interakcije se vzpostavlja odnos med terapevtom v primeru umetnostne terapije, ter med umetnostnim medijem.

Pooblaščeno občinstvo ali surogat občinstva. 😊

Socialno delo – birokratsko

Ko se ukvarjamo z ustvarjalnostjo in socialnim delom, se mimogrede vsili naraščajoča birokratizacija socialnega dela. Kolegica pravi:

Na področju socialnega dela pa smo zavezani določenim pravilom in zakonskim omejitvam …

Nič bolj kot kdorkoli drug. Razen če zvedemo socialno delo le na izvajanje zakonskih nalog, »javnih pooblastil« - to pa je le en del socialnega dela. Še več, socialno delo ima mesto v birokraciji prav zaradi svoje ustvarjalnosti, saj ga lahko definiramo kot »umetnost ravnanja v nepredvidljivih situacijah«. Z drugimi besedami socialno delo umestimo v birokratski aparat prav tam, kjer upravno delo ni možno (podobno velja denimo za šole – v njih so socialni delavci umeščeni za tiste situacije, ki ne potekajo po »učnem načrtu«).

Čeprav birokratizem veže socialno delo, je slednje še vedno njegova antiteza. In zato nujno – prav v tem istem okviru.

Nerazumevanje socialnega modela

Pogosto imamo polna usta socialnega modela, ki ga potem, še v ustih, oblikujemo po medicinsko.

Posameznik je stroj za predelavo situacij – zato, da jih sprejme. Je to moč, ki nam preostane?

Socialni model posamezniku skuša pomagati predelati in sprejeti situacije, se okrepiti.[4]

Tu avtorica spusti, da je pravzaprav glavni smoter socialnega modela situacije spremeniti (s tem spregledom socialno delo, ki je usmerjeno predvsem v svetovanje, po tihem priznava nadvlado medicinskega modela).

… izrazno-ustvarjalni mediji lahko veliko pripomorejo k zagotavljanju varnega delovnega konteksta in omogočajo iskanje odgovorov na sledeča vprašanja: »kako naj znova pridobim moč in nadzor nad svojim življenjem, kako naj vnesem želene spremembe v svoje življenje, kako naj poskrbim za stabilnost v svojem življenju, kako naj se naučim govoriti v svojem imenu in ne v imenu družbenih pričakovanj in kako se lahko odločam za svoje življenje, ne samo o svojem življenju«.[5]

Zaradi obljube svobode, se tole sliši kar u redu. V resnici pa je to precej psihopedagoška usmeritev. Umetnost je več kot to. Vzemimo, na primer, neko gledališko uporabniško skupino, ki ustvari odmevno predstavo (torej zadeva ni terapija, ampak gre zares). To je glavno. Spremljajo pa jo še drugi socialni vidiki: da akterje vidijo v drugačni vlogi kot sicer, da dobijo družbeno priznanje, da so problematizirali svoj družbeni položaj, ozaveščali, da so se naučili veliko praktičnih spretnosti, ki so uporabne tudi sicer (od postavljanja praktikablov, električne napeljave, naprej).

Če ustvarjalnost v socialnem delu ne zamislimo tako, da je to polnovredna dejavnost, potem človeku vzamemo moč, da bi se zares kaj odločal – pridobi le navidezno moč, njen psihološki simulaker.

---

[1] Kolegica citira Aleksandro Schuller po Caf, B. In Cajnko, B. (2008): Oblike in metode dela  v umetnostni terapiji. Zbornik prispevkov. Ljubljana. (str. 11-20). Ta blog je tretje nadaljevanje blogov odzivov na osnutek magistrske naloge na toisto temo.

[2] Ta vrednost je zelo vprašljive sorte. Še zlasti, ko človeka spreminja nekdo drug in po svojih merilih. Zares je to fašizem. Kaj pa »spreminjanje« samega sebe? To se sliši malo boljše. Še vedno pa problematično. Seveda se vsi ves čas spreminjamo, nikoli nismo isti. A se to ne dogaja po nekem »centralnem planu«. Pogosto se spreminjamo, da bi bili všeč drugim.

[3] Kolegica povzema po Caf, B. In Cajnko, B. (2008): Oblike in metode dela  v umetnostni terapiji. Zbornik prispevkov. Ljubljana, str. 13–14).

[4] Kolegica citira Kustec, K. (2011): Umetnostna izrazna sredstva v socialnem delu. Socialno delo, 50.

[5] Kustec, K. (2017): Uporaba izrazno ustvarjalnih medijev  v socialnem delu in sorodnih poklicih pomoči. Socialno delo, 56, 2: 95.

Popravljanje posameznika ali ustvarjanje sveta (ustvarjalnost in socialno delo 1)

 

Ta blog je nastal na podlagi pripomb, ki sem jih zapisal ob rob magistrskega dela na temo ustvarjalnosti na področju duševnega zdravja, pravzaprav ustvarjalnih delavnic. Širše torej o norosti, umetnosti in socialnem delu.

Pomen ustvarjalnosti in umetnosti sicer ni glavna tema v socialnem delu, ni pa tudi neobdelana. V praksi socialnega dela sta navzoči dve tendenci. Prva je precej nekritični prenos praks iz psihiatrije, psihoterapije ali delovne terapije, druga pa vidi umetnost kot priložnost za socialno delo in je usmerjena v ustvarjanje (nove) sinteze med umetnostjo in socialnim delom (npr. socialno kulturno delo).

Za prvo usmeritev je značilno, da umetnost podredi »terapevtskim« ciljem[1] – jo razume ali kot simptom ali kot sredstvo popravljanja človeka (in ne kot človekov izraz oz. kot nekaj, kar ima svojo lastno vrednost). Hkrati umetnost umesti v institucionalni okvir, ki je povsem drugačen od siceršnjih okvirov, v katerih se umetnost pojavlja, včasih celo nasproten. Umetnost oblikuje po »medicinskem modelu«.

Druga tako naravnanost zanika in se vrača k izvornemu družbenemu pomenu in vlogi umetnosti. Socialno delo naj bi videlo umetnost tako, kot je, ji ne odreka njenega siceršnjega poslanstva in namena. Vidi jo kot priložnost, da si človek (oz. ljudje) z umetnostjo bistveno izboljšajo življenje, njegovo kakovost, da se prav z umetniško dejavnostjo krepijo (ne le psihološko, temveč tudi družbeno – s prevzemanjem cenjenih vlog, družbeno relevantno prezentacijo svoje stiske oz. posebnega pogleda na svet itn.). Pogosto jo organizira kot kolektivni proces in je ne vidi kot zgolj individualno storitev. Če naj uporabimo »socialni model« umetnosti, bi naj ta pomenil odpravo ovir za ustvarjanje, za umetniško udejstvovanje – za omogočanje ustvarjalnosti – predvsem v življenju samem – ne le v terapevtski delavnici.

Imamo pa še eno težavo. Težavo teorije, ki je povsem praktične narave. Ko se lotevamo umetnosti in ustvarjalnosti v socialnem delu, se moramo (ko gre za magistrsko nalogo še sploh) ukvarjati s tem, kaj sta umetnost in ustvarjalnost. Največ odgovorov na to, pa tudi najbolj relevantnih, bomo našli v estetiki (kot veji filozofije) oz. v teoriji umetnosti (zgodovini, primerjalnih študijah ipd.). A jih navadno tam ne iščemo. Morda zaradi tega, ker je filozofska oz. teoretska obravnava umetnosti preveč zapletena in težko razumljiva, morda ker se nam zdi preveč oddaljena.[2] Odgovore iščemo v psiholoških, psihiatričnih besedilih, ki so na videz sorodna, saj gre za delo z ljudmi (a morda paradigmatsko bolj oddaljena od socialnega dela, kot so etika in estetika, zgodovina umetnosti ipd.) in verjetno tudi, ker so bolj enostavna in razumljiva.[3]

Individualizacija ali kolektivnost ustvarjalnosti

Eden izmed problemov oz. zank, v katere se lahko ujamemo, je ta, da na splošno ustvarjalnost pojmujemo kot individualen proces, pa čeprav temu ni tako. Individualen je institut avtorstva, ki se je ustalil po renesansi in prevladal v času romantike (ki je sploh posameznika (strastnega ustvarjalca) postavila na piedestal). 

Ko gre za umetniško ustvarjanje (ki je paradigma ustvarjanja), si ustvarjalca navadno predstavljamo samega – kako v ateljeju ustvarja svoje delo, v sobici piše knjigo, ob klavirju sklada skladbo. Pozabimo na to, da so pa med seboj povezani v mreže, krožke, se združujejo ob revijah, skupinskih razstavah, da so vpeti v kompleksno mašino založnikov, galeristov, impresarijev; da si med seboj dopisujejo, obiskujejo, ljubijo in sovražijo. 

Umetniška avantgarda s preloma 19. in 20. stoletja je, med drugim, šla tudi onkraj individualistično zasnovane ustvarjalnosti, se postavila kot niz ustvarjalnih kolektivov (od impresionistov, do futuristov, nadrealistov, dadaistov itn., ki so s skupnimi manifesti, akcijami, ki so povezovale posamična dela in tudi ustvarjala skupna, presegala individualistično pojmovanje umetniškega dela, ustvarjanja, pa tudi avtorstva.[4]

Udarna umetnost – ustvarjalnost – preseganje obstoječega

Kolektivnost uvaja socialni pogled

Socialni realizem v nasprotju s psihološkim realizmom (Dostojevski) – kljub realistični pripovedi postavi na mesto junaka zgodbe kolektiv – ne posameznika.[5] Še več, ljudstvo je ustvarjalec. Kolegica citira Maksima Gorkega:

»Ljudstvo ni samo sila, ki ustvarja vse materialne vrednote; je tudi edini neusahljiv vrelec duhovnih vrednot; je prvi filozof in pesnik, kar zadeva čas, lepoto in genialnost njegovega ustvarjanja; je ustvarilo vse velike poeme, vse tragedije zemlje, med njimi največjo – zgodovino svetovne kulture... V otroških letih... ko se je bojevalo z golimi rokami zoper naravo, ki jim je vlivala  strah, občudovanje in navdušenje, je ustvarilo religijo; bila je njegova poezija in je vsebovala celo vrsto njegovih spoznanja naravnih sil, vso izkušnjo, ki si jo je v srečanju s sovražnimi silami nabralo.... želja po novih zmagah ga je prebijala in spodbujala, da je ustvarilo heroični epos, ki je postal zbiralnik ljudskega znanja in zahtev do samega sebe.«[6]

Materialistični obrat mitologije stvarjenja in ustvarjanja.

Prav to bi moralo biti izhodišče za razmišljanje o umetnosti in ustvarjanju v socialnem delu.

A ni. Ustvarjanje smo abstrahirali v ustvarjalca. Govorimo pretežno o družbenih okoliščinah ustvarjanja, ustvarjalec pa je posameznik. Torej še vedno psihologija, a zdaj socialna. 😊

Past oz. začaran krog, v katerem dejavnost nadomesti akter, je pri ustvarjalnosti še večja, saj je iz interakcionističnega vidika prav ustvarjalnost magistralna priložnost za izkušnjo sebe (ki je v meščanski, individualistični družbi imperativ – pogosto preoblečen v aksiom). Začarani krog je tavtologija.

Ker ustvarjalnost definira mene kot posameznika, potem je posameznik nosilec ustvarjalnosti.

Produktivnost ustvarjalnosti ni samo v tem, da ustvarja bogastvo (ali večji dobiček ali boljše življenje), ampak tudi, da ustvarja posameznika.

V tem oblast omreži človeka podobno kot bio-oblast (Foucault) to stori s spolnostjo (tudi ustvarjanje 😊) – ali pa ustvarja družbeno hegemonijo idej (Gramsci).

Post-modernizem je torej precejšen korak nazaj. Nekakšen bidermajer 20. stoletja.

Hkrati pa je individuacija – kot odstranitev – skorajda nujen pogoj ustvarjalnosti. Če hočemo ustvariti nekaj novega, moramo iti stran od starega, ustaljenega.

Pogosto se mi zgodi, da moram na sestanku iti na stranišče. Pogosto se to zgodi, ko se vrtimo v krogu in ne najdemo prave rešitve za večji ali manjši problem. Praviloma se s stranišča vrnem s kakšno dobro idejo. Oddaljitev od prizorišča omogoči ustvarjalnost.[7]  

Seveda pa pojav »straniščnega satorija« ne potrjuje Maslowljeve »hierarhije potreb«, pa čeprav bi se lahko tako tudi zdelo – »najprej odtočiti – potem odločiti«.[8]

Nekaterim so igre bolj pomembne kot kruh 😊

 

---

[1] Ne bi bilo nič narobe, če bi zdravnik, denimo, »predpisal« obisk koncerta, galerije, gledališke ali kino predstave, morda celo uro petja ali slikanja na dan. Umetnost bi v tem primeru bila sicer »zdravilo«, a bi ostala umetnost. Terapije z umetnosti pa posežejo v samo dejavnost in jo podredijo, ne le »terapevtskim« ciljem, temveč jo spremenijo v srži.

[2] Filozofije, ki je nekoč bila del učnega programa socialnega dela, tam več ni. Na žalost.

[3] Da socialno delo nima teorije umetnosti sui generis, lahko razumemo na več načinov. Eden je, da socialno delo nima interesa za kaj takega, saj ga zanima predvsem uporaba umetnosti in same umetnosti ne presprašuje. Kar je gotovo bolj plemenito, kakor poseganje v materijo s tujerodnimi miselnimi orodji. To kaže na upravičeno in prislovično skromnost in spoštljivost socialnega dela do drugih strok, kaže pa tudi na pomanjkanje interdisciplinarnosti v nekem kulturnem polju, ki je sicer disciplinam skupno.

[4] Leta 2014 je Muzej sodobne umetnosti (Bojana Piškur) pripravil razstavo o skupinskih in družbeno angažiranih umetniških praksah. Med njimi je bila tudi predstavitev produkcije Odbora za družbeno zaščito norosti iz osemdesetih let prejšnjega stoletja; cf. Ficko, Katarina in Vito Flaker, »Norost v osemdesetih: antipsihiatrično gibanje v Sloveniji«, v: Tamara Soban (ur.), Roberto Barandalla in Dario Schwarzstein, Politizacija prijateljstva [1. julij–28. september 2014], Moderna galerija, Ljubljana, 2014, str. 48–49.

[5] Ne gre za »soc-realizem«, režimsko umetnost sovjetskega bloka, socialistični realizem temveč za socialno, družbeno kritično literaturo – v Ameriki, denimo Steinbeck in Dos Passos, pri nas npr. Miško Kranjec. Trainspotting je tudi dober primer literature, v kateri je protagonist kolektiv.  

[6]Kolegica citira Trstenjak, A. (1981): Psihologija ustvarjalnosti. Slovenska matica, Ljubljana, str. 162.

[7] Razen v primeru, če kdo trpi za obstipacijo. 😊

[8] Maslowljev model potreb je v svoji preproščini nujen pojav, ko govorimo o »potrebah«. Če bi govorili o »potrebi po ustvarjanju« bi bil to paradoks, morda celo neumnost. Tako pojmovanje bi kazalo na pojmovno raztegljivost (amebnost) tudi sicer precej večznačnega in problematičnega pojma potreb. Ustvarjalnost sicer lahko začutimo kot željo, željo po ustvarjanju, morda bi pogovorno lahko rekli tudi potrebo (ki je lahko velika ali mala). A bržkone je ustvarjalnost predvsem človeška lastnost, zmožnost – kakor so človeške lastnosti mišljenje, delo, sočutje ipd. Več o kritiki »hierarhije potreb« v: Flaker, V. (2019). Breathing the Hierarchy of Needs Away. The Journal Czech and Slovak Social Work, Vol. 19, no. 1, pp 110–139. Dostopno na: https://socialniprace.cz/article/breathing-the-hierarchy-of-needs-away/

 

Autonomno, zajedno, sa željom, demokratski, prema van (23. dio, sažetak)

Ono što sam mislio da će biti kraća serija blogova rasteglo se (predvidljivo, ali ne predviđeno), pa skoro, do epskih razmjera. Najvjerojatnije nisam napisao sve o čemu smo pričali, ali jesam napisao neke stvari o kojima nismo, koje su mi pale na pamet pri pisanju blogova. Ovo je sad završni, pretposljednji blog. U njemu sažimam ono što mi se učinilo bitno u prethodna dvadeset i tri bloga. Sažetak je opet dulji (najduži blog) nego što bi trebalo. Molim za strpljenje, možda se isplati.

Definirati autonomnu stvarnost grupe

Na početku smo grupu definirali kao društveni entitet koji je više od zbira pojedinaca; njih u grupi druže zajednički ciljevi, ponekad opasnost odnosno volja za preživljavanjem, te skupna pravila ali i veze među ljudima koji spadaju u grupu – njezinim članovima. Baš je članstvo integral ta četiri temelja odnosno osovine ili dimenzije postojanja grupe i daje grupi temelj, kao što tijelo daje pojedinom čovjeku, područje (geografsko ili interesno) zajednici, nacija državi i svijet globalnom društvu.[1]

Ono daje grupi autonomnost postojanja i djelovanja, jer članstvo grupe biva bez obzira na prostor ili vrijeme isto – ista grupa postoji na različitim mjestima i u različita vremena. No, kako smo u nastavku vidjeli vrijeme trajanja grupe ograničeno je, obično čak i više od života pojedinca, i bitno je kraće, po definiciji, od trajanja institucija ili zajednice. To je i prednost grupe koja kao društveni entitet postoji između pojedinca i zajednice, zbog svoje konačnosti, premda i grupe teže ka nesmrtnosti, imperativ da nešto značajno naprave u grupi je jači. Zbog toga možemo grupu smatrati, usprkos njezinom kratkom vijeku, stvarnijom od osobnosti i zajednice, ali i utvrditi da se ona ostvaruje baš na sučelju baš ovih aveta, virtualnih bića – bez obzira koliko oni bili stvarni ili ne.[2]

Raditi zajedno, u grupi

Dok smo grupu uspjeli, premda kompleksno, definirati, više imamo poteškoća s definicijom grupnog rada. Već na jezičnoj razini sintakse ablativ odnosno prislovna odrednica „u grupi“ može se tumačiti na više načina (iako smo naglasili da ga je treba razumjeti kao „akompanjativ“, kao rad zajedno s drugima, što stvara pleonazam jer na taj način „grupni“ i „socijalni“ rad znače isto).

Teško je dakle zamisliti socijalni rad ne da bi se radilo o grupi. No grupni rad kao metodički entitet, kao što je nekad, za vrijeme dominacije terapeutskog modela socijalnog rada, bio, skoro pa ne postoji više.[3] Naravno da grupe u socijalnom radu postoje i teško je zamisliti socijalni rad bez grupne dimenzije, no one postoje kao „prirodno“ okruženje socijalnog rada ili njegovo polazište, a u svakom slučaju kao jedan od registara[4] socijalnog rada, kao dimenzija koja ima svoju konzistentnost i svoje posebne značajke, koju treba pratiti, imati na umu i dakako koristiti je.

Stoga je znanje o grupi i kako raditi u grupi, a pogotovo s grupom u socijalnom radu, potrebno. Teorijsko znanje može se pribaviti iz knjiga, iskustveno iz šegrtovanja. Je li to dovoljno? Možda i je, ali minimalno. Takvo učenje garantira samo nastavak istog, za nešto novo, za promjene potrebno je više. Ono što grupni treninzi nose sa sobom je, ne samo metoda eksperimentiranja, nego i eksperimentalni etos – treba pokušati, treba stvarati nova iskustva, oblike i činove. Uz to takva grupna zbivanja imaju potencijal povišenja energije u grupi, što nije od velikog značenja ako se grupa raziđe, no može biti značajno kad se radi o grupama kojima je to početak neke duže aktivnosti.

Razvoj grupne želje

Sljedeća stvar koju treba naglasiti je da grupa nije samo struktura nego je u prvom redu proces. Da grupa nastane, postane, treba vrijeme i činovi koji je osnivaju. Poželjno je da taj proces bude stvaralački, čak orgazmični ciklus (Southgate), posljednje znači da ima eros, naboj, da znači napon i pražnjenje tog napona. Baš taj napon ostvaruje grupu, daje joj moć da bude realna, da postoji. Pojedine faze tako zacrtanog grupnog procesa potkladaju osnovne pretpostavke o tome zašto se grupa sastala – njegovanje da je neko zaštiti; energiziranje da se bori ili bježi od neprijatelja; opuštanje da parenjem stvara svoju budućnost. Na realnoj bazi, iz pogleda bilo pojedinca bilo institucije te su pretpostavke sulude, u najmanju ruku imaginarne. No iz perspektive grupe – i njenog iminentnog kraja one su itekako realne. Zato je bitan spoj tog osjećajnog ljepila grupa sa racionalnim raspoređivanjem snaga (za dostizanje svjesnog grupnog cilja).[5] Kako će grupa sadržati svoje emocije između ostalog je i stvar scenarija ili dizajna koji grupa primjeni za svoj razvoj. Osjetljivošću za proces, za druge, prihvaćanjem, poticanjem i opuštanjem možemo voditi grupu (ili još bolje grupa voditi sebe) prema stvaralačkom procesu.

Tome doprinosi i stvarna grupna želja odnosno otvaranje mogućnosti da se ona izrazi. Bilo kakva bila apriorna, institucionalna želja odnos tako definirani cilj grupe, grupa ju mora pronaći, izumiti i u stvarnosti svog postojanja. Uz to osobne želje članova grupa moraju biti ili skladne ili barem ne ići na štetu onoga što grupa želi, na što cilja. Umjetnost života grupe je i kako osedlati nesvjesne sile koje je nose – da je ne pojedu već da stvaraju ono što grupa želi.

Etički imperativ demokratskog, višeglasno vođenja grupe

Jedno od najbitnijih pitanja u bilo kojoj grupi je pitanje vođe. U lik vođe projiciraju se želje članova grupe i grupe same, u njegovoj funkciji sjedinjuju se svi najbitniji grupni procesi i djelovanje grupe. Učenje grupne dinamike bio je baš projekt demokratizacije vođenja grupa. Ono pokazuje da vođenje grupe i njeno funkcioniranje može biti i demokratsko i socijalno – odnosno ne treba biti autokratsko ili nikakvo. Pokazuje također da su obični članovi grupe najbolji vođe jer baš oni imaju potrebu, čak nuždu, da mobiliziraju iznutra grupe ono što grupa ima (ili da zajedno traži ono što nema). Pokazuje također da designirani vođa može slušanjem grupe i odstupanjem od svoje uloge otvarati prostor koji za takav proces treba i da time omogućuje spontano izmjenjivanje članova na vodećim pozicijama – a s time ne samo širu mobilizaciju potencijala i resursa koja grupa posjeduje nego i istodobno pokrivanje produkcijskih, organizacijskih i emocionalnih procesa.

Pitanje vođe postavlja se najradikalnije na sučelju grupe virtualnih zahtjeva okoline. Okruženje grupe naime investira najviše baš u vođu (ako ga već ne postavlja). Ako su zahtjevi okruženja autoritarni (što obično jesu – ako ništa drugo onda oko „proizvoda“ koji grupa treba isporučiti) designirani vođa grupe trebati će veliku podršku ostalih člana grupa da očuva tek stvorenu demokratsku atmosferu grupe.[6]

Bit grupe izražava se prema van

Sučeljavanje s okolinom jedna je od čestih slijepih pjega grupa koje se pretežno bave sobom. No na neki način takvo sučeljavanje je i egzistencijalna nužda ako grupa hoće zbilja postojati. Ako hoće grupa zbilja uzeti svoju sudbinu u svoje ruke treba joj dijalog (Freire) i prelazak preko svojih granica – u zajednicu, možda čak u društvo. Društveni odnosi moraju postati materija na kojoj grupa radi – kritički, sa srcem, drugarsko i s nadom. U suprotnom grupa ostaje tek mehanizam prenošenja dominantnih, hegemonih ideja i načina djelovanja. Zaplitat će se u proigravanje bezbroj varijanti odnosa gospodara i roba, biti ulovljena u aksiomatici nužne nadmoći. Te uloge, da bi mogla nešto učiniti, grupa mora prevrnuti, subvertirati i iz te aksiomatike izaći van (Iz-hod). Pravila koja smo na seminaru predstavili i djelomice isprobali pri tome pomažu, omogućuju preuzimanje odgovornosti i odvažnosti. Međutim ona su previše općenita, premalo zahvaćaju konkretnu zbilju iz koje neka konkretna grupa proizlazi. Za više moći trebali bi kodovi koji bi konkretnije obuhvaćali lokalnu kulturu općenja ili, u našem slučaju, kulturu koja se stvara u diobi moći u socijalnom radu.

No i uz te rezervacije, seminari grupne dinamike doprinose spoznaji i iskustvu da se u grupi može i drukčije razgovarati. Da razgovor može biti iskreniji, dinamičniji i učinkovitiji. Upotreba znakova ukazuje i na to da su riječi, pogotovo ako s njima ne razgolićujemo bitne probleme, suvišne i mogu uzrokovati zastajkivanju grupnog procesa. Treba upotrijebiti i znakove – i tijela i dijela.[7]

Iskustvo grupe u Osijeku definitivno je pokazalo na neke prednosti takvog grupnog rada, konkretno pri učenju socijalnog rada. Demonstriralo je drugi način, idejno primjereniji duhu socijalnog rada, na više načina – brisanjem šturih granica među ljudima, upoznavanjem, interakcijom i aktivnim i eksperimentalnim pristupom, oduševljenjem[8] su-članovima grupe i grupnim događanjem. To je dovelo između ostalog i do toga da tužaljke o svojoj zloj sreći jer nema nastavka studija pretvore u grupnu akciju. Bez obzira kako će ta priča završiti postali su subjektom svoje sudbine. I to je nešto. Pokazalo se i to da je dobrovoljnost sudjelovanja uvjet slobodne volje. I to da su humor i zabava, premda u opreci s klasičnim pogledom na sveučilišnu nastavu, ako ne nužni onda pak prigodni enzimi vrenja grupnog nesvjesnog i njegovog osedlavanja za zajedničko dobro.

---

[1] A svemir – „ki će ga znat'“ …?

[2] U uvodnom razmišljanju dojmila me duplost formalnih i neformalnih imenovanja koju smo mogli promatrati na različitim razinama ljudski odnosno društvenih entiteta: čovjek – osoba, grupa – jedinica, zajednica – organizacija, društvo – država, korporacija. No suvišno je stavljati u početnu definiciju razlikovanje među formalnim i neformalnim grupama.

[3] Postoje dakako još uvijek terapeutske grupe – bilo u institucijama bilo organizirane u „slobodnoj potražnji“, postoje grupni treninzi u menadžmentu, i postoje grupe za samopomoć i za podršku. Sve one su nalik na to što se u socijalnom radu smatralo „radu s grupom“. Za prve, one terapeutske i trening grupe, se možemo s pravom zapitati jeli se radi o socijalnom radu, za druge je jasno da da. Us to prve imaju svojstvo lakšeg i mekšeg upravljanja ljudi, postizanja bilo povoljnijih rezultata kompanija bilo prihvatljivijeg ponašanja ljudi. Za druge možda čak valja suprotno one vrednuju svoje članove kakvi jesu, čak u nekim slučajevima u sukobu sa dominantnim ideologijama (npr. grupe podrške istospolno usmjerenih, grupe ljudi koji čuju glasove i sl.).

[4] Slično važi i za rad s pojedincem i rad u zajednici. To su postali registri koje treba koristiti uvijek i skupa. No ti registri nisu jedini registri socijalnog rada. Vrlo potentna je dioba na razgovorni odnosno komunikacijski registar, dokumentarni registar zapisivanja, organizacijski registar i terenski registar upoznavanja životnog svijeta korisnika. Oni na jednoj drugoj osovini daju pregled nad potencijalima socijalnog rada.

[5] Grupa je uvijek barem malo psihotična. Ne samo da misaoni procesi teku na različitim mjestima u grupi i da je opsjednuta bilo svojim krajem bilo vječnošću postojanja (i to odjednom), već i u tome da može mobilizirati nenadane i neočekivane aktivnosti same grupe i njenih članova.

[6] Jedna od prvih, ako ne prva, masovna demonstracija u Ljubljani bila je u povodu nesreće u Černobilu. Uskoro nakon početka demonstracije milicija je odvela glavnog protagonista na „saslušanje“. Da su se demonstracije nastavile odnosno da se nisu raspale bila je zaslužna skupina učesnika koji su imali iskustva baš u demokratskom vođenju grupa djece, logorovanja i drugih grupa u zajednici. Oni su imali „Know-How“ kako se kapilarno, bez osobitog vođe organizirati, kako napuniti prazninu koja je nastala.  

[7] Ova konstatacija može izgleda proturječna Freirovom insistiranju na moći riječi. No ako je traženje kritičnog vokabulara, riječi koji zbilju razgolićuju način kako se suprotstaviti hegemonizaciji, onda su znaci način kako toj hegemonizaciji pobjeći.

[8] I to je freirovski izraz. On kvazi-etimološki raščlanjuje riječ „admiration“ u „ad“ – „k“ i „miro“ – gledam.