Kaj je vzorec v akcijskem raziskovanju?

Ko je treba po standardni strukturi raziskovalnega načrt opredeliti »populacijo in vzorec«, naletimo na neustreznost te rubrike za akcijsko raziskovanje (včasih tudi za kvalitativno).[1]

Vprašanje populacije in vzorca je smiselno pri kvantitativnih raziskavah, saj uporabimo identično orodje na vseh osebkih vzorca. Moramo torej vedeti, kakšno je razmerje med vzorcem in populacijo (teh osebkov, pojavov) – torej definirati populacijo, izbrati vzorec in statistično preskusiti ali je vzorec reprezentativen.

Ko imamo heterogene oz. raznovrstne podatke, takšna ocena oz. izračun reprezentativnosti ni mogoč in pogosto tudi ni potreben. Kljub temu pa moramo vedeti, od kod smo črpali gradivo, poznati kontekst izjav, v akcijskem raziskovanju tudi dejanj.

Zato moramo tudi pri akcijskem raziskovanju zamejiti področje, oz. predvideti polje akcije. Značilnosti polja lahko zgostimo s tem, da definiramo temo, teren (situacijo, setting), sogovornike in akterje. Čeprav na drugačen način, nas pri tem zanima reprezentativnost in veljavnost izjav in opažanj dogodkov in stanj (ki smo jih zapisali oz. opisali).

Ko se akcijskoraziskovalno lotevamo preobrazbe varovanega oddelka v socialnovarstvenem zavodu, bi nas zamikalo, da bi zavod (da bi zadostili formi), v katerem akcija potekala imeli za »vzorec«, za populacijo pa vse socialnovarstvene zavode, morda bolj natančno samo tiste, ki imajo varovane oddelke. Pa vendarje to, kar smo definirali kot vzorec, tudi populacija. V populaciji socialnovarstvenih zavodov, nas namreč zanimajo taki, ki imajo VO, a tudi taki, ki so v procesu preobrazbe. Tak pa je v Sloveniji en sam. V drugih zavodih je zadeva pretežno statična, ohranja se obstoječe stanje (morda z zanemarljivimi premiki). V zavodu, ki je v preobrazbi, so stvari bolj dinamične, to ga loči od »populacije« socialnovarstvenih zavodov. To, kar se nam je zdelo, da je vzorec, je povsem svoja populacija.

[Da neko ustanovo, teren raziskovanja, proglasimo za populacijo, se pogosto zgodi tudi v povsem klasičnih kvantitativnih pa tudi kvalitativnih raziskavah. V takem primeru to storimo zato, da ohranimo veljavnost sklepanja. Izognemo se vprašanju reprezentativnosti podatkov za širšo populacijo. Naše raziskovalne ugotovitve v tem primeru veljajo le za ta zavod, to okolje. Šele v razpravi lahko potem primerjamo naše rezultate s podobnimi oz. naredimo hipotetične (spekulativne) posplošitve za širšo populacijo. Hkrati pa tvorimo vzorec za to populacijo oz. zavod. Izberemo reprezentativno skupino, denimo, učencev, da lahko sklepamo npr. o stališčih vseh učencev te šole (ne pa učencev nasploh).]

Če smo zavod, teren definirali kot populacijo (zato, ker je edini tak v Sloveniji, pa tudi zato, ker je edini relevanten za našo akcijo in za razumevanje dogodkov povezanih s to akcijo), pa imamo v njem vzorec sogovornikov, s tem pa tudi vprašanje njihove reprezentativnosti. Populacijo, ki jo tak vzorec predstavlja, bi lahko, denimo, omejili na tiste, ki živijo ali delajo na varovanem oddelku. A bi tak vzorec bil preveč omejen. Seveda sodijo v vzorec tudi tisti, ki lahko o varovanemu oddelku povejo, kaj pomembnega (kar bi lahko definirali kot priročni in tematsko selektiven vzorec). Ti so vzorec precej široke in nedefinirane populacije vseh tistih, ki imajo karkoli opraviti z varovanim oddelkom.

Kar nas posebej zanima pri kvalitativnih metodah (in tudi v akcijskem raziskovanju), pa je reprezentativnost oz. veljavnost izjav in opažanj. Enote raziskovanja niso več le ljudje (ali drugi predmeti, telesa, ki jih raziskujemo), temveč njihove izjave, dejanja ali dogodki, ki so v njih udeleženi. Ne primerjamo (zgolj) odzivov (izjav) ene ali več oseb, temveč izjave med seboj oz. same po sebi. Takšni podatki niso več vnaprej vezani na osebo (ali kakšno drugo mesto izjavljanja oz. dogajanja), ne determinira jih več vzorec ljudi temveč njihova medsebojna razmerja (vzorec ljudi je samo eno od pojasnil).

Kronologija poteka akcije je pravzaprav časovni vzorec opaženih dogodkov in dejavnosti. Razvrstimo jih lahko dogodke, ki izvirajo neposredno iz akcije, ki se nanjo nanašajo, ali pa na tiste, ki tvorijo pomembo okolje akcije, ki na dogajanja v polju akcije vplivajo, a le posredno. Tak posredni vzorec bi lahko poimenovali "vzorec relevantnost " (za temo oz. ožje za akcijo).

Populacijo izjav ali opisov bi torej lahko definirali kot vse možne izjave, ki zadevajo varovani oddelek neposredno ali posredno, ki jih je kdorkoli izrekel ali bi jih lahko izrekel. Glede na temo varovanih oddelkov bi lahko podobno ugotavljali, da je populacija (tematsko polje) raziskave ne le opis relevantnih dogodkov in stanj, ampak ker govorimo o tveganju, torej tudi o možnih dogodkih in o naravnanosti akterjev.

Vzorčenje teh in takih podatkov je lahko različno. Pri akcijskem raziskovanju je zbiranje podatkov (izjav in opisov) lahko a) naturalistično, torej sprotno, kot se primeri (a ni slučajnostno, naključno v probabilističnem, verjetnostnem smislu, je pa slučajno in naključno v smislu »naključja dogodkov«)[2]; b) ciljano npr. ciljane poizvedbe ali c) sistematično. V prvem primeru (a), vzorčenje poteka torej glede na dejavnost zapisovalca, tok dogodkov, v katere je vključen – torej ga ustvarja proces in konstelacija sil (vlog, akterjev ipd.). V drugem je vzorčenje teoretično, vendar podrejeno sekvenčni analizi (»Nekaj smo izvedeli, a moramo to preveriti s podatki z vira, ki ga teoretično predpostavimo, da bo dal relevantne podatke.«). V tretjem primeru pa bomo ustvarili vzorec glede na dvoje – na to, kako bomo oblikovali sklepe, način sklepanja in glede na praktični okvir takšne poizvedbe, pragmatično glede na ekonomičnost zbiranja podatkov.

V akcijskem raziskovanju, ki je vedno mešanica več tehnik in metod, je o vzorčenju v ožjem pomenu besede treba torej razmišljati predvsem pri omejenih, določenih raziskovalnih akcijah oz. ciljanih poizvedbah (npr. analiza osebnih načrtov, primerjava analiz tveganja). Takšne poizvedbe strukturiramo na način, kot to zahteva metoda, ki jo parcialno uporabimo. V tem primeru je pomembno, kakšen je vzorec, stopnja in kvaliteta njegove reprezentativnosti. Glede na to, kaj in kako hočemo nekaj poizvedeti, je vzorec lahko naključni, kvotni itn., zelo pogosto teoretični.[3]

Pri akcijskem raziskovanju ima vzorčenje pogosto povsem drugačen smisel in pomen (mesto v raziskovalnem postopku). V deduktivnih metodah je vzorec ključ izvajanja teorije k rezultatom, pri induktivnih je sploh izhodišče za generiranje rezultatov, v akcijskem raziskovanju pa je sklepanje pogosto abduktivno, značilnosti vzorca pa ugotavljamo šele na koncu sklepanja. Akcija namreč sama po sebi inducira rezultate, ki jih potem poskušamo pojasniti s tako ali drugačno teorijo, ki lahko pojasni vzorčni dogodek.

Zapiranje na zaprte oddelke psihiatričnih in posebnih socialno varstvenih zavodov deduktivno izpeljemo iz aksiomov, da so »psihotiki« nevarni in da je treba nevarne ljudi zapreti. Gus je psihotik, torej je nevaren in ga je treba zapreti. Induktivno lahko poleg Gusa vzamemo reprezentativni vzorec »psihotikov« in pogledamo, ali so nevarni, v naslednjem koraku pa, ali jih je treba zapreti. Tak empirični pristop nam bo dal tudi bolj empirično sliko. Ugotovili bomo, da je le del psihotikov nevaren (pa še to bolj sebi kot drugemu) in da jih je le del nevarnih treba zapreti. Če pa je izhodišče to, da je Gus zaprt, potem bomo abduktivno, s pomočjo teorije, da so psihotiki nevarni in da jih je treba zapreti, lahko pojasnili, da je morda Gus zaprt zato, ker je psihotičen in nevaren. Vendar abduktivna metoda ne le dovoljuje temveč zahteva, da uporabimo več teorij za razlago določenega rezultata (Peirce, 1878, str. 472). Morda je označen kot nevaren in zaprt, ker ga nihče ne razume, lahko tudi, ker je nadležen in so se ga tako znebili, ali preprosto ni imel, kam iti in je pristal na zaprtem oddelku; morda pa kar kombinacija vse teh in še drugih razlag. Med njimi bomo izbrali tisto razlago, ki bo najbolj ustrezala  oz. prilegala vzorcu (Gusu ali še drugim).

Pri dedukciji si teorija (T), vzorec (V) in rezultati (R) sledijo v zaporedju TVR, pri indukciji v zaporedju VRT, pri abdukciji pa v zaporedju RTV. [Za zabavo in lažjo zapomnitev in razumevanje lahko rečemo, da z dedukcijo TVoRimo sklepe, z indukcijo kot na VRTu gojimo ugotovitve, pri abdukciji pa oddajamo (RTV) domneve.

Ker tu šele začenjamo razpravo, ki bi morala biti dolga in izčrpna, naj poudarim, da je ob znanih prednostih deduktivnega in induktivnega pristopa njuna pomanjkljivost enoznačnost in premočrtnost. Ostanemo v krogu, v tematskem polju, ki ga vzpostavita teorija in vzorec. To pa ne ustreza akcijskemu raziskovanju. V akcijskem raziskovanju (in pri akcijah vobče) je pomembno večglasje, kot tudi povratne zanke. Dedukcija daje gotovost sklepanju, indukcija verjetnost, abdukcija le ugibanje. A je ugibanje, ki ga informira več teorij, bolje kot nič. Tisti nič, ki ostane ob ozkem zornem kotu klasičnih metod.

Povzamem lahko, da je pri akcijskem raziskovanju vzorec (največkrat) sklepni produkt, ki omogoča praktično orientacijo v polju raziskovanja. Vzorec zbiramo (in ga vrednotimo) sproti (sekvenčno po fazah raziskovalne akcije). Predhodno bomo začrtali (konkretno in tematsko) polje akcije, zaznali možne akterje (tudi sogovornike in sodelavce). Sproti (in abduktivno) bomo ustvarili posamične raziskovalne akcije z njim lastno metodologijo (in s tem tudi vzorcem). Predvideli bomo pojmovno mrežo, s katero bomo »ujeli« ustrezne dogodke (in dogodke-izjave), jih potem skušali pojasniti z domnevami, ki zadevajo predvsem vzorec. Dovolili bomo presenečenja – presenetljive rezultate, ki so v nasprotju z začetnimi domnevami, a jih bomo z novimi razlagami glede na vzorec lahko sprejeli.

Sklica

Flaker, V., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Nagode, M., Rafaelič, A. (2019). Hitra ocena potreb in storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Peirce, C. S. (1878). Deduction, Induction, and Hypothesis. Popular Science Monthly, v. 13, str. 470–82, ali Collected Papers 2. str. 619–44 (sklic na str. 623).

---

[1] Besedilo bloga je nastalo ob komentiranju doktorskega dela Juša Škrabana o preobrazbi varovanega oddelka (še v delu). Lahko pa tudi štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Tak vzorec bi lahko poimenovali »hodogramski«, ponazarja raziskovalni prostor, ki ga raziskovalec ustvari s premikanjem v polju.

[3] Za akcijsko raziskovanje uporabne načine vzorčenja glej Flaker idr., 2019, str. 112          –120.

Samostojnost – ostati doma (dolgotrajna oskrba med vizijo in zakonom 3)[1]

 

Sistem, ki ga vpeljuje nov zakon, ima glede tega, ali omogoča uporabnikom ostati doma, nekaj prednosti pred obstoječim.[2] Glavna prednost je, da so sredstva namenjena oskrbi, zapisana uporabniku, ta je upravičenec, ne pa organizacija, ki izvaja oskrbo. V obstoječem sistemu, se mora potencialni uporabnik udinjati izvajalcem, ki so pravzaprav dejanski »upravičenci« za dodelitev sredstev, saj jih prav oni prejmejo. Pri tem vstopa v sistem ne določajo potrebe ali nuje uporabnika, temveč bolj okoliščine izvajalca, kot je, na primer zapolnjenost kapacitet ali pa tudi prag, ki ga izvajalci, včasih precej poljubno, postavljajo za sprejem v njihov »program storitev«.

Slika 1: Shema pretoka sredstev v tradicionalnem sistemu

Zdaj ima upravičenec »denar v roki« (tudi dobesedno, če se odloči za denarni prejemek) in se lahko odloči, kako ga bo »plasiral« – torej tudi tako, da si organizira oskrbo, ki jo potrebuje, doma. Prav to mu mora omogočati sistem.

Slika 2: Pretok sredstev v novem sistemu

Na postopkovni, metodični ravni potrebuje oporo in zavezo načrtovalca, ki mu bo pomagal, ne le izraziti voljo, temveč jo tudi udejanjiti. Pri tem pa potrebujeta podporno okolje, ki ga mora ustvariti sistem (zakon). Zakon to omogoča, a le deloma. Upravičenec naj bi imel na voljo tri glavne možnost, kako ostati doma: oskrbo na domu, oskrbovalca družinskega člana in denarni prejemek, s katerim si bo lahko sam (in s pomočjo koordinatorja oz. načrtovalca) organiziral oskrbo. 

To se utegne zdeti veliko, tudi je v primerjavi z obstoječimi možnostmi. Za večje število upravičencev bo tudi dovolj, a ne za vse, in ne dovolj, da bi zares vsem omogočili ostati doma ali celo to spodbujali. Zakon namreč nima »vgrajenih« dodatnih stvarnih spodbud, ki bi oskrbo v skupnosti oz. na domu naredile bolj privlačno oz. preprečevale družbene mehanizme institucionalizacije. V najboljšem primeru bo zakon omogočal ostati doma tistim, pri katerih bo stvar izraženega in izrazitega osebnega okusa, preferenc, gotovo tudi naravnanosti pomočnikov, še zlasti ključnih delavcev (načrtovalcev, koordinatorjev).[3] Zakon pa, v nasprotju z nekaterimi preteklimi predlogi, ne predvideva sredstev in storitev za prilagoditev stanovanja, odločitve obstati doma ne nagrajuje posebej, temveč sta institucionalna in oskrba na domu izenačeni[4], še več, tisti, ki se bodo odločili za oskrbovalca družinskega člana, še bolj pa prejemniki denarnega prejemka, bodo prejeli bistveno manj sredstev od tistih, ki bodo nameščeni v ustanovo oz. tistih, ki bodo vključeni v storitve javne službe za oskrbo na domu.[5]

Za večino upravičencev bo odločitev ostati doma ali oditi v neko ustanovo, kakor že do zdaj, [MJ1] stvar osebnih preferenc oz. ulomka med inertnostjo obstoječe življenjske organizacije (doma) in naporom, ki ga je treba vložiti organizacijo oskrbe, na eni strani, in obeti, da bo brez osebnega truda »zame vse poskrbljeno« v instituciji, na drugi. Tisti, ki imajo bolj zapletene življenjske situacije in ki potrebujejo intenzivnejšo podporo in pomoč, bodo v takšni ureditvi imeli manj manevrskega prostora za takšne odločitve.[6] Še manj možnosti odločanja in uveljavljanja svoje volje bodo imeli tisti, ki so že v ustanovah. Da bi se preselili, bodo morali premagati inertnost ustanove oziroma povsem na novo vzpostaviti svoj dom. Da ima stanovalec, ki se želi preseliti, že vnaprej zagotovljena sredstva za oskrbo in službe v skupnosti, ki imajo obveznost organizirati njegovo oskrbe, je nedvomna prednost v primerjavi z obstoječimi ureditvami. A preselitev zahteva posebna zagonska sredstva, »doto«, ki jo stanovalec nekega zavoda s seboj pri preselitvi prinese.[7]

Za preselitve so potrebna stanovanja. Stanovanje pa je tudi sicer pomemben element oskrbe – ne samo v arhitektonskem oziru, temveč tudi socialnem (Flaker in drugi, 2008, str. 111–141). Tako kot lahko neprilagojeno stanovanje omeji gibanje stanovalca, odročna lega ovira obiske pri njemu oz. njegovo aktivnost v neposrednem okolju, socialna konstelacija lahko deluje restriktivno. Sožitje s sorodniki, življenjskimi partnerji ali pa z vrstniki (v stanovanjski skupini), lahko na eni strani spodbuja procese vzajemne pomoči in podpore, skupinske procese obnavljanja ali razvoja človekovih zmožnosti, lahko pa na drugi strani spodbuja simbiozo skrbniške vrste, podreja stanovalca volji drugega ali celo pravilom, ki si jih človek ni sam postavil. Zato je pomembno, da v dolgotrajni oskrbi obstajajo alternativne možnosti nastanitve – ki omogočijo upravičencu ali da gre »na svoje«, se od skrbniškega okolja emancipira, ali da si poišče sostanovalce in z njimi ustvari situacijo, ki bo ustrezno podpirala procese vzajemnosti, dopolnjevala in celo nadomeščala formalno oskrbo.[8]

Zakon nastanitveno dimenzijo spregleda oz. jo zvede na izključujočo se dvojico – ali človek ostane doma ali gre v ustanovo. Na prvem polu zanemari druge (nestandardne) možnosti, med njimi predvsem oskrbovana stanovanja[9], ki bi morala biti en od temeljev dolgotrajne oskrbe, zakon pa bi moral odpirati še druge možnosti (preselitev k sorodniku, sobivanje s prostovoljcem, »hrana in stanovanje« (z oskrbo ali brez nje) pri fizičnih osebah ipd.). Na institucionalnem polju pa bi moral zakon spodbujati razkroj velikih namestitvenih kapacitet kasarniškega ali bolnišničnega tipa in jih razgrajevati v majhne stanovanjske skupine kot tudi individualne namestitve (spet oskrbovana stanovanja!). Nekje vmes med »domačim« in institucionalnim polom bi moral zakon odpirati možnosti za stanovanjsko-oskrbne zadruge, za nove oblike združevanja ljudi z namenom, da si zagotovijo stabilno in kolektivno oskrbo, ki pa bo prav po njihovi meri.

Sklici

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.

Ramon, S. (ur.) (1992). Psychiatric Hospital Closure: Myths and Realities. London: Chapman Hall.

Rummery, K., & Glendinning, C. (1998). Negotitating need, access and gatekeeping: developments in health and community care policies in the UK and the rights of disabled and older citizens. Critical Social Policy 19 (3/60), str 335–351.

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Paradoks, s katerim se moramo ukvarjati, je, da že imamo sistem dolgotrajne oskrbe, imamo kompleks služb, storitev in denarnih prejemkov, ki je nastajal po načelu krpanja, je v sebi marsikdaj protisloven in nelogičen. Iz te neurejene gmote, bi morali dizajnirati nov logičen in konsistenten sistem, ki bi takšne nelogičnosti in nekonsistentnosti odpravil oz. vzpostavil dovolj nosilno in celostno pokrajino oskrbe. Takšen sistem bi moral zanikati slabosti prejšnjega. Pa tega ne more storiti, saj je list že »popisan«.  

[3]V pogojih odprtega kvazi-trga se bolje znajdejo bolje situirani in mlajši ljudje, ki imajo več osebnega in socialnega kapitala (Rummery in Glendinning, 1998). Zato ima vloga načrtovalca in koordinatorja kot posrednika, brokerja storitev družbeno korektivni pomen, ki izenači možnosti upravičencev, da si z dodeljenimi sredstvi zagotovijo ustrezne storitve. Brez močne in nosilne takšne službe, lahko predpostavljamo, da bodo še v večji meri premožnejši upravičenci ostali doma, revnejši pa končali v ustanovah. 

[4] Pri tem priznanih ure(slabe 4 ure na dan – 1. odstavek 16. člena) za najbolj zahtevno kategorijo upravičenost ne zadoščajo, ko gre za oskrbo na domu. V tako pičlo odmerjenem času ni mogoče postreči tri obroke (tudi če so že pripravljeni), opraviti gospodinjska dela in zagotoviti ustrezno osebno higieno, denimo človeku na vozičku. Kaj šele kaj drugega, Morda je to dovolj za institucionalno oskrbo, ki poteka po modelu tekočega traku, v pogojih oskrbe na domu gotovo ne.

[5] Cena dela oskrbovalca družinskega člana je približno 45 %, denarni prejemek pa znaša le 25 %  cene dela oskrbe v zavodu oz. formalne oskrbe na domu.

[6] Odločitev za odhod v ustanovo je pogosto učinek »drame institucionalizacije«, zgostitve medosebnih razmerij, konfliktnih položajev, ki najdejo navidezno razrešitev v odhodu v dom (Flaker idr., 2008, str. 44–48). Vključitev centra za socialno delo v postopke in delovanje dolgotrajne oskrbe, če se bo ob tem tudi spreminjala njihova naravnanost, odpira možnosti za stvarnejše in produktivnejše razrešitve takšnih zgostitev. Vendar zakon ne predvideva posebnih storitev kriznih intervencij, zagovorništva ali kakšne posebne krizne službe. 

[7] Človek, ki se seli iz ustanove, že povsem na osebni ravni potrebuje sredstva, ki mu bodo pomagala znova vzpostaviti svoje gospodinjstvo. Potrebna so tudi sredstva za vzpostavitev nove mreže opore (formalne in neformalne), kakor tudi finančna spodbuda skupnostne službe, k bodo tako zahteven primer sprejele. Sistem »dot« je v Angliji precej pospešil prehod v skupnost oz. dinamiko preseljevanja (Ramon, 1992).

[8] Prav skupna in vzajemna odločitev za skupno življenje ločuje med stanovanjsko »skupino« in »skupnostjo«. Ko se skupina ljudi odloči za skupno življenje, je del tega namena tudi vzajemna pomoč in opora.

[9] Oskrbovana stanovanja v Sloveniji obstajajo že dalj časa. Vendar so kot oblika in način oskrbe in nastanitve konceptualno nedorečena in precej neizrabljena. Imajo pa velik potencial nadomeščanja institucionalne oskrbe oz. omogočanja, da si upravičenci do dolgotrajne oskrbe ustvarijo povsem osebno okolje, v katerem so suvereni, kljub temu, da so deležni oskrbe.

---

 [MJ1]Nič drugače kot že doslej. Zakon ne uvaja novosti.

Občinstvo naj postane igralec (Izzivi 6 – okolje zavoda)

[V tem blogu analiziram pričakovanja in bojazni oz. izzive za okolje zavoda v preobrazbi][1]

Bližnji - približevanje

Nekaterim bližnjim se s preobrazbo življenje ne bo zares spremenilo. Nekateri bližnji, ki so ob namestitvi v zavod svoje ljudi odpisali, jih pozabili, bodo pri tem vztrajali. Tudi nekateri stanovalci v takih primerih ne bodo hoteli z njimi obnoviti stikov. Nekatere bo navzočnost v skupnosti, večja geografska bližina, prevrednoten status in bolj vsakdanji način življenja spodbudil k pogostejšim stikom, pri nekateri celo za njihovo celostno obnovo.[2] V tem primeru, kakor tudi v primerih, ko so vzdrževali tesne stike tudi med bivanjem v zavodu, se jim bo življenje zelo spremenilo. V dobrem in v slabem.

V vsakem primeru so pričakovanja bližnjih, da ne bodo ostali sami z uporabnikom, da se ne bodo ponovile obremenilne, negotove in nesmiselne situacije, ki so pripeljale do namestitve v zavod.[3] Da bodo imeli oskrbo, podporo tudi v primeru, da jih sprejmejo nazaj, a tudi sicer, da bodo preskrbljeni. Nekateri tudi pričakujejo, da bodo v novih razmerah sodelovali pri »oskrbi«, da se bodo po svojih močeh in volji vključevali v procese podpore in razvijali stike tako ali drugače. Pričakujejo tudi, da bodo imeli v delavcih naklonjene sogovornike, sodelavce, da bodo ti stiki bolj osebni in manj uradni.

Bojazni bližnjih gredo torej vsaj v dve smeri. Da jih novonastala situacija ne bo preobremenila, na drugi strani pa, da bo za njihove bližnje poskrbljeno. Nekateri se bodo tudi ustrašili, ko jih bomo povabili k sodelovanju, saj se nimajo za strokovnjake na tem področju in imajo pred strokovnjaki in zaposlenimi strahospoštovanje, tremo.

Izziv za bližnje je torej, kako se vključiti v oskrbo in se pri tem znosno obremeniti, biti koristen in prispevati k temu, da bodo njihovi bližnji živeli bolje. Ta izziv je še toliko večji in pomembnejši za tiste, ki bodo povabili bližnje k sebi.

Akterji v neposrednem okolju – vključujoča skupnost

Tem se tudi ne bo življenje (bolje rečeno delo) radikalno spremenilo, bodo pa imeli postopoma več in več dela tako z uporabniki kakor z zaposlenimi oz. z zavodom kot organizacijo. Tudi narava sodelovanja naj bi se predvidoma spremenila. Službe na terenu naj bi se bolj neposredno vključevale v samo izvajanje oskrbe (ne le dajale mnenja, urejale virtualne zadeve ipd.).[4] Podobno velja tudi za akterje, katerih poslanstvo ni oskrba in ki so denimo že ceremonialno sodelovali ob posebnih priložnosti. Ti bodo ponekod vključevali v svoje kulturne, proizvodne, izobraževalne in druge dejavnosti tudi uporabnike preobraženega zavoda.

Pričakovanja akterjev v skupnosti so na eni strani »altruistična«, imeli bodo priložnost pokazati se v ugodni luči, kot humana skupnost, ki sprejema povratnike[5], bodo pa imeli tudi bolj »sebične« interese, pričakovali bodo, da povratniki v skupnost sabo prinesejo tudi »doto«. Ta se lahko izkaže v tem, da skupnost pridobi nekaj novih virov, infrastrukture, dostopnosti strokovnjakov za širši krog ljudi. Lahko se kaže v tem, da bodo videli priložnost za razvoj novih dejavnosti, storitvene organizacije za razvoj novih storitev, proizvodne pa za krepitev njihove proizvodnje s koristnim zaposlovanjem, pa tudi s promocijo, ki jo lahko pomeni takšno sodelovanje.

Bojazni, ki smo jih srečali v Divači, in se bodo verjetno še kje ponovile, niso toliko bojazni pred stanovalci per se. So izraz protislovij v neki skupnosti, ki jih prihod novincev razkrije in ki jih skupnost hoče razrešiti na njihovih plečih.

Tudi ko se bojazen ne izrazi tako silovito, v večini stikov lahko pride do nelagodja, saj ljudje in predstavniki akterjev ne vedo dobro, kako stopiti v povezave z zavodom, ki sicer bil nekaj ločenega, na robu skupnosti, pa tudi s stanovalci, ki še vedno nosijo na sebi stigmo.

Preseči to nelagodje ali celo bojazen, je verjetno eden od glavnih izzivov akterjev v skupnosti. Konkretneje – poleg občega človeškega smisla morajo najti tudi bolj priročen smisel. Vklopiti se mora v njihovo siceršnje delovanje, hkrati pa ga tudi delno spreminjati.

Za zavod pa to predstavlja veliko izzivov. Najprej mora zavod skupnost »spoznati« na drugačen način, kot jo je spoznaval poprej. Spoznati mora zaveznike (in nasprotnike), dinamiko v skupnosti, vrednote in kulturo bivanja v njej. Detektirati mora vire, ki so v skupnosti na razpolago za vključevanje uporabnikov, pa tudi za skupno delo zavoda in skupnosti onkraj oskrbe povratnikov. Izumiti mora načine, kako vključiti skupnost v življenje, odločanje, načrtovanje pa tudi izvajanje oskrbe.[6]

Oblast – nov obraz

Težko je govoriti o življenjskem svetu oblasti, saj ne gre za organizem, ki bi zares in dejansko živel. Lahko pa pričakujemo, da se bo v neki manjši meri spremenilo življenje nekaterih uradnikov na ministrstvu ali kakšni drugi zavodu nadrejeni instanci. Od potrjevanja zahtevkov, posredovanja navodil in smernic so se morali že zdaj premakniti v skupno izumljanje načinov, kako nekaj izpeljati, kako spremeniti regulacijo ali jo primerno obiti oz. uporabiti za nove načine dela in dejavnosti.

V tako amorfnih strukturah je tudi teže govoriti o dejanskih pričakovanjih ljudi. Po uradni plati naj bi si želeli, da projekt uspe, da ima Slovenija kaj pokazati, pa tudi s tem ministrstvo. (Nekateri si želijo tudi nasprotno, saj bi uspeh projekta spodbujal celovitejšo reformo, to pa bi v veliki meri spremenilo utečena razmerja in način delovanja nadrejenih instanc). Bolj izražena in oblikovana pričakovanja imajo do preobrazbe tisti uradniki, ki so se v proces bolj vključevali (verjetno so se vključevali tudi tisti, ki jih to tudi sicer bolj zanima). Ti od preobrazbe pričakujejo, da bo imela demonstracijsko vrednost, da bo pokazala, da se da delati drugače. Pričakujejo tudi razvoj novih storitev in služb, ki bodo prispevala k bogatejši pokrajini socialnega varstva in sorodnih panog. Pričakujejo, verjetno, tudi nove obrazce upravljanja in nove metode dela. Manj so njihova pričakovanja vezana na konkretne ljudi, ki so v zavodu.

Bojazen nekaterih uradnikov je torej, da se bo ustvaril nov red ali celo »nered«, ki ga ne bodo več tako obvladovali kot prej. Bojijo se tudi, da ne bi šlo kaj narobe, za kar bi bili »objektivno« oni odgovorni. Ta bojazen je bila v preteklosti morda bolj lastna političnemu delu oblasti kakor administrativnemu. Slednjega bolj ogroža dinamičnost procesa, nova vprašanja in razmerja, ki načenjajo inertnost aparata. V nekem momentu namreč preobrazba zavoda tudi začetek preobrazbe temeljnih predpostavk (birokratske oblasti).

Preobrazba zavoda je torej za oblast izziv sama po sebi. Izziv sprejmejo bodisi tisti, ki hočejo tudi sicer nekaj spremeniti, bodisi tisti, ki se jih to dotakne povsem po človeški plati – najbolje oboje.[7] A obeh je malo oz. jih je težko v oblastnih in upravljavskih strukturah najti. To pa je izziv za zavod, kakor tudi sicer vključevanje odločevalcev v dejanski proces, v resnično življenje.

Občinstvo – kako postati igralec

Za splošno javnost (verjetno tudi za širšo strokovno?) velja, da se v njenem življenju ne bo veliko spremenilo, ostala bo občinstvo, ki kdaj pa kdaj opazi ali pa spremlja početje zgoraj naštetih akterjev. Imeli bodo sicer več stikov z ljudmi, ki so zdaj spravljeni v zavodih, zgubili bodo nekaj predsodkov, morda jim bo tudi pomagalo v njihovem življenju pri ravnanju v situacijah, ki so mejne namestitvi v zavod.

Pričakovanja javnosti lahko skonstruiramo na dveh polih. En je, da s tem, kljub prehodu v skupnost ne bodo imeli veliko odpraviti, da je to zadeva strokovnjakov in tistih, ki jih nekaj takega neposredno zadeva. Drug, nasproten pol pa je izraženo zanimanje za nekaj izjemnega (kot se kaže, denimo, v umetniški produkciji). To je za javnost tudi izziv. Za zavod oz. udeležence preobrazbe pa je velik izziv obveščati javnost o poteku, a tudi o zastavkih in učinkih preobrazbe.

Velik del občinstva bo ostal občinstvo, manjši del bo stopil na sceno in se prelevil v igralce. A preobrazba ni igra, da igralcem mine čas, temveč je namenjena tudi občinstvu, in sicer na tak način kot je to pri eksperimentalnih in uličnih gledališčih, da jih povabimo v igro.[8]

Sklici

Flaker, V. & Rafaelič, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokončana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019). Azili: eseji o socialni situaciji duševnih bolnikov in drugih zaprtih varovancev. Ljubljana: Založba /*cf.

Rafaelič, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Za primer takšnega obnovitvenega procesa ob preselitvah v Hrastovcu gl. Flaker in Rafaelič (2023, str. 192).

[3] »Dramo institucionalizacije« in njene posledice za tkivo odnosov med udeleženimi smo opisali v Dolgotrajni oskrbi (Flaker idr., 2008, str. 36–66). Tam smo dopolnili Goffmanova (2019, str. 135–144) opažanja o odtujitvi med bližnjimi, ki se zgodi ob hospitalizaciji.

[4] Lokalni psihiater je, denimo, med najbolj vključenimi akterji iz okolja. Vendar je njegovo oz. njeno delo omejeno na predpisovanje zdravil, podajanje mnenj ipd.

[5] O »tekmovanju v humanosti« med vasmi v Slovenskih goricah gl. Flaker in Rafaelič (str. 254).

[6] Konceptualno oz. shematsko je to skoraj nemogoča naloga, saj gre za nepregledno mrežo raznorodnih akterjev. Predstavnik skupnosti v telesih upravljanja ni dovolj za to, kar bi radi, da bi se zgodilo. Tudi če bi bilo dovolj, pa ostane vprašanje njegove baze – koga predstavlja, kako dobi svoj mandat od skupnosti ipd. Zato se je treba izziva lotiti bolj pragmatično. Obstajata dve možnosti – ena je sprotno vključevanje akterjev v skupnosti v dejavnosti zavoda tam, kjer jih potrebujemo, druga pa je vključevanje zavoda v dejavnosti in telesa v skupnosti.

[7] Za pomen osebne angažiranosti ljudi iz političnega ali administrativnega spektra gl. Rafaelič in Flaker (2021, str. 240–245).

[8] V klasični delitvi vlog uporabnike večkrat obravnavamo kot občinstvo igre strokovnjakov. Tudi to »občinstvo«, ki naj postane del občestva, mora v procesu preobrazbe stopiti na sceno, postati glavni akter preobrazbe. Izziv št. 1.

Vodenje preobrazbe – od znotraj in od zunaj (Izzivi 5 – vodstvo in zunanji strokovnjaki)

[V tem blogu nadaljujem z analizo izzivov posameznih udeležencev preobrazbe, tokrat z vidika vodstva in zunanjih strokovnjakov.][1]

Slika: Magritte - Prag svobode

Vodstvo – med manijo in paranojo

Kdo bi utegnil misliti, da se bo s preobrazbo še najmanj spremenil življenjski svet vodstva. To morda celo drži glede na tip fizičnega prostora, v katerem bodo delovali. Še vedno bo namreč njihovo delo potekalo v veliki meri v pisarnah in sejnih sobah. A bo v njih sedelo več drugih ljudi kot zdaj. pogovarjali pa se bodo o precej drugačnih zadevah. Čisto fizično-prostorsko bodo tudi več na terenu. Glavna sprememba pa bo v njihovi funkciji in načinu dela.

Zdaj klasično funkcijo in vloga direktorja in vodstva zavoda pojmujemo in oblikujemo tako, da je varuh zakonitosti in upravitelj sredstev, ki v zavod pritekajo. Skrbeti mora torej, da sredstva, ki jih zavod za svojo dejavnost prejme, zavod varčno in koristno porabi, da delo in življenje v zavodu poteka po predpisih varstva pri delu, delovne zakonodaje, higienskih predpisov itd. Zagotoviti mora minimum kakovostne oskrbe in strokovnosti, a le v meri, kot jo ustaljeno delovanje ustanove zahteva.[2]

Med preobrazbo (in po njej) pa se tej funkciji pridružijo mnoge druge (in jo tudi spreminjajo). Voditi mora proces spreminjanja ustanove, njenega delovanja, načina dela in razvijati povsem drugačne odnose in razmerja. Mora se povezovati v bistveno večji meri z organizacijami v okolju, z njim tvoriti zavezništva in skupne projekte. Mora ustvarjati nova sredstva in črpati iz več virov kot doslej. Mora ravnati z nepremičninami, jih kupovati, najemati, si jih sposojati, pa tudi odprodajati, dajati v najem ipd. Mora ustvarjati novo organizacijsko shemo, ki bo omogočalo drugačno strokovno in siceršnje delo. Mora spodbujati timsko delo, demokratično odločanje in ustvarjati skupno vizijo. Mora izvesti preobrazbo v določenem roku, z določenimi rezultati, hkrati pa mora biti ob tem do konca demokratičen, spodbujati svoje sodelavce k iniciativnosti, hkrati pa te pobude mrežiti v pregledno celoto, ki jo mora skupaj z drugimi obvladovati. Preveč za enega, premalo za vse.

Pričakovanja vodstva so seveda, da bodo vse to opravili – izpraznili zavod in postavili na noge povsem drugačno organizacijo. Pričakuje tudi zaplete, a tudi to, da jih bodo skupaj z drugimi udeleženci odpravili. Želi si sodelovanja vseh udeleženih in, čeprav ve, da ne bo povsem tako, da bi zadeve potekale gladko. Želi si, da bi sodelavci bili karseda dejavni, angažirani, prispevali k uspešnemu poteku preobrazbe, poprijeli tam, kjer je treba in tudi vodili svoje odseke preobrazbe. Na osebni ravni je vodenje preobrazbe za vsakogar izredno velik izziv, ne le kot osebno potrjevanje, temveč tudi kot potrjevanje etično utemeljene usmeritve, kot prispevek v boljši in bolj človeški družbi.[3]

Velikost izziva pa vzbuja tudi veliko bojazni in strahov. Pravzaprav je vodstvena funkcija po definiciji paranoična. Mora jih skrbeti praktično prav vse, kar se dogaja v zavodu in okoli njega. S preobrazbo se število dejavnosti in področij delovanja množi v geometričnem zaporedju, kar še poveča število bojazni in jih intenzivira. Povečan obseg dela, večja inovativnost delavcev, več instanc, s katerimi je treba poslovati, več novih situacij, v katerih je treba smotrno delovati itn. – vse to stopnjuje in veča nepreglednost polja delovanja. K temu prispeva tudi klasično pojmovanje pa tudi povsem stvarno oblikovanje vodstvene vloge. 

Podrejeni pogosto od vodje pričakujejo, da bo vedel vse, kar je treba vedeti, da jih bo vedno znal usmeriti, da pozna odgovore na vsa vprašanja. To seveda ni res, je pa res, da ima vodja, ki je vozlišče informacij in odločanja, več informacij od drugih. To utrjuje prepričanje podrejenih o nadčloveških zmožnostih vodje, pri vodji pa ustvarja frustracijo, ko podrejeni ne vedo, kar on ve in kar bi po njegovem prepričanju morali vedeti.

Zato je za vodstvo največji izziv ustvariti skupno vizijo, preglednost delovanja, ki jo bo lahko videl vsakdo in razpršitev vodenja navzdol. Z drugimi besedami načrtovanje in vodenja morata postati skupna last. Odločanje in odgovornost se morata porazdeliti po timih in službah, hkrati pa morajo te instance odločanja in vodenja biti mrežno povezane v celoto. S tem skladen izziv je tudi demokratizacija vodenja, odločanja in delovanja. Vodstvo mora odstopiti od klasične vodstvene vloge – iz komandanta postati babica, ki podpira proces, ki ga vodijo vsi drugi.[4]

Zunanji sodelavci – sredstvo prenosa

Zunanjim sodelavcem se bo življenje spremenilo bistveno manj, kot zaposlenim v zavodu. Ne le da v njem preživijo manj časa in neposredno manj vpliva na njihovo življenje, temveč tudi zanje to ni eksistenčno vprašanje (je pa za nekatere eksistencialno[5]). Ne glede na to, kako se bo proces iztekel, bodo imeli svojo službo.[6] Po končanih prvih fazah se bodo nekateri poslovili, ostali tudi tako ali drugače povezani z zavodom, morda bo kdo ostal kot zunanji sodelavec. Vsi pa bodo s seboj odnesli dragocene izkušnje.

Pričakovanja zunanjih sodelavcev so različna oz. jih najdemo na različnih plasteh doživljanja. Na najbolj banalni plati so pričakovanja vezana na to, kar naj bi »projekt« ustvaril – na »izpolnjevanje kazalnikov«. To je sicer cokla zaresnemu angažiranju v preobrazbi, saj dejanski proces metonimizira v niz podatkov, ki pa imajo več ali manj veze s tem, kar se zares dogaja oz. s tem, ali se je zavod zares preobrazil. Je pa tudi nekaj, kar financerji projekta zahtevajo in kar je zunanja mera uspeha.

Bolj zaresna oz. avtentična pričakovanja so, da projekt uspe.[7] Od podobnih pričakovanj zaposlenih v zavodu jih loči dimenzija, ki presega samo situacijo. Pričakovanja so večja v tem, da si zunanji sodelavci od uspeha projekta v večji meri obetajo posplošitev in prenos na druga okolja. Zato je zanje konceptualizacija procesa še bolj pomembna.[8] Prenos se kaže na več ravneh – od poročil, besedil, predavanj ipd. do nabiranja izkušenj študentov in prostovoljcev, ki jih zunanji sodelavci v zavod pripeljejo.

Prenos, ki ga tu pripisujemo zunanjim sodelavcem, pa je pomemben za notranje. Glavna funkcija zunanjih sodelavcev je sicer vnos znanja v proces, pri samem procesu pa v tem, da zagotovijo pogled »od zunaj« - ne le zaradi širšega znanja temveč tudi zaradi zunanjega, manj z vsakdanjimi nalogami obremenjenega položaja. Je pa prav funkcija prenosa znanja pomembna za to, da se proces nadaljuje in je podlaga za novo ustvarjene službe in njihov obstoj in razvoj. Ustvarila naj bi se namreč dinamična struktura, v svojem bistvu različna od ustaljenosti delovanja institucije. Kot taka bo tudi po končanih preselitvah potrebovala nove izzive. En izmed načinov, kako jo ohraniti, je tudi propulzivnost v okolju.

Zato je med glavnimi izzivi zunanjih sodelavcev prav ukinjanje razločevanja med zunaj iz znotraj, ki je med glavnimi značilnostmi totalne ustanove. Z drugimi besedami gre za to, da se organizacija kot telo spremeni v mrežo oblik in dejavnosti, v kateri pripadnost, članstvo postane bolj naključna kot ključna značilnost.

Sklici

Evropska  skupina  strokovnjakov  in  strokovnjakinj  za  prehod  iz  institucionalne  v  skupnostno oskrbo (2021), Skupne evropske smernice za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Dostopno na: https://di.irssv.si/skupne-evropske-smernice

Flaker, V. & Rafaelič, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokončana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Rafaelič, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] O klasični vlogi direktorja v socialnem zavodu glej Flaker in Rafaelič (2023, str. 166), o vlogi direktorja pri financiranju osebnih paketov (str. 235–237), o problemu avtoritarnosti (267–270), o vpetosti direktorjev v lokalno politično ekonomijo (str. 278–279).

[3] Izziv vodenja preobrazbe je tako velik, da ga ne moremo zaupati poljubni vodji, takšni, ki se je na tem položaju znašla, glede na preobrazbo, naključno. Skupne evropske smernice (2021, str. 27) na prvo mesto postavijo zahtevo: »V vodenje procesa sprememb naj bodo vključeni največji zagovorniki življenja v skupnosti.« (gl. tudi Rafaelič in Flaker, str. 262). To je ključna vrlina vodje preobrazbe, saj druge morebitne pomanjkljivosti lahko nadoknadi – se bodisi nauči novih spretnosti bodisi prenese na kompetentne sodelavce. Najbolj potrebuje vztrajnost in odločenost izvesti proces do konca in v več ozirih. Zato je za proces nujna dobra izbira vodij, njihovo usposabljanje in obilica podpore.

[4] K nuji in zahtevam demokratičnega vodenja se bomo še vrnili v nadaljevanju.

[5] V veliki meri gre za strokovnjake, za katere sodelovanje pri preobrazbi ni zgolj službena obveznost, temveč je področje, na katerem so se angažirali tudi iz osebnega prepričanja, da je to način, kako izboljšati skupno življenje. Je uresničevanje življenjskega smisla.

[6] Za tiste, ki so na začetku kariere, je sodelovanje pri preobrazbi zavoda, seveda velika sprememba. Za nekatere je to tudi prva zaposlitev. Kako bo potekala preobrazba, bo za nekatere pomembno za njihovo nadaljnjo poklicno pot. Morda bodo, tako kot nekateri v zavodu, postali strokovnjaki za preobrazbo, nekateri pa bodo na tem početjem (začasno ali za vedno) obupali in se preusmerili na drugo področje. 

[7] To sicer velja tudi za prej naštete kategorije udeležencev. Vendar na drugačen način in ne za vse. Nekaterim je vseeno, nekateri celo želijo nasprotno oz. so do uspeha ambivalentni. Izkušnje nedokončanih projektov preobrazbe kažejo to, da večina zaposlenih po neuspešnem projektu ostane zaposlena, se pretežno vrne k starim načinom dela, nekaj novosti pa ohranijo.

[8] V zavodu je konceptualizacija pač orodje procesa v sami ustanovi. Zunaj je konceptualizacija orodje prenosa znanja in izkušenj.