Vprašanje populacije in vzorca je smiselno pri kvantitativnih raziskavah, saj uporabimo identično orodje na vseh osebkih vzorca. Moramo torej vedeti, kakšno je razmerje med vzorcem in populacijo (teh osebkov, pojavov) – torej definirati populacijo, izbrati vzorec in statistično preskusiti ali je vzorec reprezentativen.
Ko imamo heterogene oz. raznovrstne podatke, takšna ocena oz. izračun reprezentativnosti ni mogoč in pogosto tudi ni potreben. Kljub temu pa moramo vedeti, od kod smo črpali gradivo, poznati kontekst izjav, v akcijskem raziskovanju tudi dejanj.
Zato moramo tudi pri akcijskem raziskovanju zamejiti področje, oz. predvideti polje akcije. Značilnosti polja lahko zgostimo s tem, da definiramo temo, teren (situacijo, setting), sogovornike in akterje. Čeprav na drugačen način, nas pri tem zanima reprezentativnost in veljavnost izjav in opažanj dogodkov in stanj (ki smo jih zapisali oz. opisali).
Ko se akcijskoraziskovalno lotevamo preobrazbe varovanega oddelka v socialnovarstvenem zavodu, bi nas zamikalo, da bi zavod (da bi zadostili formi), v katerem akcija potekala imeli za »vzorec«, za populacijo pa vse socialnovarstvene zavode, morda bolj natančno samo tiste, ki imajo varovane oddelke. Pa vendarje to, kar smo definirali kot vzorec, tudi populacija. V populaciji socialnovarstvenih zavodov, nas namreč zanimajo taki, ki imajo VO, a tudi taki, ki so v procesu preobrazbe. Tak pa je v Sloveniji en sam. V drugih zavodih je zadeva pretežno statična, ohranja se obstoječe stanje (morda z zanemarljivimi premiki). V zavodu, ki je v preobrazbi, so stvari bolj dinamične, to ga loči od »populacije« socialnovarstvenih zavodov. To, kar se nam je zdelo, da je vzorec, je povsem svoja populacija.
[Da neko ustanovo, teren raziskovanja, proglasimo za populacijo, se pogosto zgodi tudi v povsem klasičnih kvantitativnih pa tudi kvalitativnih raziskavah. V takem primeru to storimo zato, da ohranimo veljavnost sklepanja. Izognemo se vprašanju reprezentativnosti podatkov za širšo populacijo. Naše raziskovalne ugotovitve v tem primeru veljajo le za ta zavod, to okolje. Šele v razpravi lahko potem primerjamo naše rezultate s podobnimi oz. naredimo hipotetične (spekulativne) posplošitve za širšo populacijo. Hkrati pa tvorimo vzorec za to populacijo oz. zavod. Izberemo reprezentativno skupino, denimo, učencev, da lahko sklepamo npr. o stališčih vseh učencev te šole (ne pa učencev nasploh).]
Če smo zavod, teren definirali kot populacijo (zato, ker je edini tak v Sloveniji, pa tudi zato, ker je edini relevanten za našo akcijo in za razumevanje dogodkov povezanih s to akcijo), pa imamo v njem vzorec sogovornikov, s tem pa tudi vprašanje njihove reprezentativnosti. Populacijo, ki jo tak vzorec predstavlja, bi lahko, denimo, omejili na tiste, ki živijo ali delajo na varovanem oddelku. A bi tak vzorec bil preveč omejen. Seveda sodijo v vzorec tudi tisti, ki lahko o varovanemu oddelku povejo, kaj pomembnega (kar bi lahko definirali kot priročni in tematsko selektiven vzorec). Ti so vzorec precej široke in nedefinirane populacije vseh tistih, ki imajo karkoli opraviti z varovanim oddelkom.
Kar nas posebej zanima pri kvalitativnih metodah (in tudi v akcijskem raziskovanju), pa je reprezentativnost oz. veljavnost izjav in opažanj. Enote raziskovanja niso več le ljudje (ali drugi predmeti, telesa, ki jih raziskujemo), temveč njihove izjave, dejanja ali dogodki, ki so v njih udeleženi. Ne primerjamo (zgolj) odzivov (izjav) ene ali več oseb, temveč izjave med seboj oz. same po sebi. Takšni podatki niso več vnaprej vezani na osebo (ali kakšno drugo mesto izjavljanja oz. dogajanja), ne determinira jih več vzorec ljudi temveč njihova medsebojna razmerja (vzorec ljudi je samo eno od pojasnil).
Kronologija poteka akcije je pravzaprav časovni vzorec opaženih dogodkov in dejavnosti. Razvrstimo jih lahko dogodke, ki izvirajo neposredno iz akcije, ki se nanjo nanašajo, ali pa na tiste, ki tvorijo pomembo okolje akcije, ki na dogajanja v polju akcije vplivajo, a le posredno. Tak posredni vzorec bi lahko poimenovali "vzorec relevantnost " (za temo oz. ožje za akcijo).
Populacijo izjav ali opisov bi torej lahko definirali kot vse možne izjave, ki zadevajo varovani oddelek neposredno ali posredno, ki jih je kdorkoli izrekel ali bi jih lahko izrekel. Glede na temo varovanih oddelkov bi lahko podobno ugotavljali, da je populacija (tematsko polje) raziskave ne le opis relevantnih dogodkov in stanj, ampak ker govorimo o tveganju, torej tudi o možnih dogodkih in o naravnanosti akterjev.
Vzorčenje teh in takih podatkov je lahko različno. Pri akcijskem raziskovanju je zbiranje podatkov (izjav in opisov) lahko a) naturalistično, torej sprotno, kot se primeri (a ni slučajnostno, naključno v probabilističnem, verjetnostnem smislu, je pa slučajno in naključno v smislu »naključja dogodkov«)[2]; b) ciljano npr. ciljane poizvedbe ali c) sistematično. V prvem primeru (a), vzorčenje poteka torej glede na dejavnost zapisovalca, tok dogodkov, v katere je vključen – torej ga ustvarja proces in konstelacija sil (vlog, akterjev ipd.). V drugem je vzorčenje teoretično, vendar podrejeno sekvenčni analizi (»Nekaj smo izvedeli, a moramo to preveriti s podatki z vira, ki ga teoretično predpostavimo, da bo dal relevantne podatke.«). V tretjem primeru pa bomo ustvarili vzorec glede na dvoje – na to, kako bomo oblikovali sklepe, način sklepanja in glede na praktični okvir takšne poizvedbe, pragmatično glede na ekonomičnost zbiranja podatkov.
V akcijskem raziskovanju, ki je vedno mešanica več tehnik in metod, je o vzorčenju v ožjem pomenu besede treba torej razmišljati predvsem pri omejenih, določenih raziskovalnih akcijah oz. ciljanih poizvedbah (npr. analiza osebnih načrtov, primerjava analiz tveganja). Takšne poizvedbe strukturiramo na način, kot to zahteva metoda, ki jo parcialno uporabimo. V tem primeru je pomembno, kakšen je vzorec, stopnja in kvaliteta njegove reprezentativnosti. Glede na to, kaj in kako hočemo nekaj poizvedeti, je vzorec lahko naključni, kvotni itn., zelo pogosto teoretični.[3]
Pri akcijskem raziskovanju ima vzorčenje pogosto povsem drugačen smisel in pomen (mesto v raziskovalnem postopku). V deduktivnih metodah je vzorec ključ izvajanja teorije k rezultatom, pri induktivnih je sploh izhodišče za generiranje rezultatov, v akcijskem raziskovanju pa je sklepanje pogosto abduktivno, značilnosti vzorca pa ugotavljamo šele na koncu sklepanja. Akcija namreč sama po sebi inducira rezultate, ki jih potem poskušamo pojasniti s tako ali drugačno teorijo, ki lahko pojasni vzorčni dogodek.
Zapiranje na zaprte oddelke psihiatričnih in posebnih socialno varstvenih zavodov deduktivno izpeljemo iz aksiomov, da so »psihotiki« nevarni in da je treba nevarne ljudi zapreti. Gus je psihotik, torej je nevaren in ga je treba zapreti. Induktivno lahko poleg Gusa vzamemo reprezentativni vzorec »psihotikov« in pogledamo, ali so nevarni, v naslednjem koraku pa, ali jih je treba zapreti. Tak empirični pristop nam bo dal tudi bolj empirično sliko. Ugotovili bomo, da je le del psihotikov nevaren (pa še to bolj sebi kot drugemu) in da jih je le del nevarnih treba zapreti. Če pa je izhodišče to, da je Gus zaprt, potem bomo abduktivno, s pomočjo teorije, da so psihotiki nevarni in da jih je treba zapreti, lahko pojasnili, da je morda Gus zaprt zato, ker je psihotičen in nevaren. Vendar abduktivna metoda ne le dovoljuje temveč zahteva, da uporabimo več teorij za razlago določenega rezultata (Peirce, 1878, str. 472). Morda je označen kot nevaren in zaprt, ker ga nihče ne razume, lahko tudi, ker je nadležen in so se ga tako znebili, ali preprosto ni imel, kam iti in je pristal na zaprtem oddelku; morda pa kar kombinacija vse teh in še drugih razlag. Med njimi bomo izbrali tisto razlago, ki bo najbolj ustrezala oz. prilegala vzorcu (Gusu ali še drugim).
Pri dedukciji si teorija (T), vzorec (V) in rezultati (R) sledijo v zaporedju TVR, pri indukciji v zaporedju VRT, pri abdukciji pa v zaporedju RTV. [Za zabavo in lažjo zapomnitev in razumevanje lahko rečemo, da z dedukcijo TVoRimo sklepe, z indukcijo kot na VRTu gojimo ugotovitve, pri abdukciji pa oddajamo (RTV) domneve.
Ker tu šele začenjamo razpravo, ki bi morala biti dolga in izčrpna, naj poudarim, da je ob znanih prednostih deduktivnega in induktivnega pristopa njuna pomanjkljivost enoznačnost in premočrtnost. Ostanemo v krogu, v tematskem polju, ki ga vzpostavita teorija in vzorec. To pa ne ustreza akcijskemu raziskovanju. V akcijskem raziskovanju (in pri akcijah vobče) je pomembno večglasje, kot tudi povratne zanke. Dedukcija daje gotovost sklepanju, indukcija verjetnost, abdukcija le ugibanje. A je ugibanje, ki ga informira več teorij, bolje kot nič. Tisti nič, ki ostane ob ozkem zornem kotu klasičnih metod.
Povzamem lahko, da je pri akcijskem raziskovanju vzorec (največkrat) sklepni produkt, ki omogoča praktično orientacijo v polju raziskovanja. Vzorec zbiramo (in ga vrednotimo) sproti (sekvenčno po fazah raziskovalne akcije). Predhodno bomo začrtali (konkretno in tematsko) polje akcije, zaznali možne akterje (tudi sogovornike in sodelavce). Sproti (in abduktivno) bomo ustvarili posamične raziskovalne akcije z njim lastno metodologijo (in s tem tudi vzorcem). Predvideli bomo pojmovno mrežo, s katero bomo »ujeli« ustrezne dogodke (in dogodke-izjave), jih potem skušali pojasniti z domnevami, ki zadevajo predvsem vzorec. Dovolili bomo presenečenja – presenetljive rezultate, ki so v nasprotju z začetnimi domnevami, a jih bomo z novimi razlagami glede na vzorec lahko sprejeli.
Sklica
Peirce, C. S. (1878). Deduction, Induction, and Hypothesis. Popular Science Monthly, v. 13, str. 470–82, ali Collected Papers 2. str. 619–44 (sklic na str. 623).
[1] Besedilo bloga je nastalo ob komentiranju doktorskega dela Juša Škrabana o preobrazbi varovanega oddelka (še v delu). Lahko pa tudi štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
[2] Tak vzorec bi lahko poimenovali »hodogramski«, ponazarja raziskovalni prostor, ki ga raziskovalec ustvari s premikanjem v polju.
[3] Za akcijsko raziskovanje uporabne načine vzorčenja glej Flaker idr., 2019, str. 112 –120.
