Strokovnjaki – na teren (Izzivi 4 - tudi tehnični delavci)

 

[Nadaljujem z izzivi preobrazbe v življenjskem svetu udeležencev. Tokrat o spremembah, ki jih bodo doživljali strokovnjaki in tehnično osebje.][1]

Spremenilo se bo tudi delo strokovnjakov.[2] Spremembe ne bodo toliko v ritmu dela kolikor v načinu, deloma tudi vsebini, predvsem pa v pojmovanju svojega dela. Več bodo na terenu – bodisi tam, kjer bodo uporabniki živeli, bodisi v dogovarjanju z akterji v skupnosti, manj bodo v zavodu (ali centrali, ko zavoda fizično več ne bo), manj bodo skriti v svojih pisarnah (morda jih celo ne bodo več potrebovali).[3] Bolj bodo povezani z drugimi strokovnjaki in delavci – bodisi v skupnih razvojnih projektih bodisi v odgovornosti za delovanje območnih timov. Svojega strokovnega dela bodo manj opravili neposredno z uporabniki (individualno ali skupinsko), pač pa bodo svoje znanje in spretnosti morali posredovati svojim sodelavcem z nasveti, inštruktažo v konkretnih situacijah, v delovanju timov in z izobraževanjem.  Manj se bodo trudili »popravljati« ljudi, več se bodo trudi omogočati njihove dejavnosti, uresničevati njihove prioritete itn.

Tvorna pričakovanja strokovnjakov so, da bodo s prehodom imeli več možnosti za razvijanje svojega znanja in spretnosti. Pričakujejo tudi več timskega dela in sodelovanja z drugimi profili.[4] Tudi to da bodo laže uveljavili perspektivo svoje stroke in da bodo laže opravljali svoje resnično delo.[5] Pričakujejo, da bodo v novem sistemu imeli več avtonomije, a tudi to, da bodo bolj udeleženi v vodstvenih funkcijah in procesih odločanja.

Bojazni strokovnjakov so menda predvsem pred izgubo moči in strokovne identitete.[6] V resnici pa gre za premeno, reartikulacijo teh dveh vrlin. Dobijo drugačno moč in strokovno identiteto. Iz moči, ki je navzven pasivna, pa tudi navznoter rigidna in neustvarjalna, naj bi se s preobrazbo spremenila v bolj produktivno moč, v moč povezovanja z zunanjimi akterji za skupno delovanje v skupnosti – v prid uporabnika po tudi v korist skupnosti. Vodilni delavci s tem pridobijo ugled in številne sodelavce in zaveznike. S tem pa lahko okrepijo izvorno poslanstvo svoje stroke – na način in z vidika svoje stroke – zdravstveno, psihološko, socialnodelovno, delovnoterapevtsko, fizioterapevtsko pomagati ljudem, da bolje živijo.[7]

Strokovnjaki se tudi bojijo, tokrat upravičeno, da bodo imeli več dela, da se bodo morali bolj angažirati, da bodo imeli z uporabniki preveč tesne stike. Tu so, gledano ozko ekonomistično, seveda na zgubi – za isti denar bodo delali več. Tudi če se strinjamo, da je strokovnjake in delavce v socialnem varstvu treba bolj in izdatneje nagraditi, sploh pa nagraditi njihov dodaten trud in vložek pri spremembah, pa je nagrada še nekje drugje – vidijo, da je njihovo delo produktivno, da ljudje bolje živijo.

Glavni izziv za strokovnjake v procesu preobrazbe je torej ustvariti novo strokovnost. Iznajti nov način dela in strokovne drže, ki bo izhajala predvsem iz mandata, ki ga dobi od uporabnika, ki bo omogočala sodelovanje z drugimi strokovnjaki, ki bo spodbujala povezovanje s skupnostjo. Izziv je torej, kako oblikovati izvorno poslanstvo neke stroke na način, ki bo pripraven za delo v skupnosti. Velik izziv je tudi timsko, skupno delo – in kako v timu opravljati za stroko nespecifična opravila in vendar ohraniti perspektivo svoje stroke in jo posredovati drugim, jim jo dati na voljo in uporabo.

Tehnično osebje – posebne službe ali integracija v območne

Lahko si mislimo, da se bo življenje tehničnega osebja v primerjavi z drugimi zaposlenimi najmanj spremenilo, a ne vemo natančno koliko manj in na kakšen način. Predvidevamo pa lahko, da bodo spremembe opazne in občutne. Predvidevamo lahko tudi za nekatere skupine dva precej različna scenarija. Za tiste, ki skrbijo za prehrano, denimo, glede na to, da bo to del gospodinjskega življenja uporabnikov zunaj, si lahko zamislimo, da ne bodo več toliko uporabni, saj ne bo več centralne kuhinje in centralne nabave živil. V tem primeru bi bilo najbolj smotrno to osebje usposobiti za »gospodinje«, ki bodo, podobno kot zdaj varuhinje, sodelovale v vodenje posameznih gospodinjstev. Drug scenarij pa je, da kuhinjsko osebje obdrži svoje področje dela, če bo zavod v procesu preobrazbe razvil ali dostavo kosil na Krasu ali pa gostinsko dejavnost – v obeh bi se lahko zaposlili tudi uporabniki in obe bi lahko nekaterim uporabnikom ali stanovanjskim skupinam dostavljali obroke. 

Podobno velja za vzdrževalne delavce, ki bodo lahko delo našli v skupnostnih enotah. Njihovo delo bo v tem primeru bolj hišniško – v smislu manjši popravil, občasnih obnov ipd. Bodo pa pri tem imeli več stikov in povezav s stanovalci in drugim osebjem. Če pa bo zavod razvijal dejavnost upravljanja z nepremičninami, pa bo potreb po takšnih storitvah, in tudi bolj zahtevnih, več.

Za administrativne delavce in delavke lahko predvidevamo, da bodo imeli vsaj toliko in zelo podobno delo, kot ga imajo zdaj. Lahko si mislimo, da pa bo organizirano nekolikanj drugače. Območne enote bodo verjetno potrebovale, če naj bi imele svojo avtonomijo, nekaj neposredne administrativne pomoči.[8] Računamo lahko, da bo, s spremembo finančnih tokov oz. individualizacijo financiranja storitev, računovodstvo imelo več dela z izračunom osebnih paketov storitev. Zato bodo morali bolje poznati delo in bodo imeli verjetno več stikov z uporabniki.

Glede na to, da gre za osebje, ki ni neposredno vključeno v osrednjo nalogo zavoda, so ostali v razmislekih in načrtovanju preobrazbe najbolj ob strani. Predstavljamo si lahko, da tak položaj vzbuja številne bojazni (ali pa naivno indiferentnost) glede prihodnosti, s tem pa tudi lahko porodi določen odpor do sprememb.[9]

Zato je za to skupino glavni izziv vključiti se v proces preobrazbe, sodelovati pri načrtovanju, hkrati pa se tudi bolj vključiti v procese oskrbe. Pri tem pa skupaj z drugimi graditi vizijo svojega dela v prihodnosti – po enem ali drugem scenariju oz. mešanici obeh.

Sklici

Flaker, V. (1997). Timi kot način interdisciplinarnega sodelovanja. Socialno delo, 36 (1), str. 3 –13.

Flaker, V. & Rafaelič, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokončana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019). Azili: eseji o socialni situaciji duševnih bolnikov in drugih zaprtih varovancev. Ljubljana: Založba /*cf.

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Izognili se bomo izrazu »strokovne delavke«. Gre namreč za tehnični in žargonski izraz, ki bolj označuje sektorsko hierarhijo, manj pa stopnjo kvalifikacije oz. kakšno posebno vednost. Z izrazom »strokovnjak« tu označujemo bolj izobražene delavce, ki imajo večkrat tudi vodstveno funkcijo.

[3] O ukinjanju pisarniškega dela v Hrastovcu gl. Flaker in Rafaelič (2023, str. 162–164).

[4] Ta pričakovanja so lahko včasih nerealna. Razvoj tima mora pogosto vzpostaviti realna pričakovanja do drugih strokovnjakov. S timskim delom in njegovo dinamiko se bomo podrobno ukvarjali pozneje. Za oris delovanja timov v preobrazbi Hrastovca gl. Flaker in Rafaelič (2023, str. 217–225); gl. tudi Flaker (1997).

[5] Kot že Goffman (2019, str. 93–94) opisuje, so strokovnjaki, predvsem tisti, ki ne poosebljajo smotra ustanove, večkrat razočarani, ker v ustanovi ne morejo opravljati svojega dela, svojega poslanstva. Ustanova s svojim redom in logiko prevlada nad logiko stroke. Npr. tisto, kar naj bi bilo svetovanje, se sprevrže v prepričevanje stanovalca, da naj se podredi redu ustanove. Kar naj bi bila terapevtska skupina ali skupnost postane tribunal za dodeljevanje ali odvzemanje privilegijev itn.

[6] Ta bojazen je imaginarna tako, kot sta tudi moč strokovnjaka in njegova identiteta v instituciji navidezna.

[7] Pri tem imajo strokovnjaki dve vrsti težav. Prva izhaja iz znanja, ki so ga prejeli in ki je nastalo večinoma v institucionalnih dispozitivih in v marsičem napačno razlaga in usmerja strokovnjake. Druga je iz splošnega obrazca storitvenih poklicev. Goffman (2019, str. 307–370) v sklepnem eseju o medicinskem modelu opisuje protislovje med izvorno, liberalno koncepcijo profesionalizma in sponami delovanja v totalni ustanovi, ki se mu morajo strokovnjaki prilagoditi. Prehod v skupnost sicer omogoča delno osvoboditev teh spon, povratek k liberalni koncepciji poklica, hkrati pa strokovnjaka povezuje s skupnostjo in mu to svobodo krni. Nova strokovnost mora torej temeljiti na eni strani v prestopu od popravljalne naravnanosti k ustvarjalni oz. k omogočanju, na drugi strani pa na močnejšemu mandatu uporabnika in odgovornosti njemu, navzlic močni povezanosti s skupnostjo in mandatom, ki jih od skupnosti dobi.

[8] V Hrastovcu smo npr. med preobrazbo dodelili pisarniško pomoč socialni službi – s tem socialne delavce razbremenili »papirologije«. Administrativna sodelavka pa se je kmalu priučila sociali in postala del tima, ki je tvorno prispeval tudi k »strokovnim« vprašanjem.

[9] »Kontrarevolucija« ob preobrazbi v Osijeku, je imela svoje oporišče v kuhinji.

Proti zapiranju – odločno za dezinstitucionalizacijo (tri osi razvoja socialnega varstva 5)

Razlogi za dezinstitucionalizacijo

So etični, gre za akcijo, ki odpravlja zapiranje, izključevanje in segregacijo (apartheid). Izhaja iz pravic, se bori za človeško dostojanstvo.  Pravica do življenja v skupnosti je zapisana v 19. členu Konvencije združenih narodov o pravicah, pri nas napačno prevedeno, »invalidov«. To pravzaprav pomeni na eni strani pravico do navadnega, vsakdanjega življenja; na drugi strani pa tudi pravico do norosti (neumnosti, starosti …) biti drugačen, samosvoj. Je tudi dejanje proti odvzemu smisla življenja in identitete – samega sebe.

Razloge najdemo tudi na tehničnem, strokovnem registru. Že dolgo je znano, da so ustanove škodljive. V njih je večja smrtnost, kot zunaj, stanovalci doživljajo zastoj v razvoju in izpad v življenju, obsojeni so na životarjenje in ždenje (desubjektivacija). Škodljive so tudi navzven. Z delitvijo dela, ki jo vzpostavljajo, poškodujejo »socialno tkivo« (so strup za solidarnost). Ustvarjajo lažno znanje o človeku in onemogočajo strokovni odziv na resnične stiske in probleme. Vzpostavljajo (antiproduktivno) premoč strokovnjakov nad ljudmi (tam, kjer je to najmanj potrebno).[1]

Tri tarče in tri destinacije

Dezinstitucionalizacija je stroj, ki je hkrati polemičen in programski. Ima svoje tarče kritike in cilje, kam hoče priti. Glavne tarče dezinstitucionalizacije so sama institucija, a tudi družbene vloge, ki v njih pristanejo njeni (potencialni) stanovalci in medicinski model, ki institucionalizacijo podpira. Ima tudi svoje cilje, destinacije, do katerih bi hotela priti. Iz institucije si prizadeva priti v skupnost, od razvrednotenih vlog k cenjenim, vloge prevrednotiti in omogočiti vstop v nove. Od medicinskega modela (Goffman, 2019) se trudi priti v socialnega (Oliver, 1990; Zaviršek, 2000).

Medicinski in socialni model pri tem ne smemo razumeti predvsem kot zamenjavo paradigme znanosti in stroke, temveč kot prehod pri razlagalnih, obravnavnih in organizacijskih modelov. Na ravni razumevanja naj reduktivne razlagalne modele (ob medicinskem tudi  psihološki, pedagoški, pravni) zamenjajo prečni (transverzalni), kot so socialni, antropološki, vsakdanji načini povezovanja in dojemanja več dimenzij stvarnosti. Model popravljanja – zdravljenja, zdravil, psihoterapije, administracije in drugih načinov »popravljanja« človeških primanjkljajev – morajo nadomestiti modeli omogočanja (okrepitve, vključevanja, prevzemanja tveganja in vsakdanjih dejavnosti. Institucionalni model organiziranja oskrbe pa skupnostni modeli. Segregacijo, izolacijo, zapiranje, hierarhične odnose in totalnost oskrbe morajo zamenjati razpršenost storitev, povezovanje akterjev in skupnosti, demokratični odnosi in enakopravnost pa tudi storitve po osebni meri in zagotavljanje zasebnosti.

 

Slika 1: Medicinski in socialni model - členitev (Flaker idr., 2015)

 

Potek

Pri nas procesi dezinstitucionalizacije potekajo že dolgo, predolgo. Pobude za preoblikovanje ustanov so se pojavile razmeroma zgodaj (eksperiment v Logatcu; Vodopivec idr., 1973). Duh in intenca dezinstitucionalizacije so bili ključna značilnost uvajanja prostovoljnega dela, kolonij in taborov pa tudi drugih oblik skupnostnega dela v 70-tih in 80-tih (Stritih idr., 1979, 1980). Edina sistematična in celostna (a nedosledna) dezinstitucionalizacija smo izpeljali v vzgojnih zavodov v osemdesetih (Skalar, 1986). V imenu prehoda v skupnost je prišlo do rojenja velika števila skupnostnih oblik v devetdesetih; a zaresnim poskusom preselitev stanovalcev (iz posebnih zavodov) smo bili priča šele po letu 2000. To se je začelo v Hrastovcu, kjer se je v borih nekaj letih preselila skoraj polovica stanovalcev, kjer se je izpraznil in zaprl grad v Tratah (zdaj Muzej norosti). To pa je bil zgled za podobne procesi v drugih posebnih zavodih (Cizelj idr., 2004). V tem, dinamičnem obdobju smo začeli snovati sistem dolgotrajne oskrbe, izvedli kontroverzen, a uspešen eksperiment neposrednega financiranja (Flaker, Nagode, Rafaelič in Udovič, 2011), ustvarili Katalog nalog CSD. V tem času je tudi Zakon o duševnem zdravju uvedel zagovorništvo in koordinacijo obravnave v skupnosti. Ker je konec prvega desetletja tega stoletja prišlo do zastoja smo izvedli protestni pohod Iz-hod (Rafaelič in Flaker, 2012), ki je prispeval k temu, da sta dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba bili uvrščeni v načrt črpanja evropskih sredstev. Vsled tega smo izvedli dve študiji (Flaker idr., 2015; Zaviršek idr. 2015), ki pa nista imeli do pred kratkim (2020), ko se je začelo pilotiranje v dveh zavodih, praktičnih posledic. 

Dejstva

Dolg potek, nedoslednost, dvotirnost sistema in zastoji so poleg dediščine hitre industrializacije[2] prispevali k temu, da je Slovenija »prvak« v stopnji institucionaliziranosti prebivalstva – imamo čez 20.000 interniranih oz. 1,2 % prebivalstva.[3] Paradoks je, da Slovenija z denarjem iz evropskih strukturnih skladov plačuje širjenje in obnavljanje  obstoječega (socialističnega) sistema zavodskega varstva.[4] Ustvarili smo dvotirni sistem oskrbe – v njem glede na stroške in pomen prevladuje institucionalni krak. Ta porabi več denarja[5], hkrati pa podredi skupnostne službe in storitve institucionalni logiki. Kar se je začelo kot alternativa je sčasoma postalo dopolnilo institucijam. Dejstvo, ki opozarja na pogubnost prevladujočega institucionalnega sistema, je, da je polovica smrtnih žrtev covida bila v domovih za stare – z dezinstitucionalizacijo in dobro dolgotrajno oskrbo v skupnost bi lahko bilo vsaj tisoč smrtnih primerov manj.

Sklici

Cizelj, M., Ferlež, Z., Flaker, V., Lukač, J., Pogačar, M., & Švab, V. (2004). Vizija posebnih socialnih zavodov. Ljubljana: Skupnost socialnih zavodov Slovenije in Fakulteta za socialno delo.

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2014). Toolkit on the Use of European Union Funds for the Transition from Institutional to Community-based Care (dopolnjena izdaja). Bruselj. Pridobljeno s https://deinstitutionalisationdotcom.files.wordpress.com/2018/04/eeg-toolkit_english.pdf  18. 8. 2022.

Flaker, V., Krstovski, V., Dukovski, I., Babnov, D., Popovska, K., & Rafaelič, A. (2018). Situation Analysis and Assesment, Evaluation Report of Implementation of National Strategy on Deinstititutionalisation 2008–2018. Skopje: Evropska unija.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., & Udovič, N. (2011). Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Rafaelič, A., Bezjak, S., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Ošlaj, A., Ramovš, J., Ratajc, S., Suhadolnik, I., Urek, M., & Žitek, N. v sodelovanju z Dimovskim, V., Kastelicem, A., & Pfeifferjem, J. (2015). Izhodišča dezinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji (Končno poročilo, verzija 3.2). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019). Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

Oliver, M. (1990). The Politics of Disablement. London: Macmillan.

Rafaelič, A. & Flaker, V. (ur.) (2012). Iz-hod iz totalnih ustanov med ljudi, tematska številka, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 39 (250).

Skalar, V. (1986). Načrt prenove zavodov za usposabljanje v srednjeročnem obdobju 1986 –1990. Iskanja, 4 (5), str. 61–65.

Stritih, B., Adam, F., Fišer, S., Mikuš-Kos, A., Kos, S., Baskar, B., Mandič, S., Mesec, B., & Pogačnik, P. (1979). Nepoklicno prostovoljno preventivno in socialno-terapevtsko delo z otroki in mladino: I. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani.

Stritih, B., Čačinovič Vogrinčič, G., Kunič, L., Flaker, V., Kavar-Vidmar, A., Mesec, B., Miloševič-Arnold, V., Rapoša-Tajnšek, P., & Stopajnik, F. (1980). Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

Stritih, B., Čačinovič Vogrinčič, G., Flaker, V., Kavar-Vidmar, A., Mesec, B., Miloševič-Arnold, V., Rapoša-Tajnšek, P. & Stopajnik, F. (1981). Prostovoljno socialno delo: raziskava, Ljubljana: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani.

Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F., Skaberne, B., & Skalar, V. (1973). Spreminjanje vzgojnih metod v vzgojnem zavodu v Logatcu. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Zaviršek, Darja (2000). Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks prizadetih ljudi. Založba /*cf., Ljubljana.

 

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][6]

---

[1] Poleg naštetega ima zapiranje še eno zelo pomembno lovko in sicer zapiranje, izključevanje in poniževanje nedržavljanov oziroma oseb z negotovim (prekarnim) pravnim oz. administrativnim statusom ali sploh oseb brez statusa (iskalci mednarodne zaščite in ilegalizirane osebe). Ta vrsta zapiranja je utemeljena v varnostnizaciji, se pravi, naj bi predstavljali grožnjo za karkoli že.  

V nasprotju z drugimi varovanci ustanov je ta skupina ljudi »last«, se pravi, področje policije (od samega prihoda ali drugih okoliščin ilegalizacije in do pridobitve vključujočega statusa – če do tega sploh kdaj pride). Izključeni so iz miselnega sveta socialnega dela kot tudi iz Zakona o socialnem varstvu. Za njih je vzpostavljen vzporedni policijski skrbstveni sistem. V tem policijskem sistemu zaposlujejo tudi socialne delavke (nekatere odlične, druge rasistične), a še vedno je to policijski sistem in socialno delo oziroma socialno varstvo ni nikoli zahtevalo, da bi ljudi obravnavali kot ljudi, tudi v primerih, kadar se pravni status razlikuje od državljanstva oziroma ko nimajo nobenega statusa (kot je bil primer izbrisanih denimo). To pomeni, da socialno delo vzdržuje meje v notranjosti držav, ki jih postavi policija.

[2] Zgodovinsko gledano je rojenje institucij produkt industrializacije. Ločenost delovnega in stanovanjskega prostora onemogoča oskrbo svojcev. Pri nas se je industrializacija zgodila na mah, po drugi svetovni vojni.

[3] Podatki za Evropo in Makedonijo (Flaker idr., 2015, 2018).

[4] Paradoks je zato, ker EU kot odgovorna podpisnica konvencije, pravzaprav »prepoveduje« uporabo evropskih sredstev za utrjevanje institucionalnih oblik oskrbe (European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care, 2014).

[5] Ocenili smo (Flaker idr., 2015, str. 136), da smo v letih delovanja dvotirnega sistema zgolj za materialno vzdrževanje vzporednih struktur – torej matičnih zavodskih stavb in hkrati zunanjih enot porabili več, kot smo črpali evropskih sredstev.

[6] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

Operacija C: Krepitev moči – merilo je pogodbena moč (operacije 9, krepitev moči 1)

Pri socialnem delu gre za moč. Pravzaprav je socialno delo odnos moči. Njegova družbena funkcija je posredovati med močnimi in nemočnimi (bogatimi in revnimi, elitami in ljudstvom, zatiralci in zatiranimi).

Socialno delo ima opraviti z veliko raznolikostjo človeških situacij, ki pa imajo le malo skupnega. Lahko pa bi rekli, da je skupni imenovalec uporabnikov socialnega dela prav primanjkljaj moči. Na socialno delo se obrnejo, ko česa ne morejo opraviti sami, ko potrebujejo dodatno moč.

Moč je mera suverenosti, ki jo nekdo ima v svojem življenjskem svetu, zmožnost, da kaj naredi, spremeni ali vzdržuje tako kot je.

Moč torej ni lastnost življenjskega sveta samega, je njegova funkcija, odvod te zmožnosti premikanja po življenjskem svetu, hkrati pa tudi odvisna od shem, ki so onkraj doživljenega sveta (kot je, na primer, položaj v hierarhiji, lastnina, ekonomski in politični status).

Pomoč paradoksno, po definiciji, jemlje moč tistemu, ki mu pomagamo. Potreba po pomoči ne le dokazuje nemoč in brezmoč, temveč jo tudi ustvarja. Delati nekaj namesto drugega zmanjša njegov dejanski nadzor in moč nad zadevo, nad svojim življenjskim svetom, odtegne mu njegovo suverenost nad njim. Po pomoči, je torej potrebno popravljalno delo, da bi si opomogli, okrevali, znova dobili moč in okrepili položaj, ki smo ga izgubili.

Smisel operacije krepitve moči je torej dobiti moč, pa tudi jo ohranjati in si opomoči po »epizodi pomoči«. Pretežna načina dela v krepitvi moči sta zagovorništvo in pogajanje.

Pogodbena moč

V socialnem delu je najbolj prikladno moč definirati kot pogodbeno moč. Torej jo moramo ocenjevati in analizirati glede na to, kaj sestavlja tovrstno moč, z kartografiranjem moči glede na moč, ki je na voljo oziroma ki jo je treba pridobiti. To vključuje tudi dešifriranje »diagrama moči« - sil moči, ki oblikujejo situacijo in ustvarjajo nekogaršnji položaj. Oziraje se na moč, ki je vložena v socialno delo lahko s tem ugotovimo mehanizme in mesta, s katerimi izgubljamo moč, priložnosti za večanje moči ali uvoza moči v situacijo od zunaj.

Pogodbena moč ni le sposobnost izvedbe pogodbe, ampak je tudi zmožnost zagotavljanja take izvedbe oz. še prej – sposobnost, potencial stopiti v pogodbeno razmerje. Na interakcijskem registru pogodba tudi predpostavlja, kakšne vrste človek je pogodbenik, predpostavlja idejo o njem samem (Goffman, 2019). Izhaja predvsem iz družbenega položaja, ki ga lahko imamo za splošni in kvazi-formalen temelj pogodbene sposobnosti in moči. Ta virtualna lastnost se opira na interaktivno kredibilnost (ali pa na njej pade). Rezultanta teh dveh zmožnosti ali njihova sinteza so družbene vloge, v katerih se statusi uresničujejo na kredibilen ali diskreditirajoč način.

Pravno je pogodbena moč ali zmožnost oblikovana kot poslovna sposobnost.[1] Poslovno sposobnost dobimo skorajda avtomatsko z državljanstvom. Samo državljansko pa nam zagotavlja le omejeno pogodbeno in poslovno sposobnost (saj država ni porok za dejanja svojih državljanov) in se mora opirati na lastnino, ali navadno, kot je primer za večino, na zaposlitev. Velik del družbe, tisti, ki niso zaposleni, pa dobijo nadomestne statuse – nekateri od teh za začasni, na primer, status otroka ali mladoletnega, bolnika, zapornika, tujca; nekateri pa so trajni, kot so na primer, upokojenec, »invalid«, varovanec pod skrbništvom, itd.). Nadomestni statusi zagotavljajo vsak nek status, vseeno pa je pogodbena ali celo poslovna sposobnost, značilna za te statuse, močno zmanjšana. Obstajajo pa drugi formalni statusi, ki jih človek lahko dobi, kot so imeti službo, delovno mesto, izobrazbo, razne funkcije, članstva formalnih skupin in organizacij, status je celo imeti stalni naslov. Ti statusi in položaji nam ne zagotavljajo osnovne poslovne sposobnosti same po sebi, jo pa podpirajo in jačajo, včasih pa so pogoj ta pogodbeno sposobnost ali moč.

Denar nima le nakupne moči, je tudi moč stopanja v pogodbene odnose.[2] Denar in druga sredstva, ki jih je moč oceniti z denarno mero, ustvarjajo naslednjo zmožnost za stopanje v pogodbene odnose. Dohodek, plača, premoženje, nepremičnine, obresti, prihranki so lahko poroštva za izvedbo pogodb. Denar je poleg splošnega ekvivalenta delu (politična ekonomija) tudi splošni ekvivalent zaupanja (moralna ekonomija).

Za pogodbe so potrebni pologi. Poleg statusa in denarnih temeljev, so možne še druge vrste poroštev, ki jamčijo za pogodbo. Poroki, skrbniki, zagovorniki lahko zagotovijo podporo pogodbenim izmenjavam in interakcijam, kakor tudi pologi, premoženje in socialni kapital. Slednjega navadno artikuliramo kot ugled in spoštovanje in ju lahko podpirajo dosežki, družinski ugled, cenjene spretnosti in vloge.

Interakcijska kredibilnost igra, v primerjavi z družbenim statusom, manjšo, a še vedno pomembno vlogo v pogodbenih interakcijah. Prvi in splošni vtis, ki ga nekdo daje, olajša stopanje v pogodbena razmerja, podobno pa tudi zaupljivost in zaupanje drugih. Zmožnost jasno izraziti svoje namene, želje, upanja itn. je pomembno orodje pri oblikovanju pogodbene izmenjave; zveze in poznanstva niso le osnova stikov ampak zagotavljajo dober vtis in zaupanje pri sklepanju pogodb, včasih pa tudi dejanske posrednike za poslovanje. Interakcijske spretnosti kot so opravičevanje, pojasnjevanje, hudomušnost večajo zaupanje in kredibilnost, lajšajo poslovanje in prispevajo k pogodbeni sposobnosti. Oblikovanje pogodb lahko spodbujajo tudi statusni simboli, če so cenjeni, ali pa jih kvarijo, če so stigmatizirani.

Družbene vloge imamo lahko za sintezo statusa in interakcije kredibilnosti, ki ju povezuje v funkcionalno in interakcijsko celoto. Če imamo cenjeno vlogo delavca, matere, člana, kupca itn., nam to neposredno poveča zmožnost oz. nam jo zmanjša z razvrednoteno vlogo bolnika, uporabnika socialnih storitev, socialnega primera ipd. Več vlog nekdo igra večja je njegova pogodbena moč – in nasprotno – manj ko ima človek vlog na razpolago ali pa če se mu je repertoar vlog skrči na eno, deviantno pičlejša je njegova pogodbena moč.[3] Ena od najbolj pomembnih funkcij stigme (in dominantne odklonske vloge) je, da deluje kot opozorilo, ki diskreditira igralce glede virtualne splošne predpostavke o pogodbeni sposobnosti (Goffman, 2008).

Elemente statusa, kredibilnosti in vlog lahko uporabimo kot opomnik, ko ocenjujemo moč v katerikoli družbeni situaciji ali operaciji socialnega dela. Lahko jih uporabimo kot začetno merilo pogodbene moči na začetku dela. Lahko jih uporabimo po koncu, da ovrednotimo svoj poseg z merili okrepitve – ali je naše delo pripeljalo večje ali manjše družbene moči. Lahko pa se z njihovo pomočjo usmerimo naravnost v večanje moči, uporabimo za kartografijo moči, ki je nekomu na voljo, in da ugotovimo področja, na katerih primanjkuje moči. Na temelju takega zemljevida lahko ustvarimo »načrt krepitve moči«, ki trasira pot, po kateri bomo napolnili področja zmanjšane moči.

Vendar pa tak zemljevid prikaže moč, ki je na voljo, pa tudi tisto, ki je potrebna – v situaciji, za človeka ali skupino; prikazuje, kaj manjka, ne pa od kod moč dobiti. Za to je potreben drugačen zemljevid – prikaz diagrama moči, diagrama silnic v danem polju.

Referenci

Goffman, E. (2008) Stigma: Zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

---

[1] V žargonu pogosto neustrezno poimenovana kot »opravilna sposobnost«.

[2] Laže je pričakovati od nekoga, ki ima denar, da bo izpolnil svoje obveznosti: če nekdo ne izroči svojega dela pogodbe v naravi, potem mora biti sposoben to poplačati, pa naj gre za povrnitev škode ali najem nekoga, ki bo to storil namesto njega.

[3] Imeti več vlog nam, paradoksno, daje določeno svobodo biti mi sami. Več ko imamo vlog, manj smo zavezani eni sami. Igrati več vlog nam da bogastvo izkušnje in prispeva k naši vrednosti in spoštovanju. Več imamo cenjenih vlog, večja je naša družbena vrednost.