Odpiranje polja (Izvleček iz knjige Dezinstitucionalizacija II: nedokončana)

[V tem blogu objavljam zaključek knjige, ki jo pravkar z Andrejo oddajava v tisk. Se mi je zdelo, da je pravi trenutek za to.][1]

                              

Transverzala, ki smo jo v obeh knjigah (Rafaelič in Flaker, 2021; Flaker in Rafaelič, 2023) prehodili, je pokazala, da so gibanja ključni pogon dezinstitucionalizacije. Prehod v skupnost in preobrazba ustanov sta toliko uspešnejša in celovitejša, kolikor sta povezana z družbenimi gibanji. Ta jima dajejo resnično moč za resnične spremembe. Še tako dobro zamišljena reforma, podprta s celovito strategijo in celo z dovolj »politične volje« (ki jo navadno pogrešamo), bo ostala slepa za tisto, kar vidijo gibanja, jalova na ozemljih, ki jih lahko vzpostavijo prav gibanja. Videla bo le tisto, kar ji dovoljujejo aksiomi, ki oblast, ki naj bi spremenila samo sebe, vzpostavljajo, naredila bo le tisto, kar postulati kot temeljni obrazci (navadno birokratski) delovanja dovoljujejo. Za resnično reformo, tako, ki bo vsaj v svojih delcih vsebovala upor in beg od oblastnih aksiomov, rušenje pregrad med ljudmi, nove prostore svobode, uvajala možnosti samoodločanja in samoupravljanja, se postavila za pravice in bojevala proti krivicam, mora oblast vsaj toliko prestopiti mejo aksiomov, ki jo vzpostavljajo, da se poveže z gibanji v skupni akciji pri ključnih vprašanjih preobrazbe.

Pa težava ni zgolj v nekompatibilnosti gibanj in upravljavskih struktur, v nespravljivosti ustaljevanja in spreobračanja, v nezdružljivosti oblastne oz. institucionalne pretenzije po večnosti in končnosti gibanj[2], temveč preprosto v tem, da gibanja nimajo svojega mesta v strukturi, ki jo tvori oblastna aksiomatika. So nepredstavljiva – ni jih mogoče predstavljati in tudi nočejo, da bi jih kdo predstavljal: NIHČE NAS NE SME PREDSTAVLJATI. Ni politično strukturiranega (torej hibridnega) prostora, v katerem bi se lahko srečali oblast in gibanja. Srečajo se lahko le na odprtem prostoru, polju – na cesti kot ljudje, na poti kot obiski.

V našem delu smo obravnavali številna strokovna, uporabniška, širša družbena gibanja, ki so ustvarjala podlago za dezinstitucionalizacijo – preobrazbo ustanov in prehod v skupnost. Kot post scriptum velja poudariti, da so ta gibanja vedno ustvarjala družbeno polje, ki je bilo hkrati tematsko in polje delovanja. Ta polja lahko opišemo s tem, da jih porajajo mreže ljudi, ki se med seboj povezujejo z določenim namenom, ne interesom, pač pa željo. Od drugih mrež, ki jim je smoter le preživetje ali preživljanje (časa), se razlikujejo po tem, da imajo svojo, pa čeprav splošno smer delovanja. Ustvarjajo odprto polje, v katerem je članstvo nezamejeno, lahko sodelujejo vsi, ki hočejo. Pri tem se jim ni treba prilagajati kakšnim pravilom, pogoj njihovega članstva je le privlačnost teme, dogajanja, ljudi, ki v polju delujejo. Čeprav gre za enotno polje, ne gre za poenotenje pogledov, dejanj, stališč. Prav koncept polja omogoča in zahteva raznovrstnost – položajev, udeležbe, delovanja. Polje je vektorska tvorba, ne le enotnost, temveč tudi usmerjenost polja, je rezultat sil, ki se v polju sprožijo. Prav to – enotnost polja, ki združuje na eni strani raznorodne sile, ki v njem delujejo, na drugi pa človeška srečanja, izmenjave, možnost delovanja, vključevanja, ustvarja napetost polja, njegovo moč, s katero inducira premike, sile v drugih družbenih poljih. 

Koncept polja, ki si ga po Lewinovem (1951) zgledu s pomočjo analogije sposojamo iz naravoslovnega polja (ali pa uporabimo kot poljedelsko, celo vojaško metaforo), ima tudi večjo moč načrtovanja, spodbujanja, spremljanja in vrednotenja dezinstitucionalizacije, kot ga imata pojma »strukture« in »sistema«, ki ju za ta namen navadno uporabimo. Ne le zato, ker ta pojma ožita možnost priključka gibanj, temveč tudi zato, ker z njim laže opisujemo procese, ki niso povezani s strukturo, ki ne le potekajo zgolj med točkami sistema, temveč prosto prehajajo po družbenem prostoru, ki niso nujno »kanalizirani« (ali celo »kloakazirani«) ali pa razčlenjeni, spodsekani, da se priležejo strukturi. Poleg tega dezinstitucionalizacija zahteva ne le reformo sistema, prilagoditev strukture (z dodajanjem ali odvzemanjem aksiomov ali pa delov strukture), temveč njegovo reformatiranje. Ker (slabo delujočih) starih sistemov socialnega varstva, zdravstva in drugih ne moremo preprosto izbrisati in naložiti novih, jih lahko le popravljamo, morda nadgradimo. Kot je pokazal naš oris v tem delu – je tako delo pogosto zaman – vedno znova se ujamemo v dvotirnost ali pa resnično dobre rešitve za uporabnike postanejo, kot v primeru osebne asistence, nočna mora za upravljavce sistema.[3] Še več, reformizem nas prav zaradi postopnosti spreminjanja tehnologije vodi v diktat aksiomatike, ki nima potrpljenja počakati na učinke reforme:

»Univerzum je nekaj pomenil dosti prej, preden smo začeli spoznavati, kaj pomeni … Od vsega začetka ima človek na voljo označevalno celoto, ki mu dela nemalo težav, ko jo hoče umestiti v nek označenec, saj je dana kot taka, ne da bi bila tudi poznana. Med njima je vselej neko neujemanje.«[4]

Ta paradoks bi lahko imenovali Robinzonov paradoks. Kajti očitno je, da je lahko Robinzon na svojem zapuščenem otoku zgradil nekaj družbi analognega le tako, da si je vsa pravila in zakone, ki se medsebojno implicirajo, dal naenkrat, četudi ta še niso imela svojega predmeta. Narobe pa je osvajanje narave postopno, delno, po kosih. Neka poljubna družba ima vsa pravila hkrati, pravna, verska, politična, ekonomska, pravila ljubezni in dela, starševstva in poročanja, suženjstva in svobode, življenja in smrti, medtem ko lahko naravo, ne da bi zato prenehala biti družba, osvaja samo postopoma, od enega vira energije k drugemu, od enega predmeta k drugemu. Tu tiči razlog, zakaj zakon teži z vso svojo težo, še preden vemo, kaj je njegov predmet, in ne da bi to lahko kdajkoli točno zvedeli. Prav to neravnovesje omogoča revolucije; ne gre za to, da bi bile revolucije določene s tehnološkim napredkom, ampak jih omogoča prav ta razmik med obema serijama, ki terja neprestano usklajevanje ekonomske in politične totalnosti v funkciji delnega tehničnega napredka. Tu naletimo na dve zmoti, ki sta v jedru enaki: reformistično ali tehnokratsko, ki stremi k uveljavitvi oziroma hoče vsiliti delne prilagoditve družbenih razmerij ritmu tehničnih pridobitev; in totalitarno, ki stremi k totalizaciji označevalnega in poznanega v skladu z obstoječo družbeno totalnostjo. Zato je tehnokrat pravzaprav naravni zaveznik diktatorjev, računalnikov in diktature, medtem ko je revolucionar nastanjen v razmiku, ki ločuje tehnični napredek in družbeno totalnost, in tam snuje svojo permanentno revolucijo. Toda ta sen je sam na sebi že dejavnost, dejanskost in resnična grožnja ustaljenemu redu, saj to, o čemer sanja, že omogoča. (Deleuze, 1998, str. 55–56)

Koncept polja nam torej omogoča boljše snovanje tako reforme kakor akcije, delovanja, ki naj bi porodilo spremembe. Dobra analiza sil v polju kakor tudi zgolj dodajanje sile v smeri, v katero je polje usmerjeno, spreminja ravnovesje sil v njem, ga preoblikuje, predvsem pa poraja moč za spremembe. To velja tako za primer posamičnega zavoda in polja dezinstitucionalizacije, ki se v njem in okoli njega vzpostavi, kakor za celotno družbeno polje, v katerem se to dogaja.

Sklici

Deleuze, G. (1998). Logika smisla. Ljubljana: Krtina.

Flaker, V. & Rafaelič, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokončana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Lewin, K. (1951). Field Theory in Social Science. New York: Harper.

Rafaelič, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Se pa končnost gibanj sklada z neskončnostjo dezinstitucionalizacije. Gibanja vzniknejo in poniknejo na družbenem prizorišču, taka je njihova neskončna usoda, sledijo neskončni liniji nasprotovanja in uhajanja oblastnim aksiomom podrejanja. Nasprotje med končnostjo gibanj, končnostjo pravzaprav teles, in neskončnostjo poti, ki jo imajo opraviti, je delujoče, produktivno na komplementaren način. Nasprotje med slo po večnosti oblasti in končnostjo gibanj pa je antiproduktivno oz. nedelujoče – dokler se ne spoprimeta.

[3] Še ena prednost koncepta polja je torej v tem, da ga ne upravljamo. Lahko ga obdelujemo, lahko v njem delujemo.

[4] Deleuze citira Lévi-Straussa Introduction à Socialogie et Anthropologie de Marcel Mauss. Pariz: PUF, 1950,. str. 48–49.

Trije vzvodi kritike normalnosti

Nekaj uvodnih opomb ob začetku ciklusa predavanj Teorije družbene deviantnosti[1]

Delitev na normalno in odklonsko je seveda družbeni konstrukt. Vendar kot tak, ni nedolžen in neaktiven. Ima aktivno vlogo v »urejanju prometa« pa naj bo ta ekonomski ali pa socialni, vsakdanji, med ljudmi. Je tudi en od glavnih virov zatiranja, razvrednotenja in izključevanja ljudi.

Nenazadnje je velika večina ljudi deviantnih – deviantna večina – saj definicijam normalnega ustreza le peščica belih moških, srednjih let, zaposlenih, poročenih z otroki, razumnih, treznih, zvestih in poštenih – pa še ti gotovo kaj prikrivajo, se česa sramujejo in občasno naredijo kaj napačnega. Še več, odklon od pričakovanih ravnanj je bistven za to, kot pravi Goffman, da občutimo sami sebe.

Če smo torej vsi deviantni, potem je precej nesmiselno deviantnosti naštevati, katalogizirati deviantne pojave, ali celo skupine ljudi, ki jim pritičejo, iskati biološke, psihološke, morda celo družbene vzroke za njihov nastanek.[2] Četudi je to morda kdajpakdaj produktivno, pa gotovo utrjuje razumevanje človeškega vedenja, lastnosti v razlikovanju med normalnim, pravilnim in odklonskim, napačnim. V tem je kontraproduktivno.[3]

Morda se ne bomo mogli izogniti rekreiranju etiketiranja, vzpostavljanja dvojiškosti normalnega in odklonskega, je pa proučevanje deviantnosti treba zastaviti drugače. Najprej je treba biti kritičen, polemičen in razgaliti mehanizme ustvarjanja deviantnosti, predvsem pa izključevanja, razvrednotenja in opredmetenja ljudi. A to ni dovolj.

Ena od vrlin naše fakultete, da med študijem študentke in študenti vsaj omehčajo, če že ne razbijejo, vsaj nekatere predsodke, ki so jih prinesli s seboj in ki prevladujejo sicer v družbenih izmenjavah. A kaj ko so stališča, in z njimi predsodki, precej lahko pokvarljiva roba, nekaj kar se lahko mimo grede spremeni. Predvsem pa niso neke prosto lebdeče misli in občutja, pač pa so usidrani v konkretne, materialne (npr. prostorske) ali pa nematerialne ureditve (npr. postopke). Tam zares živijo in čakajo na nas v zasedi. Zato ni dovolj razgaljati le ideologije, pogleda na odklone, temveč tudi prav te ureditve, ki jih porajajo. In, seveda, te ureditve spreminjati (oz. pri takem »teoretičnem« predmetu nakazati načine, kako jih lahko spremenimo).

Tri glavne teme (tarče)

Na ravni vsakdanjega življenja, konkretnih ljudi, se ureditve, o katerih govorimo, zgostijo v družbene vloge (vključno s stigmo, nalepko, kariero itn.), delujejo pa skozi sistem institucij, pravil, postopkov, ki presegajo obzorja konkretnih vlog in izmenjav. Preobraziti je treba oboje.

Jasno je, da je deviantna vloga produkt sistema, malo manj pa je očitno, da vloga služi tudi vsaj ohranjanju, vzdrževanju, če ne ustvarjanju in porajanju njega samega. To, da nekoga porinemo oz. da pristane v deviantni vlogi, ima zanj konkretne posledice, ki mu zmanjšajo družbeno moč in ga zrinejo na družbeni rob. Hkrati pa prav to ustvarja pogoje za ustvarjanje profita (npr. zdravila za duševne stiske), kapitalistično in industrijsko delitev dela (namestitev staršev v dom, da lahko v miru opravljamo svoj poklic, ustvarjanje poklicev in delovnih mest oskrbe in nadzora), red in mir, ki sta nujna za delovanje javnih in drugih družbenih prostorov, pa tudi za ubogljivo, disciplinirano delovno silo in nadzor nad gibanjem prebivalstva in še druge okoliščine delovanja sistema.

Transformacija, ali celo preobrazba (metamorfoza) mora torej zajemati tako raven vloge kakor tudi »sistema«, ali bolje rečeno družbenih ureditev. S spremembo ureditev se sicer samodejno spreminjajo tudi vloge, ki jih v takih ureditvah imamo, a sistem spreminjamo ljudje. Med drugim tudi zato, da uidemo tovrstnim vlogam, da nam jih ni treba igrati, in, nenazadnje, so prav vloge, ki jih igramo merilo delovanja sistema. Družbena moč, ki jo v neki vlogi imamo ali nimamo, je tisto, kar je res pomembno. In če ne preobrazimo tega, je vsaka sprememba, novost, reforma le lepotni popravek »več-istega«.

Ko bomo obravnavali odklonsko vlogo, se bomo ukvarjali s kariero, stigmo, nalepko, raziskovali bomo procese etiketiranja in opredmetenja, vstopa v vlogo (tudi izstopa), stigmatizacije in razvrednotenja, izključevanja, potiskanja na rob in izobčenja. Zanimalo nas bo kako delujejo družbene odklonske vloge v vsakdanjem življenju, medosebnih izmenjavah, pa tudi politična ekonomija stigme in družbena delitev dela. Pri tem nam bo v pomoč razumevanje subkultur in tega kako ljudje doživljajo odklone, kaj jim pomenijo in prinašajo, kako se v njih vživijo in jih igrajo. Videli bomo, da je sodobno pojmovanje potreb in posameznika problematično, relativno in zgodovinsko pogojeno. Da človeške potrebe na eni strani normiramo, na drugi pa kriminaliziramo.

V razpravi o družbeni produkciji odklonskosti (sistemu oz. ureditvah) se moramo najprej posvetiti institucijam, predvsem tistim totalnim (zavodi ipd.), pa tudi bolj prikritim. Ena izmed nujnih tarč emancipativnega delovanja so postopki, ki so jih uporabniki socialnega dela (in drugih strok) oz. ljudje z nalepkami (ali tisti, ki jih bodo še dobili) deležni in ki jih kot deviantne ustvarjajo. Organizacija življenja je tudi organizacija izkušnje. V konkretnih dejanjih in ureditvah bomo skušali najti splošnejše obrazce, nekateri imenujejo dispozitivi ali pa sheme. Poskušati je treba razbrati, kako se postopki, sheme in organizacija združujejo v modele (in ideologije).

Transformacija oz. preobrazba se navadno začne s kritiko in polemiko – kar hočemo spremeniti, moramo najprej razgaliti. Na takih spoznanjih temelji transformativna akcija. Ta lahko pomeni reforme sistema (dezinstitucionalizacija), skoraj nujno pa tudi družbena gibanja, pa naj bodo ta uporabniška, manjšinska ali strokovna. Izumiti in uveljaviti je treba alternativne modele in postopke. Skupna značilnost in merilo pa mora biti krepitev moči (tistih, ki je nimajo oz. je imajo premalo). Transformacija ureditev je preoblikovanje »sebe (samega)« - tako v dobesednem pomenu, kakor tudi pojmovanja tega kaj je človek in človeško.

Če ideologija odklonskosti vzpostavlja neko človeško delovanje kot »tuje«, nam po njeni kritiki in preobrazbi nič človeškega ne sme ostati tuje.

---

[1] Nekoč je predmet nosil ime »Socialna patologija«, kar jasno izraža ne le intenco po medikalizaciji družbenih pomenov in organicističnega pojmovanja družbe (Comte), temveč tudi po katalogiziranju skupin »odklonskih« pojavov in ljudi in po teoriji, ki naj bi opravičevala obstoječe ali v najboljšem primeru tako stanje popravljala, reformirala. Pri tem pa ni bilo jasno, ali gre za »bolezni družbe« - torej okvare nje kot »organizma« ali pa za »družbene bolezni« posameznikov – torej za okvare posameznikov, ki so družbenega pomena (npr. alkoholizem, samomori itn.). Ta dediščina je še precej živa tudi v novejših razpravah o deviantnosti.

[2] Res je sicer, da sta biti zapornik ali biti obsojen družbeni dejstvi. Na drugi strani pa je to, da si prisvojim nekaj tujega, ne da bi kdo (ali celo jaz sam) vedel, (med)osebno dejstvo. Razlika je v tem, da slednje v množici dogodkov spregledamo, medtem ko prvo pomeni prestavitev stvarnega dogodka na raven, ki presega naš življenjski svet. Pomeni torej premestitev, odtujitev in ustvarjanje virtualnega predmeta, s katerim lahko družbeni (u)stroj nekaj počne.

[3] Nekdo bi lahko zatrjeval, da ima tako katalogiziranje smisel, tudi če smo vsi deviantni, saj smo deviantni na različne načine, pri različnih stvareh. V tem smislu deviantnost proslavlja človeško raznolikost. Misel, da je odklon normalen, sicer ni tuja klasikom proučevanja odklonskosti (Dürkheim), a to pomeni pristajanje na »danost« normalnosti in odklonskosti – celo ustoličevanje. Etično bolj sprejemljivo je torej ugotoviti, da ni normalnega in ne odklonskega, da je vse človeško, in da moramo odstopanja od pričakovanj sprejeti kot možnost ustvarjalnosti oz. priložnost, tako kakor to storimo pri interakcijskih prekrških, da skupaj nekaj popravimo.