Odgovornost ključnega delavca za lastno delovanje je predvsem storitvena. Med drugim to pomeni, da da svoje želje, predvsem pa interese, kakor tudi naloge, ki mu jih nalaga okolje v oklepaj, jih povsem podredi naročilu uporabnika. Prav v tem se odraža profesionalizem ključnega del
To pa ne pomeni, da naj bi ključni delavec bil robot, ki naj bi svoje delo izvajal po »navodilih« osebnega načrta. Nasprotno, ustvariti mora možnosti za avtentično srečevanje z uporabnikom. To pomeni vsaj troje. Srečevanje poteka ob skupnem delu – torej ob skupnih ciljih, skupnem predmetu dela in na temelju skupnih vrednot. Skorajda v nasprotju z instrumentalno naravo storitvenega odnosa, mora tudi ključni delavec imeti resnični, avtentični interes.[1] Delovno situacijo morata oba imeti zgolj za okvir – ne le za skupno delo temveč tudi za srečanje enega z drugim. Magistralne priložnosti za tovrstno srečevanje so trenutki, ko ustvarjanje učinka, rezultata skupnega dela ni v ospredju – torej bodisi v procesu začetnega spoznavanja bodisi pri praznovanju uspehov, bodisi v trenutkih počitka, ko se kakor Camusev Sizif vračamo s hriba v dolino. Torej v človeških špranjah skupnega podviga. Narava skupnega dela ni v prvi vrsti pogodbena, je tudi zarotniška.
Ključni delavec mora dosledno upoštevati geslo uporabniških gibanj »NIČ O NAS BREZ NAS!«. Zagotoviti mora navzočnost uporabnika ali uporabnice v pogovorih, ki ga zadevajo. Če pa to ni mogoče oziroma smiselno (in to ugotovita skupaj z uporabnikom), pa mora o teh natančno poročati, obveščati in omogočiti, da uporabnik vpliva na potek dogodkov oz. da ima možnost priziva, če ne celo veta (v jeziku interakcijskega reda, da ima možnost »popravljalnih dejanj«).[2]
Osebni načrt je podoben oporoki v tem, da je dokument, ki izraža človekovo voljo. Se pa korenito od oporoke razlikuje v tem, da je človek še živ, še več, da je to orodje oživljanja – tudi njegove volje. Odgovornost oz. naloga ključnega delavca je torej afirmacija uporabnikove volje vedno in povsod. Pri tem je osebni načrt okvir in podlaga, na katero se lahko ključni delavec sklicuje. Ključni delavec je živi opomnik, spomenik uporabnikove volje. Kot svetilnik mora vse druge, ki so udeleženi v ustvarjanju oskrbe, opozarjati, da morajo pluti v smeri, ki jo določa uporabnik.
Pravzaprav je to odgovornost ključnega delavca do drugih. Ko gre za uporabnika, ki mu je ključni delavec, mora vsaj za tisti hip zapustiti vloge negovalke, oskrbovalke, sestre, habilitatorja, animatorja in druge, in biti predvsem ključni delavec. Njegova vloga v timu in odgovornost do drugih je prav v tem, da zavzame to vlogo in zagovorniško držo. Je korektiv, ki ga oskrba po osebni meri zahteva v pogojih kolektivnega izvajanja nalog, je korektiv posameznika nasproti skupini. Če se skupina odpravlja na izlet, bo ključni delavec opozoril na to, da uporabnik težko hodi, če bodo pripravljali poslastico za skupno zabavo, bo opomnil, da ima uporabnik sladkorno itn. Ko ključni delavec tako opozarja tim na tovrstne pomanjkljivosti skupinskih odločitev, da tim ne sme videti kot »špilfederberja« igre, ki naj bi jo tim igral, temveč kot uradnega »hudičevega zagovornika«, ki bo s svojim »odgovornim« početjem izboljšal delovanje tima – to mora ključnemu delavcu že od samega začetka dati vedeti in mu dati pravico, celo obvezo, da prav to počne.
[1] Svoj interes najde ključni delavec v vsaj treh smereh. Najbolj očitna je smer strokovne, delovne emancipacije. Ključni delavec ima priložnost, prav zaradi svoje vloge in primarne pomembnosti mandata uporabnika, za osamosvojitev in kritično avtonomijo do struktur, ki sicer, od zgoraj navzdol, usmerjajo njegovo delo. Ima možnost, da res kaj opravi za človeka – in s tem afirmira svojo strokovnost in svoje delo. Druga smer je smer identifikacije, poistovetenja z uporabnikom. Delo zanj je tudi delo zase – po načelu izmenljivosti (tudi sam se (lahko) znajdem v enakem položaju). To je tudi načelo, ki je podlaga solidarnosti. Tretja smer je pa lahko prav zasebna. Številne situacije omogočajo, da ključni delavec uresniči tudi svoje povsem osebne cilje. Če spremim uporabnika v trgovino, lahko tudi sam kaj kupim.
[2] To velja tudi za pogovore, ki se zgodijo mimogrede, ki niso načrtovani in zato ni mogoče vnaprej zagotoviti uporabnikove navzočnosti in neposrednega vpliva. O teh omembah, klepetih ipd. mora ključni delavec uporabniku poročati, v sami izmenjavi to sogovorniku povedati in zagotoviti možnost popravkov, ki bi jih uporabnik želel. Približno tako, kot se zgodi, ko se z nekom pogovarjamo o svojem prijatelju. Včasih morda malce bolj okorno in eksplicitno – če nam namreč nekdo nekaj govori o našem prijatelju, govorec predpostavlja, da bomo to prijatelju prenesli. Predpostavka ostane implicitna, eksplicitna je lahko le zahteva, da tega prijatelju ne povemo. Ko smo v vlogi ključnega delavca (ali smo z nekom v zaupnem profesionalnem razmerju sploh), tako zahtevo seveda odklonimo, pogosto pa tudi izrecno damo sogovorniku vedeti, da bomo uporabniku vsebino pogovora o njem samem prenesli.
