Prikaz objav z oznako orgazem. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako orgazem. Pokaži vse objave

sreda, 26. maj 2021

Ko odide nekdo izmed nas …

V spomin na Johna Southgatea

 

 

Ko odide nekdo izmed nas, je to vedno izguba. Tudi če si z njim izgubil stik že davno prej. Ko se človek, s katerim si nekoč imel intenzivne stike, zgubi s tvojega življenjskega obzorja, ne zaradi kakšnih nesoglasij ali zamer, ko se pač vajine življenjske poti razidejo, bolj zaradi naključnih dogodkov, izgube pravzaprav ne doživiš, morda celo ne opaziš. Seveda te nanj občasno spomni kakšna skupna stvar – ko gre za Johna, ko vzameš v roko njegovo delo, ko ga citiraš ali usmeriš študente, naj berejo njegove stripe.[1] Ob lepih spominih ti je lepo, občutek izgube, ki se nakaže, pa nemudoma potolažiš z mislijo, da ga boš poklical, mu pisal, obiskal – kar pa seveda ne storiš, kakor tega nisi naredil že vrsto let. A ko človek umre, je ta, prej komaj zaznavna izguba, dokončna, neizpodbitna.

Takrat je priložnost za slovo, tokrat dokončno. Čeprav potrti, obujamo lepe spomine. Na človeka, na trenutke, ki smo jih skupaj preživeli, na stvari, ki smo jih skupaj delali. Je čas izgube in rekonstrukcije. Je čas prehoda – ne samo za Johna, tudi za nas. Kar je bilo njegovo in naše, je zdaj samo naše. Johna ni več, da bi nam ugovarjal, ko se odzovemo na njegovo misel, ali pa, da bi, kakor se je pogosto zgodilo, bil presenečen in da bi rekel: »Še sam se tega ne bi spomnil!«, To, kar tudi sicer velja, da se, ko nekaj izrečeš, zapišeš, temu tudi odrečeš, postane absolutno. To Johnu nikoli ni bilo posebno mar, zadovoljen je bil, da lahko kaj podari, in vesel, če smo darilo sprejeli. Zdaj, ko mu ne more biti mar, je mar nam. Kar je ustvaril, ni dediščina, je skupno dobro. Skupno dobro, ki ga lahko vsak uporabi na svoj način in v svoj namen. Skupno ni le v tem, da je vsem na voljo, skupno je tudi, ker nas, hoteli ali ne hoteli, povezuje. Tako, kakor nas je nekoč povezalo prav z Johnom.

 ***

Johna sem prvič srečal na ljubljanski železniški postaji, kolodvoru. Spoznal sem ga po klobuku in pipi (tako mi je naročil) in pa po dveh najstniških otrocih – Leonu in Eli.[2] Utrujeni od 24-urne vožnje so bili veseli, da so prispeli na cilj. Pravzaprav ne še, čakala jih je, po premoru, še pot (takrat ne z avtom, ampak vlakom) na tabor Črnega Mrava v Marindolu ob Kolpi. Od tam pa na poletno šolo v Štatenberg.

Seveda smo Johna poznali že prej, a le po njegovih delih. Prvič sem ga zasledil leta 1978 v članku v reichovski reviji Energy and Character, ki jo je urejal David Boadella in na katero sem se kot nadobuden Reichovec bil naročil.[3] Članek je pritegnil pozornost, saj je odstopal od siceršnje vsebine revije, ki se je posvečala predvsem temam reichovske telesne terapije, včasih tudi vprašanjem »energije«, kot jo je zastavil Reich – tako v filozofskem kot tudi eksperimentalnem smislu. Tu pa je bil članek, ki se je ukvarjal s psihodinamiko procesov samoupravljanja oz. »delovne demokracije« v zadrugah. Ne le manjkajoča družbena razsežnost, privlačila je tudi skupinska dinamika, ki je pomembno krojila življenje raznih terapevtskih šol, a so večinoma bile nanjo slepe. Ne le za boljše delovanje teh skupinic, temveč tudi pri samem terapevtskem delu, ki je večinoma potekalo skupinsko, a brez posebnega ozira, kaj se v skupini dogaja. Mene osebno je branje tega članka motiviralo, da sem naposled prebral Bionovo klasiko.[4]

Ta drobec sem skorajda pozabil, dokler mi John ni poslal stripa, ki je kompletno predstavil študijo, o kateri je poročal.[5] Je pa pomemben za razumevanje Johnove poti in sploh stanja duha na začetku neoliberalizma. V tovrstne terapije in v gibanje za človeško rasti (oz. novih humanističnih terapij) so se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja veliki meri zatekli aktivisti 68'. Nova levica je namreč zahtevala ne le spremembo ekonomskih družbenih razmerij temveč tudi spremembo miselnosti, prevrat v naših glavah in dušah. Revolucijo subjektivnosti. Po zatrtju revolucionarnega vrenja, ko ni bilo več toliko masovnih protestov, zasedb fakultet, šol in tovarn, so bile aktivistom na voljo tri opcije. Prava je bila trdovratno vztrajati v političnem boju, se organizirati podtalno in militantno z namenom sprožitve ljudskega oboroženega upora – kar je pripeljalo do nastanka Rdečih brigad v Italiji in Frakcije rdeče armade v Nemčiji. Druga je bila v smislu »dolgega pohoda skozi institucije«, tretja pa posvetiti se spreminjanju subjektivnosti – miselnosti, odnosov, sebe – kar je pomenilo udinjati se v psihoterapiji.[6]

A ta terapija je morala biti drugačna od klasičnih. V duhu tistega časa je morala biti skupinska, neposredna in nekonvencionalna. Morala je obljubljati nekaj več kot ležanje na kavču, morala je organizirati (ali vsaj inscenirati) duševni prevrat, izbruh potlačenih čustev, upor proti ponotranjenim avtoritetam in hipno osvoboditev in možnost ustvarjanja povsem drugačnih odnosov tukaj in zdaj. John se je iz organizatorja demonstracij prelevil v organizatorja tovrstnih dogodkov in praktik. Med drugim je bil, če se prav spomnim, tudi eden izmed vodilnih članov Quaesitorja, prvega centra za osebno rast in humanistično terapijo v Londonu, ki ga je nekaj časa vodil drugi naš znanec David Brandon.

Problem, s katerim so se morali ob prehodu iz političnih gibanj v terapevtska bivši aktivisti in antiavtoritarci spopasti, je bil v tem, da je že sam obrazec, ki ga terapija uvaja, avtoritaren. Zelo očitno je, da je terapevt avtoriteta, pa naj je tako sproščena in prisrčna. Odvisnost terapirancev od njega ali nje pa očitna. Razrešitev protislovja med odvisnostjo od avtoritete terapevta in bojem zoper patriarhalno avtoriteto se je kazala v skupinah brez vodij (leaderless groups) in pa v sosvetovanju – terapevtskem delu na vzajemen način.

Bosonogi psihoanalitik je Johnovo delo, ki je najbrž doživelo največ ponatisov.[7] Je sinteza dveh tovrstnih tradicij – samoanalize, kakor jo je že zdavnaj zastavila socialno usmerjena psihoanalitičarka Karen Horney, in sosvetovanja (co-counselling), ki ga je desetletje prej razvil Harvey Jackins. Na eni strani gre za povsem logično sintezo, saj gre za podobno prakso, na strani teorije pa, v luči tistega časa, za nezdružljivi teoretični izročili. In prav v tem je bila genialnost Johnove sintez, sestaviti na videz nezdružljive komponente, ki potem delujejo kot celota.

Prav ta majhen priročnik je bil povod, da smo se z Johnom povezali. Lidiji Kunič, takratni knjižničarki in predavateljici angleščine na VŠSD se je zdel strip tako zelo odličen, da ga je kar začela prevajati in smo ga sklenili na bolj-kot-ne fanzinski način izdali.[8] Da ne bi bil povsem piratski, sem pisal Johnu in s povratno pošto dobil paket, v katerem je bilo – še več stripov.

Strip o skupinski dinamiki v skupnosti (community and co-operative group dynamics) je bil tombola.[9] Bil je natančno tisto, kar smo si želeli. Govoril je o resničnih skupinah, ki samoraslo delujejo v skupnosti, ne pa o skupinskih procesih v nekih posebnih, umetno ustvarjenih skupinah, ki jim je spoznavanje skupinskih procesov glavni in edini namen. Skupinsko dinamiko je postavil v družbenih kontekst, v okvir tega, kar skupina dela in si želi ustvariti – torej v okvir organizacijskih in proizvodnih procesov, ne le čustvenih dogajanj. Fascinirala nas pa je tudi sinteza, ki jo je John ustvaril, in sicer sinteza treh avtorjev, treh misli, ki so za nekatere izmed nas bile magistralnega pomena.

John je v izhodišče postavil željo skupine in ugotovitev, da je dogajanje v skupini odvisno prav od zmožnosti skupine željo uresničevati, oziroma od notranjih in zunanjih ovir, da bi jo uresničili. Se pa želja, tako John, oblikuje v orgazmičnem procesu, ciklusu. To je življenjska, in radoživa, ustvarjalna osnova skupine, ki jo je John prevzel od Reicha, a jo v smislu skupinskih procesov razumel na Bionov način – kot zaokroženo sosledje negovanja, energiziranja, vrha in sproščanja. Tako je John preimenoval Bionove osnovne predpostavke odvisnosti, boja ali bega in parjenja. Te se pojavijo na način, kot jih je opisoval Bion, takrat, ko se zgodijo zastoji (v Reichovem besedišču »staze«) pri uresničevanju skupinske želje, iz ustvarjalnega skupinskega procesa nastane kaotično izmenjevanje temeljnih počutij o metafizičnem namenu skupine. Vmesne skupine niso več sinteza oz. kompromis med »delovno skupino« in osnovnimi predpostavkami, kot je nakazoval Bion, temveč med ustvarjanjem in destrukcijo, med zmožnostjo in nezmožnostjo uresničevanja skupinskih želja.

Tretji kralj, ki ga je John pripeljal na prizorišče je bil ob Reichu in Bionu, Paolo Freire. A ta nastopi drugače kot prva dva. Ne vzpostavlja osnovne matrice dogajanja v skupini, pač pa je orodje skupine, da bi postala bolj ustvarjalna, Freirov pristop omogoča ozaveščanje o resničnih skupinskih in skupnih željah in načrtovanje delovanja v skupno dobro, s tem pa tudi večjo stopnjo ustvarjalnega procesa. Raziskovanje želje na institucionalni oz. statutarni ravni, na ravni skupinske ali dejanske želje, osebnih in na koncu nezavednih želja v skupini, ozaveščanje o fazah razvoja in delovanja skupine na registrih produkcije, organizacije in čustvenih odzivov, je akcijsko raziskovanje, način kako skupina postane subjekt.

Prav strip kot medij, ob Johnovi tenkočutnosti in inventivnosti, omogoča predstavitev razmeroma zapletene materije na dokaj razumljiv, a ne poceni način. Prav okvirčki, njihovo sosledje, mešanica risb, izjav protagonistov in spremnega teksta omogoča, da je John postavil tri opuse treh pomembnih ljudi enega zraven drugega – tako da se niso le dopolnjevali, ampak tudi medsebojno oplajali. V njem bralec dobi osnovno informacijo o Bionu, Reichu in Freiru, hkrati pa zelo dober vpogled v delovanje skupin v njihovem »naravnem« okolju, vpogled, ki je dovolj praktičen, da človeka opremi za delovanje. Johnov strip ni banalizacija kompleksne teorije, ni poljudnoznanstvena predelava ezoteričnega védenja, je predstavitev teorije v njeni praktični izpeljavi (praksis), nared za uporabo.

Tudi sicer, v navadnih linearnih besedilih, je John uporabljal slike, sheme, ki ponazarjajo procese. Bil je velik shematik in s temi shemami omogočil spoj med idejami in pojmi, ki se sicer zdijo nezdružljivi, ki imajo svojo lastno logiko in konsistentnost, ki je ni mogoče uporabiti na neki povsem drugi ravni človekovega obstoja oz. delovanja družbe. Prav stripovski način razmišljanja in izkušnja jazz glasbenika (John je bil odličen pianist) mu je omogočila ustvarjati sinteze tam, kjer jih drugi nismo mogli, in ki niso bile le površna eklektika tistočasnih trendov.

To pa je bilo izrednega pomena v tistem času. Takrat se je namreč končevala sektaška ekskluzivnost, ki so jo zahtevale posamezne šole, ki so se od Freuda (in še pred njim) cepile od osnove usmeritve in vsaka posebej, pa čeprav so naslavljale zelo podobno snov, zahtevale podrejanje njihovim kanonom. V pohodu iskanja resnice je resnica lahko samo ena. V resnici pa se je zgodilo prav nasprotno. Množenje, pravzaprav rojenje psihoterapevtskih šol in teorij, ki so jih spremljale, je ustvarilo terapevtski nakupovalni center, v katerem so se ljudje željni spoznanja sprehajali od stojnice do stojnice, nabirali izkušnje in jih potem pri svojem delu ali preprosto v življenju, v glavnem neselektivno, uporabljali.

Sprehajal se je tudi John. A njegov sprehod je bil nekolikanj drugačen. Podobno, kot se je sprehajal po taboru in opazoval otroke pri igri, ne da bi se prav zares v dogajanje vključil, hkrati pa si dovolil navdušenje ob tem, kar je videl, je dojemal nepregledno in kaotično pokrajino raznih praks dela z ljudmi. Kot se je na taboru, potem raje umaknil v jedilnico ali bližnjo gostilno, da bi o tem, kar je videl in izkusil, premislil, skiciral shemo, ki naj bi izkušnjo zajela, je storil tudi ob svojih teoretičnih in prakseoloških sprehodih. Njegova prednost je bila tudi v tem, da ni nikoli (razen morda na koncu svoje kariere) pripadal neki »šoli« ali hotel ustanoviti svojo, raje se je, kot odbegli junec, pasel tam, kjer je bila trava sveža in okusna. Zato je čar njegovih mnogih sintez prav v tem, da v njih neko misel, pogled, ki jo je pri nekem avtorju spoznal, ni podredil drugi, ki naj bi nastajajočemu miselnemu sistemu bila vodilna. V delovanju skupine so registri čustev, proizvodnje in organizacije enako pomembni, se izmenjujejo v razločnih pojavnosti, ki ima vsaka svojo logiko. Prav tako ni merodajna niti institucionalna »želja«, ne privatna, ne dejanska skupinska niti ne nezavedna. Pomembno je, kako med seboj odzvanjajo.

Johnov zastavek ni bil zgolj teoretičen, konceptualen – dognati, kako so ravni človeške eksistence med seboj povezane, kakšno je bogastvo njihove slojevitosti, temveč se je trudil tudi ustvariti praktične, izkustvene povezave – ne le spoznavanja, tudi delovanja.

***

 V času, ko smo se dejansko srečali, se je ukvarjal s temama zunanje in notranje skupinske dinamike[10] in skupnostnih svetovalnih krogov (ali krožkov).[11] Pri slednjih je šlo za korak naprej od Cathy, ki v stripu izvede »naredi si sam« svetovanje za stanovanjsko zadrugo, ki bolj instant rešitvi, da dogajanje v neki skupini opazujejo krogi, ki na način okroglega akvarija (fish-bowl), spremlja več ravni skupinskega dogajanja (denimo: čustveni, organizacijski in proizvodni) hkrati. Za notranjo in zunanjo skupinsko dinamiko pa velja, da skupinski procesi ne potekajo zgolj zunaj v dejanski skupini, temveč tudi znotraj med več deli človekovega samega sebe, ki ni enovit. Notranja skupinska dinamika se oglaša na zunanjo in obratno.

Ti ideji nam je predstavil še isto leto na poletni šoli sekcije za skupinsko dinamiko v gradu Štatenberg, kamor smo se preselili s tabora v Marindolu in ki nam je ostala v spominu ne le po neskončnem Ču-ču vlakcem po grajskih sobanah temveč tudi prav po Johnovi delavnici. V njej je združil obe ideji tako, da je notranji krog igral razne dele neke imaginarne osebe, ki smo si jo na asociativen način izmislili. Človek, ki smo ga takole frankensteinsko (in štatenberško) ustvarili, je bil nadvse zanimiv lik. Nadeli smo mu celo ime (Florijan ali Felicijan, priimka se pa ne spomnim). Ko smo drugo jutro v časopisu prebrali osmrtnico za patra s skoraj identičnim imenom (če je bil naš lik Florijan, potem je bil ta Felicijan) in priimkom, nas je vrglo na rit.[12] Velja pripomniti, da niti udeleženci delavnice niti John nismo bili mistično usmerjeni, nas pa je ta sinhronost močno zabavala.[13]

Je pa to bila tudi najava povratka »h koreninam« – psihoanalize. Danes se ta povratek zdi povsem v sozvočju z epoho »svinčenih let«. Od eksplozije ego psihologije na vse strani v smislu slogana oseminšestdesetih, da je »vse možno«, k minimalizmu Lacanovega označevalca ali, na drugi strani, resničnosti travme v otroštvu (Alice Miller). Za Johna je bilo oboje možno. Za nas je to pomenilo, da smo se naslednjih nekaj let na poletnih šolah ukvarjali s skritimi otroki v nas. John se je pri tem premiku deloma vrnil k samoanalizi Karen Horeneyjeve, a z novim sporočilom, da otrok, ki se skriva v nas potrebuje zagovornika, nekoga, ki je priča krivicam, ki so se mu godile, nekoga, ki ga lahko neguje in okrepi.[14] Tokrat je bil glavni medij samoanalize prosto asociativno dopisovanje – malce tudi po vzoru na korespondenco Freuda in Fliessa, ki ga je John proglasil za enega od prezrtih pionirjev samoanalize.[15]

Tu približno, ali točneje v Bohinju, so se prenehali Johnovi kontinuirani obiski in redno sodelovanje z nami. 10. poletna šola sekcije na temo »psiholoških« pravic otrok je bila najbolj obiskana, a hkrati tudi labodji spev tega gibanja. Veliko nas je na tisto poletno šolo pripeljalo svoje otroke, zanje pa smo morali poslej skrbeti. Ne le za tiste, ki so skriti v nas.[16] Stike z Johnom smo še vzdrževali, a bolj kot posamezniki in bolj kot njegovi gostje v Londonu, kakor da bi on gostoval v Jugoslaviji, ki je potem tudi ni bilo več.

John formalno ni bil del projekta Tempus, ki je zaznamoval marsikoga od nas in pustil pečat v slovenski sociali, je pa tudi v tem pustil svoj odtis – še zlasti pri nekaterih, ki so bili na praksi v Londonu in se z njim večkrat sestali, pa tudi preko bogate mreže stikov, ki jih John zaradi svoje večstranosti imel, prišli v stik z zanje pomembnimi strokovnjaki.

V Londonu smo Johna obiskovali v prostrani hiši, nedaleč od Hampsteadskega parka, lučaj stran od Parlamentnega griča, na katerem so otroci lahko spuščali zmaje. Včasih mu je bilo malce nerodno, da živi v tako prestižnem becirku, a je bil ponosen na to, da se je tja preselil kot član stanovanjske zadruge. Sčasoma so se drugi člani odselili, John pa je prevzel njihove deleže. Ponosen je bil tudi na svojega soseda Erica Hobsbawma, ki se je nekoč Johnu, mimogrede, na pošti, pohvalil z novim prevodom neke od njegovih knjig, John pa njemu nazaj s slovenskimi prevodi v Jugoslaviji – kjer takrat Hobsbawm še ni bil preveden. Je pa naslov 12 Nassington Road, NW 3, bil stalnica v njegovem življenju. John je v svojem času ustanovil številne organizacije – inštitute, centre, založbe – večina jih je imela isti naslov. To je bila njegova »varna baza«, ki mu je omogočala številne izlete, materialna osnova, da se je s Kate ustalil v tokrat v Bowlbyjevem centru in revijo Attachment (Navezanost). Omogočila pa mu je tudi, da je konec življenja, navkljub demenci, preživel prijazno v okolju, ki sta si ga ustvarila in ob jazzu, ki mu ga ni odvzela niti bolezen.

***

Ko rečemo, da je bil John eden izmed nas mislimo na dvoje. Na to, da nas je družila sočasnost idej, ki smo se jih lotili in ki so nas pripeljale skupaj. Pa tudi na to, da je bil, čeprav izjemen, navaden človek. Bil je učitelj brez katedra. Dostopen in radoveden. Od njega smo se naučili marsikaj. Naučili smo se, da je delo z ljudmi predvsem ustvarjalna praksa, da je nezavedno predvsem ustvarjalna zmožnost, da so proste asociacije lahko umetnost in ni treba, da jih imamo le kot orodje mukotrpnega rudarjenja po človeški psihi. Da je delo z ljudmi umetnost, kot Judo – nežen način učenja, v katerem oba udeleženca padeta, da bi se naučila o življenju nekaj novega.

Pokazal nam je, da je možno ustvarjati sinteze, da ni treba človekovo eksistenco zvesti na eno samo raven delovanja, da je naše življenje slojevito, da je treba razne ravni bivanja obravnavati spoštljivo, doumeti njihovo konsistenco in načine kako odzvanjajo na drugih ravneh. Pokazal je, da imamo pravico, morebiti tudi dolžnost, razmišljati široko, da si moramo zaupati in upati ustvarjati pogumne miselne sisteme in da tem sistemom daje konsistentnost etična podlaga – predvsem pravičnosti in zagovorništva šibkih. Da radovednost ustvarja znanje. Da znanje ni kultna zadeva in da ga lahko ustvarjamo predvsem, če ostanemo, in z njim postanemo, neodvisni.

Opogumljala nas je prav njegova nepretencioznost. Če je bil učitelj, je bil tudi učenec, če je bil analitik, je bil tudi analizand, ko je bil avtor, je bil tudi bralec. Tudi ko je bil izumitelj, je bil tudi izum in kot aktivist tudi del akcije. Naučili smo se, da ideje ustvarjamo sočasno in da imamo pravico do radovednosti in do pogumnih misli in dejanj.

Smrt sočasnost prekine. A le za toliko, da se prestavi na drugo raven. Na raven skupnega. V tem nas povezuje Johnova smrt.



[1] Po nekem naključju je bilo v zadnjem letu in pol takih priložnosti veliko. Johnov strip o skupinski dinamiki sem izdatno uporabil v Osijeku ob izvedbi predmeta skupinskega dela in ga masovno citiral v blogih, ki so takrat nastali (začenši z: Flaker, V. (2016), Zašto (opet) grupna dinamika? (predgovor). Vito Flaker agenda [blog], sreda, 27. november 2019, dostopno na: http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2019/11/zasto-opet-grupna-dinamika.html). Nazadnje pa v knjigi o dezinstitucionalizaciji (v poglavju o osemdesetih letih), ki sem jo končal prav takrat, ko je John preminil.

[2] Leon je dobil ime po Trockem, Ela bržkone zaradi jazza.

[3] Southgate J. in Randall, R. (1978) Work democracy and Character, Energy and Character, May 1978.

[4] Bion, W.R. (1963), Experiences in Groups. London: Tavistock.

[5] John Southgate in Rosemary Randall, Psychodynamics of Self-managed groups, Loughborourgh University.

[6] Oseminšestdeseta so na novo odkrila Wilhelma Reicha, ki je govoril prav o tem in ponudil sintezo med marksizmom in psihoanalizo. Zato ni čudno, da se je veliko aktivistov v svinčenih letih usmerilo prav v reichovske pristope.

[7] Southgate, J. in Randall, R. (1976) The Barefoot Psychoanalyst, London: Association of Karen Horney Psychoanalytic Counsellors.

[9] Southgate, J. and Randall, R. (1980), Cooperative and Community Group Dynamics. London: Barefoot Books;

[10] Southgate, J. (1983) Inner and outer group dynamics: working paper No. 1 for students on psychoanalytic counselling and groupwork courses, London: The Polytechnic of North London.

[11] Southgate, J. (1985), Community Counselling Circles. London: Institute of Social Inventions.

[12] Z Zoranom Pavlovićem sva se pogreba tudi udeležila, saj je še eno naključje hotelo, da sva imela prav na dan pogreba v Mariboru, kjer se je ceremonija vršila, na problemski konferenci mladinske organizacije predstavitev izsledkov raziskave o mladinskih delovnih akcijah (tudi v stripu), ki sva jo izvedla tisto poletje. Zvedela sva, da je bil to zelo priljubljen pater, duša in srce organiziranih romanj.

[13] Je pa res, da je za idejo notranje in zunanje skupinske dinamike, ki jo je John ta čas razvil, bila, med drugim, inspiracija tudi duhovna razsežnost, ki jo je John pripeljal iz del Kena Wilberja.

[14] Southgate, J. (1988) The Practice of the therapist advocate, Journal of the Institute of Self-Analysis, vol. 2, no. 1, April 1988, pp. 21 – 56; napisal ga je na počitnicah na Krku 13. avgusta 1987.

[15] Southgate, J. (1987) The Forgotten Pioneer – Robert Fliess, Journal of the Institute of Self-Analysis, vol. 1, no. 1, January 1987, pp. 138–153.

[16] Southgate, J. (1990) Skriti otrok v nas, v: Z. Pavlović (ur.) Psihološke pravice otrok: simbioza in avtonomija: gradiva 10. mednarodne poletne šole Sekcije za skupinsko dinamiko Društva psihologov Slovenije (Bohinj, avgust 1989), Ljubljana: Društvo psihologov Slovenije, str.80–90.

nedelja, 8. december 2019

Orgazmični ciklus (grupa 6. dio, komentari 1)

Početne napomene

Dok sam u prvoj seriji ispisao ono što su sadržavali dijapozitivi uvodnog predavanja, u sljedećim blogovima pokušati ću zapisati neke od misli koje su mi navrle uz izvještaje i predavanja, ali i kasnije pri pisanju blogova.[1] Mjestimice biti će to fragmentarno i epigramski, ponekad i u obliku kraćeg bloga na neku temu.

Uz preispitivanje teorije i prakse grupnog rada i grupne dinamike pokušavati ću, koliko mi uspije, baviti se i za socijalni rad bitnim pitanjem odnosa između razumijevanja i djelovanja.

Osnovni tekst koji smo upotrijebili kao 'input' za naš iskustveni rad kao i za predavanja koja su tematizirala zbivanja u grupama bio je strip Johna Southgatea (1980). On je dobar u tome da na pristupačan način sjedinjuje jednu od bitnijih teorija grupa od Biona najprije sa jednim od osnovnih pojmova Wilhelma Reicha pa onda, u dijelu o samoraslom akcijskom istraživanju s učenjem Paola Freira, da bi na kraju dao niz praktičnih vježbi za iskustvo u grupama. Premda se radi o stripu, znači o popularnoj formi koja nužno neke stvari skraćuje i pojednostavljuje, ta sinteza nije banalna i ne nanosi štete izvornim koncepcijama.[2] No ipak ćemo se u nastavku osvrnuti na neke od izvornih koncepata – ne toliko da bismo upotpunili u stripu izložene pojmove, nego da bismo dodali još neke potrebne naglaske za potpuniju sliku o grupnim procesima i zbivanjima. Uz to dodati ćemo još neke naglaske iz riznice znanja o grupnoj dinamici koji ne pritječu spomenutim autorima.
 ***

Southgate predstavlja grupni proces kao kreativni ciklus kroz redoslijed faza 'njegovanja' (nurturing), 'energiziranja', 'vrhunca' (peak) i 'opuštanja' (relaxing). U toj shemi ne samo da  posuđuje i prevodi Bionove osnovne pretpostavke (OP) ovisnosti, borbe ili bijega i parenja (više o tim pretpostavkama u nastavku) i ne samo da ih stavlja u vremenski redoslijed (što su radili i Bionovi suradnici i nasljednici[3]  ali ne i sam Bion) nego im daje i energijsku vrijednost intenziteta i, s time skladno, i točku vrhunca koje u Biona nema.

 



Time uvodi Reichov (1990) obrazac orgazma[4]; ne kao provokaciju ili kao začin koji erotizira građu i čini je zanimljivijom nego kao opći način ljudskog funkcioniranja. Reich je velik redukcionista, traži opću formulu – zajednički princip funkcioniranja (CFP – common functioning principle) svega živog od ljudske stanice do svemira.[5] U tom smislu orgazam je ujedno metafora, bolje rečeno metonimija, i stvarni proces inicijacije, podizanja napona, kulminacije osjećaja i opuštenog smirenja, jer za Reicha i Southgatea energija koja prati stvaralački proces je ona ista životna energija (élan vital) koja puni orgazam. Bez obzira na to  radi li se o identitetu ili tek analogiji ona može puniti i grupni rad.

Jedna od bitnih razlika mogla bi se naći u poimanju vrhunca. I u orgazmu i u radu vrhunac je kulminacija, čak eksplozija. No kad radimo on označava i stvaranje produkta.[6] Bez obzira na kvalitete procesa on može (i obično biva otuđen). Što može, ali ne mora, traumatično djelovati na kreativni proces. Dok nas orgazma sjedinjuje s svemirom, produkt nas sjedinjuje s trgom.

Takvo ili onakvo opisivanje procesa i događaja u grupi je tek pričanje, naracija o grupi (nije stvarno događanje). Kao čin ono je, u jeziku grupnog procesa, dio opuštanja, pogled unazad, slavljenje minulih događaja. Kao takvo slijedi standardni narativni luk – dispozicija, zaplet, vrh i rasplet s epilogom identičan s opisom grupnog razvoja. On obično služi kao mitsko utemeljivanje postojanja grupe: „Kako smo nastali kao grupa“, „Što smo kao grupa postigli“ itd. U narednim fazama može grupa o tom mitu postati ovisna, što u jednu ruku podupire njezin daljnji rad, ali u drugu može osujetiti njezin kreativni potencijal.

Radi se znači o dvije vrste otuđenja – otuđenju događaja i stvari riječima i ekonomskog otuđenja produkta grupe. Prvo je neminovno ako hoćemo o grupi pričati, drugi ako hoćemo u grupi napraviti nešto što ima smisla van grupe. Ako ne pristajemo na nijemu autarkičnost grupe treba nešto poduzeti. S jedne strane tražiti riječi-djela koji stimuliraju i deblokiraju kreativnost grupe u nastavku, s druge strane kako očuvati vlasništvo nad proizvodom grupe, odnosno kako ga ponovo prisvojiti ili  prijeći preko granice grupe i učiniti ga općim dobrom. Kako to napraviti – možda ćemo saznati u nastavku ovih grupnih, osječkih ogleda.

 

Referencije

 

Bion, W.R. (1983), Iskustva u radu s grupama i drugi radovi, Naprijed, Zagreb

Reich, W. (1990) Funkcija orgazma. Beograd: Mladost.

Southgate, J. i Randall, R. (1980), Cooperative and Community Group Dynamics. London: Barefoot Books.




[1] Blogove ću zato numerirati duplo – kao nastavak prve serije blogova i kao novu seriju.

[2] Strip kao sredstvo popularizacije nauke ima tu prednost da uz zgusnute riječi upotrebljava i sliku, crtež koji dodaje bogatstvo informacija i time upotpunjuje manjak, katkad suvišnih, riječi.

[3] Cf. Robert de Board, The Psychoanalysis of organizations. London: Tavistock, 1978.

[4] Redoslijed orgastičnih faza u samome orgazmu sličan je, čak identičan, premda zbivanja drugačije nazivamo. Počinje 'predigrom' koja nije samo početno podizanje uznemirenosti već je i istraživanje erogenih zona partnera, divljenje njezinom ili njegovom tijelu, pojačano osjećanje svoga i prihvaćanje tijela drugoga. Stvara se napon – emocionalni i tjelesni, koji iziskuje ulazak u tijelo drugoga i primanje toga u sebe. Penetracija je početak stvarnog sjedinjivanja, hvatanja ritma drugoga koje skokovito povećava napon trljanjem (frikcijom) tijela i spolnih organa, voljnim grčevima (kontrakcijama), koncentriranjem osjeta na genitalije da bi došlo do eksplozije u nevoljnim grčevima tijela u cjelini (konvulzijama), zamagljivanja svijesti i brisanja granica između sebe i drugoga (i svega ostalog), ujedinjenja u pokretima i osjećajima koje doživljavamo ne kao moje ili tvoje već kao naše (ili više od toga – sve-mirske). Opuštanje koje slijedi kraj je i ujedno produžetak orgazma. Disanje je još uvijek duboko, ali se smiruje, miluje se osjećaj bivanja zajedno kroz maženje, proslavu s grljenjem i poljupcima, žarenjem (glow) tijela i duše, ponekad stapanjem u zajednički san. Zbog kojekakvih fizičkih, socijalnih i psihičkih (što Reich naglašava) ovakav pun orgazam biva osujećen – predigra izostaje ili je prekratka, ponekad preduga, penetracija ide silom, vrhunac se previše odlaže, nevoljni grčevi se lokaliziraju i nastupaju suviše rano (prerana ejakulacija), vrhunac izostaje ili ga zamjenjuje „tucanje“ jedan drugog, rastaje se u žurbi, ponekad u žalosti ili čak u gnjusu. Nemogućnost punog doživljavanja orgazma Reich naziva „orgastičkom impotencijom“.

[5] Za Reicha taj je princip pulsiranje. Širenje i zgrčavanje, strujanje uznemirenosti od centra prema periferiji (seksualnost) i natrag prema centru (tjeskoba). Orgazam je samo vid toga kroz vremensku gradaciju napona i pražnjenja.  

[6] Moguće je doduše smatrati dijete produktom orgazma ili sam orgazam kao produkt (»Jesi li doživjela orgazam, draga?«). Dok je začeće tek sretan (ili nesretan) događaj koji se slučajno dogodi, potrošačko poimanje orgazma kao robe suprotno je onome što orgazam sam po sebi znači.

sreda, 17. oktober 2018

Pravica do norosti – primer Wilhelma Reicha (uvod v WR)


WR je film o Wilhelmu Reichu, enemu od najbolj zanimivih in kontroverznih figur evropske misli dvajsetega stoletja. Je pa tudi film o tistem času, ko je nastal, o neki epohi, ki se, upam, še ni čisto končala -.o uporu (naše) generacije, ne le proti vrednotam prejšnje, ampak tudi proti avtoritarnosti, proti vsaki obliki fašizma. Je dokument o jugoslovanski ideji človeškega, avtonomnega socializma. Je pa tudi film, ki je močno zaznamoval 'mojo življenjsko pot'.
Prvič sem ga videl kot 16-letnik, ravno, ko je prišel 'iz montaže'. Za mladega hipija je bil ta film epifanija, razodetje. Ne le to, kar je sicer, sporočala psihoanaliza, da je 'vse v seksu'; ampak tudi to, da je orgazem, osnovni obrazec življenja, da je povsod, in da je oblast pravzaprav zatiranje človeka prav v njegovem (orgazmičnem) bistvu. Reich je postal, poleg Johna Lennona in Franka Zappe, moj mladostniški idol.
Zaradi povezovanja marksizma in psihoanalize, ekonomskega in psihičnega zatiranja, so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja obudili s smetišča zgodovine. Prej je bil pozabljen, izključen in izvržen (iz psihoanalitičnega in marksističnega gibanja, zamolčan od svojih učencev, ožigosan kot nor. Eni so se odrekali njegovim zgodnjim, marksistično obarvanim spisom, drugi njegovim kozmičnim in orgonskim teorijam in eksperimentom.

Reich je dober primer deviantnega znanstvenika, tega, da je treba biti nor, da res nekaj odkriješ, izumiš. Njegova norost ni bila le v tem, da so ga zapustili, izključili, preganjali, njegova norost je bila tudi tem, da je znanost jemal resno in dobesedno. Zanj libido, obrambni mehanizmi, niso bile metafore ali zgolj psihološki koncepti, iskal in našel jih je tudi v resnici. Njegova norost je bila tudi v tem, da je verjel znanosti, da je hotel zdraviti. (Danes bi rekli, da ni pretrgal z 'medicinskim modelom' J).
Paradoksno, njegove iznajdbe tudi delujejo. Ni stvar toliko v teoriji, ki skuša nekaj razložiti, stvar je v delovanju, pa tudi če morda teorija ni povsem konsistentna. Einstein je zavrnil sodelovanje pri preskušanju njegovih odkritij, saj bi, če bi dokazali, Reichovi poskusi držijo, njegove teorije 'padle'.
V filmu slišimo pasus, v katerem Reich razglablja, ali je rojen iz zveze Marsovca z Zemljanko. Pomemben je zadnji stavek, ki ga slišimo: »Zahtevam zase privilegij, da postavljam taka vprašanja, ne da bi me kakšna družbena sila zaradi tega zaprla.« Pravica do norosti je pogoj ustvarjalne znanosti.
WR je tudi en izmed boljših jugoslovanskih filmov. Kulten. Je kolaž dokumentarca o Reichu, posnetkov ameriških prvakov kontrakulturne scene in igranih prizorov – ki zaigrajo poanto filma. Film je komedija. V njem se lahko smejimo tako Stalinu kot sebi samemu. Je oda radoživosti in humorja, čeprav je konec tragičen. A tudi osvobajajoč. Glava na forenzičnem pladnju, ki spregovori, o tem, da se ne sramuje svoje komunistične preteklosti (baje citat Oskarja Daviča). Je tudi poklon telesu, spolnosti in čustvom. Od tega film vre.

Je sicer film svoje dobe, a gre tudi čez. Me prav zanima, kako ga boste doživljali na tej projekciji. V načelu je še vedno aktualen – obsoja avtoritarnost, fašizem. Kar je zdaj nevarnost.
Film postavlja vprašanje deviantnosti sistema. Je socializem bil le deviacija (obvoz) v zgodovini? Če je kapitalizem devianten v svojem bistvu in počelu (kraja vrednosti, ki jo ustvarijo drugi), ali je socializem, kot smo ga poznali deviacija od svoje plemenite izvorne ideje? Ali ga je moč narediti danes? Ali ga je moč narediti takega, da bo res po meri človeka? Kaj je bolj pomembno, da se spremeni družba ali človek v njej? Je mogoče spreminjati družbo, ne da bi se spremenili ljudje, predvsem pa obratno, se lahko spreminjajo ljudje, ne da bi ob tem spremenili družbe? Je psihoterapija le iluzija obojega?


Projekcija filma je tudi, nenameravani poklon pravkar preminuli Mileni Dravić (odlična igralca Zoran Radmilović in Ivica Vidović sta umrla že prej.

Film si lahko ogledate na:

Poleg Reichovih del, poglejte moj prispevek k diskusiji.

Flaker, V. (1990), Reichov stroj deluje. Anthropos 1990, 3-4: 291-308.