Med najbolj pomembnimi je ohranjanje stvarnih pridobitev socialne države (ne pa njenega birokratskega, hierarhičnega in gospostvenega ustroja). Ostati moramo zvesti počelom socialnega dela, ki omogočajo solidarno skrb oz. oskrbo drugega, a ne na račun njegove svobode, samoodločanja, s tem tudi zagovorniško vlogo socialnega dela. Hkrati pa se prav danes kaže nuja, da obudimo iz pozabe drugi izvorni krak socialnega dela – skupnostno delo. Strateškega pomena je tudi ohranjanje (in nov razvoj) neformalnih oblik solidarnosti – vzajemne in tudi povsem altruistične pomoči v skupnosti. Ta je še vedno temelj polja, v katerem delujemo.
Poskusi spreminjanja
V vsem tem času je bilo več poskusov spreminjanja oz. izboljševanja sistema. Večinoma so bili neuspešni prav v nalogi spreminjanja sistema, so mu le dodali nekaj in povečali njegovo nekonsistentnost in nepreglednost. »Socialna aktivacija« je dober takšen primer, sama pojem in funkcija te spremembe sta ostala nejasna in sta temeljila na problematični ideološki premisi. Uvedba te funkcije oz. storitve je bila pravzaprav brez učinka (na srečo tudi prav zelo slabega), bila je PR dajanje videza.
Podobno funkcijo je imela tudi reorganizacija centrov, z bistveno bolj pogubnimi posledicami za socialno delo. Zgledala je kot vaja iz zlohotnega »managerializma« – z njo so hoteli ustvariti videz, da bodo popravili sistem. A učinki so bili prav nasprotni od potrebnih – centralizacija, odvzem strokovne avtonomije[1], porast avtoritarnosti, birokratizacija, odtujitev centrov od skupnosti[2] in uporabnikov, zaton socialnega dela na račun socialne administracije.[3][4]
Osebna asistenca je bila v zadnjem času edina resnična in produktivna sprememba v sistemu (kapo dol YHD-u). Pa še ta je bila omejena.[5] Kljub temu je, prav zaradi pomanjkanja drugih ustreznih storitev podobnega značaja, bilo po njej veliko povpraševanje. Marsikomu se je življenje spremenilo na bolje, zaživeli so bolj samostojno, marsikomu je omogočila preselitev iz zavoda. Namesto, da bi jo krepili in širili, pa zdaj njen domet ožijo z oženjem upravičenosti, birokratizacijo in administracijo, ki je v nasprotju s filozofijo neodvisnega življenja (iz katere osebna asistenca izhaja).
Podobna »udomačitev« dobrih zamisli v slabo delujočem sistemu se je zgodila tudi pri uvajanju profilov koordinatorja obravnave v skupnosti in zagovornika z novim zakonom o duševnem zdravju pred približno petnajstimi leti. V zakon so jih uvrstili, kot koncesijo prizadevanjem za dezinstitucionalizacijo, prehod v skupnost. V teh dveh profilih smo videli potencial za skupnostno usmeritev, za preselitve iz zavodov, za krepitev uporabnikov, za povezovanje akterjev in razvoj storitev po osebni meri.
A sta ta lika in njune storitve le malo prispevala k razvoju, prehodu v skupnost. Na eni stani je bilo seme zasejano v jalovo zemljo institucionalnih ureditev, logike skrbništva, na drugi strani pa ju nismo opremili z nujnimi orodji – koordinatorje z budžetom za ustvarjanje, nakupovanje storitev, zagovornike z močno organizacijo in identiteto, ki bi jim omogočala, da bi se zares, korenito in vztrajno potegnili za pravice uporabnikov, da bi »postavili nogo med vrata« in ne popustili pred mletjem institucionalne mašine.
Sklic
Rape Žiberna, T., Cafuta, J., Žnidar, A., & Flaker, V. (2020). Začetna analiza stanja po izvedeni reorganizaciji: Skupščina kot oblika aktivističnega raziskovanja za izboljšanje delovanja centrov za socialno delo. Socialno delo, 59 (1), str. 3–26.
[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][6]
[1] Manj diskrecije v postopkih, pri dodeljevanju denarnih pomoči, manj samousmerjanja strokovnjakov, podložnost aparatu itn. so zmanjšali že prej okrnjeno avtonomijo. K temu je že od 90-tih prispevalo večje število uporabnic in začetna centralizacija CSD-jev s prenosom »ustanoviteljstva« z občin na državo. Ne pozabimo, mantra socialnih delavk: »Ko mi bo to naložilo Ministrstvo, bom naredila tako, »... je znana od devetdesetih let prejšnjega stoletja!!!!
[2] Tudi tu gre za že omenjena momenta – prenos »ustanoviteljstva« in povečano število uporabnikov. Ustanovitev »regijskih« centrov (ko regije ne obstajajo!) pa je odgovornost lokalni skupnosti in povezanost z njo še zmanjšala.
[3] »Managerializem« imamo lahko v socialnem varstvu, poleg stvarnih učinkov, predvsem za ideologijo in slog, ki sta prevladala ob koncu prejšnjega stoletja. Če bi v socialnem varstvu res hoteli biti učinkoviti, bi morali učinkovitost meriti in spremljati z učinki v življenju uporabnika – ali se mu je življenje izboljšalo, ali ima več družbene moči, ali storitve odgovarjajo na njegove potrebe, ali ima vodilno vlogo pri njihovem oblikovanju ipd. To pa upravljavcev (in inšpektorjev), kot kaže, ne zanima. Zanima jih urejena dokumentacija, vnos podatkov v sistem, morda število storitev ipd.
[4] Na napake in polom reogragniizacije centrov smo opozarjali v seriji skupščin (Rape Žiberna, Cafuta, Žnidar, Flaker, 2020).
[5] Ljudi nad 65 letom starosti na eni strani spodbujajo, da ostanejo zaposleni, na drugi strani pa niso upravičeni do te temeljne storitve. Taka diskriminatorna ureditev je najmanj proti ustavna in neskladna s konvencijami, ki smo jih ratificirali.
[6] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
