Proti zapiranju – odločno za dezinstitucionalizacijo (tri osi razvoja socialnega varstva 5)

Razlogi za dezinstitucionalizacijo

So etični, gre za akcijo, ki odpravlja zapiranje, izključevanje in segregacijo (apartheid). Izhaja iz pravic, se bori za človeško dostojanstvo.  Pravica do življenja v skupnosti je zapisana v 19. členu Konvencije združenih narodov o pravicah, pri nas napačno prevedeno, »invalidov«. To pravzaprav pomeni na eni strani pravico do navadnega, vsakdanjega življenja; na drugi strani pa tudi pravico do norosti (neumnosti, starosti …) biti drugačen, samosvoj. Je tudi dejanje proti odvzemu smisla življenja in identitete – samega sebe.

Razloge najdemo tudi na tehničnem, strokovnem registru. Že dolgo je znano, da so ustanove škodljive. V njih je večja smrtnost, kot zunaj, stanovalci doživljajo zastoj v razvoju in izpad v življenju, obsojeni so na životarjenje in ždenje (desubjektivacija). Škodljive so tudi navzven. Z delitvijo dela, ki jo vzpostavljajo, poškodujejo »socialno tkivo« (so strup za solidarnost). Ustvarjajo lažno znanje o človeku in onemogočajo strokovni odziv na resnične stiske in probleme. Vzpostavljajo (antiproduktivno) premoč strokovnjakov nad ljudmi (tam, kjer je to najmanj potrebno).[1]

Tri tarče in tri destinacije

Dezinstitucionalizacija je stroj, ki je hkrati polemičen in programski. Ima svoje tarče kritike in cilje, kam hoče priti. Glavne tarče dezinstitucionalizacije so sama institucija, a tudi družbene vloge, ki v njih pristanejo njeni (potencialni) stanovalci in medicinski model, ki institucionalizacijo podpira. Ima tudi svoje cilje, destinacije, do katerih bi hotela priti. Iz institucije si prizadeva priti v skupnost, od razvrednotenih vlog k cenjenim, vloge prevrednotiti in omogočiti vstop v nove. Od medicinskega modela (Goffman, 2019) se trudi priti v socialnega (Oliver, 1990; Zaviršek, 2000).

Medicinski in socialni model pri tem ne smemo razumeti predvsem kot zamenjavo paradigme znanosti in stroke, temveč kot prehod pri razlagalnih, obravnavnih in organizacijskih modelov. Na ravni razumevanja naj reduktivne razlagalne modele (ob medicinskem tudi  psihološki, pedagoški, pravni) zamenjajo prečni (transverzalni), kot so socialni, antropološki, vsakdanji načini povezovanja in dojemanja več dimenzij stvarnosti. Model popravljanja – zdravljenja, zdravil, psihoterapije, administracije in drugih načinov »popravljanja« človeških primanjkljajev – morajo nadomestiti modeli omogočanja (okrepitve, vključevanja, prevzemanja tveganja in vsakdanjih dejavnosti. Institucionalni model organiziranja oskrbe pa skupnostni modeli. Segregacijo, izolacijo, zapiranje, hierarhične odnose in totalnost oskrbe morajo zamenjati razpršenost storitev, povezovanje akterjev in skupnosti, demokratični odnosi in enakopravnost pa tudi storitve po osebni meri in zagotavljanje zasebnosti.

 

Slika 1: Medicinski in socialni model - členitev (Flaker idr., 2015)

 

Potek

Pri nas procesi dezinstitucionalizacije potekajo že dolgo, predolgo. Pobude za preoblikovanje ustanov so se pojavile razmeroma zgodaj (eksperiment v Logatcu; Vodopivec idr., 1973). Duh in intenca dezinstitucionalizacije so bili ključna značilnost uvajanja prostovoljnega dela, kolonij in taborov pa tudi drugih oblik skupnostnega dela v 70-tih in 80-tih (Stritih idr., 1979, 1980). Edina sistematična in celostna (a nedosledna) dezinstitucionalizacija smo izpeljali v vzgojnih zavodov v osemdesetih (Skalar, 1986). V imenu prehoda v skupnost je prišlo do rojenja velika števila skupnostnih oblik v devetdesetih; a zaresnim poskusom preselitev stanovalcev (iz posebnih zavodov) smo bili priča šele po letu 2000. To se je začelo v Hrastovcu, kjer se je v borih nekaj letih preselila skoraj polovica stanovalcev, kjer se je izpraznil in zaprl grad v Tratah (zdaj Muzej norosti). To pa je bil zgled za podobne procesi v drugih posebnih zavodih (Cizelj idr., 2004). V tem, dinamičnem obdobju smo začeli snovati sistem dolgotrajne oskrbe, izvedli kontroverzen, a uspešen eksperiment neposrednega financiranja (Flaker, Nagode, Rafaelič in Udovič, 2011), ustvarili Katalog nalog CSD. V tem času je tudi Zakon o duševnem zdravju uvedel zagovorništvo in koordinacijo obravnave v skupnosti. Ker je konec prvega desetletja tega stoletja prišlo do zastoja smo izvedli protestni pohod Iz-hod (Rafaelič in Flaker, 2012), ki je prispeval k temu, da sta dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba bili uvrščeni v načrt črpanja evropskih sredstev. Vsled tega smo izvedli dve študiji (Flaker idr., 2015; Zaviršek idr. 2015), ki pa nista imeli do pred kratkim (2020), ko se je začelo pilotiranje v dveh zavodih, praktičnih posledic. 

Dejstva

Dolg potek, nedoslednost, dvotirnost sistema in zastoji so poleg dediščine hitre industrializacije[2] prispevali k temu, da je Slovenija »prvak« v stopnji institucionaliziranosti prebivalstva – imamo čez 20.000 interniranih oz. 1,2 % prebivalstva.[3] Paradoks je, da Slovenija z denarjem iz evropskih strukturnih skladov plačuje širjenje in obnavljanje  obstoječega (socialističnega) sistema zavodskega varstva.[4] Ustvarili smo dvotirni sistem oskrbe – v njem glede na stroške in pomen prevladuje institucionalni krak. Ta porabi več denarja[5], hkrati pa podredi skupnostne službe in storitve institucionalni logiki. Kar se je začelo kot alternativa je sčasoma postalo dopolnilo institucijam. Dejstvo, ki opozarja na pogubnost prevladujočega institucionalnega sistema, je, da je polovica smrtnih žrtev covida bila v domovih za stare – z dezinstitucionalizacijo in dobro dolgotrajno oskrbo v skupnost bi lahko bilo vsaj tisoč smrtnih primerov manj.

Sklici

Cizelj, M., Ferlež, Z., Flaker, V., Lukač, J., Pogačar, M., & Švab, V. (2004). Vizija posebnih socialnih zavodov. Ljubljana: Skupnost socialnih zavodov Slovenije in Fakulteta za socialno delo.

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2014). Toolkit on the Use of European Union Funds for the Transition from Institutional to Community-based Care (dopolnjena izdaja). Bruselj. Pridobljeno s https://deinstitutionalisationdotcom.files.wordpress.com/2018/04/eeg-toolkit_english.pdf  18. 8. 2022.

Flaker, V., Krstovski, V., Dukovski, I., Babnov, D., Popovska, K., & Rafaelič, A. (2018). Situation Analysis and Assesment, Evaluation Report of Implementation of National Strategy on Deinstititutionalisation 2008–2018. Skopje: Evropska unija.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., & Udovič, N. (2011). Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Rafaelič, A., Bezjak, S., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Ošlaj, A., Ramovš, J., Ratajc, S., Suhadolnik, I., Urek, M., & Žitek, N. v sodelovanju z Dimovskim, V., Kastelicem, A., & Pfeifferjem, J. (2015). Izhodišča dezinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji (Končno poročilo, verzija 3.2). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019). Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

Oliver, M. (1990). The Politics of Disablement. London: Macmillan.

Rafaelič, A. & Flaker, V. (ur.) (2012). Iz-hod iz totalnih ustanov med ljudi, tematska številka, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, 39 (250).

Skalar, V. (1986). Načrt prenove zavodov za usposabljanje v srednjeročnem obdobju 1986 –1990. Iskanja, 4 (5), str. 61–65.

Stritih, B., Adam, F., Fišer, S., Mikuš-Kos, A., Kos, S., Baskar, B., Mandič, S., Mesec, B., & Pogačnik, P. (1979). Nepoklicno prostovoljno preventivno in socialno-terapevtsko delo z otroki in mladino: I. Ljubljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani.

Stritih, B., Čačinovič Vogrinčič, G., Kunič, L., Flaker, V., Kavar-Vidmar, A., Mesec, B., Miloševič-Arnold, V., Rapoša-Tajnšek, P., & Stopajnik, F. (1980). Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

Stritih, B., Čačinovič Vogrinčič, G., Flaker, V., Kavar-Vidmar, A., Mesec, B., Miloševič-Arnold, V., Rapoša-Tajnšek, P. & Stopajnik, F. (1981). Prostovoljno socialno delo: raziskava, Ljubljana: Višja šola za socialne delavce v Ljubljani.

Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F., Skaberne, B., & Skalar, V. (1973). Spreminjanje vzgojnih metod v vzgojnem zavodu v Logatcu. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Zaviršek, Darja (2000). Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks prizadetih ljudi. Založba /*cf., Ljubljana.

 

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][6]

---

[1] Poleg naštetega ima zapiranje še eno zelo pomembno lovko in sicer zapiranje, izključevanje in poniževanje nedržavljanov oziroma oseb z negotovim (prekarnim) pravnim oz. administrativnim statusom ali sploh oseb brez statusa (iskalci mednarodne zaščite in ilegalizirane osebe). Ta vrsta zapiranja je utemeljena v varnostnizaciji, se pravi, naj bi predstavljali grožnjo za karkoli že.  

V nasprotju z drugimi varovanci ustanov je ta skupina ljudi »last«, se pravi, področje policije (od samega prihoda ali drugih okoliščin ilegalizacije in do pridobitve vključujočega statusa – če do tega sploh kdaj pride). Izključeni so iz miselnega sveta socialnega dela kot tudi iz Zakona o socialnem varstvu. Za njih je vzpostavljen vzporedni policijski skrbstveni sistem. V tem policijskem sistemu zaposlujejo tudi socialne delavke (nekatere odlične, druge rasistične), a še vedno je to policijski sistem in socialno delo oziroma socialno varstvo ni nikoli zahtevalo, da bi ljudi obravnavali kot ljudi, tudi v primerih, kadar se pravni status razlikuje od državljanstva oziroma ko nimajo nobenega statusa (kot je bil primer izbrisanih denimo). To pomeni, da socialno delo vzdržuje meje v notranjosti držav, ki jih postavi policija.

[2] Zgodovinsko gledano je rojenje institucij produkt industrializacije. Ločenost delovnega in stanovanjskega prostora onemogoča oskrbo svojcev. Pri nas se je industrializacija zgodila na mah, po drugi svetovni vojni.

[3] Podatki za Evropo in Makedonijo (Flaker idr., 2015, 2018).

[4] Paradoks je zato, ker EU kot odgovorna podpisnica konvencije, pravzaprav »prepoveduje« uporabo evropskih sredstev za utrjevanje institucionalnih oblik oskrbe (European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care, 2014).

[5] Ocenili smo (Flaker idr., 2015, str. 136), da smo v letih delovanja dvotirnega sistema zgolj za materialno vzdrževanje vzporednih struktur – torej matičnih zavodskih stavb in hkrati zunanjih enot porabili več, kot smo črpali evropskih sredstev.

[6] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

Preobrazba odgovornosti (Labirinti odgovornosti 10)

Dezinstitucionalizacija oz. preobrazba »odgovornosti« torej poteka na več načinov in na več ravneh. Najbolj očiten in praznovanja vreden premik je vračanje odgovornosti uporabnikom. Gre za premik od institucionalne, hierarhično stopničaste in skrbniške k civilni odgovornosti. Slednja pomeni, da je vsakdo odgovoren za svoja dejanja in da ne more odgovoren za dejanja drugih, ki so, prav tako kot on, odgovorni za svoja dejanja. Gre za premik, ki je na deklarativni ravni samoumeven, saj izhaja iz temeljev družbene ureditve, v kateri živimo. Na praktični ravni pa, vsaj na področju oskrbe, tako korenit, da ga je pogosto akterjem težko dojeti in uresničiti. Majhen korak za človeštvo in velik korak za človeka.

Glavni razlog za to težavo ni morebitna »naučena nemoč« uporabnikov, pa tudi ne »prirojena«, razlogi so na drugi strani – v klasični usmeritvi, naravnanosti strokovnjakov in drugih pomočnikov, pa tudi družbenih (navadno mikro) ureditvah, ki jo zahtevajo. Ko stopita človek na vozičku in njegov spremljevalec v ordinacijo, trgovino ali celo v srečanju na ulici, bo zdravnik, prodajalec ali mimoidoči svoja vprašanja naslovil na spremljevalca – in tako človeku na vozičku odvzel odgovornost, že na dobesedni ravni – zmožnosti odgovarjanja. Eden od problemov je namreč splošna porazdelitev, distribucija odgovornosti, ki dejansko ni taka, kakor bi jo zapovedovala temeljna načela meščanske družbe enakih – dejansko le manjši del življenja preživimo v prostorih in razmerjih, ki niso hierarhična in pokroviteljska. Ljudem, ki jih spremlja stigma, še posebej stigma bivanja v nekem zavodu, je tem obrazcem v vsakdanjih interakcijah težko uiti.

Na tej točki je odgovornost spremljevalca, da interakcijo preusmeri na pravi naslov. Bržkone je tovrstno preusmerjanje, pozornost na napačno usmerjene interakcije in njihovo popravljanje ena od bistvenih značilnosti »profesionalne odgovornosti« v razmerah prehoda v skupnost. Torej odgovornost »pomočnikov« ni le v storitvah (ali uslugah, če gre za neformalno pomoč), temveč tudi v preusmerjanju perspektive in krepitvi moči pred širšim občinstvom.

Pomočnik pa vsekakor ni več odgovoren za dejanja pomaganca, odgovoren je za to, kako on sam ravna v neki situaciji. Ob prehodu v skupnost je zapustil prostor, v katerem je nujno prevzemati odgovornost za dejanja drugega, in vlogo, ki to od njega zahteva. Čeprav se mora boriti proti refleksom prejšnjih vlog, je take vloge razbremenjen (in pomanjkanje bremena je izrazito težko). To pa ne pomeni, da je povsem razbremenjen, celo odvezan od profesionalne odgovornosti. Ta je le drugače usmerjena in drugače strukturirana.

Izhodiščna profesionalna odgovornost je zdaj kakovostno izvedena storitev. Torej, da bo oskrba čim bolj po meri uporabnika in da bo maksimalno upoštevala standarde neke stroke (hkrati pa tudi standarde prehoda v skupnost). S tem, da so se poklicni pomočniki znebili odgovornosti za dejanja uporabnikov njihovih storitev, se bistveno laže posvetijo svojemu resničnemu delu.[1] Ker ne gre več za storitev popravljanja na videz zaprtega sistema, temveč za ustvarjanje novih rešitev, ureditev ipd., oz. za omogočanje uresničevanja uporabnikovih ciljev, projektov, je skrb za kakovostno izvedeno storitev povezana s sodelovanjem večjega števila pomočnikov, ki pa v nasprotju z popravljalnim modelom niso v istem prostoru – delavnici ali ustanovi, in tudi ne služijo istemu gospodarju.[2]

»Kaj pa, ko uporabniku (zaradi lastnih dejanj) preti nevarnost?« – je zadnji adut, ki ga iz rokava povlečejo strokovnjaki, ko se poslavljajo od odgovornosti starega kova. To gotovo ni več vnaprejšnja odgovornost pomočnika.[3] Se pa mora nanjo odzvati tako, kot vsakdo, ki se znajde v taki (nevarni) situaciji – pa naj bo to naključni mimoidoči, prijatelj, sosed ali brat. Poklicni pomočniki imajo v tovrstni situaciji še razlog več, da v njej ostanejo in naredijo nekaj, kar bo odklonilo, zmanjšalo nevarnost ali pa popravilo škodo. To je poklicna dolžnost ne opuščati pomoči (zdravniki jo imajo v Hipokratovi prisegi). Gorska reševalna služba bo priskočila na pomoč vsakomur, ki se znajde v težavah, pa čeprav bodo reševalci pri sebi godrnjali glede lahkomiselnosti, neustreznosti opreme in podobnega pomanjkanja previdnosti in varnostnih ukrepov.[4] Odgovornost poklicnega pomočnika v neki nevarni situaciji je torej – situirana, refleksivno človeška, ni apriorna in skrbniška, ko gre za profesionalno pomoč pa tudi zanesljiva in na voljo. V ustanovi so stanovalci na voljo osebju, v skupnosti pa mora biti osebje na voljo uporabnikom.

 

---

[1] V pogojih, ki jih odreja skrbniška vloga pomočnika, ne gre le za čas in energijo, ki jo pomočnik porabi za opravljanje svoje nacepljene vloge skrbnika, temveč tudi za to, da vlogi skrbnika in varovanca pokvarita to, kar bi lahko bilo srečanje dveh svobodnih ljudi oz. ga že vnaprej oblikujeta v razmerje podrejanja. Zaupanje, ki ga moramo naivno imeti do naključnega srečanja, ali pa ukoreninjeno zaupanje, ki ga imamo do prijateljev, sorodnikov in drugih tovarišev, zamenja hipnotični trans podrejanja avtoriteti – SIC psihoanaliza!

[2] Kot smo pokazali zgoraj, je pomemben premik pri pojmovanju odgovornosti tudi premik poudarka z odgovornosti za stvari (ali postvarjena dejanja, situacije in razmerja) k odgovornosti za lastna dejanja. Ko odstremo tančico navidezne (in prisilne) individualnosti, postane namreč jasno, da ne moremo biti (individualno) odgovorni za razmerja, situacije in stvari (glej razpravo zgoraj). Pogojno smo lahko odgovorni le za lastna dejanja. Ta si lahko pripisujemo, pa še ta ne povsem (saj so, med drugim, odgovori na dejanja drugih). Ko gre za dejanja oskrbe, se ta skoraj vedno povezujejo z dejanji drugih v skupno delo, delovanje. Zato je odgovornost pomočnika za svoja dejanja, storitve vedno hkrati odgovornost sodelovanja, povezovanja – timskega dela. 

[3] Vnaprejšnja odgovornost, zaskrbljenost, strah paralizira dejanja – zaradi pokroviteljstva še toliko bolj. Zato tudi, ko gre za načrtovanje dejanj v prihodnosti, moramo varnost postaviti na drugo mesto v
skladnji tehtanja tveganj. Najprej načrtujemo dejanje, natančneje cilj, smoter dejanja, potem pa šele varno izvedbo.

[4] V sociali imajo tako vlogo krizni mobilni timi in intervencije. Njihovo pomanjkanje občutijo najbolj uporabniki – tako, da jim nihče ne priskoči na pomoč, ali pa tako, da jih za vsak primer zaprejo »na varno«. Gorsko reševalno službo imamo lahko za »potuho« lahkomiselnosti v hribih, a si ne moremo predstavljati, da bi jo zaradi tega ukinili, še manj pa da bi planince in alpiniste zaprli v ustanove, v katerih bi lahko varno plezali po umetnih stenah (ali pa za kazen lupili krompir). Pravzaprav je varnost, ki jo obljubljajo (a ne uresničijo) institucije, potuha poklicnim pomočnikom, da jim ni treba iti na teren, pa čeprav so razmere na terenu bistveno manj grozeče od tistih, s katerimi se srečujejo gorski reševalci.

Psihološki simulakri moči (ustvarjalnost in socialno delo 3: terapevtizacija)

 

Glavni koncept teorije umetnostnih terapij je razumevanje ustvarjalnega procesa kot potencialno terapevtskega  procesa, v katerem niso pomembne veščinska predznanja, niti estetski normativi ali namen ustvarjanja nekega proizvoda s statusom umetniškega dela.[1]

To je natanko to, kar navadno kritiziram. Odvzamemo delu, dejavnosti njen lasten smisel – proizvod ni več važen, tudi estetika, torej vrednost samega dela, vse to se prenese nazaj na človeka, se mu vrne kot bumerang – delo pa se razvrednoti, po siceršnjih merilih – pa naj bo uporabnost, lepota ali cena.

Nominalno, deklarativno je smisel tega pogleda spreminjanje človeka . To naj bi bila nova vrednost, ki jo terapevtska umetnost ustvari.[2]

Prav diskurz ustvarjalnosti uvaja kot smisel človekove ustvarjalnosti spreminjanje sveta, ustvarjanje novega. V terapevtsko, psihiatrično-psihološkem definiranem ustvarjanju je pa svet predvsem, ali celo zgolj, on sam. Spremeniti sebe, ker ne morem spremeniti sveta.

Terapevtsko usmeritev je na srečo težko izpeljati. Kot Goffman pravi, je glavna motivacija za obiskovanje umetnostne terapije, izogniti se dolgčasu ali celo šikaniranju na oddelku ali pa pridobiti neke druge ugodnosti, ki izhajajo iz obiskovanja terapije. A na drugi strani vseeno terapevtsko pojmovanje ustvarjanja radikalno zoži prostor dialoga, ki lahko nastane le ob predpostavki, da gre za spreminjanje sveta (Freire).

To pomeni, da v najboljšem primeru človek ostane sam, se solipsistično pogreza vase. Če pa prevzamemo Freirovo perspektivo dialoga, pa to pomeni odpiranje prostora za vsiljevanje idej o sebi in svetu (bančniško depozicijo idej) – kar je povsem nasprotno temu, kar ugotavljamo zgoraj, in sicer, da človek z ustvarjanjem ustvarja tudi samega sebe. A je to zares možno le, če je zares ustvarjalec, subjekt, ne pa objekt, pa čeprav na prvi pogled lastnega ustvarjanja.

Kaj takega bi lahko, s podobnimi besedami, zapisali za performanse, ki uporabijo umetnika samega kot medij umetnosti. Seveda pa je zadeva seveda v tem primeru povsem obrnjena.

Terapevtski učinki – ne terapija

Bohm opisuje »mehansko zaznavanje« kot način odzivanja izhajajoč na preteklih izkušnjah in iz izhajajoče vednosti. »Ustvarjalno zaznavanje« pa Bohm opisuje kot zaznavanje, ko je človek prisoten v sedanjosti in se zmore odzivati spontano brez strahu pred neznanim, ter prerazporeja obstoječa spoznanja v nov red, ki je kompatibilen z danim trenutkom, posameznika odpira k novemu ter istočasno reorganizira njegove dosedanje izkušnje in tudi delovanje. Bohm in Csikszentmihalyi[3] ugotavljata, da so v vsakem ustvarjalnem procesu prisotna specifična občutja, ki jih Csikszentmihalyi poimenuje »tok ustvarjalnosti«, v katerem se pojavljajo občutki sreče, užitki v dejavnosti, ko ustvarjalec intuitivno nadaljuje v procesu ustvarjalnosti; delovanje in zavest sta spojena, kjer občutek za čas izgine, pojavi se popolna osredotočenost na delo, samokritika in cenzura se  v tem toku razblini; dejavnost postane avtotelična kjer postane sama sebi namen, ko nekaj ustvarjaš in raziskuješ in v tem uživaš.

Zelo dober opis ustvarjalnosti, povsem nasproten terapevtizaciji umetnosti.

Kritika »umetnostne terapije« (zgoraj) pa seveda ne pomeni, da umetnost ni terapevtska. Poslušanje Mozarta na nas lahko vpliva blagodejno (krave dajo več mleka – pri Beethovnu manj), pri Shakespearjevi drami lahko doživimo osebno katarzo, Magrittova slika nas popelje v višave, v kinu nismo nikoli sami itn.

Torej bolje terapevtska umetnost kot umetnostna terapija. Bolje, da terapija ostane pridevnik, umetnost pa samostalnik 😊 V umetnosti je sicer pridevnik občinstvo. Ko gre za »terapevtsko umetnost« je občinstvo predvsem terapevt:

V fazi interakcije se vzpostavlja odnos med terapevtom v primeru umetnostne terapije, ter med umetnostnim medijem.

Pooblaščeno občinstvo ali surogat občinstva. 😊

Socialno delo – birokratsko

Ko se ukvarjamo z ustvarjalnostjo in socialnim delom, se mimogrede vsili naraščajoča birokratizacija socialnega dela. Kolegica pravi:

Na področju socialnega dela pa smo zavezani določenim pravilom in zakonskim omejitvam …

Nič bolj kot kdorkoli drug. Razen če zvedemo socialno delo le na izvajanje zakonskih nalog, »javnih pooblastil« - to pa je le en del socialnega dela. Še več, socialno delo ima mesto v birokraciji prav zaradi svoje ustvarjalnosti, saj ga lahko definiramo kot »umetnost ravnanja v nepredvidljivih situacijah«. Z drugimi besedami socialno delo umestimo v birokratski aparat prav tam, kjer upravno delo ni možno (podobno velja denimo za šole – v njih so socialni delavci umeščeni za tiste situacije, ki ne potekajo po »učnem načrtu«).

Čeprav birokratizem veže socialno delo, je slednje še vedno njegova antiteza. In zato nujno – prav v tem istem okviru.

Nerazumevanje socialnega modela

Pogosto imamo polna usta socialnega modela, ki ga potem, še v ustih, oblikujemo po medicinsko.

Posameznik je stroj za predelavo situacij – zato, da jih sprejme. Je to moč, ki nam preostane?

Socialni model posamezniku skuša pomagati predelati in sprejeti situacije, se okrepiti.[4]

Tu avtorica spusti, da je pravzaprav glavni smoter socialnega modela situacije spremeniti (s tem spregledom socialno delo, ki je usmerjeno predvsem v svetovanje, po tihem priznava nadvlado medicinskega modela).

… izrazno-ustvarjalni mediji lahko veliko pripomorejo k zagotavljanju varnega delovnega konteksta in omogočajo iskanje odgovorov na sledeča vprašanja: »kako naj znova pridobim moč in nadzor nad svojim življenjem, kako naj vnesem želene spremembe v svoje življenje, kako naj poskrbim za stabilnost v svojem življenju, kako naj se naučim govoriti v svojem imenu in ne v imenu družbenih pričakovanj in kako se lahko odločam za svoje življenje, ne samo o svojem življenju«.[5]

Zaradi obljube svobode, se tole sliši kar u redu. V resnici pa je to precej psihopedagoška usmeritev. Umetnost je več kot to. Vzemimo, na primer, neko gledališko uporabniško skupino, ki ustvari odmevno predstavo (torej zadeva ni terapija, ampak gre zares). To je glavno. Spremljajo pa jo še drugi socialni vidiki: da akterje vidijo v drugačni vlogi kot sicer, da dobijo družbeno priznanje, da so problematizirali svoj družbeni položaj, ozaveščali, da so se naučili veliko praktičnih spretnosti, ki so uporabne tudi sicer (od postavljanja praktikablov, električne napeljave, naprej).

Če ustvarjalnost v socialnem delu ne zamislimo tako, da je to polnovredna dejavnost, potem človeku vzamemo moč, da bi se zares kaj odločal – pridobi le navidezno moč, njen psihološki simulaker.

---

[1] Kolegica citira Aleksandro Schuller po Caf, B. In Cajnko, B. (2008): Oblike in metode dela  v umetnostni terapiji. Zbornik prispevkov. Ljubljana. (str. 11-20). Ta blog je tretje nadaljevanje blogov odzivov na osnutek magistrske naloge na toisto temo.

[2] Ta vrednost je zelo vprašljive sorte. Še zlasti, ko človeka spreminja nekdo drug in po svojih merilih. Zares je to fašizem. Kaj pa »spreminjanje« samega sebe? To se sliši malo boljše. Še vedno pa problematično. Seveda se vsi ves čas spreminjamo, nikoli nismo isti. A se to ne dogaja po nekem »centralnem planu«. Pogosto se spreminjamo, da bi bili všeč drugim.

[3] Kolegica povzema po Caf, B. In Cajnko, B. (2008): Oblike in metode dela  v umetnostni terapiji. Zbornik prispevkov. Ljubljana, str. 13–14).

[4] Kolegica citira Kustec, K. (2011): Umetnostna izrazna sredstva v socialnem delu. Socialno delo, 50.

[5] Kustec, K. (2017): Uporaba izrazno ustvarjalnih medijev  v socialnem delu in sorodnih poklicih pomoči. Socialno delo, 56, 2: 95.