Pomočniki (in z njimi vred uporabnik) imajo zaradi skupne narave dela neposredno odgovornost do drugih, ki so vključeni v »edinstveni projekt pomoči« ali »uresničevanje ciljev osebnega načrta« ali kaj podobnega. Takšno odgovornost Dürkheim imenuje organska solidarnost. Je zavest o tem, da če ne bo vsak opravil svojega dela, ga ne bo opravil tudi tisti, ki bo svoj del sicer opravil. Čeprav se zdi, da skupno delo najbolj uravnava dogovor sodelavcev o delitvi dela – formalen ali ne – so pogosto pomembnejše neizrečene, ali celo nebesedne okoliščine skupnega dela. Med njimi delovni ritem, ki ga ustvari in mehanizmi vzajemne projektivne identifikacije – ko predvidevamo, kaj bo sodelavec storil, medtem ko mi delamo nekaj drugega, kaj on ali ona pričakuje od mene, še več, kaj sam predpostavljam, da ona ali on, pričakuje, da jaz pričakujem od nje ali njega. Ko tovrstne predpostavke analiziramo in naštevamo, se nam zdi sodelovanje precej komplicirano (in tudi je), a se to dogaja v hipu, v nanosekundah in pogosto, kot ozračje, kot skupinska predpostavka in miselnost, zajame skupino v celoti.
Vizija, ki jo ima neka delovna skupina, je lahko dejanska želja skupine, nekaj kar si oni sami želijo uresničiti, ali pa je posredovana od zunaj – bodisi kot zapis osebnega načrta, ko gre za organizacijo oskrbe po osebni meri, bodisi kot deklaracija, konvencija, ki velja za to področje.[1] A vendar je deklarativna vizija le okvir delovanja – pripomoček za uresničevanje želja in hotenj udeleženih v situaciji. Institucionalna želja je predvsem okvir za sodelovanje oz. skupno delo, ki mu daje institucionalno podlago in skupnemu delu začrta osnovne smernice. Ni pa še delo samo, ni dejanska želja. Ta mora nastati, se zgoditi med ljudmi, mora odgovarjati na njihova eksistencialna vprašanja, mora biti prepojena s »krvjo, znojem in solzami«.
In vendar, četudi je deklarirana želja institucionalna, ni aksiom, postulat, kakršni uravnavajo delovanje institucije, je splošni etični imperativ (osvobajanja). Ne gre za to, da družbo uredimo tako, da bo podpirala, opravičevala in upravičevala obstoječo ureditev, temveč za to, da jo spremenimo tako, da bo podpirala želje ljudi in odpirala možnosti njihovega uresničevanja. Sistem, ki temelji na aksiomatiki, je po definiciji zaprt, etični imperativ pa pušča način, kako ga bomo uresničevali odprt, je stvar domišljije, inventivnosti in presenečenja.
V etičnem imperativu ne-zapiranja, omogočanja in samoodločanja je torej zaveza tistih, ki naj vodijo proces preobrazbe, pa naj je to ključni delavec, vodja tima, vodstvo ustanove ali pa tistih, ki vodijo reformo na nacionalni ali pa nadnacionalni ravni.[2] Odgovornost vodje je velika in večstranska. Na eni strani je njegova ali njena odgovornost prav omenjenim imperativom, na drugi strani pa je njegova odgovornost maksimirati ustvarjalnost, svobodo in pobudo vseh udeleženih. Z drugimi besedami, vodja mora dovoliti, celo spodbujati, večglasnost, večznačnost in raznolikost pobud in odgovorov, hkrati pa poleg siceršnjih pragmatičnih kriterijev učinkovitosti, imeti le merilo emancipacije uporabnikov, uresničevanja njihovih pravic. V takih pogojih odgovornost vodje ni več nalagati odgovornost drugim, jim ukazovati, kaj naj delajo, dajati naloge itn., temveč je sodelavcev povsem zaupati, jih spodbujati k samoiniciativnosti, dopuščati vodenje posameznih procesov, faz, timov itn., pri tem pa zavzeti »babiško« vlogo omogočanja, da se to zgodi in smiselne koordinacije take na novo ustvarjene raznolikosti – in pa energično reagirati, ko dejanja pomočnikov, tudi pod pretvezo osvobajanja, samostojnosti in prehoda v skupnost, hočejo ubrati smer aksiomov, ki jih hočemo preseči.
Klobčič odgovornosti post-institucionalne prakse ni, kot kaže, nič manj zapleten od tistega kafkovskega v institucionalnemu sistemu – razlika je v tem, da ga v prehodu v skupnost počasi razpletamo in rahljamo, medtem ko bi ga v okviru institucije z vsako potezo le zategovali. Je pa odgovornost ob prehodu tako zelo spremenjena, da si lahko postavimo vprašanje, ali gre sploh še za odgovornost v izvirnem pomenu besede. Pritrdilno bomo odgovorili, ko bomo »uporabnikom vračali odgovornost« za lastna dejanja – temu bomo celo ploskali. Ploskali bomo tudi, ko se bo »odgovornost« selila, ko bodo njena razmerja bolj horizontalna in ko bo bolj odziv na konkretne življenjske situacije, stiske in težave sočloveka, kakor pa odgovor na splošne zahteve, in ko ne bo izpeljana iz aksiomov oblasti. Da bomo ločili med enim in drugim je morda bolje, da jo bolj natančno poimenujemo, uporabimo druge nazive, ki ne bodo delali zmede med odgovornostjo sebi in bližnjim ter med odgovornostjo predpostavljenim, nadrejenim. V prvem primeru je najbrž bolje uporabljati izraze, kot so odzivnost, obzirnost, vljudnost, spoštovanje, na registru interakcijskega reda, ali pa kar solidarnost (vzajemna in vesoljna odgovornost en drugemu, ker smo vsi v istem čolnu); v drugem pa besede kot so dolžnost, obveznost, naloga, naročilo (ali celo ukaz) v registru formalne organizacije, na ravni interakcije pa ponižnost, ubogljivost in gospodovalnost, aroganca ipd. Pravila, ki sicer uvajajo takšno ali drugačno odgovornost, nam morajo olajšati stike, srečanja in skupno delo, morajo biti tem podrejena, morajo biti pripomoček skupnega življenja in ne njegov fetiš. Morda se ne boste vsi strinjali, da je treba prazno cesto prečkati navkljub rdeči luči za pešce, se boste pa zelo verjetno vsi strinjali, da je neumno, ko ni prometa, čakati na zeleno luč.
Viri:
European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2012) Common European Guidelines on the Transition from Institutional to Community-based Care (Guidance on implementing and supporting a sustained transition from institutional care to family-based and community-based alternatives for children, persons with disabilities, persons with mental health problems and older persons in Europe), Brussels. [On line] Dostopno na: https://deinstitutionalisationdotcom.files.wordpress.com/2017/07/guidelines-final-english.pdf
Vito Flaker, " Reasons to cry in Demir Kapija«, blog na: Vito Flaker agenda, nedelja, 16. julij 2017, http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2017/07/reasons-to-cry-in-demir-kapija.html, (17. 2. 2021)
Flaker, V. (2019), Urok rdeče luči. Vito Flaker agenda [blog], petek, 04. oktober 2019, dostopno na: https://vitoflakeragenda.blogspot.com/2019/10/urok-rdece-luci.html
[1] V pionirskih časi dezinstitucionalizacije je vizija nastajala skorajda izključno kot skupinska želja strokovnjakov in uporabnikov po spremembi, enakopravnosti, emancipaciji. Ko je dezinstitucionalizacija postala globalna mednarodna platforma, ki prav to željo skupini zapoveduje, so s tem aktivisti prehoda v skupnost dobili »pravno podlago« – družbeno sprejet temelj delovanja. Pred tem je bilo med glavnimi vprašanji, kako željo neke skupine legitimirati, legalizirati – institucionalizirati. Zdaj je vprašanje nasprotno – kako zgodovinsko željo, ki se je izkristalizirala v dokumentih, uresničiti, kako jo pretvoriti v dejansko željo tistih, ki jih to zadeva.
[2] Zato je pomembna opozorilo Skupnih evropskih smernic, da morajo biti vodje prehoda tisti, ki so osebno angažirani za cilje dezinstitucionalizacije.
