Operacija C: Krepitev moči – merilo je pogodbena moč (operacije 9, krepitev moči 1)

Pri socialnem delu gre za moč. Pravzaprav je socialno delo odnos moči. Njegova družbena funkcija je posredovati med močnimi in nemočnimi (bogatimi in revnimi, elitami in ljudstvom, zatiralci in zatiranimi).

Socialno delo ima opraviti z veliko raznolikostjo človeških situacij, ki pa imajo le malo skupnega. Lahko pa bi rekli, da je skupni imenovalec uporabnikov socialnega dela prav primanjkljaj moči. Na socialno delo se obrnejo, ko česa ne morejo opraviti sami, ko potrebujejo dodatno moč.

Moč je mera suverenosti, ki jo nekdo ima v svojem življenjskem svetu, zmožnost, da kaj naredi, spremeni ali vzdržuje tako kot je.

Moč torej ni lastnost življenjskega sveta samega, je njegova funkcija, odvod te zmožnosti premikanja po življenjskem svetu, hkrati pa tudi odvisna od shem, ki so onkraj doživljenega sveta (kot je, na primer, položaj v hierarhiji, lastnina, ekonomski in politični status).

Pomoč paradoksno, po definiciji, jemlje moč tistemu, ki mu pomagamo. Potreba po pomoči ne le dokazuje nemoč in brezmoč, temveč jo tudi ustvarja. Delati nekaj namesto drugega zmanjša njegov dejanski nadzor in moč nad zadevo, nad svojim življenjskim svetom, odtegne mu njegovo suverenost nad njim. Po pomoči, je torej potrebno popravljalno delo, da bi si opomogli, okrevali, znova dobili moč in okrepili položaj, ki smo ga izgubili.

Smisel operacije krepitve moči je torej dobiti moč, pa tudi jo ohranjati in si opomoči po »epizodi pomoči«. Pretežna načina dela v krepitvi moči sta zagovorništvo in pogajanje.

Pogodbena moč

V socialnem delu je najbolj prikladno moč definirati kot pogodbeno moč. Torej jo moramo ocenjevati in analizirati glede na to, kaj sestavlja tovrstno moč, z kartografiranjem moči glede na moč, ki je na voljo oziroma ki jo je treba pridobiti. To vključuje tudi dešifriranje »diagrama moči« - sil moči, ki oblikujejo situacijo in ustvarjajo nekogaršnji položaj. Oziraje se na moč, ki je vložena v socialno delo lahko s tem ugotovimo mehanizme in mesta, s katerimi izgubljamo moč, priložnosti za večanje moči ali uvoza moči v situacijo od zunaj.

Pogodbena moč ni le sposobnost izvedbe pogodbe, ampak je tudi zmožnost zagotavljanja take izvedbe oz. še prej – sposobnost, potencial stopiti v pogodbeno razmerje. Na interakcijskem registru pogodba tudi predpostavlja, kakšne vrste človek je pogodbenik, predpostavlja idejo o njem samem (Goffman, 2019). Izhaja predvsem iz družbenega položaja, ki ga lahko imamo za splošni in kvazi-formalen temelj pogodbene sposobnosti in moči. Ta virtualna lastnost se opira na interaktivno kredibilnost (ali pa na njej pade). Rezultanta teh dveh zmožnosti ali njihova sinteza so družbene vloge, v katerih se statusi uresničujejo na kredibilen ali diskreditirajoč način.

Pravno je pogodbena moč ali zmožnost oblikovana kot poslovna sposobnost.[1] Poslovno sposobnost dobimo skorajda avtomatsko z državljanstvom. Samo državljansko pa nam zagotavlja le omejeno pogodbeno in poslovno sposobnost (saj država ni porok za dejanja svojih državljanov) in se mora opirati na lastnino, ali navadno, kot je primer za večino, na zaposlitev. Velik del družbe, tisti, ki niso zaposleni, pa dobijo nadomestne statuse – nekateri od teh za začasni, na primer, status otroka ali mladoletnega, bolnika, zapornika, tujca; nekateri pa so trajni, kot so na primer, upokojenec, »invalid«, varovanec pod skrbništvom, itd.). Nadomestni statusi zagotavljajo vsak nek status, vseeno pa je pogodbena ali celo poslovna sposobnost, značilna za te statuse, močno zmanjšana. Obstajajo pa drugi formalni statusi, ki jih človek lahko dobi, kot so imeti službo, delovno mesto, izobrazbo, razne funkcije, članstva formalnih skupin in organizacij, status je celo imeti stalni naslov. Ti statusi in položaji nam ne zagotavljajo osnovne poslovne sposobnosti same po sebi, jo pa podpirajo in jačajo, včasih pa so pogoj ta pogodbeno sposobnost ali moč.

Denar nima le nakupne moči, je tudi moč stopanja v pogodbene odnose.[2] Denar in druga sredstva, ki jih je moč oceniti z denarno mero, ustvarjajo naslednjo zmožnost za stopanje v pogodbene odnose. Dohodek, plača, premoženje, nepremičnine, obresti, prihranki so lahko poroštva za izvedbo pogodb. Denar je poleg splošnega ekvivalenta delu (politična ekonomija) tudi splošni ekvivalent zaupanja (moralna ekonomija).

Za pogodbe so potrebni pologi. Poleg statusa in denarnih temeljev, so možne še druge vrste poroštev, ki jamčijo za pogodbo. Poroki, skrbniki, zagovorniki lahko zagotovijo podporo pogodbenim izmenjavam in interakcijam, kakor tudi pologi, premoženje in socialni kapital. Slednjega navadno artikuliramo kot ugled in spoštovanje in ju lahko podpirajo dosežki, družinski ugled, cenjene spretnosti in vloge.

Interakcijska kredibilnost igra, v primerjavi z družbenim statusom, manjšo, a še vedno pomembno vlogo v pogodbenih interakcijah. Prvi in splošni vtis, ki ga nekdo daje, olajša stopanje v pogodbena razmerja, podobno pa tudi zaupljivost in zaupanje drugih. Zmožnost jasno izraziti svoje namene, želje, upanja itn. je pomembno orodje pri oblikovanju pogodbene izmenjave; zveze in poznanstva niso le osnova stikov ampak zagotavljajo dober vtis in zaupanje pri sklepanju pogodb, včasih pa tudi dejanske posrednike za poslovanje. Interakcijske spretnosti kot so opravičevanje, pojasnjevanje, hudomušnost večajo zaupanje in kredibilnost, lajšajo poslovanje in prispevajo k pogodbeni sposobnosti. Oblikovanje pogodb lahko spodbujajo tudi statusni simboli, če so cenjeni, ali pa jih kvarijo, če so stigmatizirani.

Družbene vloge imamo lahko za sintezo statusa in interakcije kredibilnosti, ki ju povezuje v funkcionalno in interakcijsko celoto. Če imamo cenjeno vlogo delavca, matere, člana, kupca itn., nam to neposredno poveča zmožnost oz. nam jo zmanjša z razvrednoteno vlogo bolnika, uporabnika socialnih storitev, socialnega primera ipd. Več vlog nekdo igra večja je njegova pogodbena moč – in nasprotno – manj ko ima človek vlog na razpolago ali pa če se mu je repertoar vlog skrči na eno, deviantno pičlejša je njegova pogodbena moč.[3] Ena od najbolj pomembnih funkcij stigme (in dominantne odklonske vloge) je, da deluje kot opozorilo, ki diskreditira igralce glede virtualne splošne predpostavke o pogodbeni sposobnosti (Goffman, 2008).

Elemente statusa, kredibilnosti in vlog lahko uporabimo kot opomnik, ko ocenjujemo moč v katerikoli družbeni situaciji ali operaciji socialnega dela. Lahko jih uporabimo kot začetno merilo pogodbene moči na začetku dela. Lahko jih uporabimo po koncu, da ovrednotimo svoj poseg z merili okrepitve – ali je naše delo pripeljalo večje ali manjše družbene moči. Lahko pa se z njihovo pomočjo usmerimo naravnost v večanje moči, uporabimo za kartografijo moči, ki je nekomu na voljo, in da ugotovimo področja, na katerih primanjkuje moči. Na temelju takega zemljevida lahko ustvarimo »načrt krepitve moči«, ki trasira pot, po kateri bomo napolnili področja zmanjšane moči.

Vendar pa tak zemljevid prikaže moč, ki je na voljo, pa tudi tisto, ki je potrebna – v situaciji, za človeka ali skupino; prikazuje, kaj manjka, ne pa od kod moč dobiti. Za to je potreben drugačen zemljevid – prikaz diagrama moči, diagrama silnic v danem polju.

Referenci

Goffman, E. (2008) Stigma: Zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

---

[1] V žargonu pogosto neustrezno poimenovana kot »opravilna sposobnost«.

[2] Laže je pričakovati od nekoga, ki ima denar, da bo izpolnil svoje obveznosti: če nekdo ne izroči svojega dela pogodbe v naravi, potem mora biti sposoben to poplačati, pa naj gre za povrnitev škode ali najem nekoga, ki bo to storil namesto njega.

[3] Imeti več vlog nam, paradoksno, daje določeno svobodo biti mi sami. Več ko imamo vlog, manj smo zavezani eni sami. Igrati več vlog nam da bogastvo izkušnje in prispeva k naši vrednosti in spoštovanju. Več imamo cenjenih vlog, večja je naša družbena vrednost.

Postopek kot proslava napredovanja? - Misli ob diskusiji o dolgotrajni oskrbi (4)

Načeloma je postopek predvsem orodje, ki omogoča uveljavitev načel in temeljnega pojmovanja dolgotrajne oskrbe, pa tudi dostopa in uveljavljanja pravic do nje. Je torej glavni predpogoj njenega izvajanja oz. uresničevanja pravic do nje. Je njuna operacionalizacija. Kot tak, nujno (hote ali nehote) oblikuje pravice in njihovo uresničevanje pa tudi sama izhodiščna načela dolgotrajne oskrbe.

Postopek ne le sporoča, kaj dolgotrajna oskrba je, nam da vedeti, do česa smo upravičeni in kako nas dojemajo pomembni drugi, temveč tudi dejansko, čeprav virtualno in netelesno, preoblikuje človeka oz. njegov status.

Postopek vstopa tudi postopek metamorfoze nekoga iz zavarovanca, v upravičenca in nato v uporabnika storitev. Postopek je netelesna premena. V tem je lahko objektivirajoč, človek lahko izgubi svojo subjektivnost in moč, lahko pa v procesu subjektivnost pridobiva in krepi svojo moč.

 

Postopek je lahko ceremonija ponižanja ali pa proslava napredovanja.

Če hočemo doseči, da človek s postopkom statusno napreduje, da se okrepi in emancipira, da pomoč drugih in dajatve države postanejo njegova last in sredstvo doseganja blaginje, bi moral postopek potekati tako, kot nakažemo v spodnji tabeli (ki smo jo prilagodili iz pilotskega eksperimenta individualnega financiranja (Flaker et al., 2007, 2011).

Preglednica: Proces preobrazbe uporabnika v postopku vstopa v dolgotrajno oskrbo

Faze	Status	Preobrazba	Formalni korak[1]
I.  izraz volje	interesent / zavarovanec	aktivacija	dogovor o načrtovanju
II. Načrtovanje	soustvarjalec načrta	subjektivacija	potrditev načrta
III. Formalizacija paketa	lastnik načrta	substantivacija	nakazilo sredstev
IV. Vzpostavitev paketa	prejemnik sredstev ali naročnik storitev	kontraktualizacija	dogovori z izvajalci
V. Izvajanje načrta	uporabnik OPS	partnerstvo	revizija

Vir: Flaker et. al 2007:147.

Za vstop v sistem dolgotrajne oskrbe, torej da iz zavarovanca postane njen uporabnik, se nekdo najprej aktivira. To ne pomeni le, da aktivira svoj status zavarovanca, temveč tudi da napravi prvi korak k aktivnemu ukvarjanju s svojimi stiskami oz. njihovega preseganja, da bi si izboljšal življenje oziroma vsaj izenačil svoje možnosti z možnostmi, ki bi jih imel sicer – brez dolgotrajne stiske. Ko se dogovori za načrtovanje, izdelavo njegovega ali njenega osebnega načrta, postane soustvarjalec načrta in ko izrazi svoje želje in potrebe, naredi prvi korak k temu, da postaja subjekt svoje usode. Potrditev načrta potrdi njegovo izraženo voljo, s tem postane lastnik načrta, njegove želje in hotenja pa dobijo konkretno operativno podlago. Ta podlaga se izrazi v znesku sredstev ali kombinaciji storitev, ki so za uresničitev načrta potrebne in ko sredstva prejme oz. so storitve potrjene se lahko o njih iz izvajalci dogovarja, pridobi pogodbeno moč za njihovo naročanje (kontraktualizacija). S tako močjo se lahko začne dogovarjati z izvajalci in po dogovoru z njimi postane uporabnik osebnega paketa storitev (OPS), ki ga je sam sestavil, po svoji meri. Potem postane vodilni partner pri izvajanju načrta oz. storitev, ki jih predvideva.

Tako zastavljen postopek je pomembna inovacija glede na tradicionalne postopke, ki jih poznamo tako v socialnem kot tudi v zdravstvenem varstvu. Običajni postopki so navadno ceremonije ponižanja (degradacije: Garfinkel, 1956). Gre za dve vrsti ponižanja. Interakcijsko ponižanje, ki s konkretnimi dogodki, opravili, načinom, kako človeku pristopimo, dajejo vedeti, da je manj vreden, ga razvrednotijo (inkvizitorski način pogovarjanja, čakanje in ždenje – čas uporabnika je na voljo strokovnjakom; ocenjevanje in preskusi, ki so usmerjeni v človekove pomanjkljivosti, ravnanje s podatki (so last strokovnjakov), itn.). Sočasno pa gre tudi za statusno ponižanje, saj nadomestni statusi bolnika, upokojenca, invalida, socialnega podpiranca ipd., ki sicer zagotavljajo nekatere posebne dajatve, v zameno tudi odvzamejo nekatere pravice, moč odločanja in status, ki ga ljudje sicer imajo v skupnosti.[2]

Če naj za vodilo načrtovanja, oblikovanja postopka vstopa v sistem dolgotrajne oskrbe, vzamemo proslavljanje napredovanja in se zgledujemo po zgornjem obrazcu, potem je treba opozoriti na kontraste obeh logik postopkov.

Preglednica: Kontrastne preobrazbe v postopkih, ki so proslave napredovanja in ceremonije ponižanja

proslava napredovanja	ceremonije ponižanja
aktivacija	pasivizacija
subjektivacija	objektivacija
substantivacija	okrivljanje
kontraktualizacija	diskreditacija
partnerstvo	podrejanje, izključevanje

Skonstruirati moramo tak postopek, ki bo v največji možni meri omogočil, da se ljudje aktivirajo, postanejo subjekti, dobijo podlago za uresničevanje svojih ciljev, postanejo pogodbeni posamezniki in partnerji v procesih dolgotrajne oskrbe. Pri tem pa se moramo izogibati starim vzorcem ravnanja, ki ljudi naredijo pasivne, jih objektivirajo, okrivijo za njihovo stanje in jih kot pogodbene posameznike diskreditirajo, s tem pa podredijo in izključijo iz – ne le odločanja temveč tudi iz njihovega lastnega življenjskega sveta.

Osebno načrtovanje je, če dosledno upoštevamo načela krepitve moči, perspektive moči oz. vrlin in uporabniško perspektivo, idealen pripomoček za uveljavitev postopkov, ki bodo ustvarjali praznovanje napredovanja. Pri ocenjevalnih lestvicah, ki sicer omogočajo dostop do sredstev in posledično storitev, pa je veliko pasti, ki nas lahko zapeljejo nasprotno smer. Z ustreznim postopanjem, usmeritvijo ocenjevalcev in dramaturgijo postopka, gotovo lahko te učinke omilimo. Ali pa jih lahko povsem odpravimo?

Reference

Basaglia, F. (1981), Negacija institucije. Beograd: Vidici br.5.

Basaglia, F. (1987) Psychiatry Inside Out: Selected Works of Franco Basaglia, European Perspectives, Columbia University Press, New York.

Flaker , V., Cuder, M., Jurančič, I., Kresal, B., Podbevšek, K., Podgornik, N., Nagode, M., Rode, N., Škerjanc, J., Zidar, R. (2007), Vzpostavljanje osebnih paketov storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Videmšek, P., Cigoj, N., Grebenc, V., Kodele, T., Kranjc, B., Pirnat, T., Smole, A., Urek, M., Žnidarec Demšar, S. (2007b), Krepitev moči v teoriji in praksi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Garfinkel, H. (1956), Conditions of Successful Degradation Ceremonies. American Journal of Sociology, 61, 5: 420-424.

---

[1] Potreben za prehod v naslednjo fazo.

[2] V Prispevkih k taksonomiji socialnega dela in socialnega varstva smo pokazali, da je pomoč vedno proces, ki deteritorializira, človeka odmakne od njegovega življenjskega sveta in mu odvzame moč, da v njem suvereno ravna. Protistrup temu procesu je dosledna krepitev moči (Flaker, 2015: 55–59). Basaglia (1981, 1989, glej tudi Flaker et al. 2007b) loči v procesih pomoči med aristokratskim odnosom, odnosom pomoči in institucionalnim odnosom. Za prvega je značilno, da ima prejemnik pomoči ekonomsko moč, ki parira strokovni moči pomočnika, za drugega, da je ima moč naročanja država, in je zato prosilec pomoči oz. upravičenec v podrejenem položaju do posrednika (uradnika), ki prenaša oz. posreduje moč države, medtem ko je za institucionalno moč značilna skorajda popolna nemoč človeka, ki je v instituciji. V procesih dolgotrajne oskrbe v obstoječem sistemu, lahko opazujemo prav proces degradacije nekoga iz naročnika pomoči v njegov objekt v instituciji.