Izprazniti zapore!

Malce pozno se oglašam glede na vrhunec debate o zaporih[1], ki so jo sprožili pobegi in drugi zaporski incidenti. Pa vseeno – Psi so nehali lajat', karavana pa še ni šla mimo. Se tudi zavedam, da to ni ravno moja tema oz. da se z zapori nisem tako podrobno ukvarjal kot z drugimi institucijami. Se zato opravičujem bolj informiranim bralcem in bralcem, ki bi radi informacije in ne zgolj mojega pogleda.

Ena od glavnih tem ali celo ugotovitev, s katero so se v debati več ali manj vsi strinjali, je bila, da so zapori pretesni oz. da je v njih preveč zapornikov in posledično  premalo kadra. Hkrati je debato spremljal podton nasprotnih mnenj, v katerem so eni poudarjali, da so zapori preveč 'udobni' (beri 'človeški'), drugi pa da je treba ohraniti humanistično, rehabilitacijsko usmerjenost, značilno za slovenske zapore. Značilnost debate, npr. v državnem zboru, je bila tudi, da, z izjemo kolega Petrovca, ni nihče postavljal ključnih in temeljnih vprašanj o namenu in viziji kaznovanja, kaj šele zaporov, pač pa so vse strani ponavljale zahteve o stavbah, normativih, organizaciji dela in podobno. Ni presenetljivo, gotovo zaskrbljujoče, morda celo neumno.

Neumno zato, ker vsak, ki obvlada osnovnošolsko računico, lahko vidi, da tej diskusiji manjka levi del enačbe. Če so zapori premajhni, to ne pomeni nujno, da jih je treba povečati (oz. kadrovsko okrepiti), lahko pomeni tudi, da je v njih preveč ljudi, da jih je treba, vsaj deloma (zaradi mene pa tudi povsem), izprazniti. Črne mačke dezinstitucionalizacije – prehoda v skupnost – se je tudi tu treba izogniti, tu verjetno še bolj!?

V začetnem valu dezinstitucionalizacije so bili namreč tudi zapori na njenem dnevnem redu, pa so zaradi zanemarjanja socialne na račun fizične varnost (ideologija strahu novega liberalizma!) s seznama institucij, ki jih je treba odpraviti, izginili. Dasiravno je znano, da zapiranje in zapori nimajo občutnega zastraševalnega učinka, da so »šola kriminala« oz. da se tam ljudje ne popravijo, prej pokvarijo. Z zapiranjem, izločevanjem iz skupnosti, ljudi de-socializiramo, jim pravzaprav onemogočimo, da bi se rehabilitirali in ponovno vključili v skupnost. Brez potrebe in pravzaprav, četudi legalno, nelegitimno odvzamemo več človekovih pravic, kakor zgolj svobodo gibanja. (V diskusiji so zagovorniki 'trde roke' večkrat omenjali, da so naši zapori »kot hoteli«. Lahko pa se vprašamo, zakaj ljudje pretežno ne živimo v hotelih, če naj bi to bilo tako idealno – zato, ker hočemo ohraniti svoj dom, svojo vsakdanjo suverenost, ker nočemo živeti pod oblastjo nekoga drugega, pa če je to še tako udobno in 'nobel').

Izprazniti zapore ni tako nemogoča naloga, kot bi se utegnila zdeti. Celo obstaja več načinov, kako to storiti. Najprej pride na misel problem drog. Večina zapornikov sedi zaradi deliktov povezanimi z drogami. Že dekriminalizacija uživanja, normalizacija odnosa do drog, kaj pa šele legalizacija, bi občutno zmanjšale pritisk na zapore. Podobno velja za manjše kraje, ki izhajajo iz revščine in iz življenjske nuje. Pri teh gre pravzaprav za 'robin-hoodovsko', divjo socialno politiko – prerazporejanje bogastva v nepravični družbi – namesto, da bi počakali v vrsti na centru za socialno delo, na socialno pomoč, ki jo legalno od premožnejših z davki pobere država, ljudje vzamejo socialno pravičnost v svoje roke – »aktivna socialna politika«. Čeprav smo nejevoljni in jezni na tatu, ki nam kdo ukrade telefon, računalnik, kolo ali avto, nas ne zanima toliko, ali bo nepridiprav kaznovan, kolikor to, kako bomo nadoknadili škodo. Nekoč je baje skupina znanstvenikov predlagala prav poleg dekriminalizacije majhnih tatvin tudi obvezno zavarovanje zoper tatvine, ki lahko avtomatično potem škodo nadoknadi (na policijo pogosto prijavimo krajo le zato, da bi lahko na zavarovalnici povrnemo nastalo škodo, ne pa zaradi moralnega zadoščenja  in maščevanja nad storilcem). Blasfemična se nam zdi primerjava med kaznimi, ki jih dobijo ljudje, ki so ukradli nekaj malega, in kaznimi tistih, ki so poneverili, prigoljufali milijone.

Seveda se ne da dekriminalizirati vseh kaznivih dejanj, a tudi pri teh lahko zmanjšamo število zapornikov – ne z ukrepi na vhodni, temveč na izhodni strani. Alternativnih oblik kaznovanja poznamo veliko. Poleg klasičnih načinov, ki ne pomenijo zaporne kazni – globami, pogojnimi kaznovanjem, vikend zapori, hišnim zaporom, so se, tako drugod kakor tudi pri nas, uveljavile še – nadzor v skupnosti (tudi elektronski – 'zapestnice'), povračilo nastale škode oškodovancem ali z družbeno koristnim delom, poravnave ipd. Take kazni so se praviloma izkazale za zelo učinkovite – tako stroškovno kot moralno oz. rehabilitacijsko. Ne maščevanje, povračilo – temveč poravnava. Treba bi jih bilo le razširiti in jih uporabljati bolj pogumno, tudi za tiste zločine, ki se nam zdijo grozni – nasilna dejanja, krvne delikte ipd. Pri tem pa izmisliti še dodatne posege, ki bi, denimo, res omogočili na eni strani varnost, na drugi pa da se človek, pa tudi situacija, ki je sprožila zločin, spremeni. Rehabilitacija, tudi v primeru, ko gre za duševne stiske povezane z kaznivimi dejanji, pa pomeni pogosto tudi spremembo družbenih razmerij (na mikro kakor tudi na makro ravni) – in tudi ne tako redko njihovo obsodbo in preoblikovanje. Če bi sodišča imela ta pogum in moč, bi to bil res velik korak naprej.

Zapori bi lahko torej ostali (v spremenjeni obliki seveda) le kot uklonitvena naprava za primere, ko bi šlo dejansko, konkretno grožnjo nekomu ali nečemu in bi za nekaj časa bilo treba nekoga odstraniti, da ne bi nečesa storil. Ali pa za tiste, ki so neupravičeno obogateli, ki bi jih, kakor so to storili v srednjem veku, zaprli, dokler ne bi vrnili tega, kar so nam odtujili. Kakor smo mi postali talci njihovega pohlepa, naj oni postanejo talci javnega dobra. J

O vsakem zgornjem predlogu bi lahko napisali cele študije (in dobro bi bilo, da bi jih), a to je le majhna kolumna, v majhnem mesečniku, jaz pa mali profesor, ki se malo oglaša. Sicer večine predlogov niti ne bi bilo težko izvesti, so precej izvedljivi, po pragmatični plati niso utopični. Se pa zavedam, da so utopični in težko izvedljivi na ideološkem planu. Kapitalizem bo težko pristal, na dekriminalizacijo majhnih kraj, četudi bi to bilo zelo pragmatično, saj bi to pomenilo, čeprav majhen, pa vseeno bistven odstop od svetosti zasebne (ne-osebne) lastnine. Težko bi tudi pristal na ostrejše ukrepe zoper mega tatove, saj je meja med legalnim in nelegalnim razlaščanjem precej nejasna (glej primer Trump!). Avtoritarnost, ki je na pohodu, pa bi težko sprejela, četudi bolj učinkovite, pa na videz milejše kazni oz. odzive na nedovoljena dejanja. Kljub temu, se mi je zdelo, da se je treba oglasiti, in povedati očitno – če ne zaradi drugega, da razgalimo cesarja in vsaj malo načnemo idejno blokado, če ne že zaroto molka, res smiselne razprave o zaporih.

p. s. Po oddani kolumni sem zasledil še to, zelo informativno novico. Med drugim vpeljuje še eno dimenzijo – reševanje problema migracij, izkoriščanja tujih delavcev ipd. z zapori in zapiranjem.

https://www.rtvslo.si/slovenija/slovenski-zapori-so-prenatrpani-povecuje-se-stevilo-tujih-zapornikov/484321

---

[1] Objavljen blog je izšel v kolumne, ki sem jo objavil v 1. aprilski, 155. številki Kraljev ulice.

Ne kura, ne jajc' – ampak zajc' – zdravstveno-moralistična sprenevedanja

Objavljam (gostujočo) kolumno, ki bo izšla v majski številki Kraljev ulice.

Očitno je, da v pomanjkanju streliva zoper bolj pravično regulacijo konoplje nasprotniki bolj stvarnega in manj kriminalizirajočega ravnanja, streljajo z slepimi naboji. Eden izmed teh je tudi ta, da uživanje trave povzroča shizofrenijo. Zadnji adut v rokavu, ki se izkaže za lažnega. Prvi problem pri tem je, da pravzaprav ne vemo, kaj shizofrenija je, pa tudi sama psihiatrična stroka ni enotna, ali sploh obstaja. Torej dokazujemo obstoj škodljivosti uživanja konoplje z nečim, za kar nismo gotovi, da obstaja.

Res pa je, da obstajajo duševne stiske, ali kakor bi psihiatri rekli motnje (razlika med stisko in motnjo je predvsem v tem, da stiske definiramo subjektivno, doživljajsko, medtem ko naj bi motnje bile nekaj bolj objektivnega, vendar to objektivnost definiramo glede na odklon od norme, ki pa jih postavlja določen družbeni red). Ljudem se odtrga, znorijo, težko jih razumemo in pogosto, a ne nujno, tudi sami to doživljajo kot nekaj obremenjujočega – torej kot osebno stisko.

Obstaja veliko število bolj ali manj znanstvenih raziskav, ki so hotele predvsem dokazati, da kajenje trave v pomembni meri povzroča take stiske in taka, včasih človeku samemu, pogosto pa njegovemu okolju, zoprna stanja. V teh raziskavah se je večkrat pokazalo, da obstaja povezava med dolgotrajnim uživanjem trave in dolgotrajnimi duševnimi stiskami. Vendar pa tako Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z njimi (EMCDDA) kakor tudi ameriški Nacionalni inštitut za zlorabo drog (NIDA) opozarjata, da sicer te raziskave kažejo na povezavo med tema dvema fenomenoma, a ni dokazov, da je ta povezava vzročna.

Kot sicer pri dvojnih nalepka (zdravniki bi rekli diagnozah) gre namreč za splet več okoliščin in dejavnikov. Nekateri si s kajenjem trave, ali pač s pitjem alkohola oziroma z zadevanjem s kakšno drugo drogo lajšajo stisko, ki jo doživljajo. Mimogrede – vse prepovedane droge so bile v nekem zgodovinskem obdobju tudi psihiatrična zdravila – sedanja psihiatrična (antipsihotična) zdravila pa le redkokdo jemlje v rekreativne namene. Nekatere pa dolgotrajno uživanje opojnih substanc spravi v duševno stisko. Pri prvih je duševna stiska očiten vzrok za uživanje drog, torej ne posledica; pri drugih pa lahko trdimo, da ne gre nujno za vzročno zvezo, prej bi rekli, da gre za dvojno posledico kakor pa za vzrok (uživanje drog) in posledico (duševno stisko). Pogosto gre namreč za življenjski slog, življenjske dogodke, okoliščine, ki sprožijo tako intenzivno uživanje drog kakor tudi intenzivno duševno stisko.

Podobno je tudi z brezdomstvom, ki je pogosto povezano tako z enim kakor drugim. V osemdesetih letih, ko se je začela dezinstitucionalizacija – praznjenje velikih psihiatričnih ustanov, je v nekaterih državah prišlo do preplaha, da je tudi to povzročitelj brezdomstva. Glede na to, da je veliko ljudi na ulici imelo tudi duševne stiske, so sklepali, da je to učinek sočasnega praznjenja takih ustanov. Raziskave so pokazale, da temu ni tako. Za ljudi, ki so se preselili iz norišnic, so praviloma dobro poskrbeli, imelo so kam iti in streho nad glavo. Le malo jih je končalo na ulici.

Izkazalo se je, da imajo ljudje brez strehe nad glavo, bivališča duševne stiske zaradi stresnega življenja, negotovosti. Življenje na ulici, neprestano iskanje zavetja, hrane itn. lahko spravi človeka v paranojo ali pa do tega, da obupa, je do konca potrt (strokovno 'depresija'), in podobno. Velja tudi nasprotno, da lahko duševna stiska človeka požene na ulico. A tudi v tem primeru je težko reči, kaj je prej – kura ali jajc' (v času velike noči bi rekli zajc'). Izguba službe, stanovanja, ločitev ali izguba ljubljene osebe, šikaniranje v službi, ne izplačevanje plače itn. prav lahko povzroči oboje – duševno stisko in brezdomstvo – lahko hkrati ali pa zaporedoma.

Ne gre torej za vprašanje, kaj je bilo prej – ali kura ali jajc'. Življenje je včasih zapleteno in ga je težko razplesti. Zadeve se ciklajo in se v krogu ojačujejo. Gre bolj za moralistični preskok (zajc'!), zamenjavo dela za celoto. Moraliziramo o uživanju drog, zasvojenosti, duševni 'bolezni' ali brezdomstvu, pri tem pa ne pogledamo globje. Morda predvsem zato, da nam ni treba česa narediti ali celo spremeniti. Dekriminalizacija, dezinstitucionalizacija, aktivno sprejemanje drugačnosti in vključevanje ljudi v družbeno življenje terja od nas veliko več poguma, sprememb in bistveno večje skoke v prihodnost.