Med ljudi – prenova socialnega dela na CSD (tri osi socialnega varstva 3)

Za centre za socialno delo pogosto rečemo, da so »hrbtenica socialnega dela oz. varstva«.[1] V resnici bi jih bolje opisali kot »živčni sistem« tega sistema. Njihova vloga je, da »usmerja promet«, povezuje akterje, ustvarja razmerja in poskrbi, da uporabniki prejmejo tisto, kar potrebujejo. V statičnem sistemu, je ta funkcija statična, skorajda atrofirana, v novem, dinamičnem sistemu, ki si ga želimo, pa naj bi bila, nasprotno, izražena in izrazita.

Reorganizacija centrov je le okrepila trende birokratizacije in odtujevanja socialnega dela, ki so obstajali že prej in na katere smo tudi že takrat opozarjali (Rape, Cafuta, Žnidar in Flaker, 2020). Postajajo, če že niso postali, vse bolj socialni uradi, državne službe za dodeljevanje pomoči in regulacijo deviantnega vedenja. Socialne delavce uporabniki čedalje manj vidijo kot svoje zaveznike, ljudi, ki se bodo skupaj z njimi potrudili, da bodo spremenili življenje na bolje ali pa vsaj olajšali stisko in čedalje bolj kot odtujeno instanco odločanja o tem, kako bodo živeli. Socialna delavka kot zagovornica postaja tuj koncept.[2]

Socialni in drugi delavci na centrih nimajo ne moralne spodbude ne stvarnih orodij, da bi opravljali socialno delo.[3] Tudi če poznajo nove metode in tehnike socialnega dela, jih na eni strani usmerjajo v formalistično ali psihološko reševanje problemov, na drugi strani pa jim manjkajo materialna sredstva, ki bi omogočila ustvarjanje storitev po uporabnikovi meri oz. stvarnih rešitev stisk. Ker neki družini, denimo, v kateri zasledijo nasilje, ne morejo zagotoviti stanovanja, v katerega bi se lahko nasilnik ali žrtev umaknila, se morajo zateči v svetovanje, formalne rešitve in poučevanje socialnih spretnosti (»nenasilne komunikacije«). Materialna dajatev, ki jo zdaj premorejo, je namestitev v varno hišo, kar pa je lahko le krizna in prehodna intervencija. Čeprav naj bi socialno delo bilo matična stroka v socialnem varstvu, kaže, da so zaradi nemoči in napačne usmerjenosti, na našem področju prevladale pravo, psihologija, v manjši meri še pedagogika. Centri za socialno delo pa postajajo le servis, pomožna stroka državni upravi, sodiščem, psihiatriji in šolstvu.

Socialno delo se v polju »dela z ljudmi«, kot teorija in praksa, nenehno srečuje z drugimi »pomagajočimi« poklici. To ujame socialno delo v dve silnici, ki ga napneta: na eni strani se poskuša uveljavljati nasproti močnejšim, bolj uveljavljenim, bolj prestižnim znanostim (najbolj v razmerju z medicino, pravom, pedagogiko, psihologijo) in z njimi tekmuje za svojo identiteto, hkrati pa mora (ker je kot disciplina najbolj vseobsežno vpeta v vsakdanje življenje človeka) z vsemi hkrati in ne le z vsako od teh disciplin posebej topiti meje in ustvarjati med-disciplinarne prostore sodelovanja (transdisciplinarnost).

Hkrati pa poteka identitetni boj tudi v socialnem delu samem. Ta temelji na konceptualnih temeljih (ideološko-vrednostnih, teoretično-metodičnih), ki se med seboj razlikujejo in ustvarjajo med seboj ločene poglede na vlogo, pomen, naloge socialnega dela (konformistično »klinično« – na videz ločeno od družbenih silnic, umik v individualno delo in terapijo; reformistično – zagovorništvo, družbene spremembe, akcija in aktivizem; pragmatično – posredovalno, povezovalno delo;  zatiralsko – nadzorovalna funkcija, nosilec družbenega nadzora.  

Poteka pa tudi še boj v družbi globalno (za vire in prestiž). Planet, ki je postal premajhen in preizrabljen. Ljudje se tako kot vsi sesalci odzivajo na grožnjo s strategijami prilagajanja, bega in boja. Enaki so tudi načini, kako se institucije, skupine in organizacije (in v njih vodstva)  odzovejo na »strategije globalnega šoka«, ki jih uporabljajo današnje oblastne skupine (finančniki, gospodarstvo in politika).

Moralna dilema socialnega dela leži med umikom v »kliniko« (ali pisarno) socialnega dela, ki ga spremlja prilagajanje s konformističnimi in navideznimi korekturami (PR »dajanje videza), in med bojem za socialno delo in pravičnost – napad na vire grožnje (s pravnimi sredstvi, protestnimi in gverilskimi akcijami v sistemu in javnosti) in ustvarjanjem alternativ v skupnosti.[4] Ker je socialno delo slabo stanovsko organizirano, je boj prepuščeno posamezniku, ki mora biti dovolj artikuliran v zahtevah (in čustveno odporen) – npr. primer žvižgača na centru za socialno delo, ki se je boril z vsemi sredstvi, pravnimi, mediji, osebno. Večini socialnih delavk to ne bi zneslo, tega ne moremo zahtevati od ljudi.

Tendenca prevladovanja drugih strok v polju, kjer bi moralo biti socialno delo matična stroka, ni posledica konceptualne ali teoretične šibkosti socialnega dela. Nasprotno socialno delo navkljub sebi lastni prečnosti, ki naslavlja več ravni človeške eksistence, navkljub več dimenzionalnosti in interdisciplinarni naravnanosti, gradi svojo notranjo konsistentnost in ustvarja prodoren miselni aparat. Med ustvarjanjem kataloga smo, denimo, induktivno izluščili štiri temeljne operacije (prikaz na razpredelnici spodaj) in štiri načine delovanja socialnega dela (pogovor, zapisovanje, organizacija in terensko delo), jih dobro opisali in predstavili v seriji priročnikov (Flaker, 2003; Čačinovič Vogrinčič, Kobal, Mešl in , 2005; Dragoš, Leskošek, Petrovič Erlah, Škerjanc, Urh in Žnidarec Demšar, 2005; Šugman Bohinc, Rapoša Tanjšek, in Škerjanc, 2007; Čačinovič Vogrinčič, Miloševič Arnold, Poštrak, Stefanoski in Urek, 2008; Miloševič Arnold in Urh, 2009).

Razpredelnica 2: Temeljne operacije socialnega dela

Z upoštevanjem vseh operacij[5] socialno delo lahko deluje polivalentno in v prid uporabnika. Izhaja iz življenjskega sveta, ga postavlja za merilo in preči k dostopu do virov, ki jih ljudem priskrbi socialna država. Omogoči varne spremembe in skupne podvige, popravlja nemoč, ki izhaja iz uporabničinega položaja in odvisnosti od pomoči drugih – v delovnem odnosu, zavezništvu, ki omogoča razumevanje lastne situacije in skupno akcijo, da jo spremenimo. 

Sklici

Čačinovič Vogrinčič, G., Kobal, L., Mešl, N., & Možina, M. (2005). Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Čačinovič Vogrinčič, G., Miloševič Arnold, V., Poštrak, M., Stefanoski, P., & Urek, M. (2008).
Zapisovati socialno delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Dragoš, S., Leskošek, V., Petrovič Erlah, P., Škerjanc, J., Urh, Š., & Žnidarec Demšar, S. (2005). Krepitev moči. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Evidenčni in analitski informacijski sistem visokega šolstva v Republiki Sloveniji (2021). Spremljanje zaposljivosti visokošolskih diplomantov po posameznem visokošolskem zavodu, pregled statusa diplomantov na slovenskem trgu dela za obdobje od 2016 do 2020. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, EU ESS. Vir podatkov: eVŠ Modul Izpisi, Porocilo 7: Pregled statusa diplomantov posameznega visokošolskega zavoda na trgu dela Datum izpisa poročila, 03. 12. 2021.

Flaker, V. (2003). Oris metod socialnega dela: Uvod v katalog nalog centrov za socialno delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo in Skupnost CSD Slovenije.

Flaker, V. (2019) Štiri osnovne operacije socialnega dela (1 - uvod). Vito Flaker agenda [blog], sreda, 22. januar 2020. Pridobljeno 22. 8. 2022 s http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2020/01/stiri-osnovne-operacije-socialnega-dela.html

Miloševič Arnold, V. & Urh, Š. (ur.). (2009). Terensko delo: Institucionalni, javni in zasebni prostori socialnega dela. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Rape Žiberna, T., Cafuta, J., Žnidar, A., & Flaker, V. (2020). Začetna analiza stanja po izvedeni reorganizaciji: Skupščina kot oblika aktivističnega raziskovanja za izboljšanje delovanja centrov za socialno delo. Socialno delo, 59 (1), str. 3–26.

Šugman Bohinc, L., Rapoša Tanjšek, P., & Škerjanc, J. (2007). Življenjski svet uporabnika. Ljubljana: Fakulteta za socilano delo.

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][1]

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

---

[1] Glede na sredstva in vire, bi lahko trdili, da so socialnovarstveni zavodi »hrbtenica« sistema. Tako naj bi bilo v veliki meri tudi v bodoče. Vendar bi ta okamenela struktura s prehodom v skupnost morala pridobiti veliko mero prožnosti in odzivnosti na potrebe ljudi in skupnosti.

[2] Evidenčni in analitski informacijski sistem (2021) jasno kaže, da več kot 40 odstotkov diplomantov socialnega dela ne dela v stroki. Osebni pogovori dokazujejo, da mnogi tudi nimajo namena delati v socialnem delu oz. varstvu, Fakulteta za socialno delo je le prostor, ki omogoča, da človek hitro pride do diplome, ki mu omogoča boljše izhodišče na splošnem trgu delovne sile. Po podatkih Skupnosti centrov več kot 40 odstotkov zaposlenih na CSD niso več socialne delavke!

[3] Izobraževanju so namenjena pičla sredstva, superrevizija je pogosto bolj ritual, ni (etične) instance, ki bi izločila tiste, ki zlorabljajo; malo je posvetov o ključnih temah socialnega dela, ne slišimo zgodb socialnih delavk, društvo socialnih delavk in delavcev ne deluje oz. ima zelo maloštevilno članstvo (50?!).

[4] Glavno vprašanje pri tem, kako (in če sploh) delujejo legalne poti, ki omogočajo spremembe, in kadar ne, katera nenasilna sredstva boja lahko še uporabimo.

[5] Operacije podrobneje opišem v seriji blogov na to temo. Med sklici navajam prvi blog v seriji.

 

Svež pogled na stare podobe (po operaciji v srčiki pogleda 2)[1]

[Nadaljujem tam, kjer sem ostal v prejšnjem blogu. Prva dva odstavka ponavljam za kontinuiteto.]

Kljub temu, da sam poseg ni boleč in da tudi po njem ni kaj dosti bolečin, si po njem utrujen, čeprav že hitro vidiš, da bolje vidiš, raje bolj mižiš, kakor da bi gledal, pa čeprav si spregledal. Pa ne gre za to, da bi se bal tega, kar bi utegnil zdaj bolje videti – zdaj, na primer, vidim, kako umazane so šipe na mojih oknih, koliko se prahu nabralo po kotih sobe itn., oči so preprosto utrujene, boječe. Ne bojijo se podob ampak svetlobe, ne bojijo se pogleda ampak gledanja. Morda se bojijo »drznega pogleda« prav v dobesednem pomenu – hitrega obrata oči, spremembe fokusa. Po vsem, kar se jim je zgodilo, so previdne. Bolj pomembno je, kaj se v njih dogaja, občutek celjenja, blagodejnost teme in počivanja v njej. Postanejo sredstvo počitka, ne pa dejavnosti, budnosti.

Ko se odpočijejo, dobijo prejšnjo gotovost pogleda, ko se začne razkrivati svet, ki je bil prej zastrt (zdaj vidim, kaj ljudje delajo na Krimu, ki mi je prej bil pač hribna gmota), se pojavi vprašanje, kako najbolje izkoristiti novi vid, kaj iti pogledat, s čim nasladiti pogled, ki je postal bogat in požrešen. Kaj je treba v mestu in v svetu videti?

Odločil sem se za klasiko. Narodna galerija je reprezentant klasične vizualne umetnosti, ki je dovolj negibna in dovolj uokvirjena, da ne bi ogrožala nežnosti mojega novega, kristalno jasnega pogleda. Hkrati pa je bogata s podobami, barvami in odsevi, da bi ga lahko prav nagradila.

In res. V pritličju so me po očeh božale obledele barve gotskih fresk, prizori srednjeveškega vsakdanjega življenja (Crngrob) pa pritegnile možganski del pogleda. Sploh iti v to ali ono narodno galerijo je vedno vpogled v to, kako so ljudje včasih živeli in kaj jim je bilo pomembno. V tem smislu je slovenska gotika skorajda zmes socialnega realizma in ekspresionizma (kar sicer vidimo potem na koncu stalne postavitve). Ekspresivno je predvsem gotsko kiparstvo, iz lesa izrezane figure, ki izražajo trpljenje in mistiko, navadno oboje hkrati. A je v trpljenju, predvsem pa tem, da je to še vedno ljudska umetnost, socialno in realistično. Realistično ne v vernem posnetku resničnosti, temveč v posredovanju ljudske resnice. Mistični socialni realizem, ki se izrazi v najbolj irealnem prostoru – v cerkvi.

Bolj je realizem vsakdanjika izražen v freskah, sicer kot ozadje za verske motive, a ki omogoča dialektiko med nebeškim in posvetnim, med vsakdanjim in izjemnim. Omogočalo je tudi občinstvu, da je v ozadju verskih zgodb našlo tudi sebe in življenje, ki so ga živeli. Nam pa pogled v življenje občinstva in tistega časa.

Socialno realistično noto, sporočilo ima tudi mrtvaški ples. Ne le, da smo v smrti vsi enaki, temveč tudi v tem, da nas smrt združuje v solidarnosti življenja (Camus). A sama upodobitev enakost v smrti, ki jo ponazarja, tudi zanika. Prvi v vrsti stopajo veljaki, na koncu pa berač in otrok. Torej je berač imel več veljave od otroka. Za enaindvajseto stoletje presenetljivo, za dvajseto še stvar spomina. Morda pa otrok ni na koncu zaradi manjše veljave, temveč zaradi kompozicijskega zaključka podobe – na koncu je najmanjša slikica, morda z zmanjševanjem ustvari celo videz neskončnosti, ki jo taka slika potrebuje. Morda paradoks, v katerem se srečata rojstvo in smrt. V tistem času je bila smrtnost otrok velika in redna, bi rekli, da so je bili ljudje navajeni, a še vedno presunljiv spoj začetka in konca življenja. 

Skok iz pritličja v nadstropje, v slovenski narodni galeriji preskoči renesanso. Obdobje, ki je prineslo jezik, je s podobami v Sloveniji skopo. Bogat je barok, bogat z barvami, igro svetlobo svetlobe in teme, antičnih motivov in portretov slovenskih plemenitašev. Tu in tam kakšno tihožitje – zame med najbolj bizarnimi (beri dolgočasnimi) motivi v slikarstvu. Nekaj, kar se ne giblje, je najbrž zelo enostavno naslikati. Tokrat me ni pustilo povsem brezbrižnega, pa ne zaradi izbuljenih oči mrtvih živali, ki čakajo na konzumacijo, bolj zaradi tega, ker so pričala o vsakdanjem življenju tistega časa, bila kontrapunkt pompoznim zgodovinskim, verskim in drugim slikam.

Vsakdanjemu življenju nas spet približa romantika oz. umetnost devetnajstega stoletja. Predvsem meščanski portreti. Poleg mladega cesarja Franca Jožefa, ki smo ga navajeni videti bolj odebeljenega, če ne že zabuhlega, na standardnih portretih, ki jih je vse polno, me je najbolj fasciniral portret Luize Pesjakove. 

 

Skoraj bi rekel, da sem ga iskal, saj je zame ena od markantejših slovenskih žensk tiste dobe. Hči Prešernovega prijatelja in delodajalca Blaža Crobatha, bojda pesniku zelo ljuba in z njim v prisrčnem, celo mentorskem odnosu. Lepa ženska in lep portret. Nič čudnega, da so jo izbrali za eksperiment predstavitve slike z mediji, ki so dostopni tistim, ki slike ne morejo videti. (Predstavitev likovne umetnosti na način, ki je dostopen tistim, ki ne vidijo, je v razmahu. A je navadno na voljo v specializiranih prostorih, kakršna je galerija knjižnice slepih in slabovidnih ali pa na tako zastavljenih razstavah. Da je tako predstavljena le ena slika na razstavi, je malce bizarno. A za obiskovalca, ki ravnokar spregledal, poučno.). Poleg izvirnika, je namreč pult. Na njem je mogoče sliko otipati, slišati opis slike, zraven pa so še vzorci tkanin, ki na sliki nastopajo. Tudi za človeka, ki ima kristalno jasen vid, je to bistveno bolj kompletna predstavitev. V njej sem užival. Všeč mi je bilo se dotakniti tkanine, ki sem jo videl na sliki, besedilo pa me je opomnilo na nekatere detajle, ki jih zgolj s pogledom spregledamo. Ko me je glas opozoril na gola ramena, ki jih razkazuje izrez obleke, sem šele videl, kako mična so, njihovo lepoto in prispevek k lepoti upodobljene Luize. Prišedši k sliki sem namreč videl portret mlade ženske v opravi značilni za tisti čas. Gola ramena so bila le del tega, precej standardnega lika. 

Dvajseto stoletje v severnem krilu je gotovo najbolj dinamično. V njem sem pogosto od vizualnih vtisov kar zastokal, če ne zavzdihnil. Morda še najbolj pri Sternenu. Prav pri impresionizmu sem imel največ težav z novim pogledom. Prejšnji, ki so mi ga z operacijo popravili, je bil že tako zamegljen, da sem si moral detajle ogledati z očali (za kar sem bil dostikrat prelen). Zdaj sem jih videl jasno, so me zmedli v svojevrstnem kaosu barv in prelivajočih se oblik. Je bilo treba stopiti precej stran, da sem dojel Gestalt v celoti, da sem videl to, kar sem si poprej od blizu ogledal.

Prav v tem delu postavitve, v katerem se sklene krog, ki se začne z gotiko, dobi ime Narodne galerije svoj resnični pomen. Medtem ko je do tu galerija le zbirka artefaktov, ki so jih naslikali na tem geografskem področju, bolj zgodovinskega pomena kakor umetniškega, pa dvajseto stoletje kaže res neko strast po ustvarjanju, po spreminjanju pogleda na stvari in na svet, in po spreminjanju sveta samega.

Ljubljanska Narodna galerija je bistveno skromnejša od enako imenovanih ali po pomenu enakih postavitev v metropolah. Nihče je ne obišče, da bi videl Rembrandta, Leonarda ali Moneta. Saj jih ni. Vidi le odblesk magistralnih del v provincialnih izvedbah. V resnici gre za muzej provincialne umetnosti – tudi ko gre za dvajseto stoletje. Ko to ugotavljam, ne mislim nič slabega oz. slabšalnega. Je minorna umetnost. Vendar ne na način, ki ga za Kafko ali črnsko umetnost ugotavljata Guattari in Deleuze, ne spodkopava subverzivno dominantnih trdih obrazcev, nima takšne transformativne moči. Njena moč je bržkone zgolj translacijska, prenaša, prevaja omiko prestolnic v vsem dostopno olepšanje življenja, in kot revizor zbudi provincialno zaspanost. Kar ustvari novega, različnega pa ostane spregledano, se ne vrne v metropolo, kakor se nista ne Prešern ne Cankar, pa tudi ne Plečnik, vrnila na Dunaj. Toliko slabše za Dunaj in toliko boljše za Ljubljano. Čar provincijske kulture je, da je majhna in pregledna, da jo lahko zadosti dobro pregledamo v enem popoldnevu, ki ga preživimo v Narodni galeriji. Tam se počutimo domače, pa čeprav odkrivamo nekaj novega, nekaj česar ne vidimo vsak dan, v vsakem mediju – v tem smislu so nam dela, ki jih vidimo v Louvreu, dosti bolj domača. Domača so, kot je domač nasmeh »Kofetarice«, ki je kot Mona-Liza zaščitni znak Narodne galerije. Ali to velja tudi za slovensko sodobno umetnost, pa je treba videti na naslednji postaji prebujenega pogleda – v Moderni galeriji.  

 P. S. Za nove poglede sem hvaležen Marku Hawlini in njegovi pomočnici, socialni delavki, Petri Čelik. Hvala.

---

[1] Tale blog ni kaj dosti o socialnem delu. Je o eni osebni izkušnji. Se opravičujem tistim, ki so mislili drugače 😊