Operacija A: Raziskovanje življenjskega sveta in omogočanje dostopa do sredstev (operacije 2, življenjski svet 1)

V socialnem delu gre za dostop do sredstev. Tako je bilo vsaj klasično pojmovanje socialnega dela, ki pa še vedno velja. Uporabniki socialnega dela še vedno večinoma pričakujejo, da jim bodo socialni delavci in delavke priskrbeli, torej, omogočili dostop do sredstev, ki si jih ne morejo priskrbeti sami – službo, stanovanje, denarno pomoč, storitve, ki jih potrebujejo, itd. Namen tega ni nič drugega kot izboljšanje svojega življenja, sveta, v katerem živijo, svojega življenjskega sveta.

Življenjski svet

Življenjski svet (nemško Lebenswelt) je fenomenološko pojmovanje sveta kot ga neposredno in subjektivno doživljamo v vsakdanjem življenju – posamezno, družbeno, zaznavno in praktično. To je svet, v katerem živimo v in ki ga doživljamo (erleben) mi sami.

Pojem življenjskega sveta je pomemben v socialnem delu, saj je to zanj izhodišče, temelj za začetek, je mesto, na katerem se socialno delo »sreča z ljudmi« in začenja skupno delo. Čeprav nekatera orodja socialnega dela sodijo v »druge svetove« (svet socialne varnosti, teorije družbe, politike, ustanov ipd.), je končni kriterij uspešnega in učinkovitega dela prav to, kar se zgodi prav v življenjskem svetu, kar se v resnici dogaja ljudem in kar ljudje doživljajo. Življenjski svet je torej temelj in mera socialnega dela.

Pri tej operaciji gre torej za raziskovanje življenjskega sveta, da bi ga bolje spoznali, a tudi v njem dosegli večjo stopnjo suverenosti, predvsem pa da odkrijemo, katere vire vsebuje in pa tudi tiste, ki manjkajo, da bi živeli bolje. V nasprotju z antropologijo, to ni voajeristična vaja zgolj spoznavanja, kako ljudje živijo, je usmerjen v prenos manjkajočih sredstev v življenjski svet od zunaj, navadno s pomočjo dajatev države blaginje. Gre torej za povezovanje življenjskega sveta z drugimi svetovi, ki so preveč abstraktni, da bi jih neposredno doživeli, kot gre v primeru sveta socialne varnosti.

Lahko bi rekli, da je socialno delo dvoživka, ki živi tako v življenjskem svetu kot v abstraktnejših domenah zakonodaje, ekonomije, politike in predvsem socialne države. Socialnega delavca ali delavko lahko imamo za posrednika (brokerja) med temi dvema stvarnostma. Omogoča porazdeljevalni tok sredstev iz družbene akumulacije tja, kjer jih ljudje lahko uporabijo. Socialni delavci in delavke pa delujejo tudi kot prevajalci med vsakdanjim jezikom in jezikom abstraktnih sistemov dajatev in upravičenosti.

Jezik delovanja v življenjskem svetu

Socialno delo nima svojega posebnega strokovnega jezika, tehničnega žargona, ki bi imel služil v strokovno liturgične namene, podobno, kot so svoj čas uporabljali latinščino v cerkvi. Deloma zato, ker socialno delo nima svojega hrama, posvečenega prostorja, v katerem bi izvajalo svoje poslanstvo (kot so sicer bolnišnica, sodišče, zapor, kasarne itn.). Deloma pa zato, ker v socialnem delu ne gre za to, da bi zagovarjali neke višje resnice oz. jih prenašali ljudem.

Dejansko mora socialno delo storiti prav nasprotno običajnim operacijam drugih strok. Medtem ko se morajo varovanci posebnih ustanov najprej naučiti ezoteričnih jezikov in pravil ustanov, se morajo socialni delavci in delavke, da bi razumeli, kaj se dogaja med ljudmi, naučiti njihovih jezikov, govorice, pa tudi pravil, odnosov in običajev, ki so jim podlaga. V tem je socialno delo podobno antropologiji. Vendar antropologi spoznano prevedejo v globje pomene struktur ali funkcij, socialno delo pa se mora zanesti na neposredne in imanentne pomene ter zemljevide, ki jih taki pomeni ustvarjajo in se ukvarjati s tem, kako jih spremeniti v akcijo, delo. Z vprašanji, kot so: »Kaj storiti?«, »Kaj se bo zgodilo?«, »Kaj bomo naredili?« itn. ustvarjamo nove in drugačne pomene istih besed.

Namen te operacije je torej zagotoviti, da so ljudje preskrbljeni in opremljeni, kar naredimo z omogočanjem dostopa do virov zunaj življenjskega sveta, hkrati pa z aktiviranjem lastnih.

Socialno delo potrebuje dva seta trdnega znanja, da bi to lahko uresničilo. Prvi je o življenjskih svetovih uporabnikov, drugi pa o tem, kaj je na razpolago, kakšne dajatve so dostopne. Umetnost socialnega dela v tej operaciji je povezati eno vedenje z drugim. Tovrstno znanje navadno ustvarimo z izdelovanjem zemljevidov.

Zemljevidi

Izdelovanje zemljevidov oz. kartografija je ena izmed osnovnih metodologij v socialnem delu. Je način, kako predstaviti stvarnost na celosten način z uvrščanjem pomembnih zadev na »zemljevid«, s tem pa tudi oblikovanje prostorsko predstavljenih odnosov in razmerij, ki omogočajo »orientacijo« oz. »navigacijo« po doslej neoznačenem ozemlju, pa tudi dajejo celostno, integrativno razumevanje trenutnih vprašanj, ki so potemtakem temelj potrebnega dela.

Kakor v zemljepisu lahko zemljevidi predstavljajo tako različna ozemlja kot tudi različne vidike planjav, ki naj bi jih orisovali. Lahko so prostorski zemljevidi, ali, kot v sociometriji, zemljevidi osebnih razmerij, lahko ponazarjajo tok pogovora, teme, lahko kažejo na razlike v moči, tokove dobrin in dejanj, virov, predstavljajo načine dela, življenjske okoliščine. Lahko so preproste skice ali podrobne ponazoritve številnih parametrov. Uporabiti se jih da kot ozadje akcije, splošni vodnik delovanja, lahko pa jih uporabimo za to, da izostrimo specifična vozlišča, vprašanja, s katerimi se je treba ukvarjati.

Imamo že narejene splošne zemljevide človeškega ravnanja, kot na primer zemljevidi uživanja drog, opis strategij preživetja starih ljudi, načini sodelovanja otrok v delovanju šol itn. Take zemljevide lahko uporabimo, tudi če le za podlago za specifične zemljevide, ki jih je treba izdelati z določenega človeka, skupino ali skupnost, da bi z njimi odgovorili na njihove dejanske življenjske razmere in ponazorili njihovo življenjsko stvarnost. Na drugi strani pa obstajajo spiski dajatev (tam, kjer jih ni pa jih je treba skicirati). Tudi te je treba posodobiti, zarisati glede na njihovo relevantnost in ustreznost zemljevidov življenjskega sveta. Taki spiski, ki jih sproti ustvarjamo, morajo biti karseda obširni (ustvarimo jih lahko z možgansko nevihto – »brainstormingom«), da maksimiramo izbiro in ustreznost odgovora.