Odgovornost ključnega delavca 1 (Labirinti odgovornosti 8)

Za ključnega delavca velja, da je v prvi vrsti odgovoren za dobrobit, blaginjo – boljše življenje uporabnika. To, kar sicer velja za vse vloge pri delu z ljudmi, velja še toliko bolj za lik in vlogo ključnega delavca. Ta izhodiščni imperativ dela z ljudmi je sicer toliko splošen, da ga lahko strokovnjaki poljubno preoblikujejo – navadno tako, da njihova vloga in razmerje z uporabnikom postajata čedalje bolj skrbniška in čedalje manj zagovorniška, saj jim od zgoraj podeljen mandat dovoljuje svojo vlogo definirati kot tako, da bolje ve, »kaj je dobro za uporabnika« oz. da tako razume svojo odgovornost za uporabnikovo blaginjo. Tega manevrskega prostora ključni delavec nima in ne sme imeti.

Za ključnega delavca je ključen mandat uporabnika. Tega mu uporabnik podeli z osebnim načrtom. A to ni dovolj. Osebni načrt je predvsem miselna matrica, ki usmerja skupno delo, tlakuje skupno pot. Je tudi izraz uporabnikove volje, a je to le njen zapis in kot tak ostaja virtualen (vrlinski), nekaj kar je treba šele uresničiti. Dejanski mandat se mora ustvariti v dejanskem srečanju dveh ljudi. V zaupanju, spoštovanju, navezavi, celo zaroti – v tovarištvu. Praktično to pomeni iskrenost, iskanje in ustvarjanje skupnih vrednot, ki so potem lahko temelj navezave. Prav slednja je konstitutivna prvina odnosa med uporabnikom in ključnim delavcev. Pomeni tudi preskus ključnega delavca – uporabnik mora vedeti, da je njegov ključni delavec pripravljen tvegati več, kot je le njegova služba, da mu nekaj pomeni kot človek in da je zanj ali zanjo pripravljen narediti nekaj več.

Glavno delo, ki ga mora ključni delavec opraviti, je organizacija oskrbe (po osebni meri) oz. uresničevanje osebnega načrta. Načrt je pravzaprav odziv na človekovo življenjsko situacijo, a vloga ključnega delavca je tudi odzivanje na konkretne življenjske situacije, nuje, ki se dogajajo ob uresničevanju osebnega načrta in mimo njega.[1] Delo ključnega delavca – organizacija in koordinacija vseh nalog in izvajalcev, ki jih predvideva načrt, lahko pojmujemo kot storitev – delo, ki ga opravi po naročilu uporabnika.[2]  A je ta storitev zagovorniška. Kot tako jo v izhodišču definira razmerje med ključnim delavcem in uporabnikom, dejansko pa skupno premagovanje ovir, ki se ob uresničevanju pojavijo – kar je glede na vobče družbeno podrejeni položaj uporabnikov nekaj gotovega, nekaj, čemur se ne da izogniti.

Naloga ključnega delavca je torej omogočati uporabniku, da naredi, dela stvari, ki si jih v svojem življenju želi, njegova osnovna odgovornost je torej za dejanja. Predvsem za svoja, pa tudi za skupna in uporabnikova. A pri slednjih odgovornost ključnega delavca ni za dejanja, ki jih je storil uporabnik ali uporabnica, temveč je njegova odgovornost v tem, da jih omogoči. Za sama dejanja odgovarja uporabnik sam. Odgovornost ključnega delavca ni le v tem, da tovrstno uporabnikovo odgovornost prizna in jo spodbuja, temveč tudi, da njegova ali njena dejanja uzre v perspektivi vrlin (moči) in jih tudi drugim predstavi kot dosežek in uspeh.[3]

Hkrati je odgovornost ključnega delavca tudi v nenehni pozornosti in odvračanju naravnanosti, ki so nasprotne temu. V jeziku pogojev odgovornosti je še posebej pomembno boriti se proti »pripisovanju« odgovornosti za dogodke uporabniku in njegovi stigmi. Spodrsljajev, napak in drugih neželenih dogodkov namreč ne smemo pripisovati uporabnikovi stigmi. Najprej zaradi tega, ker stigma ni dejavnostna, zares predikatna kategorija, ni vzrok ne motiv za neko dejanje.[4] Potem zaradi tega, ker ne gre za hoteno dejanje, ampak za nekaj, kar se zgodi ob udejanjanju drugega namena, je nesrečni dogodek. In nenazadnje, ker tako razumevanje dejanj onemogoči potek interakcije, človeka diskvalificira in hoteno dejanje suspendira. Ključni delavec ima zase in za občinstvo dve orožji, s katerima se tovrstnim težnjam upre: negativne vidike oz. posledice dejanja lahko banalizira, jih uvrsti med dogodke, ki niso pomembni, ki se lahko vsakomur pripetijo; lahko pa, namesto, da jih pripiše stigmi, poskuša zares dojeti – tokrat kot vrlino in ne hibo – in jih tako tudi predstaviti občinstvu.[5]

Skupno delo uporabnika in ključnega delavca je ustvariti pogoje, da se uresničijo cilji osebnega načrta (pa tudi druge majhne želje in hotenja, ki vzniknejo mimogrede ob uresničevanju načrta). Je nadaljevanje dela, ki ga je uporabnik začel z načrtovalcem, je oživljanje črke na papirju. Torej vzpostaviti in vzdrževati mašinerijo, ki bo zagotavljala izide, ki jih načrt predvideva.

Vira:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

---

[1] V tem je tudi ena ob razlik med ključnim delavcem in načrtovalcem. Načrt je celosten odziv na človekovo situacijo. Prav njegova virtualnost omogoča celostni in strateški pogled. Uresničevanje načrta, kar je naloga ključnega delavca, pomeni spoprijemanje z dejanskimi situacijami. V tem spoprijemu gre za dialektiko med zamišljenim in stvarnim, je preskušanje stvarnosti, ki vedno poraja vprašanja, ki jih (virtualni) načrt ni predvidel, pogosto tudi ni mogel predvideti.

[2] Za definicijo storitev glej Flaker, 2015, str. 33–3.

[3] Ko nekaj naredimo, to storimo zaradi koristi, veselja ali užitka, ki ga z dejanjem dobimo, imamo. Negativne posledice so vsakdanjem življenju nekaj, kar se nam utegne zgoditi, ko nekaj opravljamo, nesreča, dogodek. So sekundarna, naključna in neželena plat našega dejanja.

[4] Tudi v primeru »samoizpolnjujoče se prerokbe«, ko nekdo zaradi sekundarnega odklona stori neko dejanje – nima kaj izgubiti, ker ima že tako neko nalepko – je družbena reakcija, ki ga zaznamuje, dejavni del konstelacije, ki sproži odklonsko ravnanje.

[5] Več o tem, kako stigma prekine interakcijo in o popravljalnih manevrih, da se to izteče drugače glej poglavje o »Nelagodju v interakciji« v Dolgotrajni oskrbi (Flaker in drugi, 2008, str. 231–257).

Za kaj ali koga smo odgovorni? (Labirinti odgovornosti 3)

Ko se vprašamo o tem, za kaj smo odgovorni, v vsakdanji miselnosti navadno pomislimo na svoja dejanja.[1] Praviloma naj bi ta dejanja bila plod zavestne odločitve.[2] Vsaj taka, za katera smo odgovorni. Če kolikor-toliko zavestne odločitve ni, gre bolj za dogodke kakor dejanja. Značilnost dogodkov je, da se zgodijo, jih ne delamo, naredimo (jih pa lahko ustvarimo?).[3] Običajno pa se pojem odgovornosti veže na naloge in obveznosti – torej na dejanja, ki so nam naročena, torej dejanja, katerih subjekt nismo, smo pa njihov izvajalec oz. agens. Kar nas pripelje do drugega vprašanja, ki določa odgovornost – komu smo odgovorni (o tem malo pozneje).

Drug razred oz. register tega, za kar smo lahko odgovorni so stvari in ljudje. Na eni strani gre tudi pri teh za odgovornost, kaj s stvarmi in ljudmi počnemo, torej dejanja v zvezi z njimi. Na drugi strani pa gre pri predmetih, ki imajo telesno eksistenco (ki obstajajo kot v prostoru določljiva in končna telesa), za možnost manipulacije z njimi, še bolj pomembno za razpravo o odgovornosti, pa tudi za njihovo lastninjenje oz. prilaščanje. Lastnost lastninjenja je bržkone tudi eden izmed konstitutivnih elementov odgovornosti. A konstituira jo prvenstveno odgovornost do drugega.[4] Zunanja odgovornost do drugega nastane takrat, ko uporabljamo, upravljamo ali kako drugače razpolagamo z lastnino drugega. Za nastanek kategorije odgovornosti sta torej nujna pogoja odtujitev in lastnina.

Ko gre za zadeve, ki ne obstajajo telesno, poleg dejanj denimo: stanja, situacije, razmerja, se glede odgovornosti zanje znajdemo v zagati. Na eni strani ni dvoma, da smo za situacije in razmerja, v katerih smo udeleženi, vsaj deloma odgovorni, na drugi strani pa netelesnost teh »stvari« onemogoča razpolaganje z njimi in njihovo določno prilaščanje. Da bi to lahko storili, jih moramo tako ali drugače postvariti, opredmetiti. Postvaritev oz. opredmetenje je torej drugi pogoj za porajanje odgovornosti (ko gre za breztelesne predmete). Opredmetimo jih predvsem z besedami, a tudi drugimi zaznamki in oznakami, ki omogočajo metonimijo dejanja, konstelacije ali odnosa. Prevoz ni stvar, a ga za potrebe ustvarjanja menjalne vrednosti opredmetimo s prevoženimi kilometri – ali kako drugače, da lahko izdamo vozovnico, ki ga potem ponazarja ali celo izmeri.

Odgovornost za dejanja, pa tudi za situacije, razmerja in stanja, ne vpeljujejo dejanja sama po sebi, temveč njihovi učinki. A je odgovornost mera negativnih učinkov oz. posledic naših dejanj. Negativnih – bodisi v njihovi vrednosti, ki jih imajo za nas, predvsem pa za druge, bodisi v izostanku pričakovanih dejanj in njihovih učinkov. Za izdelke, zmage, dosežke, uspehe smo zaslužni, za neuspehe, izgube, poraze pa smo odgovorni. Odgovornost je torej anti-produktivna kategorija, »luzerska« kategorija poraza – izguba (oz. grožnja izgube)[5] pa je njen naslednji pogoj.

Ko gre za odgovornost za ljudi, so potrebne vse te premene, ki smo jih našteli – postvaritev, odtujitev in lastnina, izguba oz. negativne posledice. Ljudje sicer imajo telo, a imajo voljo. Redukcija ljudi na stvari torej pomeni odvzem volje oz. podrejanje njihove volje volji tistega, ki je odgovoren za njih. To je tudi pogoj odgovornosti.[6]

Ko smo analizirali podlago odgovornosti oz. za kaj ali koga smo lahko odgovorni smo pri vsakem možnem elementu ugotavljali pogoj odgovornosti. Pri dejanjih smo prišli do izgube (negativne posledice), pri stvareh do odtujitve, pri situacijah in razmerjih do postvaritve, pri odgovornosti za ljudi do odvzema volje, dogodki pa so nas opozorili na fenomen pripisovanja.[7]

Čeprav smo naštete pogoje izluščili pri posameznih elementih, lahko, vsaj poskusno, trdimo, da so ti pogoji splošni in nujni za vzpostavljanje odgovornosti za karkoli (in kogarkoli). Z drugimi besedami: da vzpostavimo odgovornost mora pretiti izguba oz. negativna posledica, zadeva mora biti vsaj toliko odtujena, da zadeva tudi druge, mora dobiti značaj stvari, ki z njo lahko razpolagamo in ki jih vzame voljo in ima možnost pripisovanja.

 

---

[1] Tako nam pravijo – od novega veka naprej v duhu protestantizma in kapitalizma.

[2] Odločitev je sicer dejanje – odločanja. Ni pa še dejanje, ki bi spreminjalo zunanjo stvarnost (ko se odločamo, da bomo nekaj storili). Je torej virtualno, vrlinsko dejanje, ki mu sledi dejansko ravnanje. Odločitev za nakup, še ni nakup, odločitev za obisk nekoga, še ni obisk.

Podobno velja za postavljanje ciljev, ki je osnovna značilnost osebnega načrtovanja. Gre pa med tema dvema dejanjema za pomembno razliko v tem, da je odločanje reaktivno dejanje, da če prav je odločanje lahko kot proces ustvarjalno, ne ustvarja nečesa novega, je bolj odzivanje na obstoječe možnosti, izbor vsaj dveh alternativ – od katerih je lahko v nekem trenutku ena bolj privlačna od drugih. Postavljanje ciljev je proaktivno dejanje, je več kot izbiranje alternativ, je njihovo ustvarjanje. Je produkt želje in ne predvsem razuma. Pri tem ne smemo želje razumeti kot nekaj, kar a priori obstaja v posamezniku, temveč v mašinskem povezovanju z drugim(i).

Seveda se odločanje in postavljanje ciljev v resničnem življenju prepletata – tudi tam navsezadnje nista eno in isto. Razmerje med odločanjem in postavljanjem ciljev, je treba še raziskati oz. dobro premisliti. Je pa jasno, da se pri postavljanju ciljev (in osebnem načrtovanju) vprašanje odgovornosti (akterja) ne postavlja, vsaj ne na tako zelo pereč način. Nosilec načrta sicer prav z dejanjem načrtovanja, prevzema odgovornost za svoje življenje in njegov potek, a je ta odgovornost eksistencialna, dejanska odgovornost je pri tistih, ki prevzemajo naloge, ki jih človek v načrt zapiše.

[3] Za naravne dogodke ne verjamemo, da jih ustvarijo božanstva in zanje ni nihče odgovoren. (Zdaj sicer vidimo, da so nekateri naravni dogodki pač posledica globalnega segrevanja, ki je človekova odgovornost, ta odgovornost pa je kolektivna.) Podoben status naravnega dobi tudi nehotno dejanje v stanju neprisebnosti. V kazenski zakonodaji velja, da ni zločina, če ni subjekta. Ker subjekt manjka, ga mora (v klasičnih shemi) ustvariti psihiatrija. V novem pojmovanju, ki se trudi, da človeku ne bi vzeli subjektivnosti, gre za novo kvalifikacijo odgovornosti oz. za oporo, da človek odgovornost obdrži. Na ravni vsakdanjih manjših »naravnih dogodkov, kakor so kolcanje, kihanje, prdenje ipd. sicer nimamo težav pripisati dogodka konkretnemu človeku, a se ta lahko opraviči in se s tem distancira od svojega dejanja, vzpostavi razliko med (naravnim) dogodkom in njegovo osebo, celo osebnostjo. Lahko pa tudi svoje dejanje poskuša prikriti in ustvari v svetu otrok igro »kdor ga zvoha, ta ga spoha«.

[4] Na ravni uporabne vrednosti, nas paradoksno, če gre za zares osebno lastnino, lastniško razmerje do predmeta, lastnina načeloma odveže odgovornosti do drugih in tudi do predmeta. Kako ravnamo s predmetom, ki je izključno naš in namenjen izključno lastni uporabi, se zares nikogar ne tiče. V potrošniški, hiperprodukcijski družbi smo postali odgovorni sicer za predmete, ki si jih ne lastimo več – za odpadke in odplake.

Odgovornost za nek predmet nastane, ko mu pripišemo menjalno vrednost. Proizvajalec in prodajalec morata, denimo, dati garancije za predmet, ki ga ponudita na trgu. V tem primeru je kupčeva odgovornost pravilna uporaba predmeta – če naj garancijo hoče kdaj uveljaviti – ali pa če mu tako veleva neka zunanja instanca – avto mora biti tehnično brezhiben, če naj ga uporabljamo na javnih cestah.

[5] Odgovornost nas, če je postavljena pred neželenim dogodkov, svari pred izgubo, jo torej preprečuje, s tem pa tudi, da bi zares postali »luzerji«. Dasiravno pa možnost izgube vpelje. Antiproduktivna nota kategorije odgovornosti je v defenzivnosti – toliko se bojimo poraza, da nas zmaga več ne zanima. 

[6] Ta pogoj seveda velja za ljudi, a velja do neke mere tudi v drugih zadevah, ki smo jih zgoraj našteli kot take, da se zanje vzpostavlja odgovornost. V situacijah in razmerjih obstaja volja, a je ta volja sestavljena – ne le iz kombinacije volj udeležencev, temveč tudi iz okoliščin, materialov, shem, ki v njih delujejo. Celo za stvari, ki imajo svojo težo in potencialno silo pa moč, lahko ugotavljamo, da v stiku s človekom, še posebej, če jih je človek ustvaril, imajo nekaj podobnega volji, svoj namen, pa tudi moč, kar je posebej očitno pri strojih. Avto ima namen in moč hitrega premikanja. Kot naprava je tudi odgovoren za nesrečo, ki se zgodi zaradi prevelike hitrosti, a mu te odgovornosti ne pripisujemo, pripisujemo jo človeku za volanom. V mašinskih sestavah, ko pride do vprašanja odgovornosti, pravni diskurz išče odgovornega subjekta (navadno človeka, najraje posameznika), če ga ne najde gre za dogodek in ne za dejanje. Še bolj natančno – ne gre za kaznivo, krivdno dejanje ali za prekršek, temveč za nesrečo.

[7] Česar nismo natančneje obdelali.

Zakaj Švejk in ne Kafka? -- V spomin Vesne Vulović (1950—2016)

V seriji smrti ikon naše mladosti je pred prazniki umrla Vesna Vulović. V nasprotju z drugimi ikonami je bila čisto navadna ženska, ki se je v središču pozornosti znašla zgolj po naključju, ampak hudem in dramatičnem.

Ko sem novico prebral v Novem listu, sem jo objavil na FB s komentarjem: »Naključna heroina, žrtev terorizma iz sedemdesetih. Ob njeni postelji, kot po naključju, Švejk!«.

Napis ni dobil kaj dosti lajkov, pač pa ga je več ljudi objavilo na svojem zidu. Moji mlajši prijatelji verjetno niso niti vedeli, za koga gre.

Bila je stevardesa na JAT-ovem poletu, ki je zaradi bombe strmoglavilo nad Češko leta 1972. Zločin ustaškega terorizma. Prvo JAT-ovo letalo, ki je strmoglavilo (Pele se je zaradi varnosti, če je le mogel, vozil z JAT-om). Ena izmed prvih takih terorističnih akcij. Je edini človek, ki je preživel pad z več kot 10.000 m.

Zato je bila heroina tistega časa. 22-letno urbano, samostojno dekle, je postalo simbol odpora, rezistentnosti terorizmu, znak, da je tudi takšen napad mogoče preživeti. Heroina je postala naključno (accidental heroine), tako kakor so bili drugi sopotniki naključne žrtve terorističnega napada, žrtve, ki jih ni izbiral. Padli so samo zato, ker so bili potniki jugoslovanskega letala (pilot Slovenec).

Presenetljivo naključje zgornje fotografije je, da Vesna z zdravo roko objema lutko dobrega vojaka Švejka. Prav on daje črno beli fotografiji, ki jo osvetljuje svetloba bolnišničnega okna, v maniri hamburških fotografij Beatlesov, še posebno prisrčnost in pomen. Švejk je junak, ki naključja malih ljudi spreminja v vsakdanje gotovosti, ki iz malih ljudi naredi junake, ki se lahko zoperstavijo neizprosni logiki mnogo močnejših strojev.

Pa vendar, je najbrž šlo za naključje in za nenameravano sporočilo. V tistem času je bil Švejk namreč glavni češki spominek, trade mark češke identitete v socializmu. Vedno, ko je kdo prišel iz Češke, smo dobili kaj švejkastega, in velika lutka, ki se s stevardeso smehlja iz bolniške postelje, je verjetno največji možni prisrčni spominek, ki so ga lahko v tistem trenutku našli. Vsekakor boljša izbira kot plišasti medvedek ali celo slonček Dumbo.

Zakaj je bil Švejk takrat na Češkem tako zelo popularen in zakaj danes ni več? Švejk je bil simbol upora malega človeka (kakor tudi Vesna Vulović) proti avtoritarnemu sistemu (avstro-ogrske monarhije, vojske). Zato je bil maskota češkega upora, civilne neposlušnosti in trdoživosti vsakdanjika, ko se ta sreča s stroji, ki ga hočejo ukrojiti. S tem si sicer lahko razložimo njegovo popularnost med ljudmi v času Husakovega stalinizma. Ne pove pa nam, zakaj so ga kot nacionalno maskoto dovolili, bil je namreč skorajda eksplicitna kritika režima; režima, ki je vlekel skorajda več iz avstro-ogrske avtokratske birokracije kakor pa iz ruskega patriarhalnega despotizma, ki je izvorno oblikoval stalinizem v Sovjetski zvezi.

Odgovor lahko najdemo v dveh smereh. Hašek je bil komunist, niso ga mogli preprosto izbrisati iz nacionalnega panteona – nacionalizem je bil bistveni sestavni del stalinistične ideologije. Stalinistični režimi so pa tudi, ne glede na to, koliko so bili trdi, ljubili satiro in jo podpirali. Da so ljudem dali ventil za sproščanje napetosti in frustracij, pa tudi zato, da so ohranili videz, pa tudi možnost dejanske kritike sistema.

Švejk je še vedno najbolj žlahtna propaganda komunizma kot ideje osvoboditve in sožitja.

Od devetdesetih let prejšnjega stoletja, od tranzicije naprej, nam iz Prage nosijo Kafkove spominke.  Narodnega Švejka je zamenjal svetovljanski K. Kafka je ustreznejši avtor za post-blokovski svet.

Neverjetno je, kako sta Hašek in Kafka vzporedna. Živela sta v istem času, v istem kraju, celo se oba v mladosti spogledovala z anarhizmom, a se zares nikoli nista dotaknila en drugega. En introverten, drug ekstraverten, sta govorila dva različna jezika, blodila po različnih labirintih – zavarovalniških in pivniških, izgorela hkrati na povsem različen način, oba umrla od različnih pljučnih bolezni, hkrati se oba smejala istemu stvoru birokratskega (ir)racionalizma, vsak na svoj način, in ga tudi vsak po svoje privedla do ekstrema, ki razkrije njegovo absurdnost.

Kafkov način ni tako neposreden, vsakdanji. Švejk pokaže, da so predpostavke mega-stroja v vsakdanjem življenju neumne in neizvedljive. Hvali norost vsakdanjega življenja. Norost, ki jo »hvali« Kafka, je norost samega stroja, ki preobraža vsakdanji svet, da komaj kaj od njega ostane.

Zato je Kafka danes ustreznejši suvenir iz Prage. Zdaj deluje samo še stroj, brez človeka.

Vesna Vulović je ušla desnemu, fašističnemu terorizmu. Tudi če se nismo s terorizmom strinjali, smo takrat lahko navijali za leve ali desne teroriste. Imeli so različne cilje – vzpostavo fašistične diktature ali ljudsko vstajo in revolucijo, imeli so drugačne metode – desni so napadali ljudi, da bi sejali paniko, levi pa predstavnike režima, da bi opogumili mase k revoltu. Na srečo oba neuspešno.

Danes ni distinkcije med levim in desnim terorizmom. Obstaja, kot je že obstajala takrat, le razlika med državnim in podtalnim terorizmom. Pa še ta se izgublja. Vtis je, da se je hladna vojna končala, da bi se lahko nadaljevale vojne med vohunskimi službami.

Vesna Vulović je bila v resnici, še bolj pa tisti, ki nesreče niso preživeli, kafkovska žrtev, saj ni bilo in še vedno ni jasno, zakaj so umrli. Sama Vesna, je, ko so ji omenjali, da je imela srečo, da je preživela, odgovorila, da sreče pač ni imela, imela je nesrečo, da je bila prav na tistem letalu.

Pa vendar, na zgornji sliki, bi si le stežka predstavljali, da bi poleg Vesne Vulović na bolniški postelji ležala plišasta lutka Gregorja Samse, preobraženega v žužka. Ne le, da Švejk bolje ponazarja žilavost malega človeka – gotovo je tudi boljši posteljni tovariš. Pa čeprav le v bolniški postelji mladega dekleta, ki nas spodbuja k življenju.

SLAVA PADLIM BORCEM!

Dejavnosti kot temelj univerzalne upravičenosti dolgotrajne oskrbe? Misli ob diskusiji o dolgotrajni oskrbi (2)

Človekove dejavnosti so, vsaj na prvi pogled, primeren temelj za vzpostavljanje univerzalne upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Dejavnosti so namreč nekaj, kar človek, tudi če jih izvaja skupaj z drugimi, izvaja s svojim telesom, torej tudi on sam. Je njihov subjekt. Hkrati pa, če jih ne more izvajati, ta del svoje subjektivnosti izgublja. Zato potrebuje podporo drugih – je objekt njihove pomoči, da lahko ostane subjekt svojih dejanj.

Dolgotrajna oskrba je tudi pogosto prav s tem pogledom definirana – kot podpora ljudem, ki ne morejo izvajati dejavnosti samostojno.

Čeprav vemo, da dejavnosti vedno izvajamo v nekem družbenem kontekstu, je taka zastavitev privlačna, saj jih z nekaj domišljije in spretnosti, lahko ločimo od konteksta njihovega pojavljanja (in s tem povežemo s človekovimi lastnimi osebnimi sposobnostmi).

Še več, taka zastavitev omogoča, prav z abstrakcijo, ki loči dejavnost od konteksta izvajanja dejavnosti, in individualizacijo – pripisovanja lastništva dejavnosti zgolj posamezniku, nekakšno 'objektivacijo' potreb po dolgotrajni oskrbi. Ločena od konteksta, dejavnost postane stvar, pa ne sama po sebi, ampak tudi v odnosu do podobnih stvari, s tem je tudi univerzalna. Denimo, nekdo, ki se ne more sam gibati, je vedno odvisen (torej jih »potrebuje«) od pripomočkov (vozička) in storitev (spremstva), ne glede na njegov socialno-ekonomski status, odnose, v katerih je, in druge socialne okoliščine.

A zavedati se moramo, da je to le videz, le konceptualna operacija, ki nam pomaga posplošiti potrebo po dolgotrajni oskrbi. Kot taka ima več pasti.

Prva past je v tem, da dejansko dejavnosti navadno niso same sebi namen, temveč ravno nasprotno so sredstvo, da nek namen dosežemo. Večina človeških dejavnosti je finalističnih, izvajamo jih zato, da dosežemo nek cilj. Če dejavnostni vsaj do neke mere lahko pripišemo univerzalne značilnosti, pa tega ne moremo storiti s cilji. Kaj je cilj neke dejavnosti, vsak določa po svoje. Cilji niso univerzalni, nasprotno so idiosinkratični in singularni.

Da s podobnimi dejavnostmi dosegamo različne cilje, samo po sebi ni problematično pri poskusu, da bi dejavnosti pojmovali kot univerzalne. Problem nastane pri konceptualizaciji potreb. Z, denimo, gibanjem namreč vsakdo zadovoljuje zelo različne potrebe, nekateri se gibljemo, ker bi radi nekaj šli kupit, drugi, ker bi radi obiskali prijatelje ali se udeležili družabnega dogodka, tretjič spet, prav nasprotno, da bi se sami sprehodili. Če postavimo zgolj dejavnosti, ne pa njenega cilja, kot kriterije potreb, potem bodo vse potrebe, seveda, povezane z dejavnostmi – npr. potreba po gibanju, hkrati pa bomo zanemarili tisto, kar je res potreba (cilj dejavnosti) – obisk prijatelja (seveda pa imamo lahko zgolj potrebo po gibanju in je obisk prijatelja le izgovor, da se sprehodimo). Če sem osamljen, potrebujem predvsem družbo, ne pa zgolj nekoga ali nekaj, kar me bo tja peljalo. Podpora pri dejavnosti, ki v resnici odgovor na potrebo, postane metonimija potrebe – rabim prevoz in spremstvo. Storitev in pripomoček sta le sredstvi, ki ju potrebujem, da dosežem svoj cilj oz. zadovoljim svojo potrebo po družabnosti. Dejavnosti so večina instrumentalne glede na cilje.

Čeprav so dejavnosti pomemben dejavnik oz. moment pri zadovoljevanju potreb ali uresničevanju naših ciljev, niso edini. To je tudi pomanjkljivost ločevanja dejavnosti od njihovega konteksta. Potrebe porajajo ali pa vsaj oblikujejo tudi drugi momenti v naših življenjih. 

Slika 1: Momenti, ki porajajo potrebe

Ni pomembno, kaj delamo, temveč tudi, kaj se nam dogaja. Življenjski dogodki (preselitve, izgube, pa tudi nove pridobitve – denimo: rojstvo otroka, poroka, nova služba, stanovanje) bistveno vplivajo na naše potrebe. Nadalje potrebe determinirajo odnosi, ki jih imamo z drugimi – bodisi se potrebe porajajo v samih interakcijah (kar je deloma dejavnost deloma odnos) bodi izhajajo iz naših dolžnosti, obveznosti in želja, ki so del teh odnosov. Potrebe porajajo tudi strukturni momenti – glede na to kakšno je mesto v naši družbi – dohodki, stanovanje, status, stroški itd. Potrebe ne določa le to, kako živimo v danem trenutku, temveč tudi celotni življenjski ciklus, toliko bolj prihodnost (kam želimo priti) kakor preteklost (od kod prihajamo).

 Slika 2: Poskus taksonomije potreb[1]

Zadnja pomanjkljivost ločevanja dejavnosti od konteksta oz. tega, da jih vzamemo kot spoznavno in ugotovitveno izhodišče je, da – hočeš – nočeš – uvaja ta operacija onesposabljanje uporabnika. Če dejavnosti oropamo njihovega osebnega konteksta (osebnega namena njihovega izvajanja) in družbenega konteksta (zunaj dogodkov, odnosov in družbene strukture) ostane le vprašanje sposobnosti oziroma bolj nesposobnosti njihovega izvajanja. Cilji, namen in smisel dejavnosti namreč kažejo na moč in vrlino človeka (npr. Stephen Hawkins, ki je zelo omejen v dejavnostih, pa vseeno ga dojemamo kot zelo močnega človeka), okoliščine našega delovanja pa so tiste, ki dejavnosti naredijo bolj ali manj možne, okoliščine so tiste, ki nas dejansko usposobijo ali onesposobijo za delovanje.

Osredotočenost na dejavnosti zanemarja osebne (želje, cilji, prioritete, dogodki) in družbene okoliščine (odnosi, položaj, socialni, kulturni, okolijske in političnoekonomski okvir), v katerih se potrebe porajajo. Hkrati preveč segmentira posameznikovo življenje na delčke in opravila, spregleda pa življenjski ciklus, življenje kot celoto (kontekst, situacijo). Če oceni oz. ugotavljanju upravičenosti sledi dobro osebno načrtovanjem, ta pogled lahko popravi, umesti človeka v okolje in življenjski ciklus in zagotovi, da bo izvajanje oskrbe krepilo uporabnika, mu bilo v pomoč pri napredovanju in osamosvajanju. Ostaja pa odprto vprašanje: Ali je tak način ugotavljanja upravičenosti, ki se omeji na dejavnosti, zadosten? Ali obstaja nevarnost, da če ga uporabimo, utegne zožiti perspektivo pri načrtovanju osebnih paketov, še posebej pa ali ne bo perspektive zasukal od moči, vrlin upravičenca k njegovim ali njenim primanjkljajem?

Za praktično ravnanje pri ocenjevanju upravičenosti utegnejo biti dejavnosti dobro izhodišče, saj dajejo vtis univerzalnosti posameznikovega delovanja. Hkrati pa je treba najti način, kako upoštevati tudi druge momente. Seveda s tem tvegamo, da dolgotrajno oskrbo utemeljimo kot socialni korektiv, način popravljanja družbenih krivic – zato bi kazalo kot alternativno izhodišče za oceno upravičenosti postaviti pravice (več o tem spodaj) – saj upoštevanje družbenih okoliščin morda pomeni ravno to. A vendar so lahko negativne okoliščine nekakšna utež pri ocenjevanju upravičenosti, saj je v neugodnih okoliščinah potrebno več napora tudi za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe in zagotavljanje pripomočkov in drugih sredstev za dolgotrajno oskrbo.

Seveda pa je treba upoštevati vse te okoliščine in osebne prioritete oz. cilje pri izdelavi konkretnih osebnih načrtov. V tem koraku lahko ocenimo, da upravičenec potrebuje sredstva ali storitve, ki niso v naboru dolgotrajne oskrbe, pač pa so potrebne za uresničitev osebnega načrta. Vzemimo morda malo ekstremen, a precej možen primer: brezdomec, ki je bolan, bi lahko v načrt vključil cilj, da dobi streho nad glavo, lastno stanovanje, vključil bi tudi cilj, da se pozdravi svoje bolezni (npr. hepatitis in diabetes), da dobi prijatelje in da se zato uredi (je umit, primerno oblečen, itn.). Pridobitev stanovanja in zdravljenje bolezni so dajatve, ki jih dolgotrajna oskrba ne bo zagotavljala. Pomoč pri higieni in oblačenju pač bo. Vključevanje v družabne dogodke in spoprijateljevanje upajmo tudi. Slednje bodo del njegovega osebnega načrta oz. paketa, ki ga bo financiralo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, prve dve zadeve pa ne neposredno in bo moral načrtovalec v načrtu predvideti sredstva in storitve iz drugih virov (stanovanjske oskrbe, zdravstvenega zavarovanja). Ob tem bi eventualno bilo tudi možno v del načrta, ki bo predmet dolgotrajne oskrbe, vključiti storitve zagovorništva in spremstva pri opravilih povezanih s pridobivanjem stanovanja oz. zagotavljanjem zdravstvenega varstva.

Upravičenost torej lahko ugotavljamo torej v čisto prvem koraku vstopa v sistem dolgotrajne oskrbe, lahko pa v koraku, ki pomeni izhod iz faze osebnega načrtovanja, torej v točki prehoda iz načrtovanja v izvajanje storitev – torej pri potrjevanju načrta. V prvi točki je upravičenost apriorna in pavšalna, v drugi točki pa je upravičenosti aposteriorna, skorajda empirično utemeljena in specifična in natančna.

Kaj so prednosti in slabosti enega in drugega načina?

---

[1] Rdeče obarvane so postavke, ki jih širše zasnovane lestvice ocenjevanja, denimo nemška NBA, vsebujejo. A tudi te obravnavajo postavke ne kot dogodke in odnose, temveč kot dejavnosti v teh kontekstih, denimo: »spoprijemanje z boleznijo«, »obiskovanje prijateljev in družabnih prireditev«.