Operacija D: Fetišizem odnosov, ne le besed (operacije 16, odnos 5)

Poleg nevarnosti, da se ujamemo v fetišizem besed, v socialnem delu obstaja tudi nevarnost, da se ujamemo v fetišizem odnosov. To je resna nevarnost, saj odnosi v socialnem delu pomenijo veliko. Na eni strani, kot tukaj zatrjujemo, je ustvarjanje delovnega odnosa predpogoj za skupno delo, torej za socialno delo sploh. Na drugi strani pa tem odnosom pripisujemo prevelik pomen. To izhaja iz situacijskega momenta in konkretnega dispozitiva – iz zornega kota socialne delavke oz. delavca, saj mora za to, da opravi svoje delo, ustvariti (delovni) odnos. Onkraj situacije pa izhaja iz dolge tradicije fetišiziranja odnosov, saj v psihodinamskem izročilu socialnega dela, ki je prevladovalo v še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, odnos bil glavno orodje socialnega dela. Psihodinamska, psihoanalitična predpostavka je namreč bila, da se v odnosu med uporabnikom in socialnim delavcem ponovno odraža odnos do matere ali očeta iz otroštva (transferenca – ki jo je treba predelati). Še bolj pa tak odnos do odnosa določa skrbniški obrazec socialnega dela kot skrbniškega poklica (ki zgodovinsko predhodi psihoanalitskemu in je zares njegova podlaga). V tem pokroviteljskem odnosu, ki izhaja iz fevdalizma, odnos ni naključen, je vnaprej določen z mestom, ki ga človek sicer in vedno ima v piramidni mreži odnosov. Odnos dveh svobodnih in enakopravnih ljudi, pa je vedno a priori naključen; usodnost nekega razmerja nastopi šele naknadno, s skupnim delom, pa tudi skupnim bojem ali ljubeznijo.

Past, v katero se v pogovorih lahko ujamemo, je, da to, kar nam uporabniki rečejo interpretiramo. S tem predvsem pokažemo, da jim ne verjamemo na besedo. S tem ne le, da se delamo pametnejši, temveč odvzamemo pomen besedam, dejansko uporabniku odvzamemo besedo, njeno moč, diskreditiramo. Njihove besede si prisvojimo.  Taka razlastitev ni pogubna le za uporabnika, saj ga naredi nemočnega v pogovarjanju, še zlasti pa v dogovarjanju, pogubna je tudi za strokovnjaka, ki tako ostane sam v svojem svetu. Tako sprevračanje besed je v funkciji moči in gotovosti v svojo moč, je odvod skrbniških razmerij.  V enakovrednih razmerjih prisega ni potrebna, vanje stopamo bona fide, z zaupanjem, da besede pomenijo to, kar pomenijo sicer, in ne nekaj drugega – dokler se ne izkaže drugače. Interpretacija je sredstvo stigmatizacije – vnaprej predpostavljamo, da nam nekdo govori nekaj drugega; in dominacije – da ima tisti, ki ima moč, zadnjo besedo.[1]

Da bi se izognili pastem fetišiziranja odnosov in besed, je treba vedno znova biti pozoren na to, da odnosi in besede niso namen socialnega dela, temveč le njihovo sredstvo. Ustvarjanje odnosa je predpogoj in orodje, da se lahko lotimo drugih treh operacij.[2] Besede pa so prav tako orodje, da nekaj naredimo, ustvarimo. Besede so v socialnem delu kot povabilo na ples. Ples pa je način kako delamo skupaj, se dopolnjujemo in izmenjujemo. Je bistveni del sintakse, skladnje dejanj (tudi besednih). Poleg pazljivosti, da ne pademo pod urok teh fetišev, pa moramo, da bi se tej pasti izognili, tudi pogovor in odnos pazljivo oblikovati, biti pozoren na diagram in delitev moči v odnosu, plesati ples skrbnika in zagovornika, dati besedo uporabniku in mu verjeti na besedo. Za to in za udejanjanje pa je treba imeti pogum.

Da se izognemo takim pastem je treba ohranjati pristranskost, biti konsistentno na strani uporabnika. Pomaga pa tudi, da se zadevam nasmejemo, da jih s tem, ko jih ne jemljemo preveč resno, jemljemo zares.

---

[1] Taka paranoična drža in operacija dešifriranja je upravičena ravno v nasprotno smer, nasproti tistim, ki imajo presežek moči, ki imajo skrite interese in hočejo odnos ali pogovor uporabiti predvsem v lastno korist, torej tistim, ki po definiciji lažejo – politiki, trgovci in drugi mešetarji z ljudskimi dušami.

[2] Kot že rečeno, bi lahko za to operacijo finalizem, ki gre onkraj konkretnega dela, bil ustvarjanje tovarištva. Če to lahko vidimo kot tvoren prispevek k obči družbeni solidarnosti, pa bi to, da bi bili socialni delavci in delavke oz. okolje socialnega dela osnovna referenčna skupina uporabnikov in njihov temeljnih, ali celo ekskluzivni priključek za vključevanje v družbo, skorajda kapitulacija, vsekakor pa revščina za uporabnike. Žal pa se to dogaja, razmeroma pogosto. Včasih tudi zaradi fetišizacije odnosov, predvsem pa, ker se ljudje znajdejo v takem osamljenemu položaju, da nimajo nikogar drugega – so jih vsi zapustili, celo umrli, so v zavodu ipd. V takih razmerah so odnosi, celo navezanost, ključnega pomena, včasih tudi edino orodje socialnega dela. A je tudi tu treba jemati tak intenziven odnos in navezavo, kot nekaj, kar je prehodnega značaja. Kot sredstvo, da človek sčasoma (spet) razširi svojo mrežo, se vključi v druge pomembne odnose in družbena dogajanja. Tako kakor pri dojenčku starši niso njegova končna destinacija.

Operacija D: Brez besed ali s preveč (operacije 15, odnos 4)

Četudi je namen te operacije delo, nekaj narediti, ustvariti, pa zgleda, kot da vsebuje veliko govorjenja. Ne le da so besede, govor in jezik pomemben, celo bistven del človeškega bivanja[1], izredno pomembne so pri vzpostavljanju stikov, medsebojnem spoznavanju, oblikovanju ciljev, načrtovanju, spremljanju, vrednotenju in oziru na delo.

Delati brez besed

Med uporabniki socialnega so ljudje, ki nimajo povsem nobene zmožnosti jezika. Pri tem ne mislimo na tiste, ki govorijo drug jezik, ali na ljudi, ki ne slišijo ali ne vokalizirajo besed, ampak na tiste, ki ne razumejo besed v nobenem jeziku, ki nimajo te umske sposobnosti. V takih situacijah lahko ustvarimo stik na ravni telesa, giba, zaznave, spoznavamo se lahko tako, da smo skupaj z njimi, da opazujemo kaj delajo, kako se počutijo in tako, da preskušamo stvari v akciji, da se učimo z delovanjem. Seveda lahko začutimo njihove želje in njihovo voljo. Lahko vstopimo v njihov življenjski svet, ga začutimo in ga celo odražamo, reflektiramo -  v skupnem plesu (ples je tudi pogovor). Lahko jih podpiramo v svetu, v katerem živijo brez besed.

Izostanek besed je ključen v premoščanju sveta ljudi brez besed z drugimi svetovi, še posebej pri premoščanju njihovega življenjskega sveta z institucionalnimi – pri izrekanju upravičenosti, načrtov, ciljev, ureditev in razmerij. Te besede imajo materialno moč delovanja. Vloga socialnega delavca ali delavke je podobna prevajalcu ali zvočniku, posredovati občutene želje občinstvu, ki nima zmožnosti neposredne navzočnosti, ki je nujna za tovrstne izraze oz. izjave. To pomeni preoblikovanje ali prestavitev občutkov in materialnih vidikov situacije v besed z uporabo logičnega, deduktivnega in induktivnega, sklepanja, ki mora temeljiti na skupni izkušnji, vživljanju (empatiji) ali celo s tem, da postanemo drugi (glej spodaj) oziroma s poznavanjem situacije in človeka kot praksisa.

Kar smo pravkar zapisali, ne velja le za situacije brez besed; tako spoznavanje in skupno bivanje je splošni proces, ki je podlaga socialnega dela v tej in v drugih operacijah. V socialnem delu, celo v fazi spoznavanja, ne gre zgolj za besede in jezik, ampak tudi za to, da »smo tam«, gre za opazovanje in eksperimentiranje – poskušanje. Na drugi strani pa vedno obstaja potreba po prevajanju takega nebesedno pridobljenega znanja in uvida v performativne besede, v jezik upravičenosti in druge formalne jezike, ki prevladujejo v (skrbniških) poklicih pomoči in njihovem delovanju.

Fetišizem besed in odnosov

Glede na pomen besed nasploh, v operaciji vzpostavljanja delovnega odnosa pa še posebej, obstaja velika možnost, da se ujamemo v prazne besede – v besede, ki nimajo nobenega praktičnega pomena, besede, iz katerih ne izhajajo dejanja, ki, vsaj neposredno, nimajo performativne lastnosti. Prazne besede so tudi tiste, ki so preveč abstraktne, da bi imele operativni pomen. Še bolj pogubne pa so besede, oz. besedna dejanja, ki jih imamo za resnična in dejanska dejanja – ki enačijo nekaj, kar smo rekli, z nečim, kar smo zares naredili.

Če socialne delavke in delavce vprašamo, katera spretnost je najpomembnejša med temeljnimi spretnostmi socialnega dela, bodo najpogosteje odgovorile, da je to spretnost pogovarjanja. Uporabniki, na drugi strani pa bodo odgovorili drugače – od socialnih delavk ali delavcev pričakujejo, da bodo jih pomagali kaj urediti, da jim bodo omogočili dostop do sredstev, ki jih potrebujejo, »da mi bo zrihtala stanovanje, službo … Morda je ta razcep posledica velika vpliva, ki sta ga imeli psihologija in psihoterapija na socialno delo, zgodovinska okoliščina, da so v obdobju akademizacije socialnega dela, psihologi, ki so v velikem številu prihajali učit socialno delo, učili predvsem metodiko socialnega dela, ki se je potem usmerila predvsem v svetovanje. Morda zaradi tega, ker na najmanjši stopnji posega v življenjski svet, pri svetovanju, ostanemo zgolj na ravni besed, morda tudi zato, ker je virtualni svet besed varnejši od sveta dejanj in dogodkov, ali pa zaradi tega, ker je pravzaprav ideološka, indoktrinacijska funkcija socialnega dela za delavce bolj pomembna kot pa operativna, akcijska. Vsekakor pa zaradi tega, ker besede omogočijo, da dejanja in dogodke ujamemo[2], kar je bolj pomembno iz vidika strokovnjaka kot pa uporabnika. Predvsem iz nadzornega in oblastnega vidika socialnega dela. Tudi zaradi tega je pomembno »prepustiti besedo« uporabnikom in uporabnicam in jih skupaj dekodirati v dejanja in tudi pri njihovem zapisu ohraniti ta akcijski naboj, ki izhaja prav iz njihovih življenjskih situacij.

Biti »realističen«

Ko uporabniki izražajo svoje želje oz. zastavljajo svoje cilje, pogosto od strokovnjakov slišimo bojazen, da ti cilji ne bodo preveč »nerealni« (kot da bi bili strokovnjaki »Čuvarji realnosti«). Gre pa za oblastno neumnost. Cilji in želje so po definiciji nerealni, saj jih, ko jih uresničimo, ni več. Pri njih gre vedno za nekaj, kar realno, v resnici še ne obstaja oz. kar bo šele nastalo. Realno gledano se stvarnosti lotimo šele z dejanji. Če stvarnost s pojmi ujamemo v misli, se ji šele z dejanji približamo in z njimi preskušamo stvarnost. Delo in dejanja so opna, vmesnik (interface) med tem, kar si mislimo in med stvarmi. V njih se realiziramo, uresničujemo (med tem ko nas nekatere besede postvarijo – iz nas naredijo reči, s katerimi lahko drugi delajo). Stvarnost je zelo močna, vsekakor pa dovolj močna, da ne potrebuje zagovornika, zagovornika, oporo potrebuje tisti, ki se z njo spopada.

Konkretno v socialnem delu, denimo pri osebnem načrtovanju, ta zaplet rešujemo z »metodo prvih korakov«. Ni pomembno, koliko se nam nek cilj zdi uresničljiv ali pa ne, pomembno je, da vemo, kaj bo prvi korak v uresničevanju cilja. S koraki, ki jih delamo do cilja, preskušamo stvarnost. V akcijskem smislu, nam želje in cilji dajo smer in energijo (motivacijo), resnično delo pa je vrsta dejanj, ki ji dejansko storimo in s katerimi preoblikujemo stvarnost. Geslo iz uporov konec šestdesetih let prejšnjega stoletja: »Bodimo realistični in zahtevajmo nemogoče« ima v socialnem delu še vedno svoj pomen.

---

[1] V tej razpravi je pomembno opozoriti, da nekateri misleci postavijo delo, nekateri pa jezik, za bistveno razlikovalno značilnost človeškosti.

[2] Etimologija korena besed “pojem in koncept ne izhaja iz »po-imenovanja« nečesa, temveč iz »jeti, jemati« oz. »capere« - »vzeti, ujeti«.