Boj za avtonomijo

Mislim, da je moja kandidatura že zdaj, še pred volitvami uspešna. Imamo volitve. To je pomembno. Morda se je celo začel pogovor o skupni viziji. Kam hočemo priti! Prva dva koraka sta narejena. Veliko jih je še pred nami.

Zdaj sem namreč še bolj prepričan, da je to bilo treba narediti. V programu sem hipotetično govoril o scenariju, v katerega nas bo povleklo, če se ne postavimo zase in na noge – da prenehamo obstajati kot fakulteta. Na žalost, sem v pogovorih dojel, da je ta scenarij bistveno bolj realen, kot se mi je zdelo.

Zato tudi zdaj, tik pred volitvami to poudarjam. Za avtonomijo se je treba boriti!

Ne gre le za odpor centralizaciji univerze, le za ohranitev fakultete – gre za njeno uveljavitev, razvoj in prodornost.

 

Za oblikovanje vizije

Je treba skupaj ugotoviti stanje, vire in ovire – izdelati zemljevid. Za to si je treba vzeti čas in intenzivno sodelovati. Za razvoj se je treba pogovarjati in vzpostaviti:

1)      poslanstvo

2)      umeščenost

3)      organizacija

4)      finance

Hkrati pa tudi delovati konkretno in vizijo krepiti z izkušnjami uveljavljanja najočitnejših prioritet (spremeniti način financiranja, da bo dovoljeval pestrost izkušnje, uveljavljati nove pristope k organizaciji in nove oblike izvedbe študija, kakor tudi nove oblike dela v »praksi«.

Predvsem pa z oblikovanjem strategije za naslednje obdobje vzpostaviti okvir ravnanja fakultete kot skupnosti – omogočiti samostojno, a koordinirano delovanje.

 

Izboljšati svojo navzočnosti

Kar moramo storiti s povezovanjem z akterji v sociali, postati referenčna točka konceptualizacije socialnega dela in dela z ljudmi, prostor dialoga, in bi stalno vključeni v socialo in socialna gibanja. Ažurno je treba spremljati dogajanja (blog, objave, okrogle mize) in obnoviti, popraviti in spraviti na višjo raven stike z akterji. Med drugim tudi razviti svetovalno (konzultantsko) funkcijo in lastno prakso.

Tudi s sodelovanjem in vodenjem razvojnih nalog (reorganizacija CSD, dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija, migranti, UTD in drugo). Ključna naloga je razvoj teorije povezane s prakso – »praksis« - ki črpa iz prakse (jo praksa informira) in jo sooblikuje (prakso informira).

Z enakopravnim vključevanjem uporabnikov, praktikov in študentov (zadruga, vključevanje uporabnikov v izvedbo študija in raziskovanje, skupščine).

Z graditvijo srži stroke, a hkrati interdisciplinarnem delovanju – tako raziskovalnem kot izobraževalnem.

Izumiti načine integracije ugotovitev uporabnih raziskav in razvojnih projektov v teorijo socialnega dela (razprava o srži SD, izdaja temeljnih besedil, odprte recenzije).

Začeti s prenovo osnovnega programa in načrtovati nove programe (dodiplomske in podiplomske – npr. dolgotrajna oskrba, mladinsko delo, socialno delo in management, skupnostno delo).

Intenzivirati objave, okrepiti izdajanje, založbo in reviji; omogočiti raziskovalno delo in posledično objave. Predvsem pa zagotoviti čas za pisanje.

 

Se primerno organizirati

S prečnim povezovanjem pri konkretnih nalogah in projektih, okrepiti delovanje med katedrami (delovne skupine, projektne skupine), izkoristiti možnosti IT in zastaviti debirokratizacijo fakultete.

S krepitvijo spoštovanja vrlin sodelavcev, akademske svobode in tovarištva.

Ustvariti ozračje – iz »ne da se« v »možno je« in prekiniti začaran krog 'preobremenjenosti'.

Krepiti pripadnosti kolektivu in spoštovanja ter vrednotenja slehernega prispevka in potenciala za skupno delo.

Povečati število asistentov, vključiti v raziskovalno in razvojno delo. Nove zaposlitve preko projektov, in s tem krepiti tudi pedagoško funkcijo. Sčasoma preobrniti razmerje v prid asistentov.

Z bolj neposredno udeleženostjo vseh pri odločanju in omogočanju več neposredne demokracije (socio-kracija, neposredna in demokracija direktne akcije[1]) in dosledno odprtostjo sestankov vseh teles – aktivno vabljenje na senat!

Vzpostavljanje skupnega lastništva nad fakulteto in maksimalna transparentnost vodenja – vključno s tviti in blogi, jasno rotacijo na vodilnih položajih in jasnim pristojnostmi.

S povezovanjem raznih služb v delovanje z večjim učinkom in tesnejšim sodelovanje med administracijo in pedagoškim delom (izkoristiti potenciale v administraciji).

S krepitvijo pobud in vloge študentov (razvoj projekta študent prodekan, kontinuirani stiki, odprta vrata, na voljo na hodniku). Predvsem je pomembna študentska pobuda pri načrtovanju novih programov in ovrednotenju obstoječih.

Ustvariti je treba prostor za študente in za krepitev praktičnega angažiranja (tabori, terensko delo, študentski projekti).

 

Načela

Svoje delo bom uravnaval po naslednjih načelih:

        I.            Nikogar ne siliti v nekaj, česar noče.

      II.            Nobenih odločitev brez tistih, ki jih to zadeva.

    III.            Urejati z dogovori in ne s pravili.

    IV.            Delegirati pristojnosti.

      V.            Ne vstopati v druge vodilne vloge.

    VI.            Ne pretiravati z delom.

  VII.            Poslušati, zbirati predloge in pobude – ne jih dajati.

S tem hočem doseči zgoraj zapisane cilje.

 

Naloge in roki

Zgornje cilje imam namen uresničiti v dveh letih. Potem se poslovim. Dinamiko uresničevanja si zamišljam takole:

naloga/	2019 – Z	2020 – P	2020 – Z	2021 – P
vizija	zemljevid	vizija		strategija
umestitev	stiki	oblikovanje koalicij	skupni projekti in  programi
organizacija	spodbujanje skupnega ustvarjanja	uvajanje projektnega dela	organizacija za uveljavitev strategije	trden kolektiv – ponovna prilastitev

Dela bo torej veliko. Upam, da sprejmete izziv.

---

[1] Demokracija direktne akcije je možna zaradi fevdalnega ustroja univerze, ki daje avtonomijo. Možna je gladko pri pobudah, ki ne zahtevajo novih sredstev; možna je tudi pri dejavnostih, ki pridobijo sredstva za njihovo izvedbo. Sicer je treba vključiti druge mehanizme – eden je razvojni sklad, ki bi podpiral tovrstne pobude. Skupščine so lahko dodatni forum odločanja.

Neskladje skladja programov

Predstavitev programov prejšnji ponedeljek se mi je zdela zelo uspešna in tvorni dosežek naše fakultete. Prvič, potekala je v konstruktivnem, na hipe tudi ustvarjalnem vzdušju, brez osebnih diskvalifikacij, kritizerstva in podtikanj. Drugič, pokazala je precejšnjo skladnost programov obeh kandidatk in tudi voljo uresničiti – skupaj – tisto, kar sta napovedovala. Prvo je dosežek, tudi če vemo, da gre v določeni meri za videz, pročelje, saj se je v zakulisju dogajalo, še marsikaj drugega, gre namreč za ustvarjanje ozračja, v katerem je možen dialog o pomembnih stvareh, v katerem se ni treba bati, da bi nekdo zaradi svojih stališč, vizije ali načina predstavljanja bil deležen osebne diskvalifikacije (kakor sem se bal, da bi se utegnilo zgoditi, ali pa se je tudi že zgodilo).

Tudi skladnost programov je dosežek. Ko sem tik pred predstavitvijo le uspel priti do programa so-kandidatke[1], sem z veseljem ugotavljal, da Lilijin program ponavlja tisto, kar sem tudi sam zapisal, zdelo se mi je, kakor da berem odgovore na svoj program.

Največja mera skladnosti je v ugotovitvi, da se je treba bolje umestiti v prostor, povezovati s prakso, biti v tem proaktiven (propulziven), delovati interdisciplinarno ipd. Obstaja tudi določena mera skladnosti pri vprašanjih notranjega delovanja – več prečnega delovanja in povezanosti med katedrami in skupinami na fakulteti, preglednost delovanja, vključevanje študentov ipd. Nekaj manj skladnosti pa je v moji ključni točki – torej skupnem ustvarjanju vizije, kjer se Lili zadovolji s tem, da »močno upa, da bomo o pomembnih vprašanjih za našo prihodnost razmišljali skupaj in soustvarjali nove odgovore.« Skratka, ob tej pomanjkljivosti, dober program, ki bi ga tudi sam sprejel, še zlasti, ker tudi, podobno kot moj, ponuja možnost dopolnitev.

Če sta si programa po vsebini podobna, semantično, sta celo simetrična (manj pa komplementarna), pa sta si v marsičem različna na semiotični ravni, torej v tem, kar nakazujeta. Pa pri tem ni toliko pomemben precej različen slog. Nekateri ste označili moj program kot preveč esejski, s preveč metaforami, menda celo preveč znanstven, premalo konkreten, drugi ste očitali, da je program moje so-kandidatke oz. proti kandidatke preveč formalen, da preveč taksativno našteva področja, na katerih je treba kaj narediti, da pri tem preveč temelji na siceršnjih programskih dokumentih fakultete, pa je pri tem (spet) premalo konkreten tako v oceni problemov kakor tudi v praktični viziji, kaj storiti.[2] To je gotovo po svoje odraz osebnega sloga in enačbe, pa tudi trenutnega navdiha in pristopa pisanju programa. Verjetno pa kaže na tudi na različne načine, kako se bo kdo podobnih nalog in izzivov lotil.  

Če je slog v veliki meri stvar osebnega okusa tako avtorjev programov kakor tudi občinstva, prejemnikov, volivcev, pa je bistvena razlika med programoma v njuni naravnanosti – v zastavkih v prihodnost, pa tudi odnosu do preteklosti in sedanjosti. Lilijin program ne omenja niti vizije niti strategije, niti ne vidi potrebe po preseganju anomične situacije, ki se je pokazala ob prvem pozivu za kandidaturo. Oba programa sicer priznavata dosežke dosedanjega vodstva, niti ni pomembna razlika v tem, da jim Lili posveti pravo hvalnico (jaz pač ne), temveč v tem, da so za moj program ti dosežki odskočna deska za povsem nove podvige, medtem ko so za drugi program temeljno izhodišče. Mislim, da ni dvoma o tem, da je Lilijin program in kandidatura nadaljevanje dosedanjega z obljubo izboljšav, medtem ko je moj vabilo k temu, da obrnemo bistveno nov list v zgodovini šole. Seveda si vsi želimo oboje – in kontinuitete in sprememb – eni bolj sprememb, drugi kontinuitete. Kaj bo prevladalo na kolektivni ravni, bomo videli na volitvah.[3] 

---

[1] Podobnost programa in ustvarjalno vzdušje me je, kot kaže, navedlo k temu, da se na sami predstavitvi nisem mogel spomniti, sicer formalno bolj ustreznega izraza »proti kandidatka« in sem Lili poimenoval tako. Tudi v tem se kaže paradoks volitev na neki mali akademski ustanovi – saj ni jasno, ali kandidirava 'skupaj' ali 'en proti drugemu'.

[2] Moj, pristranski, pogled na Lilijin program je tak, da premalo odločno pokaže na glavne probleme, ki jih v tem trenutku imamo, in da, čeprav zelo podrobno našteje številna področja, na katerih je treba delovati, ne pove, kako bo to storila (kar je pogosto problem naših programov). Oba puščava določeno praznino namenoma, da jo v skupnem dialogu zapolnimo. Večja konkretnost mojega programa pa je v tem, da precej specifično časovno zastavi potek dogodkov, ki bi ustvarili želene cilje.

[3] Ponovil bom, da sta ustvarjanje vizije in izdelava strategije ključna zadeva. Pomanjkanje vizije je med vzroki anomije in fatalizma, gotovo pa je ustvarjanje vizije pomembno dramilo iz takega stanja. Značilnost dosedanjega vodstva (pri tem mislim predvsem Vesno, ki je stalnica v vodstvu zadnjih 12 let), ki jo je mogoče kritizirati, je prav pomanjkanje vizije in strategije. To se je med drugim kazalo tudi v dnevnih redih »strateških« konferenc. Izvedba študija, diplomske naloge, ustanovitev komisij, se lahko v določenem trenutku sicer izkažejo strateškega pomena, so pa zadeve, ki so podrejene strategiji in resničnim strateškim vprašanjem. Če ni eksplicitne vizije in strategije, prevlada implicitna, ki jo vodstvo ima. V našem primeru je to: obstoj in ne razvoj, en program, distanca do prakse, urejanje odnosov s pravili in podrejanje  »univerzi« in sklicevanje nanjo. Taka bežna rekonstrukcija oz. njen povzetek je seveda subjektiven, semiotičen, saj strategije nimamo zapisane. Lahko sem pretrd in sem kaj, ad improvisandum, spustil, a gotovo se boste strinjali, da je bila drža zadnjih let predvsem defenzivna, konservativna in marsikdaj restriktivna do takih ali drugačnih pobud.