Dezinstitucionalizacija – negacija negacije odgovornosti (Labirinti odgovornosti 7)

Malce preuranjeno bomo pohiteli k razmisleku, kaj pomeni odgovornost, ko se lotevamo dezinstitucionalizacije. Morda je prvi refleks ta, da je treba odgovornost dezinstitucionalizirati. A v isti sapi bomo zatrjevali, da dezinstitucionalizacija pomeni, da ljudje končno prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, da jim vrnemo odgovornost, ki so jo z namestitvijo v zavod (in pogosto tudi formalnim odvzemom poslovne sposobnosti oz. prenosom odgovornosti na formalnega skrbnika) izgubili. Z drugimi besedami: Bolj ko človek ne more odločati o svojih dejanjih, razpolagati s svojimi stvarmi, biti enakovreden udeleženec situacije, izražati svoje volje, bolj ko se mu stvari dogajajo oz. manj ko jih sam dela in ustvarja, manj možnosti je, da bi bil »odgovoren« (oziroma ko gre za skupno delo ali delovanje »soodgovoren«). Emancipacija je pogoj prevzemanja odgovornosti.[1]

Pri tem, ko hočemo odgovornost afirmirati, pride do presenetljivega obrata. Moramo namreč zanikati vse pogoje odgovornosti, ki smo jih zgoraj našteli.

•       dejanje → izguba → dosežek, uspeh

•       stvar → odtujitev → ponovno prilaščanje, poudarek na uporabni vrednosti

•       situacije → postvaritev → počlovečenje

•       ljudje → odvzem volje → izraz volje

•       dogodki → pripisovanje → ? (destigmatizacija – banalizacija, zanimanje)

Izgubi (v jeziku analize tveganja »škode, nevarnosti«) moramo nasproti postaviti uspehe in dosežke (v analizi tveganja »korist in dobiček«). Odtujitvi mora nasprotovati ponovno prilaščanje ali pa vztrajanje pri uporabni vrednosti nečesa. Postvarjanju (situacije, človeka) mora kontrirati počlovečenje. Odvzem volje mora nadomestiti njen izraz. Pripisovanju pa, denimo, odpisovanje – torej destigmatizacija – banalizacija dogodka ali pa resnično zanimanje zanj – torej fenomenološki pristop.[2]

Naslednja stvar, ki jo dezinstitucionalizacija stori glede odgovornosti, je premik od virtualne odgovornosti k dejanski (od kafkovske k pujevski). Od odgovornosti virtualnim, nadrejenim instancam k odgovornosti svoji bazi. K reafirmaciji storitvenega modela tako, da se ponovno emancipira od institucionalnih shem in premakne od popravljanja k ustvarjanju in omogočanju. Prav poudarek na ustvarjalnosti strokovnjaka omogoča premik tudi k mandatu, ki ga podeli skupnost – v skupnem delu, ustvarjanju.[3] Hkrati pa je to premik od pojma odgovornosti k odzivnosti.

Afirmacija odgovornosti v okvirih dezinstitucionalizacije je sicer paradoks, a dialektičen. Je negacija pogojev odgovornosti, a je pri tem negacija negacije. Pogoji odgovornosti, ki smo jih zgoraj izluščili, so namreč transformativni, z uvajanjem pomena negativnih posledic namreč preoblikujejo dejanja, situacije in ljudi v (kvazi)telesne entitete, predmete in s tem zanikajo njihovo esenco. Intenca dezinstitucionalizacije je torej re-animacija teh lastnosti, vdihovanje duše stvarem, ki so jo izgubile, počlovečenje situacij in ponovno prilaščanje stvari, povsakdanjenje dogodkov in ustvarjanje nove, precej bolj mašinske – torej sestavljene – subjektivnosti. Je torej premik od abstraktnih postulatov k konkretnim odzivom in hkrati dialektični premik, ki konstitutivne elemente klasične odgovornosti naredi bolj vsakdanje, človeške, take, ki človeka krepijo. Tovrstna afirmacija in preoblikovanje odgovornosti jo ukinja vsaj kot disciplinski mehanizem, kot vzvod nadzora – do te mere, da je vprašljivo, ali lahko sploh govorimo o odgovornosti.

Vira:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

---

[1] Klasični (in ozek) pedagoški pogled je obrnjen. Karirano bi lahko rekli, da bi se človek najprej moral naučiti odgovornosti, da lahko samostojno odloča oz. da se emancipira, osamosvoji od skrbništva oz. odgovornosti drugih zanj. Do neke mere to sicer drži, skozi otroštvo in mladost se učimo biti odgovorni. A je to učenje pretežno situacijsko – da se naučimo prevzemati odgovornost za svoja dejanja, moramo stopiti v take situacije, ki to omogočajo. Manj gre za poučevanje (oz. moraliziranje), ki nam sicer posreduje neke vrednote, a nas ne nauči ravnati v sami situaciji, ki terja odgovornost. Nenazadnje otroci postanejo bistveno bolj odgovorni, ko gredo na svoje. Dokler živijo pri starših, jim za nekatere (včasih prav bistvene) zadeve ni treba skrbeti. Tak je tudi družbeno-pravni pogled na prevzemanje odgovornosti. Dobimo jo avtomatično – s polnoletnostjo. Ni nam treba iz odgovornosti diplomirati oz. imeti odgovornostni izpit, kakor moramo imeti vozniškega. Predpostavka, ki jo o emancipaciji imamo je torej, da gre za »zorenje«, ne pa za učenje. Za odgovornost se nam ni treba kvalificirati, lahko pa nas glede nje diskvalificirajo. Test torej ni potreben, da odgovornost pridobimo, je pa potreben, da nam jo odvzamejo. Pri tem naj pripomnimo, da inteligenčni test, sicer meri do neke mere zmožnost razumevanja  posledic svojih dejanj, a vsekakor ne meri stopnjo nekogaršnje odgovornosti.

[2] Epohé – dati predsodke in predrazumevanje v oklepaj, opisovati namesto razlagati in horizontalnost, enakovrednost opisanega.

[3] Popravlja lahko, vsaj videz je tak, strokovnjak sam. Kot pravi Goffman (2019, str. 319, 324–335) gre pri popravljalnem (medicinskem) modelu za, ko gre za človeka, napačno predpostavko »zaprtega sistema«. Pri ustvarjalnem storitvenem modelu je sistem seveda odprt in kot tak vedno vključuje druge – ustvarja tudi vsaj minimalno skupnost. Ustvarjanje je vedno skupno, kolektivno delo, z uporabo skupnih resursov oz. skupnostnih virov. Glej poglavje o blaginjskem križ- kražu v Flaker, 2015, str. 212– 240.

Labirinti odgovornosti 1 - Črna

 

Že tako je odgovornost pomembna beseda (pogosto vroča tema) v vsakršni formalni organizaciji, v zavodih, ki se ukvarjajo z oskrbo ­– kar navadno pomeni tudi vsaj neko mero skrbništva nad stanovalci, pa je odgovornost k(o)ronski pojem.[1] V Črni še toliko bolj, je ključna beseda, ki nas pričaka na koncu vsakršne razprave, je pa najbrž tudi ključ, ki lahko odpre vrata za marsikoga.

Skrb o odgovornosti je v CUDV-jih primerjavi s posebnimi zavodi, kakor sta Dutovlje in Hrastovec, še bolj izražena. K temu prispevajo trije snopi momentov – nalepka in kariera, skrbnost pedagoške stroke in zavzetost staršev. Stanovalci Črne imajo namreč takšno nalepko, ki postavlja odklon od »normale« v zgodnja leta. V nasprotju z »duševnimi bolniki«, ki se jim življenje zaplete v starostni dobi, ki je vsaj nekoliko odmaknjena od otroštva, se začne kariera uporabnika, pogosto tudi stanovalca, že v otroštvu. Vstop v »kariero« je torej posledica spoznanja odklona, ne pa življenjske prelomnice, krize.[2] V njihovi karieri se formalno skrbništvo posledično večkrat ne vzpostavi z odvzemom poslovne sposobnosti, temveč s podaljševanjem statusa otroka in starševskih pravic.

Gre tudi za ustanovo, ki je bila sprva namenjena izključno otrokom. To je pomenilo, da so v začetkih svoje varovance ob polnoletnosti odpustili – navadno premestili v zavod za odrasle (npr. iz Dornave v Hrastovec).[3] Sčasoma pa so jih obdržali kar pri sebi – najprej kot ljudi s podaljšanim otroštvom (do 26. leta), potem pa kot stanovalce, ki niso več predmet vzgoje in izobraževanja, temveč predvsem oskrbe (oz. natančneje namestitve). A čeprav gre zdaj za ustanove, v katerih so nameščeni predvsem odrasli ljudje in je v njih ostala le peščica takih stanovalcev, ki so otroci v ozkem pomenu besede, je pomen pedagoške stroke v tovrstnih zavodih ostal prevladujoč. V njih je nastajala defektologija (zdaj specialna pedagogika). Pedagoški model, še bolj pa defektološki, je soroden medicinskemu v tem, da predpostavlja, da stroka ve bolje, kaj morajo »učenci« doseči, znati, kako se vesti; kaj je prav in kaj narobe.[4] Za našo razpravo pa je pomembna tudi podobnost v pokroviteljski vlogi strokovnjakov in osebja, ki je v pedagoški inačici »medicinskega modela« v nekaterih potezah še bolj izražena (saj gre za otroke!).

Umetno podaljšano otroštvo in z njim skladna pedagoška usmeritev ojačata navzočnost staršev oz. sorodstva. V primerjavi z vzgojnimi, pa tudi posebnimi zavodi, v katerih stanovalce njihovi sorodnik pogosto odpišejo (če ne prej, ob namestitvi v zavod), so tu starši v povprečju bolj zavzeti za dobrobit svojih potomcev.[5] Delitev odgovornosti je bolj podobna delitvi v šoli, kjer so učitelji odgovorni za tisti del otrokovega življenja, ki ga preživi v ustanovi, starši pa za tisti, ki ga preživi zunaj (in za splošne zadeve). Več je možnosti za prelaganje odgovornosti (»prepucavanje«), a tudi za skupno delo ali vsaj sodelovanje. Ne glede na to, ali gre za povezovanje ali ločevanje, takšna dinamika postavlja vprašanje odgovornosti na bistveno bolj poudarjen način.

Viri:

ZUDV Dornava (b. d.) »Zgodovina zavoda«. ZUDV Dornava, Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marjana Borštnarja (spletna stran: O zavodu/ Zgodovina zavoda), dostopno na: http://www.zavod-dornava.si/index.php/zgodovina-zavoda.html 20. 9. 2021.

Kostnapfel J. (1996) Marjan Borštnar. V: J. Kostnapfel (ur.) Slovenski psihiatri. Radovljica: Didakta, str. 157–163.

---

[1] Pojavi pa se pogosto tudi v vsakdanjih izmenjavah. Navadno kot očitek, opozorilo. Več o tem v naslednjih blogih.

[2] Je pa začetek kariere življenjska prelomnica, kriza, ki jo spoznanje, diagnoza odklona sproži – večkrat prav za starše.

[3] Prvi tovrstni zavod je nastal tako, da so v Dornavo leta 1953 preselili 67 otrok iz Hrastovca (ustanovljen 1947). Glej spletno stran zavoda Dornava.

[4] Sorodstvo modelov potrjuje konkretna genealogija defektologije v Sloveniji. Med glavnimi ustanovitelji te stroke je bila psihiatrija. Marjan Borštnar je bil med ustanovitelji zavoda v Dornavi, prav tako tudi med pobudniki in ustanovitelji defektologije na takratni Pedagoški akademiji. Bil je sicer tudi med ustanovitelji šole za socialne delavce (tudi predavatelj) (Kostnapfel, 1996), socialno delo pa je tudi v zgodnjem obdobju v znanstveno teoretični zasnovi temeljilo na medicinskemu modelu (t. i. terapevtska usmeritev v socialnem delu značilna za tisto obdobje).

Bolj kot zgodovinska genealogija je merodajna podobnost, vzporednost modeliranja. Tako v medicinskem kakor v splošnem pedagoškem modelu se obravnava ravna po vnaprej postavljenih vrednostih in odklonu od njih. Če jih »učenec« oz. »bolnik« ne dosega, je napaka v njem. Povezava med že tako podobnima modeloma, je v defektologiji prav ta napaka, defekt. Medtem ko pedagogika definira, kaj bo človek moral znati, pa medicina definira v čem je človekova (biološka, psihosocialna) nezmožnost, da bi to znal. Socialni model, na drugi strani, ne pomeni prevlado socialne stroke, temveč postavitev težišča na družbene ovire, ki onemogočajo doseganje želenih ciljev. Pa morda še bolj to, da si cilje v svojem življenju postavi človek sam, ne pa neka njemu nadrejena instanca.

V zavodski stvarnosti razlike med zdravstvenim in vzgojno-izobraževalnim modelom skorajda ni opaziti. Tako posebni zavodi kot CUDV-ji delujejo kot totalne ustanove. Razlika je, da v enih oddelke – torej konkretno organizacijo življenja v zavodu – vodijo medicinske sestre, v drugih pa pedagoški delavci. Medtem ko je specialno pedagoška služba v Hrastovcu služba, ki zagotavlja svoje storitve vsem oddelkom, ima tako vlogo oz. funkcijo v Črni zdravstvena služba. Z drugimi besedami: pedagoška stroka je z nastankom CUDV-jev vzpostavila do neke mere avtonomijo nasproti medicini, a je v smislu modeliranja življenja v ustanovi ostala na istem. Šolski model je prav tako institucionalen, kot je bolnišnični. Razlike so v niansah. Med pomembnejšimi in konkretnimi je ta, da imajo CUDV-ji en vir financiranja več (poleg zdravstva in sociale še izobraževalni) in s tem omogočajo več različnih dejavnosti in tudi sicer bolj bogato oskrbo.

[5] Glede na nalepko, ki jo dobijo, gre tako pri otrocih z raznimi nalepkami kakor pri ljudeh s psihiatrično nalepko za predpostavko (predsodek) »disfunkcionalnih družin«. Ne glede na veljavnost takšnega predsodka oz. na to, da to ne drži za mnoge stanovalce, pa to vpliva na vzorce povezovanja, ki jih s sorodniki vzpostavi osebje. Kakor velja tudi v nasprotno smer, da je osebje ustanove, kakršna je Črna, bolj dojemljivo za sporočila, predloge, celo sodelovanje s sorodniki. Bi pa lahko postavili hipotezo, da obstaja nekolikanj  »razredne« razlike med tipi zavodov. Morda so posebni zavodi poleg tega, da vanje stopajo odrasli ljudje, ki jih v povprečju laže odpisati, tudi bolj zavodi za revne, neuke ljudi, ki so že tako brez moči, preprosto zgolj odlagališča, na katera parkirajo ljudi, ki nimajo prostora pod soncem. Medtem ko so zavodi, kot je Črna, morda v uporabi bolj za tisti del prebivalstva, ki ima več družbene moči, več ugleda (ki ga nočejo zapraviti s tem, da ne skrbijo več za svoje otroke).