Prikaz objav z oznako osebna asistenca. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako osebna asistenca. Pokaži vse objave

torek, 9. julij 2024

Izbira (dolgotrajna oskrba med vizijo in zakonom 6)


 

Upravičenec do dolgotrajne oskrbe lahko izbira med štirimi glavnimi sklopi storitev (institucijo, oskrbo na domu, oskrbovalcem družinskega člana in denarni prejemek). Predvidevamo lahko, da bo upravičenec lahko razmeroma suvereno izbiral med štirim splošnimi zvrstmi storitev, ki so na voljo. A že v izhodišču ne bo mogel na podlagi tega zakona izbrati drugih uveljavljenih storitev, denimo, osebne asistence ali osebnega paketa storitev.[1]

Zakonodajalec je zamudil priložnost, da bi v zakon o dolgotrajni oškrbi integriral osebno asistence, ki jo zdaj še vedno urejujejo drug, poseben zakon. O tem bomo gotovo še razpravljali – v tej seriji blogov in tudi sicer. Upravičenec do dolgotrajne oskrbe bo sicer lahko še vedno prejemal tako oblike storitev, a do nje ne bo upravičen iz naslova zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Še več, zna se zgoditi, da bo upravičen do dolgotrajne oskrbe, ne pa do osebnega asistenta, pa čeprav bi mu taka oblika oskrbe najbolj ustrezala. Delavec, ki bo zavarovanca sprejel na vstopni točki, ki naj bi bila enotna, bo sicer lahko zapisal željo po osebni asistenci, a bo moral upravičenca usmeriti v povsem drug postopek. Podobno velja tudi za druge oblike storitev, ki jih zagotavlja druga zakonodaja. Torej vstopna točka ni tako zelo »enotna«, kot smo si to želeli v raznih obdobjih snovanja dolgotrajne oskrbe. Preglednost in razširjeno izbiro sicer pogojno omogoča osebni načrt. Ocenjevalec oz. načrtovalec na centru za socialno delo ali kje drugod, ima sicer možnost (zakon mu tega ne prepoveduje, a tudi ne zapoveduje ali vsaj usmerja tudi ne), da naredi kompleten osebni načrt, ki ne vključuje zgolj storitev iz nabora storitev, ki jih priznava zakon o dolgotrajni oskrbi, temveč da vanj vključi tudi druge elemente, ki jih predvidita z upravičencem. S tem bo omogočil uporabniku (pa tudi drugim udeleženim) pregled nad celotnim osebnim poljem oskrbe, hkrati pa povečal možnosti izbire onkraj zvrst oblik storitev, ki jih predpisuje zakon.

Potem ko bo izbral glavno usmeritev, ki naj bi jo njegova oskrba imela, pa bi moral upravičenec imeti priložnost, da v tem sklopu storitev izrazi svoje preference in izbira med načini izvajanja storitev, med izvajalci, ritmom (trajanjem, pogostostjo, uro izvajanja ipd.) pa seveda tudi med posamičnimi storitvami, ki sodijo v ta sklop. Glede na to, kako primerljive storitve (institucionalno varstvo in pomoč na domu) potekajo zdaj, lahko pričakujemo, da bodo možnosti izbire hudo omejene. Če bo upravičenec  izbral oskrbo z namestitvijo, kakor zakon ustrezno preimenuje »institucionalno varstvo«, si laže predstavljamo, da bodo stanovalca vključil v režim izvajanja oskrbe, kot že sicer poteka v neki instituciji, kakor da bi mu omogočili, da sam dizajnira potek, pa tudi nabor, storitev. Po večjem številu domov za stare se sicer uveljavlja težnja personalizacije tako prostorov kakor oskrbe (Mali, Flaker, Urek in Rafaelič, 2018), a je ta proces omejen le na posamezne ustanove in tudi ko gre za namestitev več ljudi na istem mestu, so možnosti osebne mere že s  tem omejene. Uvajanje dolgotrajne oskrbe je lahko priložnost, da se prav prek vstopne točke oz. spodbud temeljnega načrta, spodbudi več poosebljanja storitev.

Tudi utečena praksa pomoči na domu, ki se je preimenovala v oskrbo na domu, ne obeta možnosti večje izbire. Organizacija dela in pomanjkanje kadra, bodo predvidoma še naprej omejevale izbiro časa oskrbe, oskrbovalke, omejeval pa jih bo tudi že omenjeni zoženi nabor storitev. Večkrat smo ugotavljali, da je oskrba (pomoč) na domu v zasnovi lahko zelo intenziven odgovor na hude in poglobljene stiske, a se je v našem prostoru oblikovala tako, da za nekatere skupine ljudi ali nekatera opravila postavi previsok prag vstopa, češ da oskrba na domu ni primerna za takšno vrsto stiske. Več v Flaker in drugi, 2015; Flaker in Rafaelič, 2023).

Pri izbiri oskrbovalca družinskega člana bo upravičenec omejen ne le na člane družine, temveč zgolj na tiste, ki z njim živijo na istem naslovu (2. alineja prvega odstavka v 20. členu).[2] Kaj bosta skupaj počela in kakšne »storitve« bo oskrbovalec zagotavljal, za zdaj še ni povsem jasno. Obstajata dve možni razlagi oz. oblikovanji te oblike oskrbe, ki jo niso le preimenovali, temveč tudi (na papirju) konceptualno dopolnili. Prva je, da bo delo oskrbovalca potekalo približno tako, kot je potekalo do zdaj v primeru družinskega pomočnika, da se bosta udeleženca torej okvirno dogovorila o tem, kako bosta sodelovala in svoje razmerje sproti urejala in oblikovala. Drugi je, da bo upravičenec z načrtovalcem naredil načrt oskrbe. V tem primeru je načrt lahko le okvir sodelovanja, ki zastavi osnovne cilje in načine njihovega uresničevanja, lahko pa podrobno določi naloge, urnik in druge elemente oskrbe. Koordinator, ki je skupaj z upravičencem sestavil načrt, pa lahko občasno le preverja, ali se temeljni cilji in naloge uresničujejo, ali je uporabnik zadovoljen s kakovostjo oskrbe (ob preverjanju tudi zadovoljstva oskrbovalca) in jima ob takih priložnostih pomaga urejati morebitne nesporazume in napetosti, ki se v takem razmerju pogosto pojavijo. Lahko pa svojo nadzorno nalogo zastavi bolj birokratsko in zahteva (kot je zapisano tudi v 21. členu zakona) podrobna poročila, profesionalno dokumentacijo ipd. V bolj ohlapnem načinu izvajanja te oblike bo več možnosti za spontano in sprotno izbiro (brez ugotovitve ciljev na začetku, pa tudi, da oskrbovalec družinskega člana ne bo upošteval volje svojega oskrbovanca), dosledno upoštevanje črke zakona (ne da bi zakon spremenili), pa utegne takšno izbiro omejiti, še več, oskrbovalca spraviti v precep, ko bo oskrbovanec zahteval kakšno uslugo, kije ni v »naboru storitev dolgotrajne oskrbe«.

V neformalnem sektorju namreč praviloma ne gre za storitve, se pravi za »opravila po naročilu in proti plačilu« (SSKJ: za razliko med »storitvijo« in »uslugo« glej tudi Flaker, 2015, str. 33–36). Med prijatelji in sorodniki gre za »usluge«, torej opravila, ki jih naredimo zaradi medsebojne povezanosti in zavezanosti. Oskrbovalec družinskega člana se znajde v precepu oz. v mešanem režimu povsem različnih pričakovanj. Na eni strani bo še vedno deležen sorodniških pričakovanj, da oskrbuje družinskega člana zaradi vzgibov sorodniške, medgeneracijske ali partnerske solidarnosti, na drugi strani pa bo stopil v povsem formalno vlogo oskrbovalca, v približek delovnega razmerja. To ga bo delno odvezalo od sorodniške obveznosti, a ne povsem. Hkrati pa ga bo zavezalo precej formaliziranim obveznostim in odgovornosti formalnim instancam. V neko osebno polje oskrbe takšen mešan režim vpelje odčitavanja uslug in storitev. V tem polju lahko prevlada formalizacija odnosov ali pa domači, prijateljski odnosi, ki se prenesejo tudi na formalne oskrbovalke (če so te dovolj stalne).

Načeloma naj bi denarni prejemek omogočal največ izbire. Z denarjem v roki bi upravičenec namreč lahko zelo poljubno izbiral izvajalca, zvrst storitev in se suvereno dogovarjal z izvajalci o načinu in tempu izvajanja storitev. V resnici pa bo prav pri tej obliki zaradi neprimerljivo finančno nižje dajatve najbolj omejen. Z manj kot petsto evri (491) za najintenzivnejšo kategorijo oskrbe oz. za preračunano urno postavko 4,60 € si ni mogoče privoščiti kaj več kot, da upravičenec, tako kot zdaj z dodatki za pomoč in postrežbo, občasno nagradi svoje neformalne oskrbovalce za njihov trud. Z novim zakonom se denarni prejemek namreč ni prav nič povišal. To je velika pomanjkljivost zakona. Višina sedanjih zneskov takih prejemkov je od 497,75 € za »najtežje« upravičence, do 347,11 € za višje in 173,56 € za nižje. Zakon pa predvideva vsote od 89 € za prvo kategorijo upravičencev, 179 € za drugo, 268 € za tretjo, 357 € za četrto do 491 € za tiste, ki potrebujejo največ oskrbe. Torej je zakon to dajatev le preimenoval in vključil v nov zakon, pri tem jo razčlenil na več stopenj in spremenil način njene pridobitve (prej komisija na ZPIZ-u, zdaj vstopna točka in ocenjevalna lestvica). Spremenil se je torej način pridobitve, ne pa narava oz. obseg dajatve.  

Vtis je, da denarni prejemek v takšni višini deluje navadno kot dopolnilo k družinskem ali gospodinjskem proračunu. S tem dvigne motivacijo neformalnih oskrbovalcev in nekoliko dvigne prag subsidiarnosti, se pravi, nujo, da zaprosi za formalno pomoč v naravi, ki jo kljub identičnemu rezultatu na ocenjevalni lestvici upravičenec prejme v večji stroškovni odmeri (ura oskrbe na domu velja približno 17,90 €, ura pomoči na podlagi denarnega prejemka pa le okoli 4,5 €, to pa je približno četrtina cene ure formalnega oskrbovalca). Da bi denar, ki ga prejme, upravičenec dejansko uporabil za plačevanje storitev bodisi na črnem trgu bodisi pri legaliziranih izvajalcih, mora biti premožen in je to le dodatek k njegovi siceršnji finančni zmožnosti.

V takih pogojih upravičenci z majhnim socialnim ali osebnim kapitalom (šibko mrežo in z malo denarja ali iznajdljivosti) pravzaprav niti te pičle izbire nimajo. Morali se bodo odločiti za kakšno drugo obliko oskrbe, najverjetneje za odhod v institucijo (saj bo tam v celoti, torej totalno, preskrbljen).

Sklici

Flaker, V. (2015). Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., & Rafaelič, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokončana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Rafaelič, A., Bezjak, S., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Ošlaj, A., Ramovš, J., Ratajc, S., Suhadolnik, I., Urek, M., Žitek, N. v sodelovanju z Dimovski, V., Kastelic, A., Pfeiffer, j. (2015). Izhodišča dezinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji (Končno poročilo, verzija 3.2). (študija po naročilu Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, omogočila EU z uporabo Evropskega socialnega sklada), Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Mali, J., Flaker, V., Urek, M., & Rafaelič, A. (2018). Inovacije v dolgotrajni oskrbi : primer domov za stare ljudi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

 



[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Zakonodajalec v obrazložitvi člena ne navede razlogov za takšno omejitev. Z njo izloči tiste družinske člane, ki bi bili pripravljani prevzeti to vlogo, a ne živijo na istem naslovu oz. se ne bi hoteli preseliti k svojemu sorodniku, ki potrebuje oskrbo. Seveda je priročno, če je oskrbovalec vedno dosegljiv in na voljo (tega od formalnih oskrbovalk zakon ne zahteva), a ob e-oskrbi ni treba, da je človek na istem naslovu, dovolj je, da je dovolj blizu (v isti vasi, mestu), ko ga uporabnik potrebuje. Takšna ureditev ne oži le nabor možnih oskrbovalcev temveč udeležence sili tudi v izrazito tesno, simbiotsko razmerje, ki zoži življenjski prostor obeh udeležencev in pomembno poveča možnost, da izzveni v skrbniškem odnosu oskrbovalca do oskrbovanca.

ponedeljek, 3. april 2023

Stara služba – novo delo (Izzivi 3 laično osebje)

 


[V prejšnjem blogu smo predstavili akterje preobrazbe in orisali spremembe v življenju uporabnikov. Zdaj bomo namenili pozornost osebju. Najprej tistemu, ki je glede na strokovnjake laično.][1]

S preselitvami oz. preobrazbo se bo spremenil tudi življenjski svet osebja. Vendar bodo spremembe precej manjše v primerjavi s tistimi, ki jih bodo doživeli stanovalci. Slednjim se bo življenje precej zasukalo (upamo na bistveno boljše), pri osebju ne bo tako dramatičnih zasukov. Za nekatere bo sicer sprememba dela tudi življenjski dogodek, ki jim bo spremenil pogled na svet, nase, najmanj na svoje delo. A večinoma bodo živeli tako, kot so živeli doslej.[2] Spremenil se jim bo delovni del življenja (v delovnem tednu slaba četrtina časa, če upoštevamo dopuste in bolniške, pa še manj). Vseeno bo v tem delu življenja veliko pomembnih sprememb.[3]

Najbolj se bo spremenilo delo tistih, ki neposredno delajo z uporabniki (npr. varuhinje, negovalke). Delale bodo na drugem kraju, a se jim ne bo spremenil le geografski oz. prostorski položaj, umeščenost, temveč se bo spremenil tudi ambient in način dela. Tiste, ki bodo delale v stanovanjskih skupinah, bodo kot gospodinje skrbele za potek dneva, se ukvarjale z gospodinjskimi problemi in tudi tiste zunaj gospodinjstva reševale na gospodinjski način – sproti in pragmatično. Ne bodo več vključene v samodejni centralni program življenja, ki je značilen za institucijo, temveč bodo ritem življenja ustvarjale s skupaj z uporabniki po meri prav tiste skupine. To pomeni, da bodo imele več možnosti ustvarjati svoje delo, na drugi strani pa tudi več odgovornosti. Njihove nadrejene ne bodo več v istem prostoru, bolj bodo prepuščene svoji presoji in iniciativi. Na eni strani se bodo imele priložnost bolj povezati s stanovalci, na drugi pa bodo precej manj delale skupaj (oz. v istem prostoru) z drugimi delavkami zavoda.[4]

Sčasoma se bo večalo število delavk tega profila, ki bodo opravljale delo oskrbovalk. Njihovo delo se bo torej še bolj spremenilo. Postale bodo bolj mobilne, ne bodo imele svojega fizičnega »delovnega mesta«, stopale bodo na tuj teren, v dom uporabnikov. To bo tudi samodejno spremenilo odnose med njimi in uporabniki. Ne bodo več urejale njihovega življenja, temveč ga jim bodo pomagale urediti in urejati.[5] S sodelavkami ne bodo mogle več usklajevati sproti in neposredno pri delu, temveč bodo morale vzpostaviti preproste sisteme sporočanja in dogovarjanja s pomočjo ladijskih dnevnikov, timskih sestankov in novih tehnologij.

Tretji tipični profil, ki se bo verjetno vzpostavil, bo delo osebnega asistenta. Tudi v tem primeru je sprememba velika. V primerjavi s tistimi, ki bodo v vlogi oskrbovalk, bo njihovo delo bolj stalno in osredotočeno – ukvarjali se bodo z manjšim številom uporabnikov, pogosto le z enim. V primerjavi z »gospodinjami« v stanovanjskih skupinah se bodo manj morale ozirati na skupinske procese, ukvarjale se bodo s težavami »gospodinjstva« posameznika, podporo pri njegovih dejavnostih. S tem bodo v primerjavi z drugima profiloma bolj stopile v zagovorniško vlogo. V tem bodo tudi nekaj bolj ločene od kolektiva, še bolj prepuščene svoji presoji in iniciativi. Razlika je tudi, da se bodo bolj povezale z uporabnik in bolj navezale nanje.

Zelo verjetno je, da se bodo liki gospodinje v stanovanjski skupini, osebne asistentke in oskrbovalke na domu v sami izvedbi med sabo prepletali. Pri vseh treh profilih pa bo ključna sprememba v samostojnejšem delu, večji odgovornosti, večji intenzivnosti dela in navezanosti na uporabnike. Ker bodo pri svojem delu bolj osamljene, bodo morale ustvariti druge kanale sporočanja in dogovarjanja.

Pozitivna pričakovanja teh profilov delavk so, predvidevamo, skladna z novimi nalogami in vrsto dela. Pričakujejo, da bodo delale bolj svobodno, da bodo lahko bolj ustvarjalne, pa tudi, da bo njihovo delo bolj produktivno, da bodo dejansko pomagale uporabnikom bolje živeti, ne pa da bodo samo pazile nanje in na to, da se ne zgodi, kaj slabega.[6]

Med najbolj očitnimi bojaznimi osebja pri spremembah oz. preobrazbi je, da bodo izgubili svoje delovno mesto. To je sicer res v delu, ki pomeni, da se bo njihovo mesto korenito spremenilo, v delu, da bi zgubili službo, pa je precej nerazumen, saj predvidevamo, da bo preobrazba zahtevala več delovne sile. A četudi to večkrat tako predstavimo (in je treba vedno znova to potrditi), bojazen mine šele čez čas, ko osebje vidi, da zaradi sprememb ni nihče izgubil službe, da se obseg zaposlenih veča. V vmesnem času pa lahko ta bojazen rojeva odpore.[7] Bojazni se lahko pojavijo tudi glede tega, ali so dovolj sposobni in pripravljeni za prevzem novih nalog, novega načina dela. Verjetno se nekateri bojijo, včasih tudi kljub želji po bolj samoiniciativnem delu, večje odgovornosti. Bojijo se tudi tega, da se bo zunaj kaj posebnega zgodilo.[8]

Na nek način je izziv za osebje podoben kot za uporabnike – morajo se znajti v povsem drugačni situaciji. Pri tem je poseben izziv razviti nov pristop in opustiti tehnike, ki so se jih prijele, ko so delali v zavodu. Izziv je tudi v bolj samostojnem in odgovornem delu. Pri tem je tudi izziv dobiti podporo takrat, ko jo potrebuješ, pa tudi zavrniti, ko je ne. Izziv je tudi, kako se povezati in vzajemno podpirati s sodelavci zdaj, ko nismo pod isto streho.

Sklici

Flaker, V. & Rafaelič, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokončana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

 



[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Sodelavci projekta, še posebej tisti, ki so za potrebe projekta na novo zaposlili v zavodu, so doživeli v življenju bolj dramatične spremembe.

[3] Spremembe v delovnem življenju bodo seveda vplivale tudi na druge izseke življenja delavcev. Nekaterim se bo spremenil npr. urnik, meje med zasebnim in delovnim življenjem bodo postale bolj porozne. Skoraj gotovo se bo nekaterim povečala siva cona med obema, ko bodo, denimo, »dosegljivi« in na voljo za razne krizne intervencije. Več bo »prenosa« dela domov, razmišljanja o tem, kaj se dogaja v službi, priprav na projektno delo ipd. Več bo udeležbe v skupnostnih dogodkih – na nekaterih kot službena obveznost, vendar izven službenega urnika, na nekaterih pač kot zainteresirani občani.

[4] Zato je potrebna posebna pozornost timskim sestankom in drugim skupnim dogodkom. Težišče vloge nadrejenega pa se premakne z nadzora nad delom podrejenih, v podporo, svetovanje, skupni razmislek o reševanju zapletov ipd.

[5] Da ne pride do prenosa odnosa, ki so ga imeli v zavodu, je treba posebej poskrbeti. En od prijemov je lahko ta, da začnejo delati kot oskrbovalke tudi pri uporabnicah, ki še niso bile v zavodu, ki živijo v svojem domu. Z malo usposabljanja v tem primeru pride avtomatično do bolj spoštljivega odnosa, večje civilnosti in ustrežljivosti, ki je sicer lastna storitvenemu modelu. To izkušnjo bi potem lahko prenesle tudi v situacije, v katerih so uporabniki tisti, ki so prej bili stanovalci zavoda. O vplivu situacije oskrbe na domu glej Flaker in Rafaelič (2023, str. 68–75).

[6] Lahko se zgodi, da bodo nekateri imeli tudi povsem nasprotna oz. negativna (za potek preobrazbe in kakovost oskrbe) pričakovanja. Eno izmed takih je pričakovanje, da bodo zaradi manjšega neposrednega nadzora nadrejenih imeli več možnosti »zabušavanja« in drugih »sekundarnih prilagoditev« značilnih za delo v zavodu. Deloma je to tudi res, a na dolgi rok ni vzdržno. V nasprotju z ureditvami v zavodu, nuja delovanja in dela v situacijah dislociranega in avtonomnega dela izhaja iz same situacije, iz moči uporabnikov, da zahtevajo potrebne storitve in je kljub manjšemu nadzoru manj »prostega teka«, časa, v katerem ni treba česa posebnega delati. Bolj se je bati, da bo časa zmanjkovalo, kakor da bi ga bilo preveč.

[7] To velja še zlasti za tisti čas, ko vodilno in strokovno osebje snuje prehod v skupnost, pa oni v te procese niso vključeni in ko ta čas zanje poteka v prazno. 

[8] Tudi ta bojazen je bolj iracionalne sorte. Zavod je namreč bolj nevarno okolje od skupnostnih ureditev. Vendar nesreče in drugi incidenti v zavodu ostanejo bolj prikriti in se laže skrijejo. V skupnostnih ureditvah so bolj na planem. Tisto, kar pa je realna zaskrbljenost zaposlenih ob prehodu, da se pri delu poveča njihova osebna odgovornost. To je sicer deloma res, deloma pa velja, kot smo pogosto ugotavljali, se tudi odgovornost ob prehodu preobrazi v ključnih značilnostih –za svojo varnost več odgovornosti prevzame uporabnik, odgovornost delavca pa je predvsem v profesionalnem zagotavljanju storitev, ne več v varnosti uporabnika. 

petek, 19. avgust 2022

Proti konservativni revoluciji z revolucionarno konservacijo (tri osi razvoja socialnega varstva 2)

 Pod udarom konservativne revolucije (in neoliberalizma) smo se znašli v položaju, ko se moramo boriti za ohranitev dosežkov socialnega dela, še več – tistih izvornih, na katerih naše delo sploh temelji in ki so pravzaprav civilizacijski dosežki – pritikline, za katere so naši očetje in dedje tvegali svoja življenja.

Med najbolj pomembnimi je ohranjanje stvarnih pridobitev socialne države (ne pa njenega birokratskega, hierarhičnega in gospostvenega ustroja). Ostati moramo zvesti počelom socialnega dela, ki omogočajo solidarno skrb oz. oskrbo drugega, a ne na račun njegove svobode, samoodločanja, s tem tudi zagovorniško vlogo socialnega dela. Hkrati pa se prav danes kaže nuja, da obudimo iz pozabe drugi izvorni krak socialnega dela – skupnostno delo. Strateškega pomena je tudi ohranjanje (in nov razvoj) neformalnih oblik solidarnosti – vzajemne in tudi povsem altruistične pomoči v skupnosti. Ta je še vedno temelj polja, v katerem delujemo.

Poskusi spreminjanja

V vsem tem času je bilo več poskusov spreminjanja oz. izboljševanja sistema. Večinoma so bili neuspešni prav v nalogi spreminjanja sistema, so mu le dodali nekaj in povečali njegovo nekonsistentnost in nepreglednost. »Socialna aktivacija« je dober takšen primer, sama pojem in funkcija te spremembe sta ostala nejasna in sta temeljila na problematični ideološki premisi. Uvedba te funkcije oz. storitve je bila pravzaprav brez učinka (na srečo tudi prav zelo slabega), bila je PR dajanje videza.

Podobno funkcijo je imela tudi reorganizacija centrov, z bistveno bolj pogubnimi posledicami za socialno delo. Zgledala je kot vaja iz zlohotnega »managerializma« – z njo so hoteli ustvariti videz, da bodo popravili sistem. A učinki so bili prav nasprotni od potrebnih – centralizacija, odvzem strokovne avtonomije[1], porast avtoritarnosti, birokratizacija, odtujitev centrov od skupnosti[2] in uporabnikov, zaton socialnega dela na račun socialne administracije.[3][4] 

Osebna asistenca je bila v zadnjem času  edina resnična in produktivna sprememba v sistemu (kapo dol YHD-u). Pa še ta je bila omejena.[5] Kljub temu je, prav zaradi pomanjkanja drugih ustreznih storitev podobnega značaja, bilo po njej veliko povpraševanje. Marsikomu se je življenje spremenilo na bolje, zaživeli so bolj samostojno, marsikomu je omogočila preselitev iz zavoda. Namesto, da bi jo krepili in širili, pa zdaj njen domet ožijo z oženjem upravičenosti, birokratizacijo in administracijo, ki je v nasprotju s filozofijo neodvisnega življenja (iz katere osebna asistenca izhaja).   

Podobna »udomačitev« dobrih zamisli v slabo delujočem sistemu se je zgodila tudi pri uvajanju profilov koordinatorja obravnave v skupnosti in zagovornika z novim zakonom o duševnem zdravju pred približno petnajstimi leti. V zakon so jih uvrstili, kot koncesijo prizadevanjem za dezinstitucionalizacijo, prehod v skupnost. V teh dveh profilih smo videli potencial za skupnostno usmeritev, za preselitve iz zavodov, za krepitev uporabnikov, za povezovanje akterjev in razvoj storitev po osebni meri.

A sta ta lika in njune storitve le malo prispevala k razvoju, prehodu v skupnost. Na eni stani je bilo seme zasejano v jalovo zemljo institucionalnih ureditev, logike skrbništva, na drugi strani pa ju nismo opremili z nujnimi orodji – koordinatorje z budžetom za ustvarjanje, nakupovanje storitev, zagovornike z močno organizacijo in identiteto, ki bi jim omogočala, da bi se zares, korenito in vztrajno potegnili za pravice uporabnikov, da bi »postavili nogo med vrata« in ne popustili pred mletjem institucionalne mašine. 

Sklic

Rape Žiberna, T., Cafuta, J., Žnidar, A., & Flaker, V. (2020). Začetna analiza stanja po izvedeni reorganizaciji: Skupščina kot oblika aktivističnega raziskovanja za izboljšanje delovanja centrov za socialno delo. Socialno delo, 59 (1), str. 3–26.

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][6]



[1] Manj diskrecije v postopkih, pri dodeljevanju denarnih pomoči, manj samousmerjanja strokovnjakov, podložnost aparatu itn. so zmanjšali že prej okrnjeno avtonomijo. K temu je že od 90-tih prispevalo večje število uporabnic in začetna centralizacija CSD-jev s prenosom »ustanoviteljstva« z občin na državo. Ne pozabimo, mantra socialnih delavk: »Ko mi bo to naložilo Ministrstvo, bom naredila tako, »... je znana od devetdesetih let prejšnjega stoletja!!!!

[2] Tudi tu gre za že omenjena momenta – prenos »ustanoviteljstva« in povečano število uporabnikov. Ustanovitev »regijskih« centrov (ko regije ne obstajajo!) pa je odgovornost lokalni skupnosti in povezanost z njo še zmanjšala.

[3] »Managerializem« imamo lahko v socialnem varstvu, poleg stvarnih učinkov,  predvsem za ideologijo in slog, ki sta prevladala ob koncu prejšnjega stoletja. Če bi v socialnem varstvu res hoteli biti učinkoviti, bi morali učinkovitost meriti in spremljati z učinki v življenju uporabnika – ali se mu je življenje izboljšalo, ali ima več družbene moči, ali storitve odgovarjajo na njegove potrebe, ali ima vodilno vlogo pri njihovem oblikovanju ipd. To pa upravljavcev (in inšpektorjev), kot kaže, ne zanima. Zanima jih urejena dokumentacija, vnos podatkov v sistem, morda število storitev ipd. 

[4] Na napake in polom reogragniizacije centrov smo opozarjali v seriji skupščin (Rape Žiberna, Cafuta, Žnidar, Flaker, 2020).

[5] Ljudi nad 65 letom starosti na eni strani spodbujajo, da ostanejo zaposleni, na drugi strani pa niso upravičeni do te temeljne storitve. Taka diskriminatorna ureditev je najmanj proti ustavna in neskladna s konvencijami, ki smo jih ratificirali.

[6] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.