[V prejšnjem blogu smo predstavili akterje preobrazbe in orisali spremembe v življenju uporabnikov. Zdaj bomo namenili pozornost osebju. Najprej tistemu, ki je glede na strokovnjake laično.][1]
S preselitvami oz. preobrazbo se bo spremenil tudi življenjski svet osebja. Vendar bodo spremembe precej manjše v primerjavi s tistimi, ki jih bodo doživeli stanovalci. Slednjim se bo življenje precej zasukalo (upamo na bistveno boljše), pri osebju ne bo tako dramatičnih zasukov. Za nekatere bo sicer sprememba dela tudi življenjski dogodek, ki jim bo spremenil pogled na svet, nase, najmanj na svoje delo. A večinoma bodo živeli tako, kot so živeli doslej.[2] Spremenil se jim bo delovni del življenja (v delovnem tednu slaba četrtina časa, če upoštevamo dopuste in bolniške, pa še manj). Vseeno bo v tem delu življenja veliko pomembnih sprememb.[3]
Najbolj se bo spremenilo delo tistih, ki neposredno delajo z uporabniki (npr. varuhinje, negovalke). Delale bodo na drugem kraju, a se jim ne bo spremenil le geografski oz. prostorski položaj, umeščenost, temveč se bo spremenil tudi ambient in način dela. Tiste, ki bodo delale v stanovanjskih skupinah, bodo kot gospodinje skrbele za potek dneva, se ukvarjale z gospodinjskimi problemi in tudi tiste zunaj gospodinjstva reševale na gospodinjski način – sproti in pragmatično. Ne bodo več vključene v samodejni centralni program življenja, ki je značilen za institucijo, temveč bodo ritem življenja ustvarjale s skupaj z uporabniki po meri prav tiste skupine. To pomeni, da bodo imele več možnosti ustvarjati svoje delo, na drugi strani pa tudi več odgovornosti. Njihove nadrejene ne bodo več v istem prostoru, bolj bodo prepuščene svoji presoji in iniciativi. Na eni strani se bodo imele priložnost bolj povezati s stanovalci, na drugi pa bodo precej manj delale skupaj (oz. v istem prostoru) z drugimi delavkami zavoda.[4]
Sčasoma se bo večalo število delavk tega profila, ki bodo opravljale delo oskrbovalk. Njihovo delo se bo torej še bolj spremenilo. Postale bodo bolj mobilne, ne bodo imele svojega fizičnega »delovnega mesta«, stopale bodo na tuj teren, v dom uporabnikov. To bo tudi samodejno spremenilo odnose med njimi in uporabniki. Ne bodo več urejale njihovega življenja, temveč ga jim bodo pomagale urediti in urejati.[5] S sodelavkami ne bodo mogle več usklajevati sproti in neposredno pri delu, temveč bodo morale vzpostaviti preproste sisteme sporočanja in dogovarjanja s pomočjo ladijskih dnevnikov, timskih sestankov in novih tehnologij.
Tretji tipični profil, ki se bo verjetno vzpostavil, bo delo osebnega asistenta. Tudi v tem primeru je sprememba velika. V primerjavi s tistimi, ki bodo v vlogi oskrbovalk, bo njihovo delo bolj stalno in osredotočeno – ukvarjali se bodo z manjšim številom uporabnikov, pogosto le z enim. V primerjavi z »gospodinjami« v stanovanjskih skupinah se bodo manj morale ozirati na skupinske procese, ukvarjale se bodo s težavami »gospodinjstva« posameznika, podporo pri njegovih dejavnostih. S tem bodo v primerjavi z drugima profiloma bolj stopile v zagovorniško vlogo. V tem bodo tudi nekaj bolj ločene od kolektiva, še bolj prepuščene svoji presoji in iniciativi. Razlika je tudi, da se bodo bolj povezale z uporabnik in bolj navezale nanje.
Zelo verjetno je, da se bodo liki gospodinje v stanovanjski skupini, osebne asistentke in oskrbovalke na domu v sami izvedbi med sabo prepletali. Pri vseh treh profilih pa bo ključna sprememba v samostojnejšem delu, večji odgovornosti, večji intenzivnosti dela in navezanosti na uporabnike. Ker bodo pri svojem delu bolj osamljene, bodo morale ustvariti druge kanale sporočanja in dogovarjanja.
Pozitivna pričakovanja teh profilov delavk so, predvidevamo, skladna z novimi nalogami in vrsto dela. Pričakujejo, da bodo delale bolj svobodno, da bodo lahko bolj ustvarjalne, pa tudi, da bo njihovo delo bolj produktivno, da bodo dejansko pomagale uporabnikom bolje živeti, ne pa da bodo samo pazile nanje in na to, da se ne zgodi, kaj slabega.[6]
Med najbolj očitnimi bojaznimi osebja pri spremembah oz. preobrazbi je, da bodo izgubili svoje delovno mesto. To je sicer res v delu, ki pomeni, da se bo njihovo mesto korenito spremenilo, v delu, da bi zgubili službo, pa je precej nerazumen, saj predvidevamo, da bo preobrazba zahtevala več delovne sile. A četudi to večkrat tako predstavimo (in je treba vedno znova to potrditi), bojazen mine šele čez čas, ko osebje vidi, da zaradi sprememb ni nihče izgubil službe, da se obseg zaposlenih veča. V vmesnem času pa lahko ta bojazen rojeva odpore.[7] Bojazni se lahko pojavijo tudi glede tega, ali so dovolj sposobni in pripravljeni za prevzem novih nalog, novega načina dela. Verjetno se nekateri bojijo, včasih tudi kljub želji po bolj samoiniciativnem delu, večje odgovornosti. Bojijo se tudi tega, da se bo zunaj kaj posebnega zgodilo.[8]
Na nek način je izziv za osebje podoben kot za uporabnike – morajo se znajti v povsem drugačni situaciji. Pri tem je poseben izziv razviti nov pristop in opustiti tehnike, ki so se jih prijele, ko so delali v zavodu. Izziv je tudi v bolj samostojnem in odgovornem delu. Pri tem je tudi izziv dobiti podporo takrat, ko jo potrebuješ, pa tudi zavrniti, ko je ne. Izziv je tudi, kako se povezati in vzajemno podpirati s sodelavci zdaj, ko nismo pod isto streho.
Sklici
Flaker, V. & Rafaelič, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokončana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
[2] Sodelavci projekta, še posebej tisti, ki so za potrebe projekta na novo zaposlili v zavodu, so doživeli v življenju bolj dramatične spremembe.
[3] Spremembe v delovnem življenju bodo seveda vplivale tudi na druge izseke življenja delavcev. Nekaterim se bo spremenil npr. urnik, meje med zasebnim in delovnim življenjem bodo postale bolj porozne. Skoraj gotovo se bo nekaterim povečala siva cona med obema, ko bodo, denimo, »dosegljivi« in na voljo za razne krizne intervencije. Več bo »prenosa« dela domov, razmišljanja o tem, kaj se dogaja v službi, priprav na projektno delo ipd. Več bo udeležbe v skupnostnih dogodkih – na nekaterih kot službena obveznost, vendar izven službenega urnika, na nekaterih pač kot zainteresirani občani.
[4] Zato je potrebna posebna pozornost timskim sestankom in drugim skupnim dogodkom. Težišče vloge nadrejenega pa se premakne z nadzora nad delom podrejenih, v podporo, svetovanje, skupni razmislek o reševanju zapletov ipd.
[5] Da ne pride do prenosa odnosa, ki so ga imeli v zavodu, je treba posebej poskrbeti. En od prijemov je lahko ta, da začnejo delati kot oskrbovalke tudi pri uporabnicah, ki še niso bile v zavodu, ki živijo v svojem domu. Z malo usposabljanja v tem primeru pride avtomatično do bolj spoštljivega odnosa, večje civilnosti in ustrežljivosti, ki je sicer lastna storitvenemu modelu. To izkušnjo bi potem lahko prenesle tudi v situacije, v katerih so uporabniki tisti, ki so prej bili stanovalci zavoda. O vplivu situacije oskrbe na domu glej Flaker in Rafaelič (2023, str. 68–75).
[6] Lahko se zgodi, da bodo nekateri imeli tudi povsem nasprotna oz. negativna (za potek preobrazbe in kakovost oskrbe) pričakovanja. Eno izmed takih je pričakovanje, da bodo zaradi manjšega neposrednega nadzora nadrejenih imeli več možnosti »zabušavanja« in drugih »sekundarnih prilagoditev« značilnih za delo v zavodu. Deloma je to tudi res, a na dolgi rok ni vzdržno. V nasprotju z ureditvami v zavodu, nuja delovanja in dela v situacijah dislociranega in avtonomnega dela izhaja iz same situacije, iz moči uporabnikov, da zahtevajo potrebne storitve in je kljub manjšemu nadzoru manj »prostega teka«, časa, v katerem ni treba česa posebnega delati. Bolj se je bati, da bo časa zmanjkovalo, kakor da bi ga bilo preveč.
[7] To velja še zlasti za tisti čas, ko vodilno in strokovno osebje snuje prehod v skupnost, pa oni v te procese niso vključeni in ko ta čas zanje poteka v prazno.
[8] Tudi ta bojazen je bolj iracionalne sorte. Zavod je namreč bolj nevarno okolje od skupnostnih ureditev. Vendar nesreče in drugi incidenti v zavodu ostanejo bolj prikriti in se laže skrijejo. V skupnostnih ureditvah so bolj na planem. Tisto, kar pa je realna zaskrbljenost zaposlenih ob prehodu, da se pri delu poveča njihova osebna odgovornost. To je sicer deloma res, deloma pa velja, kot smo pogosto ugotavljali, se tudi odgovornost ob prehodu preobrazi v ključnih značilnostih –za svojo varnost več odgovornosti prevzame uporabnik, odgovornost delavca pa je predvsem v profesionalnem zagotavljanju storitev, ne več v varnosti uporabnika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar