Prikaz objav z oznako zgodovina. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako zgodovina. Pokaži vse objave

sreda, 26. maj 2021

Ko odide nekdo izmed nas …

V spomin na Johna Southgatea

 

 

Ko odide nekdo izmed nas, je to vedno izguba. Tudi če si z njim izgubil stik že davno prej. Ko se človek, s katerim si nekoč imel intenzivne stike, zgubi s tvojega življenjskega obzorja, ne zaradi kakšnih nesoglasij ali zamer, ko se pač vajine življenjske poti razidejo, bolj zaradi naključnih dogodkov, izgube pravzaprav ne doživiš, morda celo ne opaziš. Seveda te nanj občasno spomni kakšna skupna stvar – ko gre za Johna, ko vzameš v roko njegovo delo, ko ga citiraš ali usmeriš študente, naj berejo njegove stripe.[1] Ob lepih spominih ti je lepo, občutek izgube, ki se nakaže, pa nemudoma potolažiš z mislijo, da ga boš poklical, mu pisal, obiskal – kar pa seveda ne storiš, kakor tega nisi naredil že vrsto let. A ko človek umre, je ta, prej komaj zaznavna izguba, dokončna, neizpodbitna.

Takrat je priložnost za slovo, tokrat dokončno. Čeprav potrti, obujamo lepe spomine. Na človeka, na trenutke, ki smo jih skupaj preživeli, na stvari, ki smo jih skupaj delali. Je čas izgube in rekonstrukcije. Je čas prehoda – ne samo za Johna, tudi za nas. Kar je bilo njegovo in naše, je zdaj samo naše. Johna ni več, da bi nam ugovarjal, ko se odzovemo na njegovo misel, ali pa, da bi, kakor se je pogosto zgodilo, bil presenečen in da bi rekel: »Še sam se tega ne bi spomnil!«, To, kar tudi sicer velja, da se, ko nekaj izrečeš, zapišeš, temu tudi odrečeš, postane absolutno. To Johnu nikoli ni bilo posebno mar, zadovoljen je bil, da lahko kaj podari, in vesel, če smo darilo sprejeli. Zdaj, ko mu ne more biti mar, je mar nam. Kar je ustvaril, ni dediščina, je skupno dobro. Skupno dobro, ki ga lahko vsak uporabi na svoj način in v svoj namen. Skupno ni le v tem, da je vsem na voljo, skupno je tudi, ker nas, hoteli ali ne hoteli, povezuje. Tako, kakor nas je nekoč povezalo prav z Johnom.

 ***

Johna sem prvič srečal na ljubljanski železniški postaji, kolodvoru. Spoznal sem ga po klobuku in pipi (tako mi je naročil) in pa po dveh najstniških otrocih – Leonu in Eli.[2] Utrujeni od 24-urne vožnje so bili veseli, da so prispeli na cilj. Pravzaprav ne še, čakala jih je, po premoru, še pot (takrat ne z avtom, ampak vlakom) na tabor Črnega Mrava v Marindolu ob Kolpi. Od tam pa na poletno šolo v Štatenberg.

Seveda smo Johna poznali že prej, a le po njegovih delih. Prvič sem ga zasledil leta 1978 v članku v reichovski reviji Energy and Character, ki jo je urejal David Boadella in na katero sem se kot nadobuden Reichovec bil naročil.[3] Članek je pritegnil pozornost, saj je odstopal od siceršnje vsebine revije, ki se je posvečala predvsem temam reichovske telesne terapije, včasih tudi vprašanjem »energije«, kot jo je zastavil Reich – tako v filozofskem kot tudi eksperimentalnem smislu. Tu pa je bil članek, ki se je ukvarjal s psihodinamiko procesov samoupravljanja oz. »delovne demokracije« v zadrugah. Ne le manjkajoča družbena razsežnost, privlačila je tudi skupinska dinamika, ki je pomembno krojila življenje raznih terapevtskih šol, a so večinoma bile nanjo slepe. Ne le za boljše delovanje teh skupinic, temveč tudi pri samem terapevtskem delu, ki je večinoma potekalo skupinsko, a brez posebnega ozira, kaj se v skupini dogaja. Mene osebno je branje tega članka motiviralo, da sem naposled prebral Bionovo klasiko.[4]

Ta drobec sem skorajda pozabil, dokler mi John ni poslal stripa, ki je kompletno predstavil študijo, o kateri je poročal.[5] Je pa pomemben za razumevanje Johnove poti in sploh stanja duha na začetku neoliberalizma. V tovrstne terapije in v gibanje za človeško rasti (oz. novih humanističnih terapij) so se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja veliki meri zatekli aktivisti 68'. Nova levica je namreč zahtevala ne le spremembo ekonomskih družbenih razmerij temveč tudi spremembo miselnosti, prevrat v naših glavah in dušah. Revolucijo subjektivnosti. Po zatrtju revolucionarnega vrenja, ko ni bilo več toliko masovnih protestov, zasedb fakultet, šol in tovarn, so bile aktivistom na voljo tri opcije. Prava je bila trdovratno vztrajati v političnem boju, se organizirati podtalno in militantno z namenom sprožitve ljudskega oboroženega upora – kar je pripeljalo do nastanka Rdečih brigad v Italiji in Frakcije rdeče armade v Nemčiji. Druga je bila v smislu »dolgega pohoda skozi institucije«, tretja pa posvetiti se spreminjanju subjektivnosti – miselnosti, odnosov, sebe – kar je pomenilo udinjati se v psihoterapiji.[6]

A ta terapija je morala biti drugačna od klasičnih. V duhu tistega časa je morala biti skupinska, neposredna in nekonvencionalna. Morala je obljubljati nekaj več kot ležanje na kavču, morala je organizirati (ali vsaj inscenirati) duševni prevrat, izbruh potlačenih čustev, upor proti ponotranjenim avtoritetam in hipno osvoboditev in možnost ustvarjanja povsem drugačnih odnosov tukaj in zdaj. John se je iz organizatorja demonstracij prelevil v organizatorja tovrstnih dogodkov in praktik. Med drugim je bil, če se prav spomnim, tudi eden izmed vodilnih članov Quaesitorja, prvega centra za osebno rast in humanistično terapijo v Londonu, ki ga je nekaj časa vodil drugi naš znanec David Brandon.

Problem, s katerim so se morali ob prehodu iz političnih gibanj v terapevtska bivši aktivisti in antiavtoritarci spopasti, je bil v tem, da je že sam obrazec, ki ga terapija uvaja, avtoritaren. Zelo očitno je, da je terapevt avtoriteta, pa naj je tako sproščena in prisrčna. Odvisnost terapirancev od njega ali nje pa očitna. Razrešitev protislovja med odvisnostjo od avtoritete terapevta in bojem zoper patriarhalno avtoriteto se je kazala v skupinah brez vodij (leaderless groups) in pa v sosvetovanju – terapevtskem delu na vzajemen način.

Bosonogi psihoanalitik je Johnovo delo, ki je najbrž doživelo največ ponatisov.[7] Je sinteza dveh tovrstnih tradicij – samoanalize, kakor jo je že zdavnaj zastavila socialno usmerjena psihoanalitičarka Karen Horney, in sosvetovanja (co-counselling), ki ga je desetletje prej razvil Harvey Jackins. Na eni strani gre za povsem logično sintezo, saj gre za podobno prakso, na strani teorije pa, v luči tistega časa, za nezdružljivi teoretični izročili. In prav v tem je bila genialnost Johnove sintez, sestaviti na videz nezdružljive komponente, ki potem delujejo kot celota.

Prav ta majhen priročnik je bil povod, da smo se z Johnom povezali. Lidiji Kunič, takratni knjižničarki in predavateljici angleščine na VŠSD se je zdel strip tako zelo odličen, da ga je kar začela prevajati in smo ga sklenili na bolj-kot-ne fanzinski način izdali.[8] Da ne bi bil povsem piratski, sem pisal Johnu in s povratno pošto dobil paket, v katerem je bilo – še več stripov.

Strip o skupinski dinamiki v skupnosti (community and co-operative group dynamics) je bil tombola.[9] Bil je natančno tisto, kar smo si želeli. Govoril je o resničnih skupinah, ki samoraslo delujejo v skupnosti, ne pa o skupinskih procesih v nekih posebnih, umetno ustvarjenih skupinah, ki jim je spoznavanje skupinskih procesov glavni in edini namen. Skupinsko dinamiko je postavil v družbenih kontekst, v okvir tega, kar skupina dela in si želi ustvariti – torej v okvir organizacijskih in proizvodnih procesov, ne le čustvenih dogajanj. Fascinirala nas pa je tudi sinteza, ki jo je John ustvaril, in sicer sinteza treh avtorjev, treh misli, ki so za nekatere izmed nas bile magistralnega pomena.

John je v izhodišče postavil željo skupine in ugotovitev, da je dogajanje v skupini odvisno prav od zmožnosti skupine željo uresničevati, oziroma od notranjih in zunanjih ovir, da bi jo uresničili. Se pa želja, tako John, oblikuje v orgazmičnem procesu, ciklusu. To je življenjska, in radoživa, ustvarjalna osnova skupine, ki jo je John prevzel od Reicha, a jo v smislu skupinskih procesov razumel na Bionov način – kot zaokroženo sosledje negovanja, energiziranja, vrha in sproščanja. Tako je John preimenoval Bionove osnovne predpostavke odvisnosti, boja ali bega in parjenja. Te se pojavijo na način, kot jih je opisoval Bion, takrat, ko se zgodijo zastoji (v Reichovem besedišču »staze«) pri uresničevanju skupinske želje, iz ustvarjalnega skupinskega procesa nastane kaotično izmenjevanje temeljnih počutij o metafizičnem namenu skupine. Vmesne skupine niso več sinteza oz. kompromis med »delovno skupino« in osnovnimi predpostavkami, kot je nakazoval Bion, temveč med ustvarjanjem in destrukcijo, med zmožnostjo in nezmožnostjo uresničevanja skupinskih želja.

Tretji kralj, ki ga je John pripeljal na prizorišče je bil ob Reichu in Bionu, Paolo Freire. A ta nastopi drugače kot prva dva. Ne vzpostavlja osnovne matrice dogajanja v skupini, pač pa je orodje skupine, da bi postala bolj ustvarjalna, Freirov pristop omogoča ozaveščanje o resničnih skupinskih in skupnih željah in načrtovanje delovanja v skupno dobro, s tem pa tudi večjo stopnjo ustvarjalnega procesa. Raziskovanje želje na institucionalni oz. statutarni ravni, na ravni skupinske ali dejanske želje, osebnih in na koncu nezavednih želja v skupini, ozaveščanje o fazah razvoja in delovanja skupine na registrih produkcije, organizacije in čustvenih odzivov, je akcijsko raziskovanje, način kako skupina postane subjekt.

Prav strip kot medij, ob Johnovi tenkočutnosti in inventivnosti, omogoča predstavitev razmeroma zapletene materije na dokaj razumljiv, a ne poceni način. Prav okvirčki, njihovo sosledje, mešanica risb, izjav protagonistov in spremnega teksta omogoča, da je John postavil tri opuse treh pomembnih ljudi enega zraven drugega – tako da se niso le dopolnjevali, ampak tudi medsebojno oplajali. V njem bralec dobi osnovno informacijo o Bionu, Reichu in Freiru, hkrati pa zelo dober vpogled v delovanje skupin v njihovem »naravnem« okolju, vpogled, ki je dovolj praktičen, da človeka opremi za delovanje. Johnov strip ni banalizacija kompleksne teorije, ni poljudnoznanstvena predelava ezoteričnega védenja, je predstavitev teorije v njeni praktični izpeljavi (praksis), nared za uporabo.

Tudi sicer, v navadnih linearnih besedilih, je John uporabljal slike, sheme, ki ponazarjajo procese. Bil je velik shematik in s temi shemami omogočil spoj med idejami in pojmi, ki se sicer zdijo nezdružljivi, ki imajo svojo lastno logiko in konsistentnost, ki je ni mogoče uporabiti na neki povsem drugi ravni človekovega obstoja oz. delovanja družbe. Prav stripovski način razmišljanja in izkušnja jazz glasbenika (John je bil odličen pianist) mu je omogočila ustvarjati sinteze tam, kjer jih drugi nismo mogli, in ki niso bile le površna eklektika tistočasnih trendov.

To pa je bilo izrednega pomena v tistem času. Takrat se je namreč končevala sektaška ekskluzivnost, ki so jo zahtevale posamezne šole, ki so se od Freuda (in še pred njim) cepile od osnove usmeritve in vsaka posebej, pa čeprav so naslavljale zelo podobno snov, zahtevale podrejanje njihovim kanonom. V pohodu iskanja resnice je resnica lahko samo ena. V resnici pa se je zgodilo prav nasprotno. Množenje, pravzaprav rojenje psihoterapevtskih šol in teorij, ki so jih spremljale, je ustvarilo terapevtski nakupovalni center, v katerem so se ljudje željni spoznanja sprehajali od stojnice do stojnice, nabirali izkušnje in jih potem pri svojem delu ali preprosto v življenju, v glavnem neselektivno, uporabljali.

Sprehajal se je tudi John. A njegov sprehod je bil nekolikanj drugačen. Podobno, kot se je sprehajal po taboru in opazoval otroke pri igri, ne da bi se prav zares v dogajanje vključil, hkrati pa si dovolil navdušenje ob tem, kar je videl, je dojemal nepregledno in kaotično pokrajino raznih praks dela z ljudmi. Kot se je na taboru, potem raje umaknil v jedilnico ali bližnjo gostilno, da bi o tem, kar je videl in izkusil, premislil, skiciral shemo, ki naj bi izkušnjo zajela, je storil tudi ob svojih teoretičnih in prakseoloških sprehodih. Njegova prednost je bila tudi v tem, da ni nikoli (razen morda na koncu svoje kariere) pripadal neki »šoli« ali hotel ustanoviti svojo, raje se je, kot odbegli junec, pasel tam, kjer je bila trava sveža in okusna. Zato je čar njegovih mnogih sintez prav v tem, da v njih neko misel, pogled, ki jo je pri nekem avtorju spoznal, ni podredil drugi, ki naj bi nastajajočemu miselnemu sistemu bila vodilna. V delovanju skupine so registri čustev, proizvodnje in organizacije enako pomembni, se izmenjujejo v razločnih pojavnosti, ki ima vsaka svojo logiko. Prav tako ni merodajna niti institucionalna »želja«, ne privatna, ne dejanska skupinska niti ne nezavedna. Pomembno je, kako med seboj odzvanjajo.

Johnov zastavek ni bil zgolj teoretičen, konceptualen – dognati, kako so ravni človeške eksistence med seboj povezane, kakšno je bogastvo njihove slojevitosti, temveč se je trudil tudi ustvariti praktične, izkustvene povezave – ne le spoznavanja, tudi delovanja.

***

 V času, ko smo se dejansko srečali, se je ukvarjal s temama zunanje in notranje skupinske dinamike[10] in skupnostnih svetovalnih krogov (ali krožkov).[11] Pri slednjih je šlo za korak naprej od Cathy, ki v stripu izvede »naredi si sam« svetovanje za stanovanjsko zadrugo, ki bolj instant rešitvi, da dogajanje v neki skupini opazujejo krogi, ki na način okroglega akvarija (fish-bowl), spremlja več ravni skupinskega dogajanja (denimo: čustveni, organizacijski in proizvodni) hkrati. Za notranjo in zunanjo skupinsko dinamiko pa velja, da skupinski procesi ne potekajo zgolj zunaj v dejanski skupini, temveč tudi znotraj med več deli človekovega samega sebe, ki ni enovit. Notranja skupinska dinamika se oglaša na zunanjo in obratno.

Ti ideji nam je predstavil še isto leto na poletni šoli sekcije za skupinsko dinamiko v gradu Štatenberg, kamor smo se preselili s tabora v Marindolu in ki nam je ostala v spominu ne le po neskončnem Ču-ču vlakcem po grajskih sobanah temveč tudi prav po Johnovi delavnici. V njej je združil obe ideji tako, da je notranji krog igral razne dele neke imaginarne osebe, ki smo si jo na asociativen način izmislili. Človek, ki smo ga takole frankensteinsko (in štatenberško) ustvarili, je bil nadvse zanimiv lik. Nadeli smo mu celo ime (Florijan ali Felicijan, priimka se pa ne spomnim). Ko smo drugo jutro v časopisu prebrali osmrtnico za patra s skoraj identičnim imenom (če je bil naš lik Florijan, potem je bil ta Felicijan) in priimkom, nas je vrglo na rit.[12] Velja pripomniti, da niti udeleženci delavnice niti John nismo bili mistično usmerjeni, nas pa je ta sinhronost močno zabavala.[13]

Je pa to bila tudi najava povratka »h koreninam« – psihoanalize. Danes se ta povratek zdi povsem v sozvočju z epoho »svinčenih let«. Od eksplozije ego psihologije na vse strani v smislu slogana oseminšestdesetih, da je »vse možno«, k minimalizmu Lacanovega označevalca ali, na drugi strani, resničnosti travme v otroštvu (Alice Miller). Za Johna je bilo oboje možno. Za nas je to pomenilo, da smo se naslednjih nekaj let na poletnih šolah ukvarjali s skritimi otroki v nas. John se je pri tem premiku deloma vrnil k samoanalizi Karen Horeneyjeve, a z novim sporočilom, da otrok, ki se skriva v nas potrebuje zagovornika, nekoga, ki je priča krivicam, ki so se mu godile, nekoga, ki ga lahko neguje in okrepi.[14] Tokrat je bil glavni medij samoanalize prosto asociativno dopisovanje – malce tudi po vzoru na korespondenco Freuda in Fliessa, ki ga je John proglasil za enega od prezrtih pionirjev samoanalize.[15]

Tu približno, ali točneje v Bohinju, so se prenehali Johnovi kontinuirani obiski in redno sodelovanje z nami. 10. poletna šola sekcije na temo »psiholoških« pravic otrok je bila najbolj obiskana, a hkrati tudi labodji spev tega gibanja. Veliko nas je na tisto poletno šolo pripeljalo svoje otroke, zanje pa smo morali poslej skrbeti. Ne le za tiste, ki so skriti v nas.[16] Stike z Johnom smo še vzdrževali, a bolj kot posamezniki in bolj kot njegovi gostje v Londonu, kakor da bi on gostoval v Jugoslaviji, ki je potem tudi ni bilo več.

John formalno ni bil del projekta Tempus, ki je zaznamoval marsikoga od nas in pustil pečat v slovenski sociali, je pa tudi v tem pustil svoj odtis – še zlasti pri nekaterih, ki so bili na praksi v Londonu in se z njim večkrat sestali, pa tudi preko bogate mreže stikov, ki jih John zaradi svoje večstranosti imel, prišli v stik z zanje pomembnimi strokovnjaki.

V Londonu smo Johna obiskovali v prostrani hiši, nedaleč od Hampsteadskega parka, lučaj stran od Parlamentnega griča, na katerem so otroci lahko spuščali zmaje. Včasih mu je bilo malce nerodno, da živi v tako prestižnem becirku, a je bil ponosen na to, da se je tja preselil kot član stanovanjske zadruge. Sčasoma so se drugi člani odselili, John pa je prevzel njihove deleže. Ponosen je bil tudi na svojega soseda Erica Hobsbawma, ki se je nekoč Johnu, mimogrede, na pošti, pohvalil z novim prevodom neke od njegovih knjig, John pa njemu nazaj s slovenskimi prevodi v Jugoslaviji – kjer takrat Hobsbawm še ni bil preveden. Je pa naslov 12 Nassington Road, NW 3, bil stalnica v njegovem življenju. John je v svojem času ustanovil številne organizacije – inštitute, centre, založbe – večina jih je imela isti naslov. To je bila njegova »varna baza«, ki mu je omogočala številne izlete, materialna osnova, da se je s Kate ustalil v tokrat v Bowlbyjevem centru in revijo Attachment (Navezanost). Omogočila pa mu je tudi, da je konec življenja, navkljub demenci, preživel prijazno v okolju, ki sta si ga ustvarila in ob jazzu, ki mu ga ni odvzela niti bolezen.

***

Ko rečemo, da je bil John eden izmed nas mislimo na dvoje. Na to, da nas je družila sočasnost idej, ki smo se jih lotili in ki so nas pripeljale skupaj. Pa tudi na to, da je bil, čeprav izjemen, navaden človek. Bil je učitelj brez katedra. Dostopen in radoveden. Od njega smo se naučili marsikaj. Naučili smo se, da je delo z ljudmi predvsem ustvarjalna praksa, da je nezavedno predvsem ustvarjalna zmožnost, da so proste asociacije lahko umetnost in ni treba, da jih imamo le kot orodje mukotrpnega rudarjenja po človeški psihi. Da je delo z ljudmi umetnost, kot Judo – nežen način učenja, v katerem oba udeleženca padeta, da bi se naučila o življenju nekaj novega.

Pokazal nam je, da je možno ustvarjati sinteze, da ni treba človekovo eksistenco zvesti na eno samo raven delovanja, da je naše življenje slojevito, da je treba razne ravni bivanja obravnavati spoštljivo, doumeti njihovo konsistenco in načine kako odzvanjajo na drugih ravneh. Pokazal je, da imamo pravico, morebiti tudi dolžnost, razmišljati široko, da si moramo zaupati in upati ustvarjati pogumne miselne sisteme in da tem sistemom daje konsistentnost etična podlaga – predvsem pravičnosti in zagovorništva šibkih. Da radovednost ustvarja znanje. Da znanje ni kultna zadeva in da ga lahko ustvarjamo predvsem, če ostanemo, in z njim postanemo, neodvisni.

Opogumljala nas je prav njegova nepretencioznost. Če je bil učitelj, je bil tudi učenec, če je bil analitik, je bil tudi analizand, ko je bil avtor, je bil tudi bralec. Tudi ko je bil izumitelj, je bil tudi izum in kot aktivist tudi del akcije. Naučili smo se, da ideje ustvarjamo sočasno in da imamo pravico do radovednosti in do pogumnih misli in dejanj.

Smrt sočasnost prekine. A le za toliko, da se prestavi na drugo raven. Na raven skupnega. V tem nas povezuje Johnova smrt.



[1] Po nekem naključju je bilo v zadnjem letu in pol takih priložnosti veliko. Johnov strip o skupinski dinamiki sem izdatno uporabil v Osijeku ob izvedbi predmeta skupinskega dela in ga masovno citiral v blogih, ki so takrat nastali (začenši z: Flaker, V. (2016), Zašto (opet) grupna dinamika? (predgovor). Vito Flaker agenda [blog], sreda, 27. november 2019, dostopno na: http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2019/11/zasto-opet-grupna-dinamika.html). Nazadnje pa v knjigi o dezinstitucionalizaciji (v poglavju o osemdesetih letih), ki sem jo končal prav takrat, ko je John preminil.

[2] Leon je dobil ime po Trockem, Ela bržkone zaradi jazza.

[3] Southgate J. in Randall, R. (1978) Work democracy and Character, Energy and Character, May 1978.

[4] Bion, W.R. (1963), Experiences in Groups. London: Tavistock.

[5] John Southgate in Rosemary Randall, Psychodynamics of Self-managed groups, Loughborourgh University.

[6] Oseminšestdeseta so na novo odkrila Wilhelma Reicha, ki je govoril prav o tem in ponudil sintezo med marksizmom in psihoanalizo. Zato ni čudno, da se je veliko aktivistov v svinčenih letih usmerilo prav v reichovske pristope.

[7] Southgate, J. in Randall, R. (1976) The Barefoot Psychoanalyst, London: Association of Karen Horney Psychoanalytic Counsellors.

[9] Southgate, J. and Randall, R. (1980), Cooperative and Community Group Dynamics. London: Barefoot Books;

[10] Southgate, J. (1983) Inner and outer group dynamics: working paper No. 1 for students on psychoanalytic counselling and groupwork courses, London: The Polytechnic of North London.

[11] Southgate, J. (1985), Community Counselling Circles. London: Institute of Social Inventions.

[12] Z Zoranom Pavlovićem sva se pogreba tudi udeležila, saj je še eno naključje hotelo, da sva imela prav na dan pogreba v Mariboru, kjer se je ceremonija vršila, na problemski konferenci mladinske organizacije predstavitev izsledkov raziskave o mladinskih delovnih akcijah (tudi v stripu), ki sva jo izvedla tisto poletje. Zvedela sva, da je bil to zelo priljubljen pater, duša in srce organiziranih romanj.

[13] Je pa res, da je za idejo notranje in zunanje skupinske dinamike, ki jo je John ta čas razvil, bila, med drugim, inspiracija tudi duhovna razsežnost, ki jo je John pripeljal iz del Kena Wilberja.

[14] Southgate, J. (1988) The Practice of the therapist advocate, Journal of the Institute of Self-Analysis, vol. 2, no. 1, April 1988, pp. 21 – 56; napisal ga je na počitnicah na Krku 13. avgusta 1987.

[15] Southgate, J. (1987) The Forgotten Pioneer – Robert Fliess, Journal of the Institute of Self-Analysis, vol. 1, no. 1, January 1987, pp. 138–153.

[16] Southgate, J. (1990) Skriti otrok v nas, v: Z. Pavlović (ur.) Psihološke pravice otrok: simbioza in avtonomija: gradiva 10. mednarodne poletne šole Sekcije za skupinsko dinamiko Društva psihologov Slovenije (Bohinj, avgust 1989), Ljubljana: Društvo psihologov Slovenije, str.80–90.

sreda, 28. december 2016

Zakaj Švejk in ne Kafka? -- V spomin Vesne Vulović (1950—2016)


V seriji smrti ikon naše mladosti je pred prazniki umrla Vesna Vulović. V nasprotju z drugimi ikonami je bila čisto navadna ženska, ki se je v središču pozornosti znašla zgolj po naključju, ampak hudem in dramatičnem.

Ko sem novico prebral v Novem listu, sem jo objavil na FB s komentarjem: »Naključna heroina, žrtev terorizma iz sedemdesetih. Ob njeni postelji, kot po naključju, Švejk!«.

Napis ni dobil kaj dosti lajkov, pač pa ga je več ljudi objavilo na svojem zidu. Moji mlajši prijatelji verjetno niso niti vedeli, za koga gre.

Bila je stevardesa na JAT-ovem poletu, ki je zaradi bombe strmoglavilo nad Češko leta 1972. Zločin ustaškega terorizma. Prvo JAT-ovo letalo, ki je strmoglavilo (Pele se je zaradi varnosti, če je le mogel, vozil z JAT-om). Ena izmed prvih takih terorističnih akcij. Je edini človek, ki je preživel pad z več kot 10.000 m.

Zato je bila heroina tistega časa. 22-letno urbano, samostojno dekle, je postalo simbol odpora, rezistentnosti terorizmu, znak, da je tudi takšen napad mogoče preživeti. Heroina je postala naključno (accidental heroine), tako kakor so bili drugi sopotniki naključne žrtve terorističnega napada, žrtve, ki jih ni izbiral. Padli so samo zato, ker so bili potniki jugoslovanskega letala (pilot Slovenec).

Presenetljivo naključje zgornje fotografije je, da Vesna z zdravo roko objema lutko dobrega vojaka Švejka. Prav on daje črno beli fotografiji, ki jo osvetljuje svetloba bolnišničnega okna, v maniri hamburških fotografij Beatlesov, še posebno prisrčnost in pomen. Švejk je junak, ki naključja malih ljudi spreminja v vsakdanje gotovosti, ki iz malih ljudi naredi junake, ki se lahko zoperstavijo neizprosni logiki mnogo močnejših strojev.

Pa vendar, je najbrž šlo za naključje in za nenameravano sporočilo. V tistem času je bil Švejk namreč glavni češki spominek, trade mark češke identitete v socializmu. Vedno, ko je kdo prišel iz Češke, smo dobili kaj švejkastega, in velika lutka, ki se s stevardeso smehlja iz bolniške postelje, je verjetno največji možni prisrčni spominek, ki so ga lahko v tistem trenutku našli. Vsekakor boljša izbira kot plišasti medvedek ali celo slonček Dumbo.

Zakaj je bil Švejk takrat na Češkem tako zelo popularen in zakaj danes ni več? Švejk je bil simbol upora malega človeka (kakor tudi Vesna Vulović) proti avtoritarnemu sistemu (avstro-ogrske monarhije, vojske). Zato je bil maskota češkega upora, civilne neposlušnosti in trdoživosti vsakdanjika, ko se ta sreča s stroji, ki ga hočejo ukrojiti. S tem si sicer lahko razložimo njegovo popularnost med ljudmi v času Husakovega stalinizma. Ne pove pa nam, zakaj so ga kot nacionalno maskoto dovolili, bil je namreč skorajda eksplicitna kritika režima; režima, ki je vlekel skorajda več iz avstro-ogrske avtokratske birokracije kakor pa iz ruskega patriarhalnega despotizma, ki je izvorno oblikoval stalinizem v Sovjetski zvezi.

Odgovor lahko najdemo v dveh smereh. Hašek je bil komunist, niso ga mogli preprosto izbrisati iz nacionalnega panteona – nacionalizem je bil bistveni sestavni del stalinistične ideologije. Stalinistični režimi so pa tudi, ne glede na to, koliko so bili trdi, ljubili satiro in jo podpirali. Da so ljudem dali ventil za sproščanje napetosti in frustracij, pa tudi zato, da so ohranili videz, pa tudi možnost dejanske kritike sistema.

Švejk je še vedno najbolj žlahtna propaganda komunizma kot ideje osvoboditve in sožitja.

Od devetdesetih let prejšnjega stoletja, od tranzicije naprej, nam iz Prage nosijo Kafkove spominke.  Narodnega Švejka je zamenjal svetovljanski K. Kafka je ustreznejši avtor za post-blokovski svet.

Neverjetno je, kako sta Hašek in Kafka vzporedna. Živela sta v istem času, v istem kraju, celo se oba v mladosti spogledovala z anarhizmom, a se zares nikoli nista dotaknila en drugega. En introverten, drug ekstraverten, sta govorila dva različna jezika, blodila po različnih labirintih – zavarovalniških in pivniških, izgorela hkrati na povsem različen način, oba umrla od različnih pljučnih bolezni, hkrati se oba smejala istemu stvoru birokratskega (ir)racionalizma, vsak na svoj način, in ga tudi vsak po svoje privedla do ekstrema, ki razkrije njegovo absurdnost.

Kafkov način ni tako neposreden, vsakdanji. Švejk pokaže, da so predpostavke mega-stroja v vsakdanjem življenju neumne in neizvedljive. Hvali norost vsakdanjega življenja. Norost, ki jo »hvali« Kafka, je norost samega stroja, ki preobraža vsakdanji svet, da komaj kaj od njega ostane.

Zato je Kafka danes ustreznejši suvenir iz Prage. Zdaj deluje samo še stroj, brez človeka.

Vesna Vulović je ušla desnemu, fašističnemu terorizmu. Tudi če se nismo s terorizmom strinjali, smo takrat lahko navijali za leve ali desne teroriste. Imeli so različne cilje – vzpostavo fašistične diktature ali ljudsko vstajo in revolucijo, imeli so drugačne metode – desni so napadali ljudi, da bi sejali paniko, levi pa predstavnike režima, da bi opogumili mase k revoltu. Na srečo oba neuspešno.

Danes ni distinkcije med levim in desnim terorizmom. Obstaja, kot je že obstajala takrat, le razlika med državnim in podtalnim terorizmom. Pa še ta se izgublja. Vtis je, da se je hladna vojna končala, da bi se lahko nadaljevale vojne med vohunskimi službami.

Vesna Vulović je bila v resnici, še bolj pa tisti, ki nesreče niso preživeli, kafkovska žrtev, saj ni bilo in še vedno ni jasno, zakaj so umrli. Sama Vesna, je, ko so ji omenjali, da je imela srečo, da je preživela, odgovorila, da sreče pač ni imela, imela je nesrečo, da je bila prav na tistem letalu.

Pa vendar, na zgornji sliki, bi si le stežka predstavljali, da bi poleg Vesne Vulović na bolniški postelji ležala plišasta lutka Gregorja Samse, preobraženega v žužka. Ne le, da Švejk bolje ponazarja žilavost malega človeka – gotovo je tudi boljši posteljni tovariš. Pa čeprav le v bolniški postelji mladega dekleta, ki nas spodbuja k življenju.

SLAVA PADLIM BORCEM!

nedelja, 23. november 2014

Totalna ustanova je sestavljanka (assemblage) in abstraktni stroj (Dezinstitucionalizacija kot stroj 3. del)


Totalno ustanovo so raziskovali kot genealogijo – iz česa in kako se je razvijala skozi čas; kot strukturo oziroma njeno sestavo – iz česa sestoji in kaj jo naredi totalno; pa tudi v smislu njene družbene funkcije – kaj naredi in za kaj je uporabna. Raziskovali so jo preko diskurzov norosti, nadzora in kaznovanja, pa tudi v povezavi s starostjo, boleznijo, otroki in mladostniki, izobraževanjem itd. Njeno bistvo in obstoj so pojasnjevali kot idealni tip (Goffman, 1961), ali (disciplinski) dispozitiv (Foucault, 1984) – in, kot bomo videli, kot abstraktni stroj.

Foucault (1998) izvede prostorski in simbolni izvor azila iz srednjeveških gobavišč, pa tudi iz pokore in discipline samostanov. Kolektivno življenje v ograjenih prostorih je bilo v srednjem veku pravilo in ne izjema. Dvori, gradovi, pa tudi sredozemske komune, niso imeli zasebnega prostora posameznika. Delitev prostora ni bila med zasebnim in javnim, prostor so delili na domač (zaprt) in divji (odprt) (Aries in Duby, 1985). Pravzaprav lahko srednjeveško mrežo dokaj avtonomnih avtarkičnih prostorov razumemo kot posledico razpada centralne imperialne moči, morda celo kot njeno antitezo, način, kako se je ubraniti (Anderson, 1974/1992).

Z odpiranjem družbe (ustanovitev mest, večja mobilnost prebivalstva, absolutistične države) se zaprti prostori premaknejo iz središča življenja na rob mesta. Odprta družba potrebuje svojo inverzijo – zaprto ustanovo, da označi svoj rob (ljudi ne moremo več izobčiti v divjino, saj divjina ne obstaja več). Totalne ustanove so se pomnožile in specializirale v obdobju industrijske revolucije, vrhunec pa dosegle v totalitarnem režimu (koncentracijska taborišča).

Zgodovina totalnih ustanov je zgodovina neprekinjenega obstoja vzorca kolektivnega življenja v zaprtem prostoru pod skrbniško oblastjo. A je tudi zgodovina prekinitev, kriz in dezinstitucionalizacije. Zgodovina totalne ustanove je tudi zgodovina dezinstitucionalizacije: »dezinstitucionalizacija« srednjeveških samostanov, dvorov in gobavišč je bila povod za nove, tokrat splošne, totalne ustanove (Veliko Zapiranje[1]), te so označile družbeni rob, uvedle posredno dobrodelnost in razvile skrbniške poklice. Padec Bastilje, ki označuje še eno dezinstitucionalizacijo, je sprožil ponovno rojstvo in rojenje cele vrste posebnih ustanov (zaporov, norišnic, prisilnih delavnic, poboljševalnic, itd), zdaj učinkovitih v discipliniranju, ki so zagotavljale navidezen status pogodbenega posameznika in odlagališča odvečne delovne sile, ki jih je industrijska družba potrebovala . Diskontinuiteta je še bolj očitna, če pogledamo skupine varovancev za zidovi ustanov njihove nalepke in usode so bile v različnih obdobij radikalno drugačne.

Tabela 1: Periodizacija tipov institucionalizacije, konkretnih oblik ustanov in družbenih procesov, ki jih spodbujajo.


Obdobje
Tip institucionalizacije
Konkretne ustanove
Družbeni proces
srednji vek
proto-totalne oblike zapiranja in ograjevanja
dvor, samostan, gobavišče, špitali
zaprti prostori kot način življenja
absolutizem
proto-totalne ustanove
splošni špitali
(hospitaux generaux)
odpiranje družbe in ustvarjanje družbenega roba
meščanska in industrijska družba
množenje in specializacija totalnih ustanov
norišnice, zapori, kasarne, tovarne, šole, bolnišnice, …
totalizacija discipline
postindustrijska družba[2]
dezinstitucionalizacija
skupnostni (postinstitucionalni) odgovori na stiske
post-disciplinska mentaliteta


Goffman (1961) ugotavlja, da je totalna ustanova idealni tip: nobena konkretna ustanova nima vseh značilnosti totalne ustanove in nobena od njenih značilnosti ni značilna samo za totalne ustanove. Totalna ustanova pa ni le sociološka abstrakcija, idealni tip le kot pojem, lahko jo dejansko občutimo, kako deluje na nas, ko vanjo vstopimo.[3] Čeprav je abstraktna je zelo resnična, totalna ustanova je družbeno dejstvo (Castel, 1989).

Castel (1976) govori tudi o aggiornamentu totalnih ustanov, njihovi sposobnosti, da se, kot ptič Feniks, dvignejo iz pepela. Prav zaradi kombinacije kontinuitete in prekinitev, preživetja osnovnega vzorca, kljub diskontinuiteti konkretnih ustanov, so totalne ustanove fenomen, ki uhaja zgodovini. So abstrakten stroj (Deleuze in Guattari, 1980), ki se pojavlja v različnih oblikah v različnih zgodovinskih obdobjih in različnih družbenih okoljih. Zgodovina konkretnih totalnih ustanov je zgodovina ponovnega uresničevanja načrta, abstraktne sheme, sestavljanja stroja iz raznih zgodovinskih materialov (moči) in sestavljanje raznih izrazov človeških usod.

Kot sestavek (assemblage) in stroj ima svoje dele ali komponente, atribute ali učinke, pa tudi funkcijo in produkte (Flaker, 1998). Sestavljen je iz: zaprtih prostorov, kolektivnega življenja, enotne reduktivne ideologije, razcepa med osebjem in stanovalci, skrbniške in pazniške oblasti, procesiranja ljudi in osrednjega načrta delovanja. Deluje tako, da totalizira, uničuje gospodinjstva, homogenizira svojo snov, ustvarja umetne situacije in ureditve, je neverbalna in kaznovalna in intenzivira izkušnjo. Njena funkcija in produkt sta – na ravni gradiva, materij – zajem prebivalstva; na ravni izraza – vzpostavitev para strokovnjakov in deviantov in moč izrekanja deviantnih karier.

Z zapiranjem prostora ustanove zajamejo ljudi popolnoma – totalno, življenje zajamejo v celoti, za vse poskrbijo drugi. Prostor, ki ga ustvarimo na podlagi ene same ideje in s kolektivnim življenjem, je homogen – ustvarimo maso uniformiranih posameznikov, označenih z eno prevladujočo značilnostjo (duševne bolezni, kaznivega dejanja). Formalna pravila in osrednji načrt naredita prostor popolnoma protigospodinjski – ni domačnosti, celo gospodinjstvo je delo posebnih služb. Odnosi so umetni in neizogibni – ljudje niso tam zaradi prijateljstva, sorodstva, skupnih interesov. Čeprav je ideologija je pomemben del totalnih ustanov, pa življenje v njih urejajo predvsem neverbalna znamenja in pravila (prostor, postopki, pogledi, sedežni red, oddelki, zdravila, itd.). Doživljamo jih kot kaznovalne – življenje v njih temelji na sistemu nagrad in kazni – dajanju ali odvzemanju privilegijev. Sama izkušnja totalne ustanove pa je izrazita, intenzivna – čeprav so za varovance »izguba časa«, se te izkušnje spominjajo kot izrazite, intenzivne in pomembne.

Kot take opravljajo tri pomembne družbene funkcije. Njihova funkcija je predvsem zajemati ljudi ne samo kot skladišče rezervne delovne sile (Scull, 1993), ampak tudi kot orodje ponovne prizemljitve, reteritorializacije; preprečujejo ljudem, da bi se preprosto potikali okoli. So osrednji del mreže nadzornega aparata, najbolj fizični instrument mikrofizike oblasti. So nadvse instrumentalne v proizvodnji (in razglašanju) deviantnih karier, so materialna podlaga izrekanja oblasti – razsodba, diagnoza sta brez realne podlage , če ni prostora, kamor lahko nekoga pošljemo (če še niste bili v norišnici, potem niste pravi norec). Totalne ustanove so tudi podlaga za ustvarjanje strokovne oblasti »če se ne bova dogovorila, vas pa pošljemo not'« ustvarijo dodaten primanjkljaj moči že tako nemočnih in pa lokalni, takojšnji presežek oblasti skrbnikov.

Literatura

Anderson, P. (1974/1992) Rodovniki absolutistične države, Studia Humanitatis, Ljubljana.
Aries, P., Duby G. (1985) Histoire de la vie privee – De l'Europe féodale ů la Renaissance, Editons de Seuil, Paris.
Castel, R. (1976) L'ordre psychiatrique,Minuit, Paris.
Castel, R. (1989) ‘Institutions totales et configurations ponctuelles’, in Le parler frais d ‘Erving Goffman, (ur) R. Castel, J, Cosnier & I. Joseph, Minuit, Paris.
Deleuze, G., Guattari, F. (1980) Mille plateaux, Minuit, Paris.
Flaker, V. (1998) Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov, Založba * /cf, Ljubljana.
Foucault, M. (1984), Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost.
Foucault, M. (1998) Zgodovina norosti v času klasicizma, Založba /cf*, Ljubljana.
Goffman, E. (1961) Asylums, Doubleday & Co., New York (Pelican edition 1968).
Scull, A. (1993) The Most Solitary of Afflictions: Madness and Society in Britain 1700–1900, Yale University Press, New Haven.



[1] Veliko Zapiranje (grand enferment) je izraz, ki ga je uporabil Foucault (1998) za opis “pospravljanje” beračev, norcev in drugih nebodigatrebnih ljudi iz javnih prostorov mest v času absolutizma. Zapirali so jih v skupne, splošne ustanove, ki so predhodnice modernih specializiranih ustanov.
[2] Zadnja vrstica v tabeli, je predvsem napoved, ne pa ugotavljanje dejstev. Zares živimo v mešanem režimu – v katerem je dezinstitucionalizacija postala globalna politika, ki pa hkrati dopušča prostore za zapiranje. Celo v najbolj dezinstitucionaliziranih državah še vedno ostajajo ustanove iz 19. stoletja, pa tudi nove oblike zapiranja (begunska taborišča, centri za tujce ), na drugi strani, pa nekaterih novih odklonskih skupin (AIDS) niso zaprli. Predpostavimo lahko, da je razpustitev ustanov posledica povečanja razpršenega, kapilarnega nadzora s pravnimi, psihološkimi in elektronskimi sredstvi, ki povzroča institucionalizacijo vsakdanjega življenja, ali pa nasprotno, da se je stopnja osebne svobode (izražanja, gibanja, življenjskih stilov, strpnosti do razlik) v resnici povečala. Oba tezi sta verjetni in resnični, industrijska skladišča rezervne oziroma odvečne delovne sile niso potrebna niti v neoliberalnem režimu (in postmoderni ideologiji), niti v odprtih interesnih skupnostih in izraza, ki se pravkar oblikujejo kot alternativa prvemu.
[3] Njen učinek občutimo povsem telesno: ne samo z zapovedano držo in gibanjem, začutimo tudi njen vonj, duh ali celo smrad, ki je mešanica vonja urina, kuhinjskih vonjav, močnih razkužil in znoja prežetega z vonjem zdravil.