Totalna ustanova je sestavljanka (assemblage) in abstraktni stroj (Dezinstitucionalizacija kot stroj 3. del)

Totalno ustanovo so raziskovali kot genealogijo – iz česa in kako se je razvijala skozi čas; kot strukturo oziroma njeno sestavo – iz česa sestoji in kaj jo naredi totalno; pa tudi v smislu njene družbene funkcije – kaj naredi in za kaj je uporabna. Raziskovali so jo preko diskurzov norosti, nadzora in kaznovanja, pa tudi v povezavi s starostjo, boleznijo, otroki in mladostniki, izobraževanjem itd. Njeno bistvo in obstoj so pojasnjevali kot idealni tip (Goffman, 1961), ali (disciplinski) dispozitiv (Foucault, 1984) – in, kot bomo videli, kot abstraktni stroj.

Foucault (1998) izvede prostorski in simbolni izvor azila iz srednjeveških gobavišč, pa tudi iz pokore in discipline samostanov. Kolektivno življenje v ograjenih prostorih je bilo v srednjem veku pravilo in ne izjema. Dvori, gradovi, pa tudi sredozemske komune, niso imeli zasebnega prostora posameznika. Delitev prostora ni bila med zasebnim in javnim, prostor so delili na domač (zaprt) in divji (odprt) (Aries in Duby, 1985). Pravzaprav lahko srednjeveško mrežo dokaj avtonomnih avtarkičnih prostorov razumemo kot posledico razpada centralne imperialne moči, morda celo kot njeno antitezo, način, kako se je ubraniti (Anderson, 1974/1992).

Z odpiranjem družbe (ustanovitev mest, večja mobilnost prebivalstva, absolutistične države) se zaprti prostori premaknejo iz središča življenja na rob mesta. Odprta družba potrebuje svojo inverzijo – zaprto ustanovo, da označi svoj rob (ljudi ne moremo več izobčiti v divjino, saj divjina ne obstaja več). Totalne ustanove so se pomnožile in specializirale v obdobju industrijske revolucije, vrhunec pa dosegle v totalitarnem režimu (koncentracijska taborišča).

Zgodovina totalnih ustanov je zgodovina neprekinjenega obstoja vzorca kolektivnega življenja v zaprtem prostoru pod skrbniško oblastjo. A je tudi zgodovina prekinitev, kriz in dezinstitucionalizacije. Zgodovina totalne ustanove je tudi zgodovina dezinstitucionalizacije: »dezinstitucionalizacija« srednjeveških samostanov, dvorov in gobavišč je bila povod za nove, tokrat splošne, totalne ustanove (Veliko Zapiranje[1]), te so označile družbeni rob, uvedle posredno dobrodelnost in razvile skrbniške poklice. Padec Bastilje, ki označuje še eno dezinstitucionalizacijo, je sprožil ponovno rojstvo in rojenje cele vrste posebnih ustanov (zaporov, norišnic, prisilnih delavnic, poboljševalnic, itd), zdaj učinkovitih v discipliniranju, ki so zagotavljale navidezen status pogodbenega posameznika in odlagališča odvečne delovne sile, ki jih je industrijska družba potrebovala . Diskontinuiteta je še bolj očitna, če pogledamo skupine varovancev za zidovi ustanov – njihove nalepke in usode so bile v različnih obdobij radikalno drugačne.

Tabela 1: Periodizacija tipov institucionalizacije, konkretnih oblik ustanov in družbenih procesov, ki jih spodbujajo.

Obdobje	Tip institucionalizacije	Konkretne ustanove	Družbeni proces
srednji vek	proto-totalne oblike zapiranja in ograjevanja	dvor, samostan, gobavišče, špitali	zaprti prostori kot način življenja
absolutizem	proto-totalne ustanove	splošni špitali (hospitaux generaux)	odpiranje družbe in ustvarjanje družbenega roba
meščanska in industrijska družba	množenje in specializacija totalnih ustanov	norišnice, zapori, kasarne, tovarne, šole, bolnišnice, …	totalizacija discipline
postindustrijska družba[2]	dezinstitucionalizacija	skupnostni (postinstitucionalni) odgovori na stiske	post-disciplinska mentaliteta

Goffman (1961) ugotavlja, da je totalna ustanova idealni tip: nobena konkretna ustanova nima vseh značilnosti totalne ustanove in nobena od njenih značilnosti ni značilna samo za totalne ustanove. Totalna ustanova pa ni le sociološka abstrakcija, idealni tip le kot pojem, lahko jo dejansko občutimo, kako deluje na nas, ko vanjo vstopimo.[3] Čeprav je abstraktna je zelo resnična, totalna ustanova je družbeno dejstvo (Castel, 1989).

Castel (1976) govori tudi o aggiornamentu totalnih ustanov, njihovi sposobnosti, da se, kot ptič Feniks, dvignejo iz pepela. Prav zaradi kombinacije kontinuitete in prekinitev, preživetja osnovnega vzorca, kljub diskontinuiteti konkretnih ustanov, so totalne ustanove fenomen, ki uhaja zgodovini. So abstrakten stroj (Deleuze in Guattari, 1980), ki se pojavlja v različnih oblikah v različnih zgodovinskih obdobjih in različnih družbenih okoljih. Zgodovina konkretnih totalnih ustanov je zgodovina ponovnega uresničevanja načrta, abstraktne sheme, sestavljanja stroja iz raznih zgodovinskih materialov (moči) in sestavljanje raznih izrazov človeških usod.

Kot sestavek (assemblage) in stroj ima svoje dele ali komponente, atribute ali učinke, pa tudi funkcijo in produkte (Flaker, 1998). Sestavljen je iz: zaprtih prostorov, kolektivnega življenja, enotne reduktivne ideologije, razcepa med osebjem in stanovalci, skrbniške in pazniške oblasti, procesiranja ljudi in osrednjega načrta delovanja. Deluje tako, da totalizira, uničuje gospodinjstva, homogenizira svojo snov, ustvarja umetne situacije in ureditve, je neverbalna in kaznovalna in intenzivira izkušnjo. Njena funkcija in produkt sta – na ravni gradiva, materij – zajem prebivalstva; na ravni izraza – vzpostavitev para strokovnjakov in deviantov in moč izrekanja deviantnih karier.

Z zapiranjem prostora ustanove zajamejo ljudi popolnoma – totalno, življenje zajamejo v celoti, za vse poskrbijo drugi. Prostor, ki ga ustvarimo na podlagi ene same ideje in s kolektivnim življenjem, je homogen – ustvarimo maso uniformiranih posameznikov, označenih z eno prevladujočo značilnostjo (duševne bolezni, kaznivega dejanja). Formalna pravila in osrednji načrt naredita prostor popolnoma protigospodinjski – ni domačnosti, celo gospodinjstvo je delo posebnih služb. Odnosi so umetni in neizogibni – ljudje niso tam zaradi prijateljstva, sorodstva, skupnih interesov. Čeprav je ideologija je pomemben del totalnih ustanov, pa življenje v njih urejajo predvsem neverbalna znamenja in pravila (prostor, postopki, pogledi, sedežni red, oddelki, zdravila, itd.). Doživljamo jih kot kaznovalne – življenje v njih temelji na sistemu nagrad in kazni – dajanju ali odvzemanju privilegijev. Sama izkušnja totalne ustanove pa je izrazita, intenzivna – čeprav so za varovance »izguba časa«, se te izkušnje spominjajo kot izrazite, intenzivne in pomembne.

Kot take opravljajo tri pomembne družbene funkcije. Njihova funkcija je predvsem zajemati ljudi – ne samo kot skladišče rezervne delovne sile (Scull, 1993), ampak tudi kot orodje ponovne prizemljitve, reteritorializacije; preprečujejo ljudem, da bi se preprosto potikali okoli. So osrednji del mreže nadzornega aparata, najbolj fizični instrument mikrofizike oblasti. So nadvse instrumentalne v proizvodnji (in razglašanju) deviantnih karier, so materialna podlaga izrekanja oblasti – razsodba, diagnoza sta brez realne podlage , če ni prostora, kamor lahko nekoga pošljemo (če še niste bili v norišnici, potem niste pravi norec). Totalne ustanove so tudi podlaga za ustvarjanje strokovne oblasti – »če se ne bova dogovorila, vas pa pošljemo not'« – ustvarijo dodaten primanjkljaj moči že tako nemočnih in pa lokalni, takojšnji presežek oblasti skrbnikov.

Literatura

Anderson, P. (1974/1992) Rodovniki absolutistične države, Studia Humanitatis, Ljubljana.

Aries, P., Duby G. (1985) Histoire de la vie privee – De l'Europe féodale ů la Renaissance, Editons de Seuil, Paris.

Castel, R. (1976) L'ordre psychiatrique,Minuit, Paris.

Castel, R. (1989) ‘Institutions totales et configurations ponctuelles’, in Le parler frais d ‘Erving Goffman, (ur) R. Castel, J, Cosnier & I. Joseph, Minuit, Paris.

Deleuze, G., Guattari, F. (1980) Mille plateaux, Minuit, Paris.

Flaker, V. (1998) Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov, Založba * /cf, Ljubljana.

Foucault, M. (1984), Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost.

Foucault, M. (1998) Zgodovina norosti v času klasicizma, Založba /cf*, Ljubljana.

Goffman, E. (1961) Asylums, Doubleday & Co., New York (Pelican edition 1968).

Scull, A. (1993) The Most Solitary of Afflictions: Madness and Society in Britain 1700–1900, Yale University Press, New Haven.

---

[1] Veliko Zapiranje (grand enferment) je izraz, ki ga je uporabil Foucault (1998) za opis “pospravljanje” beračev, norcev in drugih nebodigatrebnih ljudi iz javnih prostorov mest v času absolutizma. Zapirali so jih v skupne, splošne ustanove, ki so predhodnice modernih specializiranih ustanov.

[2] Zadnja vrstica v tabeli, je predvsem napoved, ne pa ugotavljanje dejstev. Zares živimo v mešanem režimu – v katerem je dezinstitucionalizacija postala globalna politika, ki pa hkrati dopušča prostore za zapiranje. Celo v najbolj dezinstitucionaliziranih državah še vedno ostajajo ustanove iz 19. stoletja, pa tudi nove oblike zapiranja (begunska taborišča, centri za tujce ), na drugi strani, pa nekaterih novih odklonskih skupin (AIDS) niso zaprli. Predpostavimo lahko, da je razpustitev ustanov posledica povečanja razpršenega, kapilarnega nadzora s pravnimi, psihološkimi in elektronskimi sredstvi, ki povzroča institucionalizacijo vsakdanjega življenja, ali pa nasprotno, da se je stopnja osebne svobode (izražanja, gibanja, življenjskih stilov, strpnosti do razlik) v resnici povečala. Oba tezi sta verjetni in resnični, industrijska skladišča rezervne oziroma odvečne delovne sile niso potrebna niti v neoliberalnem režimu (in postmoderni ideologiji), niti v odprtih interesnih skupnostih in izraza, ki se pravkar oblikujejo kot alternativa prvemu.

[3] Njen učinek občutimo povsem telesno: ne samo z zapovedano držo in gibanjem, začutimo tudi njen vonj, duh ali celo smrad, ki je mešanica vonja urina, kuhinjskih vonjav, močnih razkužil in znoja prežetega z vonjem zdravil.