Popravljanje posameznika ali ustvarjanje sveta (ustvarjalnost in socialno delo 1)

 

Ta blog je nastal na podlagi pripomb, ki sem jih zapisal ob rob magistrskega dela na temo ustvarjalnosti na področju duševnega zdravja, pravzaprav ustvarjalnih delavnic. Širše torej o norosti, umetnosti in socialnem delu.

Pomen ustvarjalnosti in umetnosti sicer ni glavna tema v socialnem delu, ni pa tudi neobdelana. V praksi socialnega dela sta navzoči dve tendenci. Prva je precej nekritični prenos praks iz psihiatrije, psihoterapije ali delovne terapije, druga pa vidi umetnost kot priložnost za socialno delo in je usmerjena v ustvarjanje (nove) sinteze med umetnostjo in socialnim delom (npr. socialno kulturno delo).

Za prvo usmeritev je značilno, da umetnost podredi »terapevtskim« ciljem[1] – jo razume ali kot simptom ali kot sredstvo popravljanja človeka (in ne kot človekov izraz oz. kot nekaj, kar ima svojo lastno vrednost). Hkrati umetnost umesti v institucionalni okvir, ki je povsem drugačen od siceršnjih okvirov, v katerih se umetnost pojavlja, včasih celo nasproten. Umetnost oblikuje po »medicinskem modelu«.

Druga tako naravnanost zanika in se vrača k izvornemu družbenemu pomenu in vlogi umetnosti. Socialno delo naj bi videlo umetnost tako, kot je, ji ne odreka njenega siceršnjega poslanstva in namena. Vidi jo kot priložnost, da si človek (oz. ljudje) z umetnostjo bistveno izboljšajo življenje, njegovo kakovost, da se prav z umetniško dejavnostjo krepijo (ne le psihološko, temveč tudi družbeno – s prevzemanjem cenjenih vlog, družbeno relevantno prezentacijo svoje stiske oz. posebnega pogleda na svet itn.). Pogosto jo organizira kot kolektivni proces in je ne vidi kot zgolj individualno storitev. Če naj uporabimo »socialni model« umetnosti, bi naj ta pomenil odpravo ovir za ustvarjanje, za umetniško udejstvovanje – za omogočanje ustvarjalnosti – predvsem v življenju samem – ne le v terapevtski delavnici.

Imamo pa še eno težavo. Težavo teorije, ki je povsem praktične narave. Ko se lotevamo umetnosti in ustvarjalnosti v socialnem delu, se moramo (ko gre za magistrsko nalogo še sploh) ukvarjati s tem, kaj sta umetnost in ustvarjalnost. Največ odgovorov na to, pa tudi najbolj relevantnih, bomo našli v estetiki (kot veji filozofije) oz. v teoriji umetnosti (zgodovini, primerjalnih študijah ipd.). A jih navadno tam ne iščemo. Morda zaradi tega, ker je filozofska oz. teoretska obravnava umetnosti preveč zapletena in težko razumljiva, morda ker se nam zdi preveč oddaljena.[2] Odgovore iščemo v psiholoških, psihiatričnih besedilih, ki so na videz sorodna, saj gre za delo z ljudmi (a morda paradigmatsko bolj oddaljena od socialnega dela, kot so etika in estetika, zgodovina umetnosti ipd.) in verjetno tudi, ker so bolj enostavna in razumljiva.[3]

Individualizacija ali kolektivnost ustvarjalnosti

Eden izmed problemov oz. zank, v katere se lahko ujamemo, je ta, da na splošno ustvarjalnost pojmujemo kot individualen proces, pa čeprav temu ni tako. Individualen je institut avtorstva, ki se je ustalil po renesansi in prevladal v času romantike (ki je sploh posameznika (strastnega ustvarjalca) postavila na piedestal). 

Ko gre za umetniško ustvarjanje (ki je paradigma ustvarjanja), si ustvarjalca navadno predstavljamo samega – kako v ateljeju ustvarja svoje delo, v sobici piše knjigo, ob klavirju sklada skladbo. Pozabimo na to, da so pa med seboj povezani v mreže, krožke, se združujejo ob revijah, skupinskih razstavah, da so vpeti v kompleksno mašino založnikov, galeristov, impresarijev; da si med seboj dopisujejo, obiskujejo, ljubijo in sovražijo. 

Umetniška avantgarda s preloma 19. in 20. stoletja je, med drugim, šla tudi onkraj individualistično zasnovane ustvarjalnosti, se postavila kot niz ustvarjalnih kolektivov (od impresionistov, do futuristov, nadrealistov, dadaistov itn., ki so s skupnimi manifesti, akcijami, ki so povezovale posamična dela in tudi ustvarjala skupna, presegala individualistično pojmovanje umetniškega dela, ustvarjanja, pa tudi avtorstva.[4]

Udarna umetnost – ustvarjalnost – preseganje obstoječega

Kolektivnost uvaja socialni pogled

Socialni realizem v nasprotju s psihološkim realizmom (Dostojevski) – kljub realistični pripovedi postavi na mesto junaka zgodbe kolektiv – ne posameznika.[5] Še več, ljudstvo je ustvarjalec. Kolegica citira Maksima Gorkega:

»Ljudstvo ni samo sila, ki ustvarja vse materialne vrednote; je tudi edini neusahljiv vrelec duhovnih vrednot; je prvi filozof in pesnik, kar zadeva čas, lepoto in genialnost njegovega ustvarjanja; je ustvarilo vse velike poeme, vse tragedije zemlje, med njimi največjo – zgodovino svetovne kulture... V otroških letih... ko se je bojevalo z golimi rokami zoper naravo, ki jim je vlivala  strah, občudovanje in navdušenje, je ustvarilo religijo; bila je njegova poezija in je vsebovala celo vrsto njegovih spoznanja naravnih sil, vso izkušnjo, ki si jo je v srečanju s sovražnimi silami nabralo.... želja po novih zmagah ga je prebijala in spodbujala, da je ustvarilo heroični epos, ki je postal zbiralnik ljudskega znanja in zahtev do samega sebe.«[6]

Materialistični obrat mitologije stvarjenja in ustvarjanja.

Prav to bi moralo biti izhodišče za razmišljanje o umetnosti in ustvarjanju v socialnem delu.

A ni. Ustvarjanje smo abstrahirali v ustvarjalca. Govorimo pretežno o družbenih okoliščinah ustvarjanja, ustvarjalec pa je posameznik. Torej še vedno psihologija, a zdaj socialna. 😊

Past oz. začaran krog, v katerem dejavnost nadomesti akter, je pri ustvarjalnosti še večja, saj je iz interakcionističnega vidika prav ustvarjalnost magistralna priložnost za izkušnjo sebe (ki je v meščanski, individualistični družbi imperativ – pogosto preoblečen v aksiom). Začarani krog je tavtologija.

Ker ustvarjalnost definira mene kot posameznika, potem je posameznik nosilec ustvarjalnosti.

Produktivnost ustvarjalnosti ni samo v tem, da ustvarja bogastvo (ali večji dobiček ali boljše življenje), ampak tudi, da ustvarja posameznika.

V tem oblast omreži človeka podobno kot bio-oblast (Foucault) to stori s spolnostjo (tudi ustvarjanje 😊) – ali pa ustvarja družbeno hegemonijo idej (Gramsci).

Post-modernizem je torej precejšen korak nazaj. Nekakšen bidermajer 20. stoletja.

Hkrati pa je individuacija – kot odstranitev – skorajda nujen pogoj ustvarjalnosti. Če hočemo ustvariti nekaj novega, moramo iti stran od starega, ustaljenega.

Pogosto se mi zgodi, da moram na sestanku iti na stranišče. Pogosto se to zgodi, ko se vrtimo v krogu in ne najdemo prave rešitve za večji ali manjši problem. Praviloma se s stranišča vrnem s kakšno dobro idejo. Oddaljitev od prizorišča omogoči ustvarjalnost.[7]  

Seveda pa pojav »straniščnega satorija« ne potrjuje Maslowljeve »hierarhije potreb«, pa čeprav bi se lahko tako tudi zdelo – »najprej odtočiti – potem odločiti«.[8]

Nekaterim so igre bolj pomembne kot kruh 😊

 

---

[1] Ne bi bilo nič narobe, če bi zdravnik, denimo, »predpisal« obisk koncerta, galerije, gledališke ali kino predstave, morda celo uro petja ali slikanja na dan. Umetnost bi v tem primeru bila sicer »zdravilo«, a bi ostala umetnost. Terapije z umetnosti pa posežejo v samo dejavnost in jo podredijo, ne le »terapevtskim« ciljem, temveč jo spremenijo v srži.

[2] Filozofije, ki je nekoč bila del učnega programa socialnega dela, tam več ni. Na žalost.

[3] Da socialno delo nima teorije umetnosti sui generis, lahko razumemo na več načinov. Eden je, da socialno delo nima interesa za kaj takega, saj ga zanima predvsem uporaba umetnosti in same umetnosti ne presprašuje. Kar je gotovo bolj plemenito, kakor poseganje v materijo s tujerodnimi miselnimi orodji. To kaže na upravičeno in prislovično skromnost in spoštljivost socialnega dela do drugih strok, kaže pa tudi na pomanjkanje interdisciplinarnosti v nekem kulturnem polju, ki je sicer disciplinam skupno.

[4] Leta 2014 je Muzej sodobne umetnosti (Bojana Piškur) pripravil razstavo o skupinskih in družbeno angažiranih umetniških praksah. Med njimi je bila tudi predstavitev produkcije Odbora za družbeno zaščito norosti iz osemdesetih let prejšnjega stoletja; cf. Ficko, Katarina in Vito Flaker, »Norost v osemdesetih: antipsihiatrično gibanje v Sloveniji«, v: Tamara Soban (ur.), Roberto Barandalla in Dario Schwarzstein, Politizacija prijateljstva [1. julij–28. september 2014], Moderna galerija, Ljubljana, 2014, str. 48–49.

[5] Ne gre za »soc-realizem«, režimsko umetnost sovjetskega bloka, socialistični realizem temveč za socialno, družbeno kritično literaturo – v Ameriki, denimo Steinbeck in Dos Passos, pri nas npr. Miško Kranjec. Trainspotting je tudi dober primer literature, v kateri je protagonist kolektiv.  

[6]Kolegica citira Trstenjak, A. (1981): Psihologija ustvarjalnosti. Slovenska matica, Ljubljana, str. 162.

[7] Razen v primeru, če kdo trpi za obstipacijo. 😊

[8] Maslowljev model potreb je v svoji preproščini nujen pojav, ko govorimo o »potrebah«. Če bi govorili o »potrebi po ustvarjanju« bi bil to paradoks, morda celo neumnost. Tako pojmovanje bi kazalo na pojmovno raztegljivost (amebnost) tudi sicer precej večznačnega in problematičnega pojma potreb. Ustvarjalnost sicer lahko začutimo kot željo, željo po ustvarjanju, morda bi pogovorno lahko rekli tudi potrebo (ki je lahko velika ali mala). A bržkone je ustvarjalnost predvsem človeška lastnost, zmožnost – kakor so človeške lastnosti mišljenje, delo, sočutje ipd. Več o kritiki »hierarhije potreb« v: Flaker, V. (2019). Breathing the Hierarchy of Needs Away. The Journal Czech and Slovak Social Work, Vol. 19, no. 1, pp 110–139. Dostopno na: https://socialniprace.cz/article/breathing-the-hierarchy-of-needs-away/

 

Izdih: implikacije analize dihanja kot prečne potrebe za vzpostavljanje sistema dolgotrajne oskrbe: Ugotavljanje potreb je tudi njihova dekonstrukcija, 7. del

V prejšnih blogih smo analizirali dihanje glede na hierarhijo potreb (in ugotovili, da ta ne obstaja mimo hierarhije osebnih prioritet). V zadnjem blogu povzemamo glavne ugotovitve, na koncu pa dodajamo še pasus o pomenu dihanja v dolgotrajni oskrbi, ki ga nismo uvrstili v prejšnje bloge.

1.       Potrebe so večplasten pojem, ki v jedru vsebuje tudi že presežena pojmovanja potreb kot primanjkljaja, socialno politične norme in pravice, predvsem pa v zadnji generaciji pojmovanja tudi empirično ugotovljivo osebno avtonomijo pri določanju prioritet. V dolgotrajni oskrbi moramo torej potrebe zaradi protislovnosti pomenov, ki jih pojem vsebuje, imeti predvsem za tehnični termin, poudarjati pa predvsem slednji pomen tega izraza – empirično avtonomijo potreb.

2.       Maslowljev model potreb je sicer v svojem času pomenil pomemben premik od homeostatičnega pojmovanja potreb, a je že zdavnaj presežen (kot preveč psihološki in ontološki). Za konceptualno diskusijo potreb so bolj ustrezni več dimenzionalni (Max-Neef et al. 1991) za praktično uporabo spremljanja pa kartografsko indeksativni (Flaker et al. 2008).

3.       Hierarhija potreb ne obstaja. Ni niti temeljnih niti višjih potreb. Ravno tako ni temeljnih in višjih dejavnosti. Zato je treba pri zakonskih definicijah in taksonomijah opustiti izraze in pojmovanja »temeljnih življenjskih« in »podpornih (instrumentalnih)« dejavnosti (opravil). Nadomestimo jih lahko pomensko bolj ustrezno z dejavnostmi osebne oskrbe ali nege in vsakdanjimi (gospodinjskimi) opravili.

4.       Obstajajo različni registri odčitavanja potreb. Med njimi obstajajo določena hierarhična razmerja glede na stopnjo abstraktnosti ravni odčitavanja. Za načrtovanje (osebno in skupnostno) dolgotrajne oskrbe je pomembno odčitavanje perečih potreb, zagotavljanje ohranjanja zadovoljenih (samoumevnih in uresničenih) kakor tudi odkrivanje skritih potreb.

5.       Treba je razlikovati med: (temeljnimi) življenjskimi funkcijami, življenjskimi dejavnostmi in potrebami.  Medtem ko so življenjske funkcije v srži zanimanja medicine, pa v dolgotrajni oskrbi nimajo tako pomembnega mesta – za vsakdanje življenje so predvsem instrumentalnega pomena. V dolgotrajni oskrbi so v ospredju zanimanja življenjske dejavnosti in potrebe.

6.       Življenjske dejavnosti so opisni pojem z jasnim referentom, potrebe pa nasprotno velelni in namenilni z nejasnim referentom, so metafora ali metonimija za nujno ali želeno spremembo. Zato je v praktičnih postopkih uveljavljanja in izvajanja dolgotrajne oskrbe treba »potrebe« vedno dekonstruirati, razvozlati metaforo, kaj v smislu dejanj resnično pomeni.

7.       Pri tem moramo posebej paziti, da z odgovori ne metonimiziramo potreb oz. da izvedemo odgovore iz potreb kot metafor za akcijo oz. spremembe. Ocenjevanje potreb je podlaga za celostni odgovor na to, kar uporabnik oblikuje kot svoje potrebe.

8.       Če smo zanikali hierarhijo potreb ali dejavnosti, pa nismo zanikali slojevitosti človeškega bivanja. Zavedati se moramo, da imajo iste dejavnosti, funkcije ali potrebe različne registre odčitavanja in jih moramo v praktičnih postopkih tako tudi razumeti, obravnavati in načrtovati odgovore nanje. Pri tem pa se moramo izogibati fetišizaciji, prevladi enega registra, okvira nad drugimi – telesnega (zdravstvenega), doživljajskega (psihološkega), interakcijskega (socialnega), strukturnega (socialnopolitičnega in političnoekonomskega).

Dihanje dolgotrajne oskrbe

Nazadnje se bomo ozrli na dihanje kot fenomen dolgotrajne oskrbe. Pogledali, kakšno mesto ima dihanje v njej, potem pa, kaj smo s pregledom 'potreb dihanja' zvedeli o potrebah in o njihovem ocenjevanju v postopkih dolgotrajne oskrbe.

Kot rečeno, v dolgotrajni oskrbi, tudi na ravni telesnega delovanja, dihanje ni centralnega pomena. Stanja, ki vpeljujejo dihanje kot predmet dolgotrajne oskrbe, oziroma dolgotrajne težave ali stiske z dihanjem, so navadno posledice pljučnih bolezni (npr. rak, jetika) ali pa alergij povezanih z dihanjem, denimo astma. Manjše težave z dihanjem, kot so: kronični bronhitis, faringitis ipd. verjetno ne terjajo posebne oskrbe oziroma z njimi tisti, ki imajo težave, večinoma opravijo sami ali pa jim pomočniki pri takih težavah pomagajo mimogrede.

Med dajatve dolgotrajne oskrbe, ki se tičejo dihanja lahko štejemo pripomočke, ki so namenjeni dihanju (kisikove bombe, inhalatorji, respiratorji; učenje ravnanja z njimi ali asistenca pri njihovi uporabi). Verjetno tudi predihavanje, pa tudi prezračevanje prostorov (naprave ali storitve – npr. odpiranje oken ipd.).

Z dihanjem so povezane tudi nekatere dejavnosti dolgotrajne oskrbe kot denimo, uresničevanje želje »iti na svež zrak«, ki so lahko povezane z oprijemljivimi telesnimi težavami, lahko pa le odražajo vrednote in stil življenja (npr. nekdo ima navado hoditi na sprehod (»da se nadiha svežega zraka«) v preteklosti, pa v nekem obdobju tega ne more opraviti brez spremstva. Na drugi strani pa imamo situacije, ko ljudje zaradi svoje ranljivosti oziroma povečanega tveganja, ne morejo iti na sprehod, v dnevih, ko so »koncentracije trdi delcev v ozračju povišane« ali preprosto, ker je preveč mraz ali vroče.

Precej pogosto pa je tema dolgotrajne oskrbe kajenje. Včasih v povezavi z zdravstvenimi težavami (dihalnimi ali drugimi), velikokrat pa tudi ne. Ljudje si želijo omejiti, prenehati kaditi, spremeniti stil kajenja (v manj škodljivega ali pa novim situacijam ustreznega). Včasih zato, da bi kaj prihranili, včasih zaradi novega okolja, pogosto zaradi spremembe življenjskega stila ali vrednot.

Obrobnost dihanja v dolgotrajni oskrbi si lahko pojasnimo na več načinov. Prvič, dihanje je nedvomno ena od temeljnih fizioloških aktivnosti, je telesna potreba in življenjska funkcija. Vendar nas večina diha spontano in dihanje za večino ljudi ni pereča potreba. Tudi ko gre za okolijske motnje dihanja oziroma onesnaženost zraka, smo tem vplivom izpostavljeni vsi in (z izjemo povečanega tveganja za otroke, bolnike in stare). Na drugi strani so dihalne bolezni, epidemiološko gledano, zelo pogoste, a prav zaradi tega, ker je dihanje življenjskega pomena, tudi bolj dramatične in izredno pereče. Toda takrat so težave z dihanjem stvar zdravljenja, medicine, ne pa dolgotrajne oskrbe. Značilnost hudih dihalnih bolezni, je tudi, da v primerjavi z drugimi dolgotrajnimi težavami in stiskami, hitreje napredujejo, na žalost, hitreje umrejo, zato je potreba po dolgotrajni oskrbi manjša. Razloge torej lahko strnemo v to, da je dihanje, na splošno kot temeljna potreba, dejavnost, funkcija samoumevno in neopazno, ko postane pereče je predmet zdravljenja, dolgotrajne težave pa trajajo manj časa kot pri drugih dolgotrajnih težavah.[1]

Citirani viri:

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Max-Neef, Manfred A.  (et A. Elizalde & M. Hopenhayn) (1991) Human scale development: Conception, application and further reflections. Dag Hammarskjöld Foundation. New York and London: The Apex Press.

Titmuss, R. M. (1997) The Gift Relationship: From Human Blood to Social Policy. (Expanded and updated edition). New York: New Press.

---

[1] Še bolj je to očitno, če pogledamo delovanje srca in krvotoka. Kar je sicer ena izmed paradnih subdisciplin medicine, je že na področju zdravstvene nege minorna zadeva, pri dolgotrajni oskrbi pa je skorajda sploh ni. Potreba po krvi je sicer velika, a se z njo ukvarja sistem krvodajalstva in transfuzije. Potreba po krvi je navadno akutna (nesreče, operacije), hkrati pa sistem 'oskrbo' s krvjo anonimizira in je kot sistem abstrakten, odmaknjen od vsakdanjih izmenjav med ljudmi (Titmuss, 1997). O dolgotrajni potrebi po krvi govorimo samo v povezavi s hemofilijo (ker pač v vampirje ne verjamemo J).

Dihati (p)osebno: od potreb k osebnim prioritetam: Ugotavljanje potreb je tudi njihova dekonstrukcija, 6. del

Pregled tega, kako se dihanje uresničuje na različnih ravneh, kot smo jih povzeli po Maslowu, nam je pokazal, da je dihanje, ne le kot dejavnost, ampak kot pomembna funkcija, povezano z vsemi ravnmi človeškega življenja. Pri tem ne gre le za posredne povezave, kakor je ta, da je dihanje instrumentalno, kot življenjska funkcija, nujno za izvajanje katerekoli druge dejavnosti, ali pa za metaforično vrednost dihanja, kot prispodobe, predvsem življenja, na 'višjih ravneh' delovanja. Dihanje je tudi neposredni del dogajanja na ravneh, ki niso zgolj življenjske funkcije (petje, smeh, kajenje idr.). Dihanje, ki seveda ostane življenjska (fiziološka) funkcija, preskoči na druge ravni in poleg te osnovne funkcije dobi še svojo konkretno funkcijo pri ustvarjanju varnosti, odnosov in ljubezni, samospoštovanja in samouresničevanja, pa tudi preseganja sebe. Ravno tako, kakor je dihanje avtonomna življenjska funkcija kot fiziološki proces, je dihanje avtonomna funkcija 'višjih' ravni. Avtonomna tako, da upošteva zakonitosti značilne za določeno raven in se po njih ravna. Dogajanje na drugih ravneh dihanje lahko pospešuje ali omejuje (zadržuje), predvsem pa dihanje na drugih ravneh dobi ravni lasten pomen in funkcijo.

Na vsaki ravni smo našli metaforo ali metonimijo dihanja, ki opisuje dogodke lastne neki ravni. Seveda ugotovitev glede povezanosti dihanja z drugimi ravni človeškega delovanja in obstoja, nismo utemeljevali na teh metaforah. Bile so le koristna popestritev, pokazatelj, ki nas je vodil tudi do stvarnih »dihalnih dogodkov« značilnih za to raven. Če rečemo, da »dihamo kot en mož«, je to res prispodoba in lahko tudi to ostane – ne pomeni nič drugega kot podobnost med dvema procesoma, lahko pa pomeni tudi realen proces usklajevanja dihanja in z njim gibov pri nekem skupinskem opravilu. Podobno je izraz »boriti se do zadnjega diha« predvsem metonimija, a tudi izraz resničnega namena, da je nekdo pripravljen za nekaj dejansko žrtvovati življenje in se boriti do zadnjega diha. Prav paradoks metafore, ki ni zgolj metafora, nam lahko pomaga pri boljšem konceptualiziranju potreb. V primeru »boja do zadnjega diha« metafora s svojo uresničitvijo umre, v primeru »dihanja kot en mož« pa šele zaživi. V tem je pojem potrebe podoben – nekatere potrebe po njihovi uresničitvi zamrejo, druge šele zaživijo. Dejavnost, ki izhaja iz potrebe, lahko potrebo zadovolji ali pa jo spodbudi. Prav pri dihanju, ki je, med drugim, temeljna življenjska funkcija, lahko opazujemo tak proces. S kihanjem, kašljanjem ali zehanjem lahko odpravimo neko nelagodje, s petjem, govorom in smehom pa dihanje pospešujemo, krepimo potrebo po njem. V prvem primeru je potreba po dihanju nuja, v drugem želja.

Očitno pa je, da ne gre le za delitev na homeostatične potrebe, tiste, ki nastajajo iz neravnovesja vnosa in izločanja, in na eksistencialne potrebe, ki izhajajo iz krepitve naše navzočnosti v bivanjskem svetu, temveč je potek uresničevanja na entropičen ali sintropičen način odvisen od registra dejavnosti, ki jo v okviru zadovoljevanja oz. uresničevanja potrebe ali želje izvajamo. Smeh se ne odvija po načelih homeostaze temveč duhovitosti in humorja. Gre torej za to, kako se različne ravni ali, bolje rečeno, področja, naše eksistence med seboj povezujejo in prepletajo. Prav zato jih je treba jemati v celoti in celostno.

 

Hierarhija prioritet in ne potreb

Hierarhija potreb, kot jo je zastavil Maslow ni ne absolutna ne univerzalna. Ustvarjajo jo na eni strani družbene, na drugi pa osebne ali situacijske prioritete.

Med udeleženci projekta »individualiziranega financiranja« je bil tudi Franc[1], ki je imel težave z dihanjem in zaradi tega bil prisiljen nekaj časa živeti v zavodu. Zanj je bilo svobodno življenje zunaj ustanove bolj pomembno kakor pa dihanje, pa čeprav mu je bilo jasno, da gre za osnovno življenjsko funkcijo, a svoboda je bila zanj temeljnega pomena (Flaker et al. 2011: 38–40), s tem v skladu so bili njegovi cilji oz. prioritete dobiti svoje stanovanje, imeti dohodke, se družiti s prijatelji in delati tisto, kar mu je bilo najbolj pri srcu (obisk koncertov ipd.). Ukvarjati se z dihalnimi težavami, je bil zanj obroben, morda instrumentalen cilj (ibid.: 75–92). Njegova lastna, osebna hierarhija cilje (oz. potreb) je bila jasna. Prevladali so cilji, v Maslowljevih besedah, samouresničevanja.

Če torej hierarhija obstaja je dvosmerna. Kakor fiziološke 'potrebe' – bolje rečeno funkcije – določajo oz. so podlaga, dejavnosti, ki so od njih razmeroma avtonomne, velja tudi nasprotno, da želje, cilji določajo tudi potek prvih. Če gledamo na potrebe iz perspektive človeške eksistence, torej samouresničevanja, uresničevanja naše človeškosti, potem so osnovne življenjske funkcije instrumentalnega pomena. Dihamo (jemo, pijemo, spimo, izločamo itn.) zaradi tega, da lahko v življenju naredimo to, kar se nam zdi pomembno (pa tudi iz samega užitka in veselja, ki ga s temi dejavnosti imamo) in ne prav nasprotno, da delamo v življenju vse samo zato, da bi živeli.

Tudi zato ne moremo govoriti o osnovnih življenjskih funkcijah kot temeljnih življenjskih dejavnostih, nasprotno gre za instrumentalne življenjske dejavnosti (če ne gre za užitek v njih samih). Ideologija, ki jo izraža delitev na temeljne (ADL) in instrumentalne[2] življenjske dejavnosti (IADL), namreč te dejavnosti fetišizira, jih postavi na piedestal. Res je, da živimo telesno, a uresničujemo se v največji meri zunaj telesa, navadno v stiku in sodelovanju z drugimi. Fetišizacija telesnih funkcij je bržkone kompenzacija za nezmožnosti netelesnega samouresničevanja.

Hkrati pa je telesnost oprijemljiva, ne le kot garant eksistence, temveč tudi kot nekaj, kar laže objektivno spoznamo. Telo, telesne, življenjske funkcije so dovolj konkretne, vidne in očitne – zato, ko govorimo o ugotavljanju in ocenjevanju potreb tudi bolj vabljive in priročne. V situacijah dolgotrajne oskrbe tudi navadno bolj pogoste in dostikrat tudi pereče. Zato jim moramo posvetiti dolžno pozornost in poskrbeti, da bodo potrebe ali nuje, ki iz njih izhajajo ustrezno in kvalitetno zadovoljene. A ne na račun tega, da bi zanemarili eksistencialna vprašanja, da se ne bi vprašali za kaj človek živi in kaj hoče v življenju uresničiti.

Videli smo, da dihanje, čeprav ga imamo za temeljno življenjsko funkcijo, obstaja kot pomemben del dejavnosti tudi na »višjih ravneh«. Ne le da so t. i. višje ravni tudi temeljne glede na človeško eksistenco, temveč tudi vsebujejo t. i. nižje ravni. O hierarhiji lahko pogojno govorimo le v smislu rastoče kompleksnosti in večje diskurzivne abstraktnosti. Telesne dejavnosti so bolj konkretne, medtem ko so osebnostne, socialne in eksistencialne, ko jih pojmujemo, bolj abstraktne in manj telesne, ko jih izvajamo. Prav isto lahko ugotavljamo tudi za sam pojem potreb, ki obstaja predvsem kot pojem, ki šele zahteva našo lastno dejavnost.

Potrebe se sicer lahko nanašajo na telesne dejavnosti oz. imajo, kar smo poimenovali naravni eksistenčni okvir. A imajo vedno še poleg tega družbeno normativni oz. funkcionalni register, pogosto pa tudi ohranjevalni ali obnovitveni register, ki je pomemben v primerih prikrajšanosti (kar je izrednega pomena prav pri dolgotrajni oskrbi) in inovativni register, ki ustvarja nove rešitve oz. odgovore na potrebe (in povratno nove potrebe same). Ti trije registri veljajo tudi za potrebe, ki nimajo naravnega eksistenčnega okvirja, ki so torej rezultat zgolj naše človeške, družbene eksistence in ne zgolj fizičnega obstoja (Flaker et al., 2008: 387–388) in so torej resnični registri potreb, saj je prvi register bolj okvir njihovega zaznavanja in zadovoljevanja.

Potrebe namreč lahko razdelimo na zadovoljene in nezadovoljene na eni strani, ter na zaznane in spregledane na drugi strani. Iz teh dveh dimenzij lahko sestavimo 2X2 tabelo, ki ponazarja kombinacije med naštetimi kategorijami potreb. Govorimo torej lahko o realiziranih potrebah (zaznanih in zadovoljenih), o samoumevnih (zadovoljenih, ki jih pa ne zaznavamo – kot večidel velja za dihanje), o perečih (zaznanih, a nezadovoljenih) in skritih (nezadovoljenih, ki jih ne zaznamo) (Flaker et al. 2008: 394–396).

Slika 1: Potrebe glede na zadovoljenost in izraženost Vir: Flaker et al. 2008: 395

V dolgotrajni oskrbi ne gre samo zadovoljevanje perečih, temveč tudi za konzervacijo (ohranjanje) realiziranih in samoumevnih, predvsem pa tudi odkrivanje skritih potreb. Tako kot ekologi na družbeni ravni, delavci dolgotrajne oskrbe morajo na osebni ravni iskati skrite potrebe, skupaj z uporabniki odkrivati, kaj jim še manjka, da bi resnično bolje in bolj polno živeli. Pravzaprav tu ne gre za ustvarjanje novih potreb, temveč za ustvarjanje novih dejavnosti, ki zmorejo človeka bolj uresničiti, pogosto tudi prav na telesni ravni – da bolj na polno in svobodno zadiha.

Citirani vir:

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

---

[1] Ime izmišljeno tudi v citiranem delu.

[2] Ali kot v slovenščino pogosto prevajamo 'podporne' življenjske dejavnosti.