Preboj socialnega - Dubrovniški manifest 2019

 

Nuja socialnega

Septembra 2019 se je v Dubrovniku zbralo čez sto ljudi, dejavnih v socialnem delu, da bi raziskali nekatere od aktualnih izzivov in da bi utrdili in ponovno umestili socialno delo. Manifest, ki smo ga oblikovali  pred, med in po dogodku, je skupna izjava o pomembnosti socialnega dela dandanes.

Ko se soočamo z naraščajočo brutalizacijo družbe, ki gre z roko v roko z uničevanjem sistema blaginje, ko se srečujemo s starimi in novimi oblikami strukturnega nasilja, kot tudi s konkretnimi nasilnimi dejanji, je treba iskati načine, kako ponovno poudariti in oživeti kritično izročilo socialnega dela in okrepiti solidarnost s tistimi, ki so izpostavljeni tveganjem, zatirani in ranljivi.

Po desetletjih zmanjšane socialnosti med neoliberalno konjunkturo, ki je postavila v ospredje ekonomsko in spregledala, zapostavila in docela izničila socialno razsežnost naše eksistence, mora priti, podobno kot pri preseganju klasičnega liberalizma ob koncu devetnajstega stoletja, do preboja povsem novega socialnega.

Socialno delo ni le nujni del takega preboja, se lahko ob njem krepi in ostane bistveni člen družbe – mora pa tudi igrati aktivno vlogo pri tem, da se preboj uresniči in dozori.

Da bi to storili, se moramo odreči uroku »strokovne nevtralnosti« in si ponovno prisvojiti socialno delo kot dejavnost, ki je usmerjena v skupnost, utemeljena v odnosih in ki daleč presega zgolj akademska obzorja, moramo pa tudi vzpostaviti močne koalicije delavk, znanstvenic, uporabnic, aktivistk, sindikalistk in vseh drugih, ki si prizadevajo za družbeno pravičnost.

 

Korenite družbene preobrazbe

Doživljamo še eno veliko veliko preobrazbo. Preobrazba prihodnosti bo korenita – ne glede na to, ali obupamo in zgolj opazujemo propad civilizacije ali če si prizadevamo ustvariti družbeno bolj pravičen svet: takega, ki bo temeljil na skupnem dobrem in vrednotah skrbi za drugega; na skupnem življenju, z globokim zavedanjem tako lastne ranljivosti kakor tudi vrlin posameznikov in družbe. Dejavno moramo ohranjati tisto, kar je dobro, vključno z naravo in okoljem, in korenito spreminjati tisto, kar ne deluje.

Globalizacija, digitalizacija, prisilne migracije, demografske spremembe, spreminjajoča se delitev dela itd., so nas izpostavile na več načinov do zdaj ne videnim tveganjem, ki najbolj prizadevajo tiste, ki so nimajo dostopa do privilegijev, izkušajo izkoriščanje, zapostavljanje in revščino. Je pa korenita sprememba prinesla tudi številne nove priložnosti v komunikaciji, mobilnosti, raznolikosti, proizvodnih zmožnostih in kulturi. Vendar pa hrepenimo po varnosti (tako stvarni kot socialni) in se bojimo nasilja, ki se vedno znova pojavlja v novih oblikah in s čedalje večjo silo.

Naravne in politične razsežnosti te katastrofe se združujejo v eno samo – z globalnim segrevanjem, ki ga povzročata fosilni kapitalizem in sla po spreminjanju naravnih virov v profit. Označujejo jih migracije, vključno s tistimi, ki jih povzročajo vojne, klimatske spremembe in ekonomska beda; strah, ki ga izkorišča avtoritarizem (ki ga poganjajo fundamentalizmi zelo različnih vrst); naraščajoča neenakost, ki jo ustvarjajo neo-liberalni režimi; odvzem mnogih državljanski svoboščin in svobode (gentrifikacija za bogate – negibnost za revne); spodbujanje sovraštva in diskriminacije do vseh, ki se ne prilagajajo moškim, belim in heteroseksualnim normam; naraščajoče izkoriščanje s pomočjo novih oblik dela v tako imenovani priložnosti ekonomiji; razširjen prekariat z globokim psihološkimi in socialnimi posledicami, ki človeško eksistenco prav zares naredi prekarno in krhko.

Hkrati pa se pomikamo v smeri vključujoče družbe. Globalne konvencije jasno izrekajo in ustoličujejo otroške pravice in pravice ljudi, ki jih družba onemogoča in ovira, pa čeprav kolcajoče in nikoli do konca uresničene. Dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba se uveljavljata, čeprav ne brez ovir, in prispevata k prevrednotenju starosti (dobro je biti star), otroštva, norosti in oviranosti.

Nova družena gibanja vznikajo vedno znova v želji za boljšim, dostojnejšim življenje in povezujejo samorasle in globalne ravni. Razvijajo se novi in alternativni ekonomski odnosi, nova vrsta urbane revolucije se zdi neizbežna, kot denimo v gibanju »neustrašnih mest«. Vzpostaviti je treba sindikate, vključno s sindikati socialnih delavcev, tam, kjer jih ni in jih okrepiti tam, kjer obstajajo, vsekakor pa jih prilagoditi novim oblikam dela in zagovarjati spremembe, ki bodo v dobrobit družbe v celoti. Pojavljajo se nove oblike boja proti rasizmu, seksizmu in drugim oblikam diskriminacije kakor tudi boja proti globalnim, življenje ogrožajočim klimatskim silam in pozivajo k nič več kot korenitim spremembam sistema.

Čeprav se obdobje zategovanja pasu, kot kaže, izteka, pa naslednjega šele gradimo.

 

Modrost na vmesnikih socialnega dela

Da bi usmerjali preobrazbo k človeškim rešitvam, potrebujemo praktično modrost. Naloga socialnega dela je, da stori prav to in da hkrati ohranja in promovira obrobno, prezrto lokalno oz. avtohtono in staroselsko znanje tako, da táko znanje vzdrži in lahko vpliva na svetovni red abstraktnih shem. Navadno vsakdanje življenje – življenjski svet – mora postati osnovni in pragmatični kriterij sprememb in prilagoditev politike – ki tako torej zagotovi suverenost ljudi.

Ob neodtujljivem poslanstvu socialnega dela, da zagotovi vsakdanjo, uporabničino perspektivo na življenje in svet, je moč in odlika socialnega dela, da lahko združi sicer nezdružljiva znanja in logiko delovanja. Najbolj pomembni viri socialnodelovnih dejavnih sintez so etika, organizacija in politika. Treba je vedeti, kaj je prav storiti, kako organizirati prehod in od kod črpati moč za to.

Socialnodelovna Etika Vključevanja in imperativ ne-izključevanja zagotavljata humanistično sintezo razdrte dialektike Razuma in Norosti. Da bi upoštevali svoje etične imperative, si je treba prizadevati za samoupravljanje (raje kot upravljanje oz. menedžment socialnih služb). Ukvarjanje socialnega dela s politiko mora izvirati iz človeškega aktivizma in intersekcijskega razumevanja in načina delovanja, mobilizacije in skupnega boja, upoštevanja in truda razumeti obstoječe razlike in jih konstruktivno uporabljati kot kolektivno moč za spremembo.

Praktična moč socialnega dela izhaja iz njegovega prečnega, interdisciplinarnega pristopa in medsektorskega položaja. Socialno državo in družbo je treba ponovno izumiti na podlagi kritičnega ovrednotenja postsocialističnih (in se ozreti na po-varčevalnih) sintezah (jugovzhodna Evropa, svetovni vzhod in jug), in pri tem zagotoviti vlogo socialnega dela pri ustvarjanju progresivne socialne politike od spodaj navzgor.

Socialno delo mora ustvariti produktivne povezave z drugimi disciplinami in področji, ki se ukvarjajo z ljudmi. V izobraževanju lahko socialno delo prispeva z učenjem z dejanji in zagotavljanjem rešitev problemov v šoli (nasilje, varnost in vzpostavljanje solidarnosti). Razmerje s socialnim delom v zdravstvu vpeljuje uporabniško perspektivo, vključevanje in sodelovanje uporabnikov, ki vodi k celostnem pristopu k zdravju in blagostanju, ki pa obenem upošteva povsem specifične potrebe. V hkratnem preskušanju in jačanju zakonskih okvirjev in vključevanju socialnih procesov (v zakonodajo in upravo) lahko socialno delo odvrne ponižujoča ravnanja in birokratizacijo in jih nadomesti z okrepitvenim pristopom in zagovorništvom.  

 

Praktične utopije (izzivi za socialno delo)

Socialno delo je praktična, vsakdanja utopija; v njem gre vedno za nastajanje, iskanje boljšega življenja, bolj človeškega in socialnega. Imeti mora (utopični) pridih želje – pa naj bo to glede sprememb na bolje ali pa ohranjanja, kar je dobro; hkrati pa izpolniti svojo maksimo, da »so dejanja edini medij etičnega izraza«. V svoji zgodovini je socialno delo razvilo mnogo produktivnih orodij, ki jih je treba ojačati in ponovno kalibrirati, hkrati pa mora izdelati tudi nove alternative. Klasična orodja in zgodbe socialnega dela je treba združiti z novimi,  usmerjati jih morajo ideje emancipacije uporabnikov kot tudi družbe same po sebi.

Primerjalno socialno delo mora omogočiti prenos in prevod dobrih praks, ne le čez mnoge nacionalne in lokalne okvire, temveč tudi po celem življenjskem krogu – pri delu z otroki, mladimi, starimi, družinam in skupinami, ki doživljajo mnogotere izzive, z ljudmi z raznolikimi nalepkami – revščine, prestopništva, oviranosti, duševnih stisk itd. Intersekcijski pristop naj bi se osredotočal na medsebojna razmerja med spolom, starostjo, »raso«, razredom, spolnostjo in oviranostjo. Mora se usmeriti na ustvarjanje solidarnosti in zavezništev z mrežami in samo-organizacijami marginaliziranih skupin kot so ljudje, ki se identificirajo kot LGBTQ, z begunci in migranti, ljudmi brez doma in iniciativami in kampanjami kot so »Tudi jaz«, »jaz dva«, »črnaživljenasopomembna« in številnimi drugimi.

Dezinstitucionalizacija, ki je v zadnjih desetletjih postala globalna platforma, mora imeti lastno vizijo in biti utemeljena v določenem kontekstu, ovrednotiti mora svoje dosežke, ovire in pasti in vedeti moramo, kako z njo ravnati in kot s techné in kot z etičnim imperativom. Hkrati mora biti občutljiva in polemična do ostankov zatiranja, zapiranja, prisile, kaznovanja in celo mučenja v sistemu oskrbe in onkraj le-tega. Dolgotrajna oskrba, ki si prizadeva biti univerzalna dajatev, je izziv sama po sebi in jo moramo konsistentno in korenito uveljavljati kot tako, da bo skupaj z drugimi vrstami dajatev postala univerzalno dostopna. Posvetiti je treba pozornost večji moči uporabnikov storitev (npr. skupno odločanje, skupno vodenje, usposabljanje in raziskovanje) in udejanjiti bolj sodelovalne načine dela, ki temeljijo na samo-odločanju in samo-zagovorništvu.

Socialno delo vstopa na nova področja (kot denimo zeleno socialno delo) in začenja uporabljati za svoje delovanje nova sredstva (kot denimo družbena omrežja in nove tehnologije). Prihaja do nenehnega spopada med socialnim delom in fragmentirajočim upravljanjem in menedžmentom. V zadnjih desetletjih je bilo socialno delo pod udarom »proceduralizma« in »projectizacije«, četudi je socialno delo izumilo praktične rešitve, ki razrešijo formalna protislovja med varstvom (skrbjo) in svobodo.

Naraščajoča atomizacija in individualizacija ravnanj, ki temeljijo zgolj na socialnem delu s posameznikom, kliče po ponovnem izumljanju skupnostnega socialnega dela in akcije (med drugim tudi da se upremo verskemu fundamentalizmu in avtoritarnim neoliberalizmom).

Izziv socialnega dela je danes ustvariti vizijo, ki nas bo vodila skozi nova področja, podpirala in ohranila svoboščine, ki temeljijo na (socialni) varnosti, se hkrati in celostno ukvarjala z raznolikimi stiskami in omogočala ljudem (tako strokovnjakom kot uporabnikom) naslavljati življenjska vprašanja na prečen in intersekcijski način. Tako bo socialno delo osposobilo ljudi, da živijo skupaj, z najmanjšo mero izključevanja in največjo mero dostopnosti podpore za osebne in skupne projekte, ne da bi se bali posledic zatiranja in ne da bi postali plen avtoritarne oblasti.

Nemogoče je ostati nevtralen. Delovati s strastjo in brez strahu za pretvarjanje socialnih utopij v stvarnost dobrega življenja za vse – je to kar rabimo dandanes!

[English version]

---

[1] Manifest temelji delu konference The Breakthrough of the Social: Practical Utopias, Wisdom and Radical Transformations – Social Work @IUC: Lessons Learned and Future Challenges; na Inter-univerzitetnem centru v Dubrovniku, od 2. do 6. Septembra 2019, ki ga je organizirala Šola za teorijo in prakso socialnega dela na tem centru. Pričujoče besedilo je prevod izvirne angleške verzije.

Edwin M. Lemert: Paranoja in dinamika izključevanja – zarotniška narava izključevanja (4)

Zarotniška narava izključevanja

Iz zgornjega lahko sklepamo, da organizacijska ranljivost kot tudi pričakovanje maščevanja paranoičnega človeka ustvarjajo funkcionalne temelje za zaroto med tistimi, ki ga hočejo obvladati ali izvreči. Velika je verjetnost, da se bo v organizaciji pojavila koalicija, ki jo bo družila skupna zaveza nasprotovati paranoičnemu človeku. Ta izključevalna skupina zahteva od svojih članov zvestobo, solidarnost in skrivnostnost; deluje v skladu s skupno shemo in v različnih merah uporablja tehnike manipulacije in krivih razlag.[*]

Zaroto v rudimentarni obliki lahko zasledimo v neformalnem izključevanju, ločenem od organizacijske krize. Ponazarja nam jo zbiranje članov osebja raziskovalnega tima okoli hladilca vode, da bi se pogovarjali o neželenem sodelavcu. Uporabljali so tudi pisarniške telefone, da bi se dogovorili za premore za kavo brez njega, in uporabljali simbolična znamenja v njegovi navzočnosti, kot je, na primer, brundanje teme iz Dragneta (televizijske nadaljevanke op. prev.), ko se je približeval skupini. S strinjanjem nadrejenih so vpeljali pravilo proti zunanjim pogovorom v, na videz za vse, da bi preprečili vedenje osamljenega delavca. V nekem drugem primeru so spremenili opomnik za intervju, ki ga je ustvaril raziskovalec, na sestanku, ki so ga pripravili brez njega. Ko je hotel pojasnilo na naslednjem sestanku, so se njegovi sodelavci pretvarjali, da nič ne vedo o teh spremembah.

Zarotniško vedenje najbolj pride do izraza med organizacijsko krizo, v kateri izključevalci, ki sprožijo dejanja, postanejo borbena skupina. Da bi soglasno prevzeli tak pogled nase, poenotili skupino in prekinili interakcijo tistih, ki se nočejo povsem pridružiti koaliciji, je potrebno usklajeno delovanje. Trudijo se tudi nevtralizirati tiste, ki se niso priključili, a ne morejo ostati nevedni o načrtih, ki so v teku. Ustvari se videz enotnosti, tudi če je ni.

Velik del ravnanja skupine je takrat strateške narave, z določljivimi preračuni o tem, »kaj bomo mi storili, če on stori to ali ono«. V enem od naših primerov je član nadzornega odbora govoril o »igri, ki se igra« z človekom, ki jim je nasprotoval. Načrtovana dejanja gredo lahko tako daleč, da se natančno dogovarjajo o besedah, ki jih bodo uporabili, ko se bodo soočili s paranoičnim človekom oz. ko jih bo ta izzval. Predvsem pa med izključevalci poteka kontinuirana in precizna komunikacija, ki jo ponazarja primer, ko so si vzajemno izmenjevali kopije vseh pisem, ki so jih poslali ali prejeli od ega.

Skrb za skrivnosti v takih skupina se pokaže s takimi stvarmi, kot je pazljivo zapiranje vrat in tiše pogovarjanje, ko beseda nanese na ega. Kraji in čas srečevanja utegnejo biti drugačni od normalnih postopkov; dokumente lahko začnejo shranjevati na nenavadnih mestih in prenehajo uporabljati določene telefonske aparate med paranoično krizo.

V takem obdobju se vidnost človekovega vedenja precej poveča, pogosto je prav on glavna tema pogovora med izključevalci, govorice o težavah pa širijo še na druge skupine, ki se utegnejo včasih vključiti v kontroverzo. Na določeni točki se potrudijo, da so člani skupine stalno obveščeni o premikih človeka in tudi, če je možno, o njegovih načrtih. V učinku, če ne v obliki, to pripelje do vohunjenja. Člani neke take bojevite skupine so, na primer, najeli nekoga zunanjega, njihovemu tožniku nepoznanega, da si je zapisal govor, s katerim naj bi si na svojo stran pridobil neko organizacijo v skupnosti. V drugem primeru so prepričali nekoga, ki je imel pisarno, ki se je odpirala v pisarno vodje oddelka, da je deloval kot informator za jedrno skupino, ki si je trudila vodjo odstraniti z njegovega položaja. Ta skupina je resno razpravljala o tem, da bi postavili nočno stražo pred hišo človeka, ki so ga zaznavali kot svojega sovražnika.

Skupaj s povečano vidnostjo paranoidnega človeka pride tudi do distorzije njegove podobe, najbolj izrazito v notranji kliki izključevalcev. Pretiravajo o njegovi velikosti, fizični moči, zvijačnosti in z anekdotami o njegovih čudaških podvigih, predvsem pa s tematskim poudarkom na temu, da je nevaren. S tem, da so se v preteklosti zapletli v nasilje ali grožnje, nekateri dajejo povod za taka verovanja, drugi pač ne. V intervjujih na to temo lahko naletimo na značilna protislovja, kot so: »Ne, nikoli ni udaril nekoga tu okrog – se pa je stepel s policisti pred državno skupščino.« ali »Ne, ne bojim se ga, a nekega lepega dne bo eksplodiral.«

Mimogrede lahko rečemo, da domnevne nevarnosti paranoičnih ljudi, o kateri pripovedujejo v leposlovju in dramah, niso nikoli sistematično dokazali. Pravzaprav, edini izdatni podatki na to temo iz študije o podaljšanih sprejemih, v veliki meri paranoičnih, v duševno bolnišnico na Norveškem, odkrivajo, da »niti paranoiki niti paranoidni niso bili prej nevarni in večinoma niti ne težavni.« (Ödergard 1958). Naša razlaga tega, kot smo že omenili, je, da pripisana nevarnost paranoičnega človeka ne izhaja iz fizičnega strahu temveč iz organizacijske grožnje, ki jo predstavlja, in potrebe po upravičevanju kolektivne akcije zoper njega.[1]

Vendar pa ne gre v celoti za taktično ravnanje – na kar kažejo tesnobnosti in napetosti, ki med bolj kritičnimi fazami njihove interakcije naraščajo med ljudmi v koaliciji. Udeleženci lahko razvijejo strahove, ki so precej podobni tistim, ki jih imajo klasični zarotniki. Eden od vodij take skupine je govoril o obdobju paranoične krize kot o »tednu strahu«, med katerim ga je mučila nespečnost in je »moral jemati svoje želodčne tablete«. Nek član odbora nam je odkril, da se je med šolsko krizo, ki jo je sprožilo odstavljanje agresivnega učitelja, »bal svoje sence« in »se spraševal, če bo vse u redu, ko se zvečer vrne domov.« Taka stanja napetosti, ki delujejo hkrati z neko vrsto zapiranja komunikacije v skupini, so hkrati vzrok in posledica ojačane skupinske interakcije, ki popači in simbolično preuredi podobo človeka, proti kateremu delujejo.

Potem ko izključevalci dobijo bitko, njihova verzija človeka kot nevarnega postane kristaliziran razlog za uradno ravnanje. Na tej točki postane kriva razlaga del bolj premišljene manipulacije ega. Velike napačne navedbe, najbolj pogosto imenovane »pretveze«, postanejo upravičljivi načini, da se ga pripravi za sodelovanje pri, na primer, tem, da ga pripravijo, da se podvrže psihiatričnemu pregledu ali zadržanju, ki predhodi hospitalizaciji. Ta proces je učinkovito opisal Goffman (1959)[†] s svojim pojmom »tunela izdaje«, skozi katerega pacient stopi v bolnišnico. Tega nam ni treba podrobneje obdelovati, le potrditi, da se to zgodi v procesu izključevanja, ki se v naših primerih komplicira s pravnimi omejitvami in povsod prisotnimi tveganji sodnih sporov.

Izvirni članek

Lemert, E. (1962), Paranoia and the Dynamics of Exclusion. Sociometry 25, No. 1 (March 1962) , 1-20.

Navedeni viri

Goffman, E., »The Moral Career of the Mental Patient,« Psychiatry, 1959, 22, 127 ff.

Ödergard, Ö., (1958) »A Clinical Study of Delayed Admissions to a Mental Hospital,« Mental Hygiene, 42: 124–132.

---

[1] Zgoraj, http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2019/10/edwin-m-lemert-paranoja-in-dinamika.html.

---

[*] V izvirniku »misinterpretation«.

[†] V slovenščini zdaj dostopno v drugem eseju Azilov, torej o moralni karieri duševnega bolnika. Cf.: Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.