Zarotniška narava izključevanja
Iz zgornjega
lahko sklepamo, da organizacijska ranljivost kot tudi pričakovanje maščevanja
paranoičnega človeka ustvarjajo funkcionalne temelje za zaroto med tistimi, ki
ga hočejo obvladati ali izvreči. Velika je verjetnost, da se bo v organizaciji
pojavila koalicija, ki jo bo družila skupna zaveza nasprotovati paranoičnemu
človeku. Ta izključevalna skupina zahteva od svojih članov zvestobo,
solidarnost in skrivnostnost; deluje v skladu s skupno shemo in v različnih
merah uporablja tehnike manipulacije in krivih razlag.[*]
Zaroto v
rudimentarni obliki lahko zasledimo v neformalnem izključevanju, ločenem od organizacijske
krize. Ponazarja nam jo zbiranje članov osebja raziskovalnega tima okoli hladilca
vode, da bi se pogovarjali o neželenem sodelavcu. Uporabljali so tudi
pisarniške telefone, da bi se dogovorili za premore za kavo brez njega, in
uporabljali simbolična znamenja v njegovi navzočnosti, kot je, na primer,
brundanje teme iz Dragneta (televizijske nadaljevanke op. prev.), ko se je
približeval skupini. S strinjanjem nadrejenih so vpeljali pravilo proti
zunanjim pogovorom v, na videz za vse, da bi preprečili vedenje osamljenega
delavca. V nekem drugem primeru so spremenili opomnik za intervju, ki ga je
ustvaril raziskovalec, na sestanku, ki so ga pripravili brez njega. Ko je hotel
pojasnilo na naslednjem sestanku, so se njegovi sodelavci pretvarjali, da nič
ne vedo o teh spremembah.
Zarotniško
vedenje najbolj pride do izraza med organizacijsko krizo, v kateri izključevalci,
ki sprožijo dejanja, postanejo borbena skupina. Da bi soglasno prevzeli tak
pogled nase, poenotili skupino in prekinili interakcijo tistih, ki se nočejo
povsem pridružiti koaliciji, je potrebno usklajeno delovanje. Trudijo se tudi
nevtralizirati tiste, ki se niso priključili, a ne morejo ostati nevedni o
načrtih, ki so v teku. Ustvari se videz enotnosti, tudi če je ni.
Velik del
ravnanja skupine je takrat strateške narave, z določljivimi preračuni o tem,
»kaj bomo mi storili, če on stori to ali ono«. V enem od naših primerov je član
nadzornega odbora govoril o »igri, ki se igra« z človekom, ki jim je
nasprotoval. Načrtovana dejanja gredo lahko tako daleč, da se natančno
dogovarjajo o besedah, ki jih bodo uporabili, ko se bodo soočili s paranoičnim
človekom oz. ko jih bo ta izzval. Predvsem pa med izključevalci poteka kontinuirana
in precizna komunikacija, ki jo ponazarja primer, ko so si vzajemno izmenjevali
kopije vseh pisem, ki so jih poslali ali prejeli od ega.
Skrb za
skrivnosti v takih skupina se pokaže s takimi stvarmi, kot je pazljivo
zapiranje vrat in tiše pogovarjanje, ko beseda nanese na ega. Kraji in čas
srečevanja utegnejo biti drugačni od normalnih postopkov; dokumente lahko
začnejo shranjevati na nenavadnih mestih in prenehajo uporabljati določene
telefonske aparate med paranoično krizo.
V takem
obdobju se vidnost človekovega vedenja precej poveča, pogosto je prav on glavna
tema pogovora med izključevalci, govorice o težavah pa širijo še na druge
skupine, ki se utegnejo včasih vključiti v kontroverzo. Na določeni točki se
potrudijo, da so člani skupine stalno obveščeni o premikih človeka in tudi, če
je možno, o njegovih načrtih. V učinku, če ne v obliki, to pripelje do
vohunjenja. Člani neke take bojevite skupine so, na primer, najeli nekoga
zunanjega, njihovemu tožniku nepoznanega, da si je zapisal govor, s katerim naj
bi si na svojo stran pridobil neko organizacijo v skupnosti. V drugem primeru so
prepričali nekoga, ki je imel pisarno, ki se je odpirala v pisarno vodje
oddelka, da je deloval kot informator za jedrno skupino, ki si je trudila vodjo
odstraniti z njegovega položaja. Ta skupina je resno razpravljala o tem, da bi
postavili nočno stražo pred hišo človeka, ki so ga zaznavali kot svojega sovražnika.
Skupaj s
povečano vidnostjo paranoidnega človeka pride tudi do distorzije njegove
podobe, najbolj izrazito v notranji kliki izključevalcev. Pretiravajo o njegovi
velikosti, fizični moči, zvijačnosti in z anekdotami o njegovih čudaških
podvigih, predvsem pa s tematskim poudarkom na temu, da je nevaren. S tem, da
so se v preteklosti zapletli v nasilje ali grožnje, nekateri dajejo povod za
taka verovanja, drugi pač ne. V intervjujih na to temo lahko naletimo na
značilna protislovja, kot so: »Ne, nikoli ni udaril nekoga tu okrog – se pa je
stepel s policisti pred državno skupščino.« ali »Ne, ne bojim se ga, a nekega
lepega dne bo eksplodiral.«
Mimogrede
lahko rečemo, da domnevne nevarnosti paranoičnih ljudi, o kateri pripovedujejo v
leposlovju in dramah, niso nikoli sistematično dokazali. Pravzaprav, edini
izdatni podatki na to temo iz študije o podaljšanih sprejemih, v veliki meri
paranoičnih, v duševno bolnišnico na Norveškem, odkrivajo, da »niti paranoiki
niti paranoidni niso bili prej nevarni in večinoma niti ne težavni.« (Ödergard 1958).
Naša razlaga tega, kot smo že omenili, je, da pripisana nevarnost paranoičnega
človeka ne izhaja iz fizičnega strahu temveč iz organizacijske grožnje, ki jo
predstavlja, in potrebe po upravičevanju kolektivne akcije zoper njega.[1]
Vendar pa ne
gre v celoti za taktično ravnanje – na kar kažejo tesnobnosti in napetosti, ki med
bolj kritičnimi fazami njihove interakcije naraščajo med ljudmi v koaliciji.
Udeleženci lahko razvijejo strahove, ki so precej podobni tistim, ki jih imajo
klasični zarotniki. Eden od vodij take skupine je govoril o obdobju paranoične
krize kot o »tednu strahu«, med katerim ga je mučila nespečnost in je »moral
jemati svoje želodčne tablete«. Nek član odbora nam je odkril, da se je med
šolsko krizo, ki jo je sprožilo odstavljanje agresivnega učitelja, »bal svoje
sence« in »se spraševal, če bo vse u redu, ko se zvečer vrne domov.« Taka
stanja napetosti, ki delujejo hkrati z neko vrsto zapiranja komunikacije v
skupini, so hkrati vzrok in posledica ojačane skupinske interakcije, ki popači
in simbolično preuredi podobo človeka, proti kateremu delujejo.
Potem ko
izključevalci dobijo bitko, njihova verzija človeka kot nevarnega postane
kristaliziran razlog za uradno ravnanje. Na tej točki postane kriva razlaga del
bolj premišljene manipulacije ega. Velike napačne navedbe, najbolj pogosto
imenovane »pretveze«, postanejo upravičljivi načini, da se ga pripravi za
sodelovanje pri, na primer, tem, da ga pripravijo, da se podvrže psihiatričnemu
pregledu ali zadržanju, ki predhodi hospitalizaciji. Ta proces je učinkovito
opisal Goffman (1959)[†]
s svojim pojmom »tunela izdaje«, skozi katerega pacient stopi v bolnišnico.
Tega nam ni treba podrobneje obdelovati, le potrditi, da se to zgodi v procesu
izključevanja, ki se v naših primerih komplicira s pravnimi omejitvami in
povsod prisotnimi tveganji sodnih sporov.
Izvirni članek
Lemert, E. (1962), Paranoia and the Dynamics of Exclusion. Sociometry 25, No. 1 (March 1962) ,
1-20.
Navedeni viri
Goffman, E., »The Moral Career of the Mental Patient,« Psychiatry, 1959, 22, 127 ff.
Ödergard, Ö., (1958) »A Clinical Study of
Delayed Admissions to a Mental Hospital,« Mental
Hygiene, 42: 124–132.
Ni komentarjev:
Objavite komentar