Prikaz objav z oznako zaposlovanje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako zaposlovanje. Pokaži vse objave

petek, 15. april 2016

Common knowledge and culture of integrity



The neo-liberal economic thought, which heralded the crisis, persist in its hegemony (Stubbs, 2016). Economic gain and technological advancement rule over human relationships (Napan & Oak, 2016). The simplistic paradigm of cause and effect (gain and loss, normal and deviant) – binary thinking (by its simplicity) nourish cultural hegemony of neo-liberalism. Post-modern dissolution of grand narratives of social justice, human progress has paired well with the hegemonies of the numbers.
Hence, in social work and other socially engaged disciplines we are dealing in the crisis of today with enormously unsuitable knowledge – produced in a different epoch of welfare state (Flaker, 2016). Social work (and social action) is still dominated by sociological and psychological theories of twentieth century. In in encounters with the people those support the dominance of professional discourses and continuation of the notion that ‘professionals know best’. Further on, social work has been disassociated from development work (which has been left to self-styled developers, managers, politicians and NGOs and firms) and remained a concept of ‘a personal profession’ (Grebenc & Žganec, 2016). 

Cultural changes have through individualism, westernisation and globalisation corroded connections between people. It has produced arrogance to numerous indigenous and inclusive paradigms and not only these changes are physically depleting the planet, also the world is becoming soulless (Napan & Oak, 2016). Feeble are becoming threat – by myths of demographic changes, scapegoating the refuges, producing the folk devils out of people with mental distress, drug users etc. Culture of fear has become walls of the institutionalised regimes in community or in the institutions without walls (Case & Yates, 2016; Mali, 2016; Flaker & Ramon, 2016).

New ethico-political projects can be an antidote to such translations and to what is basically post-colonial mentality (Stubbs, 2016). They must be based on new knowledge production arising from the pragmatic but ethically bound solutions – dignity of humanity that may serve people. They need not rely just on the imperative of non-exclusion, also on ethics and aesthetics of old age, disability, deviance. Old age as one of the central issues of the epoch does on one hand assert the value of life, but also the value of death and life’s finality (Mali, 2016). 

Programme for the future of social work knowledge must therefore involve synergies of theory, research and movements – Dialogues in praxis to transform the Knowledge. It has to employ inquiry approach with hope, participation and must acknowledge the importance of people’s indigenous, and sometimes hidden knowledge (Napan & Oak, 2016). Social work has access to the knowledge seldom expressed publicly and is responsible for the minor cultural heritage preservations and representation – e.g. old age. In this was it can contribute to creation of new humanity, one that goes beyond race, nationality, class and gender but also affirms uniqueness of cultures, beliefs, orientations, contexts.

In this attempt, social work must address the dialectics of individual and collective responsibility, deconstruct actively the problematics of individual and devise ways of creating a collective responsibility, respect for diversity of life that would make a sublime community possible. Social work has a legitimate and indispensable duty to shape, within this context, its own taxonomy and syntax of action and become a real science of change and human emancipation (Flaker, 2016). 



References


Case, S. & Yates, J. (2016) ‘Examining social work with children in conflict with the law: Trajectories and possibilities’, Dialogue in Praxis (Ethics of Inclusion – special issue), vol. 5, no. 1­­. (forthcoming).

Flaker, V. (2016) ' Social work is the art of remaining human in the inhuman conditions’, Dialogue in Praxis (Ethics of Inclusion – special issue), vol. 5, no. 1­­. (forthcoming).

Napan, K. & Oak, E. (2016) ‘Inquiring into the Spirit of Social Work’, Dialogue in Praxis (Ethics of Inclusion – special issue), vol. 5, no. 1­­. (forthcoming).

Stubbs, P. (2016) ‘Resistance in Austerity Times: Social policy, social work and social movements in crisis conditions’, Dialogue in Praxis (Ethics of Inclusion – special issue), vol. 5, no. 1­­. (forthcoming).

torek, 16. februar 2016

Ukinitev pripravništva?




Spremembe zakona odpravljajo obvezno pripravništvo v socialnem varstvu. To me je zelo razveselilo. Pripravništvo je namreč ostanek nekih starih, cehovskih časov, pravzaprav vajeništva. Marsikje so ga ukinili in evropska tendenca, kakor tudi namen bolonjske reforme visokega šolstva je, da ga sploh ne bi bilo več. Človek naj bi se naučil osnovnih spretnosti in znanj za opravljanje poklica že med študijem oz. študij bi moral zagotoviti, da človek na osnovni ravni obvlada poklic in se ga ni treba še dodatno učiti. S tem bi se vsaj malo omilil neki predpostavljeni razcep med »teorijo« in »prakso«, razgradilo pojmovanje, da na univerzi šolamo za teorijo nekega poklica, človek pa mora potem opraviti še »vajeniški« staž, da se nauči, kako se nekaj »zares« dela.

Na žalost spremembe zakona ne odpravijo pripravništva docela in povsem. Pripravništvo ostane inštitut, a ni več predpogoj, da nekdo postane »strokovni delavec« v socialnem varstvu. Strokovni izpit – kot krona pripravništva in njegov zadnji preskus pa ostane trdno na svojem mestu. Torej je odprava le delna. Bolje nič kot nekaj in upajmo, da je to prvi korak, kot je nekoč ministrica napovedala in kot napoveduje tudi spremno besedilo, k temeljiti reformi upravljanja s kadri v socialnem varstvu in v njej popolni odpravi – tako pripravništva kakor tudi strokovnega izpita.

Kaj taka delna oz. postopna ukinitev pripravništva pomeni, iz besedila spremenjenih členov ni povsem jasno. Ker pripravništvo ni več pogoj za opravljanje del in nalog strokovnih delavcev (in sodelavcev,[1] si lahko predstavljamo, da se človek z ustrezno izobrazbo lahko prijavi na strokovni izpit, ga opravi in postane strokovni delavec. Pika. Tako bi lahko sklepali iz besedila členov.

Obstaja pa še člen, ki zdaj na novo ureja pripravništvo. Torej pripravništvo še vedno obstaja, a ni več obvezno. Iz tega bi lahko sklepali, da ga bi opravljali tisti, ki bi tako hoteli, ki bi menili, da jim njihova izobrazba ne zagotavlja dovolj praktičnega znanja za opravljanje del in nalog na področju socialnega varstva. To pa seveda ne bo prepuščeno svobodni presoji posameznika, najmanj, kar se utegne zgoditi, da bo o tem presojala komisija na strokovnem izpitu, saj bo morala oceniti, ali ima kandidat zadostne kompetence, da začne delati samostojno na področju socialnega varstva.

Predstavljamo si lahko, da bo izpitna komisija preverila izkušnje, ki jih kandidat ima – posredno preko dokazil, npr. o praktičnem pouku, prostovoljnem in študentskem delu, morda celo neformalnih pomoči (denimo uporabniške ali pomočniške izkušnje – izkustvena strokovnost) in neposredno preko praktičnih nalog in vprašanj o praktičnih postopkih, opravilih in metodah dela. Večina diplomantov socialnega dela, morda socialne pedagogike, bi to glede na zbrane kredite in učni načrt zlahka dokazala. Podobno bi lahko dokazali tudi diplomanti drugih smeri, tudi denimo zelo akademskih usmeritev, npr. pravniki, sociologi, psihologi, ki so v času študija intenzivno delali kot prostovoljci, pomočniki ali kot kakšen pomožen profil v socialnem varstvu ali pa z osebno izkušnjo hendikepa, dolgotrajne stiske ipd. 

A glede na spremno besedilo sprememb zakona se lahko bojimo, da to še ni vse. Besedilo namreč omenja »uvedbo bodisi neobveznega pripravništva bodisi uvajanja v delo z mentorjem na področju socialnega varstva«. Nadalje napoveduje: »Dolžina enega ali drugega je odvisna od vrste izobrazbe - za vse tiste, ki so imajo pridobljeno izobrazbo s področja socialnega dela prve ali druge bolonjske stopnje, se zahteva šestmesečno uvajanje v delo z mentorjem na področju socialnega varstva ali neobvezno pripravništvo, saj del praktičnega znanja diplomanti Fakultete za socialno delo pridobijo že med samim izobraževanjem, za vse druge diplomant pa se zahteva devetmesečno uvajanje v delo z mentorjem na področju socialnega varstva ali neobvezno pripravništvo.«[2]  (obrazložitev k 17. členu)

V samem besedilu členov »se ne zahteva«. Ali to pomeni, da se bo delna obveznost pripravništva vrnila skozi zadnja vrata podzakonskih aktov? Tako pripravništvo ne bo več »zakonska obveznost«, bo pa deloma postala »podzakonska« ali celo »zunaj-zakonska« (torej pankrtska) obveznost, ki zakonodajalca ne bo obvezovala pripravništvo plačevati, a jo vseeno kadru, sicer v manjši meri, nalagala kot obveznost. Če je tako, potem lahko to, sicer hvalevredno, spremembo zakona, štejemo predvsem kot manever predlagatelja, da se izogne obveznosti, ki so jim jih v dveh valovih študentje očitali, da jih ne izpolnjujejo.

Študentski protesti ZA pripravništvo so bili usmerjeni predvsem v zapore, ki jih srečujejo pri prvih zaposlitvah. Rekli so, da od novih diplomantov zahtevajo pripravništvo, ne omogočijo pa jim, da bi ga opravili. Ne smemo misliti, da si študenti želijo pripravništva, želijo si vstopa v svet dela, v svoji stroki. Z manjšo ali večjo odpravo pripravništva se bo ena ovira zmanjšala. Na njen račun se utegne druga zvišati. Če ne bo »obveznega« pripravništva, bodo verjetno usahnili programi, ki so ga zdaj nekaj let financirali. Kaj bo namesto tega?

Predlagatelj zakonskih sprememb, bi moral vsaj v obrazložitvi, nekaj o tem reči. Smiselno bi bilo, da bi ministrstvo, pa ne zaradi tega, da bi ugajalo študentom oz. se izognilo novim protestom, ampak zaradi modernizacije in dinamizacije socialnega varstva, na tem mestu obljubilo možnosti aktivacije diplomantov socialnega dela in drugih strok, obnavljanje in profiliranje kadra. To, glede na pričakovani in put v socialno varstvo (dezinstitucionalizacija in socialna aktivacija) ne bi bilo težko storiti.

Kot predlagatelj v spremnem besedilu napoveduje, pa je potrebna temeljita diskusija o upravljanju s kadri v socialnem varstvu, o tem kakšne profile, s kakšnimi kompetencami potrebujemo. Upam, da bomo prišli do tega, da potrebujemo, ob osnovnem izobraževanju, veliko sprotnega izobraževanja, da bomo ukinili še institut »strokovnega izpita« in ga nadomestili z licencami za posamezne naloge v socialnem varstvu (kot to zdaj npr. velja za koordinatorje obravnave v skupnosti, zastopnike ipd.).[3]

V ta namen je nujno, da se akterji socialnega varstva, sedemo in temeljito pretehtamo stanje in možne izboljšave. Predvsem pa je nujno, da se spet povežeta »teorija« in »praksa« in da skupaj ugotovimo, kaj in kako je treba ljudi, ki delujejo v socialnem varstvu učiti, kaj je treba znati in kako zagotoviti, da bo znanje res uporabno – uporabnikom.



[1] To kdo in kaj so »strokovni delavci« je bilo precej nejasno v obstoječi zakonodaji, pa tudi v praksi, nejasno ostaja še naprej.
[2] Upam, da je to prehodna sprememba in da socialnim delavcem ne bo treba opravljati strokovnega izpita ali uvajanja.
[3] Za več diskusije o profilih v socialnem varstvu glej posebno poglavje v taksonomiji (Flaker 2015: 97–108).