Samostojnost – dejavnost in vključenost (dolgotrajna oskrba med vizijo in zakonom 4)[1]

 

Zakon naj bi uresničeval imperative številnih deklaracij, konvencij in programov, na katere se tudi sklicuje. Te poudarjajo aktivno starost, aktivno državljanstvo ljudi z raznimi nalepkami, družbeno udejstvovanje, vključevanje v družbene tokove, udeležbo pri odločanju o družbenih in skupnostnih zadevah itn.[2]  Vendar pa zakonsko besedilo nič od tega ne zagotavlja izrecno in ciljano. Nasprotno, področje delovanja zakona z ozkim naborom storitev zelo omeji in uporabnike prikrajša za pomemben del njihovega življenja. To je tudi največja pomanjkljivost zakona in jo je nujno čim prej, že med uveljavljanjem zakona, odpraviti!

Z naborom storitev (člen 14) namreč zakon definira dolgotrajno oskrbo kot zgolj vzdrževalno dejavnost. Storitve, do katerih je uporabnik upravičen so omejene na telo in njegovo neposredno okolje – gospodinjstvo.  Odreče pa spremstvo že pri nujnih opravkih, kot so, denimo, obiski zdravnika, opravki na uradih, pošti, banki ipd., kaj šele, da bi zagotavljal oporo pri obiskih prijateljev, sorodnikov, udeležbi na prireditvah, sodelovanje v društvih ali oporo pri plačanem ali prostovoljnem delu. V tem smislu zakonsko besedilo z upravičencev ustvarja invalide v dobesednem pomenu besede, nevredne in nedejavne ljudi, ki so obsojeni na ždenje doma, kjer jih sicer vzdržujemo pri življenju, ki pa izgubi svoj zunanji, družbeni pomen.

Za to, kako je do take restriktivne definicije dolgotrajne oskrbe, ki ne le ne uresničuje postavke socialnega modela, temveč je celo v nasprotju z zdravstvenim pogledom, prišlo, lahko najdemo dve razlagi: da s takšnimi omejitvami predlagatelj zakona skuša omejiti stroške sistema dolgotrajne oskrbe ali pa da del javnosti dolgotrajno oskrbo pojmuje prav kot vzdrževalni segment družbenega varstva, ki ga dopolnjujejo segmenti, ki so (selektivno) namenjeni »socialni aktivaciji«. Oba sta zmotna in škodljiva – celo znotraj svoje lastne logike.

Na prvi pogled se res utegne zdeti, da širši nabor storitev pomeni tudi večje stroške dolgotrajne oskrbe. Vendar tako mehanično vnaprejšnje seštevanje spregleda dinamiko storitev. Zelo jasno je namreč, da dejavnosti in vključevanje v družbo višata povsem telesni, še zlasti pa mentalni tonus. Omogočanje dejavnosti, ki so mi pomembne, srečanja z večjim številom ljudi ipd. dajejo smisel tistim bolj orodnim dejavnostim, kot so hranjenje, umivanje, premestitev s postelje na voziček itn. Vstanem zato, da bi kaj naredil, da bi koga srečal, vstajanje in podobne dejavnosti niso same sebi namen. Dejavnosti in vključenost torej preprečujejo človekovo, tudi povsem fizično, nazadovanje, včasih celo omogočajo napredovanje, povratek ali razvoj spretnosti – tudi osebne nege in sodelovanja v gospodinjstvu.[3] Z vložkom v takšne dejavnosti na dolgi rok več prihranimo, kot pa zapravimo. Hkrati pa ima tak vložek poleg neposrednih učinkov tudi posredne. Večja vpetost v dejavnosti in z njimi povezana omrežja poraja socialni kapital oz. prijateljske ali sorodstvene usluge, ki vsaj deloma razbremenijo formalni del oskrbnega paketa.[4] Pri tem pa je treba opozoriti, da so takšni vložki v dejavnost in vključevanje uporabnika, razmeroma majhni, v primerjavi z osebno nego in gospodinjskim delom pravzaprav simbolični (nekaj ur na teden), učinek pa je glede na vložek zelo velik.

Pojmovanje dolgotrajne oskrbe kot zgolj vzdrževalne dejavnosti je bilo prisotno že od samega začetka razprave o njenem uvajanju.[5] Tudi če smo težnjo že v samem začetku zavrnili, se je v raznih izpeljavah vedno znova pojavljala.[6] Najbolj se je poglobila oz. dobila dodatno razsežnost pri prizadevanjih za uvedbo osebne asistence. Da bi hitreje prišli do te pomembne  dajatve, ki je tudi dejansko velikemu številu ljudi omogočila boljše in avtonomnejše življenje, je bilo treba ustvariti razlikovalno značilnost, ki bi jo izvzela iz dolgotrajne oskrbe. Razliko so umetno ustvarili v tem, da je osebna asistenca namenjena mlajšim in aktivnim ljudem, medtem ko naj bi dolgotrajna oskrba bila sistem za stare ljudi (in pasivne?). Tako razlikovanje je seveda zmotno in diskriminatorno[7] (hkrati pa tudi drobi materijo dolgotrajne oskrbe). Je pa, kot kaže, preplavilo razumevanje, kaj naj bi bila dolgotrajna oskrba. V uvodu predloga zakona (Mininstrstvo za solidarno prihodnost, 2023, str. 9) lahko, na primer, beremo, da imamo dnevne centre, v katerih ljudje nekaj delajo (VDC) in dnevne centre, v katerih samo preživljajo svoj čas (vrtci za stare).

Taka umestitev dolgotrajne oskrbe ni le diskriminatorna, temveč je tudi antiproduktivna. Proizvajala bo nezadovoljne uporabnike, ustvarjala pasivna bitja, povzročala več bolezenskih stanj, konfliktov z oskrbovalci, onemogočala ustvarjanja smisla v življenju, omejevala stike z drugimi in s tem tudi onemogočala več solidarnosti, vzajemnosti, tudi sintezo med formalnimi in neformalnimi viri oskrbe.  

Sklici

Flaker, V. (2017). Ugotavljanje potreb je tudi njihova dekonstrukcija. V: Lebar, L., Dremelj, P., Flaker, V., Rode, N., Mali, J., Peternelj, A., Smolej Jež, S., Rajer, C., Zadnikar, M., Krajnc, A., Galof, K., Milavec Kapun, M., Topolovec, N. Kobal Tomc Priprava podlag za izvedbo pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Ljubljana: IRSSV; str. 129–144.

Lebar, L., Dremelj, P., Flaker, V., Rode, N., Mali, J., Peternelj, A., Smolej Jež, S., Rajer, C., Zadnikar, M., Krajnc, A., Galof, K., Milavec Kapun, M., Topolovec, N., & Kobal Tomc, B. (2017)  Priprava podlag za izvedbo pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Ljubljana: IRSSV.

Ministrstvo za solidarno prihodnost (2023) Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi. (gradivo za javno razpravo.) Ljubljana: Ministrstvo za solidarno prihodnost. Pridobljeno 27. 11. 2023 s https://e-uprava.gov.si/si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=15617 

Roper, N., Logan, W., & Tierney, A. J. (2001). The Roper-Logan-Tierney Model of Nursing. Edinburgh: Churchill Livingstone.

Toth M., Bagari, N. in Mlakar, T. (2004). Predlog za uvedbo zavarovanja za dolgotrajno nego v R Sloveniji. Ljubljana: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (delovno gradivo).

 

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Konvencija o pravicah »invalidov« poleg pravice do življenja v skupnosti (19. člen), ljudem, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo zagotavlja tudi pravico do osebne mobilnosti (20. člen), dostop do informacij (21. člen), izobraževanja (22. člen), delo in zaposlovanje (27. člen), sodelovanje v političnem in javnem življenju (29. člen) in tudi sodelovanje v kulturnem življenju, rekreaciji, prostočasnih dejavnostih in športu (30. člen).

[3] Ocenjevalna lestvica, po kateri naj bi ocenjevali zmožnost oz. nezmožnost samooskrbe, sicer vsebuje tudi del, ki »meri« sposobnost samostojnih dejavnosti zunaj telesa in gospodinjstva, a je skladnja spraševanja oz. poizvedovanja obrnjena. Ocenjevalcu ni treba začeti z odkrivanjem tega, kar bi človek rad delal, temveč ga bolj zanima, pri kakšnih opravilih potrebuje podporo ali pomoč vobče. Zato smo tudi v predpilotni študiji (Lebar in drugi, 2017) predlagali pilotiranje, s katerim bi primerjali ugotavljanje upravičenosti z ocenjevalno lestvico s tako, ki bi izhajala iz vsebine osebnega načrta.

[4] V tem je tudi primerjalna stroškovna prednost skupnostne oskrbe v primerjavi z institucionalno. Oskrba v skupnosti namreč poteka v odprtem polju, ki poleg formalne oskrb omogoča večje število dogodkov, ki porajajo solidarne odzive drugih navzočih v polju bodisi tako, da formalni pomočniki naredijo še kaj več, kot je njihova predpisana vloga (naredijo uporabniku uslugo, saj so z njim v osebnem odnosu), bodisi tako da se v oskrbo (tudi v povsem telesno nego in gospodinjska dela) spontano vključijo sorodniki, sosedje, prijatelji. Naloga ključnega delavca je pri tem, da ta prostor odpre, da vanj nevsiljivo povabi možne udeležence in tako konstelacijo vzdržuje in razvija. Zaprti prostor ustanove takšnega angažiranja širšega nabora udeležencev ne dovoljuje, jih preprečuje. Vloga svojcev v ustanovi je poleg popestritve z obiski, da nadomestijo tisto, kar institucija ne zagotavlja – prinesejo priboljške, odpeljejo sorodnika na sprehod, obisk itn.

[5] Prvi osnutek zakona govori o »dolgotrajni negi«, kakor so avtorji (Toth, Bagari in Mlakar, 2004) pred dvajsetimi leti prevedli »long-term care« oz. »pflege«. Temu smo se na področju sociale kmalu uprli, saj ne gre le za nega temveč za celostni pristop, ki vključuje tudi socialne dimenzije. Od takrat govorimo o dolgotrajni oskrbi.

[6] Najpogosteje (in nepremagljivo) se je pojavljala prav v naboru storitev predvsem klasifikacija oz. delitev storitev na storitve »temeljnih dnevnih življenjskih dejavnosti« (ADL – activities of daily living) in na »podporne« dnevne dejavnosti (IADL – instrumental activities of daily living). Taka klasifikacija je destilat sicer precej celostne teorije zdravstvene nege, ki ne obravnava človeka kot zgolj telo, ampak ga postavi v družbeni in okolijski kontekst (Roper, Logan in Tierney, 2001). Temelji na ideologiji »hierarhije potreb«, ki se prilega zdravorazumskemu pogledu na človekovo delovanje, v resnici pa je zmotna (Flaker, 2017). 

[7] Omejitev upravičenosti za osebno asistenco za ljudi starejše od 65 let pomeni grobo kršenje človekovih pravic. Gre za eklatanten primer starizma. Ne samo, da s tem, človeka onemogočimo, invalidiziramo zgolj zaradi njegove starosti, temveč mu tudi vsilimo po vsebini storitev sicer podobno a po obliki različno oskrbo (ki je družinska, institucionalna ali agencijska).

Narava univerzalnosti dolgotrajne oskrbe – misli ob diskusiji o dolgotrajni oskrbi (8)

(preliminarna razprava)^[1]

Razmislek o vstopu v sistem dolgotrajne oskrbe in še posebej o tem, kako oblikovati upravičenost do nje, smo začeli z ugotovitvijo, da dolgotrajna oskrba kot javna dejavnost prehaja od subsidiarnosti k univerzalnosti. Kot v vseh univerzalnih sistemih (zdravje, izobraževanje) je tudi pri dolgotrajni oskrbi univerzalnost omejena. V univerzalnih sistemih je pravica univerzalna s tem, da ima vsakdo možnost vsaj pristopa, če ne dostopa k storitvam – vsakdo ima pravico do zdravniškega pregleda in vsakdo se sme vpisati v šolo. Niso pa vse dajatve univerzalnih sistemov brezpogojno dostopne vsem. V nasprotju z res univerzalnimi dajatvami (univerzalni otroški dodatek, univerzalni državljanski dohodek) so veliki univerzalni sistemi dajatev (zdravstvo, izobraževanje) pogojni, ali morda bolje rečeno – potencialni, zagotavljajo dajatve takrat, ko jih potrebujejo (in takšne kot jih potrebujejo).^[2]

Kaj bo nekdo v sistemu dobil, določijo strokovnjaki (zdravniki, pedagogi). V točki, kdo določa dajatve, je tudi paradigmatski premik, ki ga uvaja dolgotrajna oskrba, saj uporabnik določa, katere storitve potrebuje (strokovnjaki mu pri tem le pomagajo in ga pri tem podpirajo). Prav ta premik pa povzroča tudi težave pri določanju, do česa je človek upravičen oz. za postavljanje kriterijev upravičenosti.^[3]

Da bi omogočili univerzalno dojemanje dolgotrajne oskrbe, pa tudi določanje upravičenosti do nje, navadno izhajamo pri ocenjevanju potreb iz samostojnosti pri izvajanju dejavnosti. To je sicer korak naprej od ocenjevanja (ne)sposobnosti (ali drugih osebnih značilnosti), saj so dejavnosti nekaj, za kar moramo biti družbeno osposobljeni, za kar potrebujemo sredstva, sodelovanje drugih, spretnosti, ki se jih naučimo od drugih itn. In vendar, ko ločimo dejavnosti od konteksta njihovega izvajanja, jih pripišemo zgolj posamezniku, s tako abstrakcijo predpostavljamo posameznika, ki zmore ali ne zmore samostojno biti dejaven in ga torej vidimo bolj ali manj sposobnega. Z redukcijo dejavnosti na abstraktnega posameznika, tudi na videz odpravimo druge momente (dogodke, odnose, družbenih položaj), ki vplivajo na njegove ali njene potrebe.

Redukcija na dejavnosti, pa čeprav so dejavnosti ena od osrednih kategorij človeškosti, je gotovo epistemološka napaka – tako za razumevanje človeških potreb kakor tudi za metodiko dela z ljudmi. Morda pa so dejavnosti same zase za namen merskega inštrumenta ustrezen pokazatelj, prediktor količine potreb po oskrbi, ki naj bi jih nekdo imel. Da bi to ugotovili, je treba analizirati literaturo o merskih značilnostih tovrstnih lestvic, še posebej pripravljalne študije za NBA, pa tudi spremljati povezanost in soodnosnost (korelacijo) med merili samostojnosti pri izvajanju dejavnosti in drugimi momenti, ki lahko vplivajo na potrebe ljudi, ki doživljajo dolgotrajno stisko. Kot dopolnilo NBA bi torej morali izdelati merski inštrument, ki bi meril dimenzije potreb, ki jih osnovna lestvica ne meri (Slika 2: Poskus taksonomije potreb črno obarvane postavke).

Smiselno bi dejavnosti kot izhodišče dolgotrajne oskrbe nadgraditi s konceptom pravic. Namen dolgotrajne oskrbe ni zgolj omogočiti dejavnosti temveč odpraviti krivice, ovire, ki ovirajo dejavnosti, svobodno odločanje in udeležbo v skupnosti.^[4] V tem je dolgotrajna oskrbe prvenstveno anti-diskriminacijski sistem, sistem, ki odpravlja krivice in vzpostavlja izenačene možnosti za vse. Morda je prav v tem iskati njegovo univerzalno poslanstvo. Treba je torej poudariti anti-diskriminacijsko dimenzijo, ne le v uvodnih odstavkih zakona, temveč tudi tako, da bomo anti-diskriminacijsko načelo vgradili v postopke, ki omogočajo vstop v sistem. Dolgotrajna oskrba bi morala popravljati krivice, ovire, ki onemogočajo ljudem do enake mere uresničevati svoje osebne cilje, kot jih lahko uresničujejo ljudje, ki dolgotrajnih stisk ne doživljajo.

Toda, ali ni tako formulirana dolgotrajna oskrba tudi (le) socialni korektiv? Je, a sta njegova narava in namen drugačna od klasičnih socialnih korektivov. Vzemimo za primer klasičnega korektiva subvencije šolskih malic. Z njo sicer dosežemo, da učenec, ki je socialno prikrajšan, dobi tisto, kar dobijo učenci iz bolj premožnih družin. Hkrati pa učenca stigmatiziramo kot revnega in ne odpravimo njegove zapostavljenosti na drugih področjih – obšolskih dejavnostih, pri dostopu do virov znanja, statusa med vrstniki itn. Z brezplačno malico za vse učence, kar bi bila klasična in res univerzalna pravica, sicer odpravimo diskriminacijo, stigmatizacijo, ki jo socialni korektiv prinaša,^[5] ne odpravimo pa prikrajšanosti na drugih področjih. Za to bi potrebovali še niz ukrepov, kot so npr.: brezplačna letovanja, brezplačni treningi in druge obšolske dejavnosti, brezplačne inštrukcije (pomoč pri učenju) itn.^[6] Verjetno pa bi tudi z najbolj široko zastavljenim izenačevanjem možnosti ostale luknje, točke, v katerih bi bili nekateri otroci zaradi svojih socialnih in osebnih značilnosti zapostavljeni. To pa je argument za osebni pristop k splošni, univerzalni anti-diskriminaciji.

Kot kaže, univerzalni ukrepi, taki, ki veljajo za celotno populacijo, imajo lahko le parcialen, delen anti-diskriminacijski učinek – izenačijo njihove pravice le omejenem področju človekovega delovanja. Zato mora anti-diskriminacijski pristop, ob univerzalnih ukrepih, imeti tudi singularne, ki bodo konkretno izenačevali možnosti ljudi v njihovem dejanskem življenju in odpravljali dejanske mikro krivice.^[7] S tem uvajamo univerzalno anti-diskriminacijo za posameznika na vseh (za njega pomembnih) področjih.

Imamo torej vsaj tri vidike univerzalnosti. Minimalna univerzalnost je univerzalnost dostopa, maksimalna je, da neko dajatev prejme celotno prebivalstvo (in ne samo določene kategorije). Tretji vidik, komplementaren prvemu in suplementaren drugemu, pa je univerzalnost uresničevanja pravic na vseh področjih. 

Slika 1: Možnosti univerzalnosti dolgotrajne oskrbe

Dolgotrajna oskrba ne bo nikoli univerzalna dajatev države, saj to ni smiselno niti ni izvedljivo.^[8] Lahko pa ustvarimo sistem, ki bo univerzalen po dostopu do njega in ki bo s celostno obravnavo omogočal odpravljanje krivic na vseh življenjskih področjih. Pri tem je treba dostop pojmovati širše kot le fizični dostop, ideja o osebnem načrtovanju kot univerzalni pravici je, denimo ukrep, ki bistveno poveča dostop do dolgotrajne oskrbe – tudi za tiste, za katere se po načrtovanju lahko izkaže, da niso upravičeni do storitev ali sredstev dolgotrajne oskrbe. Osebni načrt pa mora obravnavati res življenje v celoti in ne samo tista področja, ki so ozko pojmovana snov dolgotrajne oskrbe. Osebni pristop anti-diskriminaciji pa ne odvezuje države od sprejemanja univerzalnih ukrepov, ki smiselno odpravljajo, diskriminacijo na nekem področju.^[9]

---

[1] V tem trenutku ni mogoče izpeljati dokončne razprave, ki bi primerno povzela zgornje ugotovitve in prišla do sklepov, zato je razprava še v marsičem odprta, nedodelana in jo bo treba dopolniti, glede na razpravo, ki jo zdaj pričakujem. Na mnoga od vprašanj, ki si jih zdaj postavljamo, pa bomo lahko odgovorili šele po pilotskem uvajanju dolgotrajne oskrbe.

[2] Nesmiselno je namreč dajati nekaj, kar ljudje ne bi potrebovali. V zdravstvu so lahko univerzalni le nekateri preventivni ukrepi (cepljenje, redni šolski pregledi ipd.), kurativne storitve in druge dajatve pa imajo smisla, le če je nekdo bolan.  Ob vseh razlikah je dolgotrajna oskrba v tem podobna zdravstvu. Zdravje naj bi bilo univerzalna pravica in zdravljenje le način, kako to pravico uresničevati, v dolgotrajni oskrbi je osnovna pravica živeti polno življenje – biti dejaven, se svobodno odločati in živeti z drugimi v skupnosti, oskrba je le instrumentalna, orodna pravica, ki nam to omogoča uresničevati.

[3] Zdravnik je »vratar« (gate-keeper) z dvojnim mandatom. Je tisti, ki lahko prepozna bolezen. S tem pa dobi tudi mandat uradnika za razdeljevanje javnih sredstev. Načeloma je prvi mandat predpostavljen drugemu, naj bi imel večji pomen in težo. Nenazadnje, če gre le za zdravljenje, ne pa za upravičenosti do drugih dajatev, denimo, bolniškega staleža, si nihče, razen hipohondrov, ne želi biti bolan in biti zdravljen.

Pri dolgotrajni oskrbi je potreba po strokovnjaku, ki naj bi ugotovil potrebe po oskrbi, bistveno manjša in tudi povsem drugače definirana. Zdravnik pritožbo potencialnega pacienta objektivira v njegovem telesu, medtem ko načrtovalec le pomaga upravičencu bolje artikulirati svoje potrebe. Potrebe nimajo svojega objektivnega substrata v telesu. Telo je le en od momentov, ki porajajo potrebe. Če odmislimo željo, da bi bili podobni zdravnikom in bili zmožni ugotavljati »objektivne potrebe« (nemogoča naloga – lahko jih le objektiviziramo, kar pa je nasilje nad doživljanjem upravičenca), potem je prav mandat razdeljevanja sredstev oz. preusmerjanja virov razlog za težnjo po objektivnem ocenjevanju potreb. Ali res pričakujemo naval socialnih ali oskrbnih simulantov in hipohondrov? In če, v kolikem obsegu?

[4] Lahko sicer govorimo o dejavnostih odločanja in vključevanja, kar je zelo pomembno. A vendar vključenost v skupnost in svoboda odločanja niso zgolj dejavnosti. Odločanje, bolje rečeno odločitev, se razlikuje od drugih dejavnosti, ne le v tem, da je primarno za to, da smo sploh ljudje, temveč tudi ker gre za virtualno dejavnost, ki ni zgolj miselna (v nasprotju s fizično dejavnostjo), temveč je tudi zgolj trenutek, moment, ki nima svoje časovne dimenzije, ne traja, kakor trajajo dejavnosti.

Vključenost v skupnost sicer tudi lahko povežemo z dejavnostmi, ki jih v ta namen izvedemo in jih izvajamo kot člani skupnosti skupaj z drugimi, je pa predvsem mesto, položaj, ki ga imamo, ki nam pripada. Izključeni smo pogosto prav prostorsko (institucije izključevanja) ali pa simbolično. Proces vključevanja je pogosto prav ponovno prilaščanja skupnega ozemlja (reclaiming the common ground).

[5] Še vedno pa bodo učenci iz bolj premožnih družin kupovali hot-doge in hamburgerje v bližnjem »fast foodu« (slo.: obratu hitre prehrane), ko bo malica zanič. Kar pogosto po okusu otrok je – navzkrižje med strokovno dietično določenimi kalorijami in vitamini predpisane malice in željami otrok – ki jih med drugim, resnici na ljubo, določajo splošni trendi prehrane in živilsko predelovalna industrija.

[6] Skratka, kot si Bill Gates želi (Phillips, 2015) povratek k socializmu.

[7] Podobna univerzalna pravica, ki jo potrebovali ob dolgotrajni oskrbi, je univerzalna pravica do zagovorništva.

[8] Univerzalnost dolgotrajne oskrbe je možna le med ljudmi, tako da obstaja vedno nekdo, ki bo poskrbel zame, ko bom v stiski.

[9] Brezplačen javni prevoz, bi bil lahko ukrep te vrste. Podobno kot je zamisel vključujoče šole, bi lahko pristopili tudi problemom vključevanja v šport, rekreacijo, kulturo in zabavo…