Za prenovo socialnega dela na centrih in za njihovo debirokratizacijo, zato da bodo iz državnih zavodov postali spet javni, jih je treba korenito repozicionirati – jih ponovno odpreti, povezati s skupnostjo, za katero delajo, omogočiti strokovno avtonomijo delavcev in jih kontinuirano usposabljati – med drugim tudi za to, da bodo kot socialno delo ugledali pogosto spregledana področja etničnosti, rasizma ipd.[1]
Strokovna avtonomija na centrih mora biti etični (kategorični) imperativ. Delavcem je treba omogočiti, da so strokovno proaktivni, da lahko poskrbijo za pogoje svojega dela, da bodo res lahko uresničevali svoje poslanstvo in izvajali temeljne operacije socialnega dela na socialnemu delu svojstven način. Katalog (Skupnost CSD, 2007), ki smo ga pred skoraj dvajsetimi leti postavili, ne pa povsem vzpostavili, je takrat pomenil velik preboj – tako za prakso kakor za teorijo pa tudi za dialog med njima. Zato da bo še bolj zaživel in obsegel področja, ki jih je do zdaj obravnaval pomanjkljivo, ga je treba prenoviti, dopolniti in mestoma popraviti, predvsem pa omogočiti njegovo uveljavljanje. Na dva načina: s kontinuiranim in vseobsežnim izobraževanjem za izvajanje njegovih nalog in z zagotavljanjem virov, da ga bo mogoče upoštevati. Katalog ni le minimalni standard socialnega dela na centrih, moral bi postati tudi normativ, saj zaradi podzaposlenosti na centrih, pa tudi v sociali nasploh, nalog kataloga, kot so zastavljene, ni mogoče izvajati – navadno pa odpade prav socialnodelovni del na račun upravnega – torej skupno delo z ljudmi – spoznavanje ljudi in njihovega življenjskega sveta, okrepitev, omogočanje spoprijemanja z življenjskimi tveganji in ustvarjanje zavezništva z njimi.
Za debirokratizacijo centrov in dela na njih je treba povsem birokratska opravila (otroški dodatek, štipendije) preseliti s centrov v takšne ali drugačne urade, na centrih pa obdržati tiste »transferje«, ki bodisi pri njihovem dodeljevanju bodisi pri izvedbi terjajo socialno delo oziroma so del njegovega procesa (denarne pomoči). Socialnim delavcem je treba omogočiti tudi boljši dostop do drugih dajatev sociale države, ki tako ali drugače podprejo socialno delo kot omogočanje dostopa do virov in sredstev – do stanovanj, do zaposlitve, vključevanja v skupnostne organizacije, pripomočkov, dolgotrajne oskrbe itn. Če naj bi koordinatorji obravnave v skupnosti, pa tudi drugi delavci na centrih, res izvajali svoje delo, t. j. koordinirano oskrbo več izvajalcev storitev, bi morali imeti svojo listnico, svoj budžet oz. moč naročanja in ustvarjanja novih storitev – zaradi neizpolnjene obljube[2], je mnoge od njih pomanjkanje tega ključnega elementa njihovega dela prisililo v to, da so opustili koordinacijo (care ali case management) in se sprijaznili s tem, da počnejo klasično delo s posameznikom (casework).
Socialno delo pogosto definiramo kot stroko, ki je potrebna v nepredvidljivih situacijah – tam, kjer ni predvidenih postopkov in procedur oziroma tam, kjer pri nekaterih odpovejo, tam, kjer jih je treba postavljati skupaj z ljudmi, v njihovi enkratni in edinstveni situaciji. Zato je treba socialnim delavcev vrniti diskrecijsko pravico. Ne nasedati demoniziranju upravičencev (kot goljufov in prevarantov) in zaupati strokovnosti socialnega dela. Diskrecija je glavna ost strokovnosti, sicer je stroka obsojena na izpolnjevanje formularjev.
Ni dovolj, da pride socialno delo »bliže ljudem«, kot so postavili PR krilatico med kampanjo v prid reorganizaciji oz. centralizaciji centrov – socialno delo mora med ljudi. Center za socialno delo mora dobro poznati skupnost, mora »poznati svoj teren«, velja pa tudi nasprotno skupnost mora poznati center za socialno delo, biti z njim povezana, delovati z njim v skupnostnih projektih, razvijati z ljudmi vzajemnost, solidarnost, mehanizme vključevanja in povezovanja. Nenazadnje socialno delo se ni rodilo kot pisarniško temveč kot terensko delo, v enem svojem kraku (Jane Addams ) pa tudi kot skupnostno delo. Včasih je imel vsak center predvidenega skupnostnega delavca, obstajal je poskus, regijskih »koordinatorjev pluralnih storitev v skupnosti«, a jih je, tako ene kakor druge, kaj kmalu požrl naraščajoči pritisk birokratizacije.
Socialni delavci morajo biti navzoči v skupnosti, centri za socialno delo pa biti odprti za skupnost in uporabnike. Do ZPUJS-a je tudi večina centrov imela odprta vrata, uporabniki so bili vedno dobrodošli – kar je pomembno, ko se nekdo odloči, da bo prosil za pomoč. Zaradi gneva uporabnikov, ki je bil upravičen, so jih zaprli, postavili na vrata varnostnike. Nekatere ustanove imajo zaklenjena vrata zato, da jih njihovi uporabniki v njih ostanejo, centri pač da vanje ne stopijo. Tako kot pri dezinstitucionalizaciji, ima načelo odprtih vrat tudi v centrih simbolični kot tudi stvaren pomen. Prostor socialnega dela mora biti profan, posveten, ne sme biti monokromatsko posvečen le eni in posvečeni dejavnosti, v njem mora biti tudi kuhinja, dostopna uporabnikom, da si tudi oni kaj skuhajo in poklepetajo o jedi in ob jedi. V skupnostnem angažiranju morajo centri vzpostavljati skupne prostore, socialne centre za srečevanje ljudi, večglasne in večpomenske prostore, delovanja in druženja. Pri tem pa mora biti tudi sam zgled takšnega prostora. Vedno, ko so posamični centri vzpostavili dislocirane podružnice ali pisarne, so bile izkušnje dobre in socialno delo bolj učinkovito.
Sklic
Skupnost centrov za socialno delo Slovenije (2007). Katalog javnih pooblastil in nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo centri za socialno delo. Ljubljana: Skupnost centrov za socialno delo Slovenije.
[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][3]
[1] Pomeni jih dodatno izobraževati, spremljati, uvesti etične korektive vključno z neodvisno inšpekcijo, ki ne bo v službi ministrstva temveč uporabnikov.
[2] Da bo sredstva za izvajanje osebnih načrtov zagotovilo pristojno ministrstvo, je zapisano v zakonu (ZDZdr, 92. člen). Na prvem izobraževanju koordinatorjev je predstavnica ministrstva tudi obljubila, da bodo ta sredstva na voljo »v nekaj mesecih«. Za poskus, kako bi to delovalo, so zagotovili tudi sredstva (vsaj nekaj tisoč evrov po koordinatorju), naredili smo tudi že osnutek pravilnika, po katerem naj bi raba teh sredstev potekala. Pa se je zataknilo, na ministrstvu pa so namesto sredstev postregli z razlago, da ministrstvo zagotavlja sredstva s tem, da financira programe na tem področju.
[3] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
