Ali naj se bojimo Danajcev, ki nam prinašajo darila (Dolgotrajna med vizijo in zakonom 1; uvodne opombe)

 

Končno smo dobili zakon o dolgotrajni oskrbi (in zavarovanju zanjo). Po vseh teh letih, skoraj dvajsetih (Toth, Bagari in Mlakar, 2004), po vseh upanjih, da bomo dobili zakonodajo, ki bo okrepila uporabnika, uvedla nove načine oskrbe – stran od institucij, tam kjer ljudje živijo, tako, da bo uporabnik imel glavno besedo in dobil tisto, kar potrebuje, ki bo temeljito premešala karte in vzpostavila nova razmerja v polju dolgotrajne oskrbe, je končno zakon pred nami. Kljub temu, da vseh teh upanj in vizij, kot bomo pokazali, ne uresničuje, je njegov obstoj kapitalni dosežek. Vidimo, da nihče od udeleženih ni z njim zadovoljen, marsikdo tudi razočaran, predvsem pa zaskrbljen, kako ga uresničiti. Hkrati pa, kljub temu, da ohranja mnogo nepravilnosti, pomanjkljivosti obstoječega »sistema« dolgotrajne oskrbe, pa prinaša nekaj temeljnih rešitev, ki jih prej ni bilo in ki oznanjajo nove obrazce (paradigme) oskrbe. Med glavnimi je pač ta, da je zdaj denar za oskrbo, pa čeprav ga zavarovanec oz. upravičenec ne dobi v roke (oziroma ga dobi le malo), zapisan na uporabnika in ne na izvajalca. To ga postavlja v manj odvisen položaj od izvajalcev (manj se je upravičencu treba »udinjati« izvajalcem). Zakon ima tudi še drug pomemben nastavek, da morajo izvajalci upoštevati voljo upravičenca in s pomočjo osebnega načrta, skupaj z njim ustvariti oskrbo, ki bo prav njemu ustrezala.

Dobili smo torej zakon, ki ima nastavke za nekaj novega, hkrati pa tudi kup rešitev, ki takim novostim nasprotujejo, jih v počelu minirajo. To je bržkone posledica kompromisov, ki jih je bilo treba (pri hitrem) sprejemanju zakona skleniti z nekaterimi akterji, ki se niso hoteli odreči svojih pooblaščenih vlog, ali pa tistih, ki vidijo dolgotrajno oskrbo predvsem kot strošek v javnih blagajnah, ne pa vložek v blaginjo ljudi, v krepitev solidarnosti in človeške suverenosti. Zakon vsebuje tudi vrsto neznank – ne vemo, kako se bodo nekatere papirne rešitve uresničile v dejanski praksi, kako se bodo novi in stari elementi sistema združevali, kateri bodo prevladali itn. Zato moramo zakon jemati razvojno, ga preskušati, popravljati, dopolnjevati in spreminjati. Pri tem delovati skupaj, upoštevati razlike v interesih, poslušati uporabnike in vedno znova preverjati ali so učinki zakona skladni z imperativi, ki so njegova podlagal. Temu je namenjen tudi ta prispevek.[1][2]   

Ko kritično prebiramo in ocenjujemo Zakon o dolgotrajni oskrbi, ga je treba brati z vsaj treh zornih kotov – z vidika uporabnika, metode in delovanja sistema. Pri tem je seveda najbolj pomemben zorni kot ali, kot pogosto pravimo, »perspektiva uporabnika«. Se bo uporabnikom življenje spremenilo na boljše, bodo imeli več moči, bodo dejansko kreirali storitve (ali bodo ostali njihovi pasivni prejemniki), bodo kljub povečani odvisnosti od pomoči in podpore drugih lahko suvereno odločali – ne le o svojem življenju, temveč tudi še posebej o vrsti in načinu izvajanja storitev, ki jih bodo deležni.

Drugi vidik, ki neposredno izhaja iz prvega, je vidik metod, ki jih zakon za doseganje svojih ciljev predvideva. Ali te metode omogočajo v zavezništvu s strokovnjaki širitev delovanja, krepitev moči, prevzemanje tveganj v življenju na varen način in omogočajo dostop do družbeno nabranih sredstev in njihovo smiselno uporabo v življenjskem prostoru uporabnika.[3] Ali gre za odprte pristope, ki omogočajo ustvarjalne rešitve na dialoški način, ali gre za zaprte prijeme, ki človeka z nalepko, raznimi razmerji skrbniške vrste, omejijo, nadzirajo, mu določijo mesto v družbi in ga nanj postavijo (Rafaelič in Flaker, 2021, str. 230–234). Gre za postopke, ki so ceremonije ponižanja (Garfinkel, 1956), ali take, ki proslavljajo človekovo napredovanje (Flaker, Nagode, Rafaelič in Udovič, 2011, str. 146–153; Flaker in Rafaelič, 2023, str. 288–292).

Tretji vidik, ki na eni strani pogojuje prva dva, na drugi strani pa tudi ne, je učinek zastavljenega zakona na celotno polje oskrbe, na nadaljnji razvoj mreže služb in storitev. Bo nov steber socialne varnosti in nov krak oskrbe prispeval k prehodu od prevladujoče institucionalne oskrbe k skupnostni, se bodo zmanjšale kapacitete zavodov in okrepile raznovrstne službe v skupnosti. Bo zakon prispeval k debirokratizaciji oskrbnega sistema, ga približal uporabniku, omogočil več terenskega pa tudi skupnostnega dela v ožjem pomenu besede (razvoj nove solidarnosti). Bo službe integriral, vzpostavil obrazce sodelovanja med disciplinami in posameznimi izvajalci ali pa jih bo še naprej fragmentiral, členil in razmejeval. Še posebej je to vprašanje pomembno za centre za socialno delo, ki s tem zakonom, upravičeno in nujno, stopajo »na sceno« kot zelo pomemben igralec. Zanje je nova naloga in vloga v sistemu dolgotrajne oskrbe lahko priložnost, da se spravi iz »uradniškega« načina delovanja, ki ga je prizadel v zadnjih desetletjih (še posebej s t. i. reorganizacijo, pravilneje centralizacijo in uvajanjem managerializma) v bolj dejaven način, v katerem bo znova prevladalo ustvarjalno strokovno delo nad upravnim, večja navzočnost v skupnosti, aktivnejša vloga v mreži služb, ali pa ga bo še bolj obremenilo z birokratskimi postopki, pisanjem poročil, odločb in ga še bolj utrdilo v podobi »socialnega urada«.[4]

***

Zakon prinaša nekaj novih rešitev, ki upoštevajo prav zgornje vidike. Eksplicitna in načelna intenca je dati prednost skupnostni oskrbi pred institucionalno, zagotoviti večjo preglednost in zmožnost upravljanja s tem, da zagotovi enega krovnega upravljavca (spravi dolgotrajno oskrbo pod »eno streho«) in omogoči enotno vstopno točko na vsebinsko najbolj ustreznem obstoječem mestu (CSD). V primerjavi z vrsto predlogov zakona, ki smo jih lahko v zadnjih dveh desetletjih prebirali, je videti tudi bolj enostaven, laže razumljiv, a morda na račun nekaterih rešitev prejšnjih predlogov, ki so bile dobre, imele produktivni potencial, pa jih ta zakon ne vsebuje več.

V nadaljevanju smo te tri vidike ločili, se pa kljub temu prepletajo. Ko govorimo o vidiku uporabnika, ne moremo mimo metode in sistema, ki nastaja. V tem prispevku k razpravi o zakonu smo poudarili prav uresničevanje smotrov zakona z vidika uporabnika. Manj sistematično pa se loteva ravni metod in postopkov in porajanju novega sistema. Deloma so ti vidiki vtkani v nosilno besedilo deloma pa se z njim ukvarjamo ob robu in na koncu besedila. Na ravni metod se lotimo zgolj ključnih vprašanj osebnega načrt in lika koordinatorja (načrtovalca, ključnega delavce). Za zdaj se ravni sistema ne bomo posvečali posebej, jo bomo pa vsekakor sproti komentirali.

Sklici

Flaker, V. (2020a). Štiri osnovne operacije socialnega dela (1 – uvod). Vito Flaker agenda [blog], sreda, 22. januar 2020. Pridobljeno 18. 05. 2023 s: http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2020/01/stiri-osnovne-operacije-socialnega-dela.html

Flaker, V. (ur.) (2022) Socialno delo med ljudi, proti zapiranju in za dostojanstvo človeka: Tri osi razvoja socialnega varstva  (Verzija 1.0) (gradivo posveta) Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. (Pri pripravi posveta in gradiva so sodelovali Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi. Izhodiščne teze lahko najdete v seriji blogov, ki se začne s Flaker, V. (2022). Socialno delo med ljudi, proti zapiranju in za dostojanstvo človeka (Tri osi razvoja socialnega varstva 1). Vito Flaker agenda [blog], četrtek, 18. avgust 2022, pridobljeno 27. 11. 2023 s http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2022/08/socialno-delo-med-ljudi-proti-zapiranju.html ).

Flaker, V., & Rafaelič, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokončana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., & Udovič, N. (2011). Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Garfinkel, H. (1956). Conditions of Successful Degradation Ceremonies. American Journal of Sociology, 61 (5), str. 420–424.

Perkovič, M. (ur.) (2002). Strategija razvoja in postavitev modela za delovanje CSD v luči nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2005 (poročilo o projektu). Ljubljana: Skupnost centra za socialno delo.

Rafaelič, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Ta komentar sem skiciral ob izredno kratki javni razpravi o zakonu in neposredno po njej. Zakon, ki je šel v parlament in so ga tam potrdili, je v nekaterih manjših vidikih bil izboljšan, glavne napake, ki mu jih očitam – na nekatere sem na seji ustreznega odbora tudi opozoril – so žal ostale. Zakon je sicer bil izglasovan, a sem se kljub temu odločil, da svoje razmišljanje napišem do konca. Zakon bo tako ali tako treba dokaj kmalu popraviti, saj se bodo ob njegovem uveljavljanjem pokazali večji problemi. Treba bo sprejeti tudi podzakonske akte, ki bodo natančneje določali postopke in delovanje akterjev. Tudi sicer pri uveljavljanju zakona pa je treba ohraniti širši pogled – vizijo, kaj naj bi s tem zakonom dosegli in uresničili. Morda res ni mogoče v tem trenutku uresničiti utopije, na kateri je ideja zakona nastala, a je zato ne smemo pozabiti, nasprotno, moramo jo upoštevati pri vsakem koraku, ki ga naredimo, in po njej ravnati svoje ravnanje – pa četudi so okviri zdaj sprejetega zakona preozki. 

[3] Tu parafraziram temeljne operacije socialnega dela, kot smo jih izluščili pri ustvarjanju kataloga nalog CSD (Perkovič, 2002): krepitev moči, analiza tveganja, ustvarjanje delovnega odnosa (zavezništva) in raziskovanje življenjskega svet z omogočanje dostopa do sredstev. Te smo predstavili v seriji knjižic povezanih s katalogom, nazadnje pa povzeli v seriji blogov (začetni blog: Flaker, 2020a), ki jih bomo v kratkem združili v knjižni obliki. 

[4] O sistemskih izzivih oz. o ustvarjanju integriranega polja socialnega varstva oz. o prepletu treh osi razvoja socialnega varstva (prenove centrov za socialno delo, dezinstitucionalizacije in dolgotrajne oskrbe) smo organizirali posvet na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022 (Flaker, 2022 – objava v blogih).

Odgovornost ključnega delavca 2 (Labirinti odgovornosti 9)

Odgovornost ključnega delavca za lastno delovanje je predvsem storitvena. Med drugim to pomeni, da da svoje želje, predvsem pa interese, kakor tudi naloge, ki mu jih nalaga okolje v oklepaj, jih povsem podredi naročilu uporabnika. Prav v tem se odraža profesionalizem ključnega del

To pa ne pomeni, da naj bi ključni delavec bil robot, ki naj bi svoje delo izvajal po »navodilih« osebnega načrta. Nasprotno, ustvariti mora možnosti za avtentično srečevanje z uporabnikom. To pomeni vsaj troje. Srečevanje poteka ob skupnem delu – torej ob skupnih ciljih, skupnem predmetu dela in na temelju skupnih vrednot. Skorajda v nasprotju z instrumentalno naravo storitvenega odnosa, mora tudi ključni delavec imeti resnični, avtentični interes.[1] Delovno situacijo morata oba imeti zgolj za okvir – ne le za skupno delo temveč tudi za srečanje enega z drugim. Magistralne priložnosti za tovrstno srečevanje so trenutki, ko ustvarjanje učinka, rezultata skupnega dela ni v ospredju – torej bodisi v procesu začetnega spoznavanja bodisi pri praznovanju uspehov, bodisi v trenutkih počitka, ko se kakor Camusev Sizif vračamo s hriba v dolino. Torej v človeških špranjah skupnega podviga. Narava skupnega dela ni v prvi vrsti pogodbena, je tudi zarotniška.

Ključni delavec mora dosledno upoštevati geslo uporabniških gibanj »NIČ O NAS BREZ NAS!«. Zagotoviti mora navzočnost uporabnika ali uporabnice v pogovorih, ki ga zadevajo. Če pa to ni mogoče oziroma smiselno (in to ugotovita skupaj z uporabnikom), pa mora o teh natančno poročati, obveščati in omogočiti, da uporabnik vpliva na potek dogodkov oz. da ima možnost priziva, če ne celo veta (v jeziku interakcijskega reda, da ima možnost »popravljalnih dejanj«).[2]

Osebni načrt je podoben oporoki v tem, da je dokument, ki izraža človekovo voljo. Se pa korenito od oporoke razlikuje v tem, da je človek še živ, še več, da je to orodje oživljanja – tudi njegove volje. Odgovornost oz. naloga ključnega delavca je torej afirmacija uporabnikove volje vedno in povsod. Pri tem je osebni načrt okvir in podlaga, na katero se lahko ključni delavec sklicuje. Ključni delavec je živi opomnik, spomenik uporabnikove volje. Kot svetilnik mora vse druge, ki so udeleženi v ustvarjanju oskrbe, opozarjati, da morajo pluti v smeri, ki jo določa uporabnik.

Pravzaprav je to odgovornost ključnega delavca do drugih. Ko gre za uporabnika, ki mu je ključni delavec, mora vsaj za tisti hip zapustiti vloge negovalke, oskrbovalke, sestre, habilitatorja, animatorja in druge, in biti predvsem ključni delavec. Njegova vloga v timu in odgovornost do drugih je prav v tem, da zavzame to vlogo in zagovorniško držo. Je korektiv, ki ga oskrba po osebni meri zahteva v pogojih kolektivnega izvajanja nalog, je korektiv posameznika nasproti skupini. Če se skupina odpravlja na izlet, bo ključni delavec opozoril na to, da uporabnik težko hodi, če bodo pripravljali poslastico za skupno zabavo, bo opomnil, da ima uporabnik sladkorno itn. Ko ključni delavec tako opozarja tim na tovrstne pomanjkljivosti skupinskih odločitev, da tim ne sme videti kot »špilfederberja« igre, ki naj bi jo tim igral, temveč kot uradnega »hudičevega zagovornika«, ki bo s svojim »odgovornim« početjem izboljšal delovanje tima – to mora ključnemu delavcu že od samega začetka dati vedeti in mu dati pravico, celo obvezo, da prav to počne. 

 

---

[1] Svoj interes najde ključni delavec v vsaj treh smereh. Najbolj očitna je smer strokovne, delovne emancipacije. Ključni delavec ima priložnost, prav zaradi svoje vloge in primarne pomembnosti mandata uporabnika, za osamosvojitev in kritično avtonomijo do struktur, ki sicer, od zgoraj navzdol, usmerjajo njegovo delo. Ima možnost, da res kaj opravi za človeka – in s tem afirmira svojo strokovnost in svoje delo. Druga smer je smer identifikacije, poistovetenja z uporabnikom. Delo zanj je tudi delo zase – po načelu izmenljivosti (tudi sam se (lahko) znajdem v enakem položaju). To je tudi načelo, ki je podlaga solidarnosti. Tretja smer je pa lahko prav zasebna. Številne situacije omogočajo, da ključni delavec uresniči tudi svoje povsem osebne cilje. Če spremim uporabnika v trgovino, lahko tudi sam kaj kupim.

[2] To velja tudi za pogovore, ki se zgodijo mimogrede, ki niso načrtovani in zato ni mogoče vnaprej zagotoviti uporabnikove navzočnosti in neposrednega vpliva. O teh omembah, klepetih ipd. mora ključni delavec uporabniku poročati, v sami izmenjavi to sogovorniku povedati in zagotoviti možnost popravkov, ki bi jih uporabnik želel. Približno tako, kot se zgodi, ko se z nekom pogovarjamo o svojem prijatelju. Včasih morda malce bolj okorno in eksplicitno – če nam namreč nekdo nekaj govori o našem prijatelju, govorec predpostavlja, da bomo to prijatelju prenesli. Predpostavka ostane implicitna, eksplicitna je lahko le zahteva, da tega prijatelju ne povemo. Ko smo v vlogi ključnega delavca (ali smo z nekom v zaupnem profesionalnem razmerju sploh), tako zahtevo seveda odklonimo, pogosto pa tudi izrecno damo sogovorniku vedeti, da bomo uporabniku vsebino pogovora o njem samem prenesli.

Operacija D: Ustvarjanje delovnega odnosa, zavezništva – dialog in kraj srečanja (operacije 12, odnos 1)

V socialnem delu gre za odnose. Hkrati pa je socialno delo tudi odnos. Poseben odnos – odnos dela in zavezništva. V socialnem delu gre za to, da ljudje pridejo skupaj, da bi skupaj ustvarjali zanje pomembne spremembe v svojem življenju. Zato torej delovni odnos, zavezništvo dejanj.

Vendarle pa preden s socialnim delom začnemo, moramo vedeti, kaj storiti. Zamisli o tem morajo odražati tako notranjo kakor zunanjo stvarnost, morajo pa se tudi ozirati oz. izhajati iz dogodkov in okoliščin nekogaršnjega življenjskega sveta. Morajo biti tudi utopične – prinašati nekaj, česar še ni, hkrati pa biti dovolj pragmatične, da jih lahko izvedemo. Prav res, zamisel mora biti izvedljiva, zasnovana tudi v tem, kako jo bomo izvedli.

Dialog

Najpomembnejše orodje za tako operacijo, verjetno pa tudi med najpomembnejšimi v socialnem delu sploh, je dialog. Dialog ne pomeni pogovora dveh ljudi, predpona »dia–» ne označuje števnika »dva« temveč »skozi«, »počez« … Dialog dobesedno pomeni govoriti (in misliti) skozi (stvar, stvarnost, zadevo). Pomeni razglašati, kaj naj postane.

Skozi Freirovo prizmo dialog pomeni videti skozi materialne sile, je način, kako vključiti ljudi, z njimi ustvariti zaroto pogleda in kako videti, kaj bo nastalo. Dialog je način, kako pretvoriti družbene ureditve v materialne (redukcija substance v materijo) – z namenom njihove preobrazbe. Kot je zaljubljenost razlog, da se lepše oblečemo.   

Dialog je način, kako ustvariti varen prostor, v katerem lahko stvari izrečemo, poimenujemo svet, da bi spremenili (Freire 1972, tudi v Flaker 1988). Pomeni ustvariti »teoretične (miselne) kontekste«, v katerih predstavimo in dekodiramo dejanski kontekst sveta, v katerem živimo, v katerem lahko ustvarjamo nove kode, ki bodo vodilo dejanj v resničnem kontekstu. 

Nujni predpogoj za skupno delo je srečanje, stik. Uporabnike socialnega dela druge službe ali drugi uporabniki navadno napotijo k socialnim delavkam ali delavcem, ko zaznajo, da bi zadeva lahko sodila na področje socialnega dela; ali pa pridejo sami »da bi nekaj uredili«, pa naj bo to enostaven socialni prejemek ali pa sicer zapleteno življenje. Neredko pa je tudi naloga socialnega dela, da »poišče« uporabnika ali uporabnico, kot je primer, ko gre za zaznano nevarnost, ki zadeva zakonsko, javno ali moralno obvezo.

V vsakem primeru pa se moramo srečati, to pa navadno, ker v socialnem delu ne gre za popravljanje ali izdelovanje »stvari«, ampak ravnanje s človeškimi, osebnimi ali eksistencialnimi zadevami, pomeni srečanje dveh človeških bitij. To morda ni pomembno, ko je skupna naloga preprosta, je pa ključnega pomena, ko imamo opraviti s preurejanjem »celega življenja«. Pri tem zgolj zaupanje, ki ga sicer namenimo strokovnjaku, ni dovolj – moramo ustvariti avtentično človeško zaupanje. Udeleženci morajo spoznati en drugega – to mora potekati dvosmerno, v bolj ali manj simetričnemu procesu. Socialni delavec ali delavka mora spoznati človeka v situaciji, prevzeti »perspektivo uporabnika«, ugotoviti človekove vrline. Uporabnik mora spoznati socialnega delavca ali delavko, ne le v smislu tega, kar lahko ponudi, da bi približno vedel, kako socialno delo deluje, kakšni viri so na voljo, temveč tudi, kako doživlja to vrsto stiske, ki jo uporabnik predstavi, kakšna prepričanja in vrednote ima – torej vsaj malce – kakšen človek je. Uporabiti perspektivo vrlin je pomembno, saj gre pri tem za vzpostavljanje skupnih vrednot. Za skupno delo potrebujemo skupne vrednote.

Kraj srečanja

Točka, na kateri se srečamo, bi naj načeloma bila nekje na pol poti med dvema življenjskima svetovoma. Za socialnega delavca ali delavko bi kdaj pa kdaj bilo priročno, da se srečata v njegovi ali njeni pisarni, kar pa ni nujno perspektiva uporabnika. Čeprav je pisarna socialnega delavca ali delavke lahko načeloma varen prostor, prostor, v katerem lahko izrazimo svoje tesnobe, skrbi, želje …, pa uporabnik morda tega ne vidi tako. Lahko jo doživlja kot tuje območje, ozemlje nekoga drugega, lahko bi se počutil utesnjeno zaradi predpostavljenih ali dejanskih pravil (npr. prepoved kajenja) ali pa zaradi pričakovanj, kako naj se vede.

Srečanje na uporabnikovem domu tako perspektivo obrne, ne le da se uporabni počuti doma in da je gostitelj, da se razlika v moči zmanjša, ampak socialni delavec oz. delavka sreča in spozna uporabnika v situaciji, ne zgolj njegove abstraktne persone ampak tudi njegove materialne in nematerialne podaljške.

Srečanje na nevtralnem terenu, pogosto na javnem prostoru (kafiču, parku, trgu) je tudi pripravna možnost, še posebej na začetku. Ne le da tam ni bremena institucionalnih pričakovanj ali hišnih pravil, ampak omogoča srečanje, ki je primae facie izmenjava enakih.

Institucionalne prostore pogosto uporabljamo zaradi nuje (bolnišnica, zapor, dom za stare). V teh primerih je treba poiskati nišo, ki bo dovoljevala osebno srečanje, nadomestek za dom, pisarno ali javni prostor – ki bo dovoljevala zasebnost, enakovrednost in suverenost.

Referenci

Flaker, V. (1988), Problematizacija, ozaveščanje, dialog - pedagogika Paola Freira. V: Randall, R., Southgate, J. Skupinska dinamika v skupnosti. Ljubljana: ZKOS in VŠSD (56-60).

Freire, P. (1972) Pedagogy of the Oppressed, Penguin Books.

Operacija A: Kako se izogniti pastem pri raziskovanju življenjskega sveta in omogočanju dostopa do sredstev (operacije 4, življenjski svet 3)

Omogočati! Ne pa onemogočati

Medtem ko je bilo omogočanje dostopa do sredstev ena od glavnih nalog socialnega dela v razmerah obilja socialne države, pa so pod vplivom ideologije in režima zategovanja pasu socialne delavke in delavci potisnjeni v vlogo »varuha javnih sredstev«, psa čuvaja javne porabe, omejevanja, če že ne odrekanja dostopa do dajatev blaginje. Socialni delavci in delavke imajo več načinov, kako se upreti tovrstnim pritiskom kakor tudi kako se prilagoditi novim razmeram, ne da bi bistveno redefinirali svoje poslanstvo.

Predvsem pa ne smemo videti mobilizacije neaktivnih sredstev v nekogaršnjem življenjskem svetu kot varčevanje javnih sredstev, temveč vrednost sama po sebi. Skupnostni odgovori so navadno bolj ustrezni, uporaba skupnostnih virov krepi sodelovanje, mobilizacija skupnostnih virov je lahko prispevek (navadno obrobnih članov) skupnemu dobru. Mobilizacija lastnih sredstev, njihovo ponovno prilaščanje in ustvarjanje skupnih temeljev tudi poveča avtonomnost ljudi do oblasti in zmanjša odvisnost of javni, a odtujenih virov.

 

Spodbujanje želja, ne obkljukanje postavk

Ta operacija je dialektična celota, ki sestavlja dva precej raznorodna dela – enega zelo človeškega, dejanskega, drugega abstraktnega, mehaničnega. Umetnost je, ne le kako ju povezati, ne da bi pri tem robustnejši in močnejši kolonializiral bolj prefinjene in subjektivne dejanskosti, ampak tudi kako ne zanemariti enega na račun drugega. V socialnem delu se zna zgoditi, da se delavec ali delavka usmeri na raziskovanje življenjskega sveta, ob tem pa zanemarja dostop do sredstev drugod. Raziskovanje življenjskega sveta, ne da bi uporabili pri tem pridobljena spoznanja za uveljavljanje pravic ni le voajersko, temveč je tudi neproduktivno, jalovo (četudi morda zanimivo). V resnici tak spregled prikrajša človeka za njegove pravice, hkrati pa vzdržuje nadzorne mehanizme psihološke vrste. Na drugi strani, poudarek na zgolj postopkovnih, birokratskih operacijah, odreka ljudem subjektivnost, njihovo dejansko življenje, še več, je sredstvo njegove kolonializacije.

Uporaba ček list in obkljukanje kvadratkov po vnaprej določenih kategorijah ni raziskovanje življenjskega sveta, ampak je vsiljevanje zunanje (birokratske) logike in tujih idej (o tem, kaj človek potrebuje, kaj so osnove potrebe itd.) določenemu življenjskemu svetu, in torej ubijanje pomenov, ki so mu lastna, osebnih in skupinskih prioritet in hierarhij želja.

Podobno, vnaprej postavljene kategorije dajatev lahko določijo želje in cilje zgolj s tem, da jih močno ponujamo. »Logiko frižiderja«, pa kateri si želimo jesti prav tisto, kar je v hladilniku, lahko (in moramo) preseči s tem, da željo trdno usidramo v življenjskem svetu in šele potem pogledamo, kaj je na voljo, kako se sklada z željo in če se ne, da ustvarimo odgovore po osebni meri, tudi z uporabo virov zunaj življenjskega sveta, če je treba.

Perspektiva uporabnika

Usmerjenost v življenjski svet, ko se ukvarjamo z vprašanji sredstev, pa tudi v drugih operacijah, uvaja to, kar pogosto poimenujemo »perspektiva uporabnika«. Treba je namreč videti situacijo in njeno spreminjanje z očmi človeka, ki mu je dejanje namenjeno. Aktivno in namenoma prevzeti pogled drugega je pomembno, saj bo v nasprotnem primeru storitev ali kakšna druga dajatev neustrezna in napačno razumljena na obeh straneh. Pogled izvajalca storitve je v temelju drugačen od prejemnikovega. Definicija situacije osebja v neki namestitveni ustanovi, ko streže kosilo stanovalcu, ki je priklenjen na posteljo, je sprazniti mizico, postreči obrok in pospraviti posodo z mizice. Postaviti stvari, ki jih stanovalec potrebuje nazaj na mizico, je preprosto onkraj take definicije situacije – kar lahko povzroči, da stanovalec ostane ure brez očal, pijače, telefona ali daljinskega upravljalca.

Refleksivnost in reflektivnost

V socialnem delu moramo ločiti med dvema podobnima a hkrati tudi povsem različnima načinoma delovanja – med »reflektivnimi« dejanji in »refleksivnimi« odgovori. Pri prvih gre za razmislek o tem, kar smo naredili oz. o tem, kar se je zgodilo, pri slednjih za to, da se odzivamo na življenjske situacije uporabnikov. Pri tem nam ni treba dogodkov in dejanj interpretirati, jih pa moramo videti kot celoto, v kontekstu in medsebojnih povezavah. Poleg odseva v zrcalu kontemplacije, nas zanima dejanski in dejaven odziv na dejanja in dogodke. Dejanja v povratni spregi kažejo na imanenco interakcije in ne odsevajo v nekakšnem transcendentalnem zrcalu. Socialno delo deluje v vsakdanjem, navadnem in banalnem. Večino človeških izmenjav ne ureja Pravo, božje zapovedi ali sanitarna pravila. Urejajo jih fleksibilna, samo vzpostavljajoča majhna pravila in načini upoštevanja, pogovora, dotikanja in vabljenja drug drugega, s pomočjo pravil, ki jih hkrati prinaša kultura in jih ustvarjamo na mestu dogodkov z ozirom na namene, smisle in nagnjenja ljudi, ki so v situacijah navzoči.

Tovrstna pravila in njim lastni pomeni so vezani na kontekst, v katerem se nekaj zgodi. Ker nimamo vedno na voljo natančnih zemljevidov za ta, stalno se spreminjajoča ozemlja, jih moramo skoraj vedno raziskovati v sodelovanju z drugimi sodelujočimi. S transcendentalnimi bližnjicami in aksiomatsko stenografijo vedno tvegamo nenatančnost in to da zgrešimo poanto.

Zgodbe kot zemljevidi

V socialnem delu slišimo mnogo zgodb. Čeprav vsakršen potek življenja lahko povemo kot »žalostno pripoved« (Goffman, 2019: 67, 148–160) ali pa »zgodbo o uspehu«, glede na to kako pripovedovalec poveže posamezne dogodke svojega življenja v pripovedno celoto, pa v socialnem delu prevladujejo žalostne zgodbe. Uporabniki socialnega dela se nagibajo pripovedovanju žalostnih zgodb, ne toliko zaradi velike količine žalostnih doživetij kot zaradi upravičevanja posega strokovnjakov in zahtevkov uporabnikov.

Ne glede na to, koliko so te zgodbe osebne, se opirajo na standardne pripovedne obrazce, ki jih prinaša popularna kultura. Nekatere zgodbe so prvič povedali že pred več sto leti in imajo trdne pripovedne obrazce in literarno strukturo, kot je na primer v »pripovedi džankija«, ki jo je pred dvesto leti (1821) zložil Thomas de Quincey in so jo, v številni variantah od Dostojevskega (Kockar) do Otrok s postaje ZOO, neštetokrat ponovili tako v literaturi, še večkrat pa v pisarnah socialnih in zdravstvenih delavcev po celem svetu. Pri tem pa ne gre za pomanjkanje domišljije ali plagiatorstvo, temveč le za način kako organizirati pripoved, način kako povedati zgodbo.

So pa zgodbe tudi način, kako organizirati dejansko izkušnjo, scenarij, ki mu je slediti v dejanskem življenju, lahko celo trdimo, da se ljudje »ujamejo v svojih biografijah« (Grebenc, 2001). Socialno delo ima torej tri naloge: omogočiti ljudem, da povejo svoje lastne zgodbe, opogumiti jih, da si jih znova prilastijo, predvsem pa preoblikovati žalostne pripovedi v zgodbe o uspehu in izumiti načine, kako uiti biografijam, kako jih preoblikovati, kako jim spremeniti konec, jim dati boljša nadaljevanja. Dejanska življenja niso kot romani s njim lastnim zapletom, junaki (navadno tragičnimi), razpleti ipd. Človeška življenja so bolj kot niz povezanih novel, v katerih pogosto spregledamo obrate in zgrešimo povezavo z nečim, kar do zdaj še ni obstajalo. Spregledamo tudi to, da so človeška življenja bolj komična kot pa tragična.

Prečnost (transverzalnost)

Socialno delo povezuje mnogo niti v številne vozle. Pozna jezik in snov mnogih drugih disciplin, jih uporablja na svoj način, preči mnogo ravnin delovanja, jih povezuje v enkratna, singularna družbena dejanja in se ravna po številnih različnih ravninah človeške eksistence. V socialnem delu je torej nemogoče zvesti več različnih zvrsti pomenov in funkcij na eno dimenzijo, na homogen prostor redukcionistične stroke.

Ko starega človeka namestimo v dom za stare, vemo, da ne moremo tega dejanja namestitve pripisati samo enemu kriteriju, na primer: telesni oslabljenosti, ali njihovi osebni nezmožnosti, da bi poskrbeli zase. Na delu je več raznorodnih zgodb: gre tudi za to, da je nečak dobil novo službo, za mačko, ki bo ostala doma, odnose s sosedi itn. Seveda gre tudi za dostopnost in razpoložljivost storitev in kako posamezne službe delujejo – ali je na voljo oskrba na domu, ali ima na volj strokovnjake, ki bodo prisluhnili njegovim ali njenim hotenjem in potrebam, ali obstaja služba, ki lahko poveže formalne in neformalne vire podpore v skupno delovanje, kakšna so pravila porabe sredstev na voljo (npr. ali so sredstva namenjena za institucionalno oskrbo na voljo za oskrbo na domu) itd. Vse te sile in dogodki delujejo ena na drugo in ustvarijo vektorje in tenzorje, ki bodo potisnile starega človeka v oskrbo ali pa mu omogočile, da ostane doma.

Prečna akcija išče pomen in pomen, ki ga more najti še na drugi ravni, s tem, da se povezuje z drugostjo in ojačuje resonanco.

Socialno delo razume in uporablja dogodke, okoliščine in snovi tako, da jih povezuje z drugimi ravnmi. Prav tam je mogoče najti drug pomen, rabo ali funkcijo, tako, ki bo drugačna od tiste v čisti, homogeni coni bivanja (kot so, zdravje/ bolezen, prav/ narobe, pametno/ neumno itd.). Ravno s tem, da nekje drugje najde nekaj drugega, ali celo tretjega, nekaj, kar je radikalno različno od samega sebe, lahko ojači izhodiščno akcijo, ki takrat preči različne ravni.

Ponošena oblačila in zanemarjen videz »duševnega bolnika« so v okviru duševnega zdravja videti kot znamenja bolezni in poslabšanja; lahko pa to beremo kot znamenje tega, da človek nima veliko razlogov za vzdrževanje svojega videza ali kot znamenje izgube zanimanja za samopodobo, zaradi izključenosti iz vsakdanjega življenja. Ko se ta človek zaljubi, se lepo obleče, obrije in uredi. Ali je ne biti (za)ljubljen razlog za njegovo  stanje?

 

Reference

Grebenc, V. (2001) Ponesrečeni pobegi ujetnikov biografij. Socialno delo. letn. 40, št. 2-4, str. 151-158.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.