Operacija B: Analiza tveganja in zmanjševanje škode (operacije 5, tveganje 1)

V socialnem delu gre za spremembe. Ali gre za dejavno spreminjanje, da bi si izboljšali življenje ali pa za prizadevanje, da bi obvladali spremembe, ki nam grozijo – npr. ohranjanje virov, sredstev in prednosti v  prihajajočih prekucijah (npr. pri starosti, bolezni). Spremembe prinašajo tveganja, ta pa s seboj svoje koristi in nevarnosti.

Živimo v spreminjajoči se družbi, družbi tveganj (Beck 2001) in s tem moramo živeti. Nadalje, makro-družbena tveganja - onesnaževanje okolja, naravne katastrofe, podnebne spremembe, politični in vojaški spopadi, ekonomske krize in druga tveganja najbolj prizadenejo revne, obrobne in nemočne dele družbe. Socialno delo je stroka, ki ji je poslanstvo delati z »ranljivimi skupinami«, torej z ljudmi, ki so izpostavljeni družbenim pritiskom v večji meri, in ki se, zaradi svoje življenjske situacije, znajdejo pred intenzivnimi izzivi, ki lahko povzročijo velikanske stiske.

Ob izpostavljenosti družbenim tveganje, ki jih povzroča »družba«, obstajajo še številni drugi primeri, ko se nam življenje spreminja in ko je treba prevzeti tveganje. Dogajajo se nam raznoliki življenjski dogodki, prehodi, krize identitete ali celo povsem banalna, nepričakovana in nepreskušena dogajanja – ne glede na to ali gre za nesreče ali ne – in nam spremenijo potek življenja ali življenjskih rutin.

Življenjski dogodki

Življenjski dogodki so visoko stresni dogodki, ki nam temeljito spremenijo življenjski svet. Taki dogodki nam zvišajo energijsko raven delovanja, hkrati pa nam obrnejo razumevanje vsakdanjega sveta na glavo, spremenijo pomene, vloge in zavezništva. To se ne zgodi zgolj ob neželenih, škodljivih dogodkih, kot so izguba ljubljene osebe, službe, stanovanja, bolezen, ampak tudi ob dogodkih, ki jih doživljamo pozitivno – kot na primer – poroka, rojstvo, nova zaposlitev, nov dom itn. Raziskave so pokazale, da če se nam pripeti več tovrstnih dogodkov v nekem časovnem obdobju, nastopijo posledice duševnega ali telesnega blagostanja (Holmes & Rahe 1967, Nastran Ule 1993, Gallagher 1995: 329–333, Lamovec 1998: 215–220).

Socialno delo po izročilu pogosto zavzema uradno mesto skrbnika, čigar naloga je obvladovati ogroženost ljudi in zagotoviti najboljše možne izide. Je naslov, na katerega se ljudje obrnejo, ko vidijo, da so njihove lastne socialne, osebne in finančne zmožnosti nezadostne, da bi se spopadli s svojo situacijo. Naloga socialnega dela je oceniti stopnjo tveganja in zagotoviti odgovor, dajatev, ki bo zmanjšala tveganje do sprejemljive mere. Tveganje je torej pogosto mera upravičenosti do socialne ali kakšne druge dajatve. Ocena pa je lahko zelo preprosta, kot pri preverjanju materialne ogroženosti s količino dohodkov in premoženja pri denarnih pomočeh ali pa precej zapletena, kot na primer v primeru družinskega nasilja ali česa podobnega.

Hkrati pa v sodobni, kapitalistični (pa tudi verjetno v post-kapitalistični) družbi prevzemanje tveganja oblikuje človekovo identiteto in njega samega. Ljudem je treba omogočiti prevzemanje tveganja (ne zgolj se mu izogibati). Namen in končni cilj analize tveganja je zmanjševanje škode – ali bolje varnost podjetnosti – biti zmožen delati stvari, ne da bi se pri tem izpostavljali prevelikemu, nepotrebnemu ali neželenemu tveganju.

Zato je treba tveganje analizirati, ne le oceniti. Glavno analitično orodje pri tem je v tvegani situaciji razlikovati med grožnjami ter nevarnostmi oz. koristmi (ali celo dobički), hkrati pa že ugotavljati, kakšni ukrepi bi zmanjšali škodo.

Razlikovanje med temi prvinami tveganja je nujno, saj v vsakdanjem življenju okoliščine, ki naredijo neko situacijo tvegano oz. ogrožajočo, združimo z dejanskimi dogodki, ki so nevarni oz. škodljivi. Če je nekdo »psihotičen«, ni nujno, da je nevaren. Statistično nič bolj kot katerikoli drug človek brez take nalepke, a psihotično vedenje uvede določeno nepredvidljivost dejanj. Torej moramo opraviti oceno intenzivnosti (resnosti grožnje) in tega, kakšna je psihotična situacija, ločeno od verjetnosti nevarnega dogodka (in ju šele potem združiti v enačbo tveganja).

Še več, moramo pogledati tudi koristne plati dogodkov in jih pretehtati zoper nevarnosti v situaciji. Korist je namen tveganega vedenja. Nenazadnje pa bi bilo neetično (pa tudi neumno) ocenjevati le tveganje, ne da bi pri tem bili že usmerjeni v zmanjševanje morebitne škode. Pri tem pa ne gre le za iskanje najmanj škodljivega načina, kako priti do koristi, temveč tudi za to, da uporabimo najmanj restriktivne ukrepe, da se izognemo škodi.

Tovrstne ukrepe moramo predvidevati na več točkah ukrepanja: kot način preprečevanja tveganja (ne vozim, ko sem pil), kot način ublažitve nevarnih dogodkov (nositi čelado) in način popravljanja škode (zavarovanje, opravičevanje). Uporabimo lahko več različnih sredstev in načinov zmanjševanja škode: tehnične (javljalci dima, čelade, elektronske naprave), izobraževalne (informiranje, ozaveščanje, učenje spretnosti ipd.), socialne (spremstvo, vsebovanje, mediacija …), pravne (zapisani dogovori, vnaprejšnja navodila, sodne prepovedi …).

Pri analizi tveganja torej: analiziramo situacijo, ugotovimo intenzivnost tveganja, njegovo sprejemljivost in načrtujemo ukrepe zmanjševanja tveganja. Gre za zavarovanje življenjske situaciji in za podporo pri prevzemanju tveganj.

Socialno delo je za spremembe

Socialnega dela ne potrebujemo tam, kjer je treba vzdrževati obstoječe. Kjer obstaja rutina, kjer je treba le izpolnjevati obrazce in jim slepo slediti, kot pravi Bill Jordan (1987), ni potrebe po socialnem delu. Socialno delo potrebujemo tam, kjer je potrebna sprememba, kjer je stiska tako velika, da je ljudje več ne obvladajo, kjer se dogajajo spremembe in jih morajo ljudje bolje preživeti, kjer so se spremembe zgodile in se ljudje morajo naučiti z njimi živeti, ali ko obstaja precejšnja možnost, da bo prišlo do sprememb in se je nanje treba pripraviti, ali pa jih preprečiti.

Reference:

Beck U. (2001) Družba tveganja na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Open Society Institute.

Gallagher, B., J. (1995) The Sociology of Mental Illness. Englewood Cliffs: Prentice Hall.

Holmes, T. H., and Rahe, R. H. "The Social Readjustment Rating Scale." Journal of Psychosomatic Research 11 (1967): 315–328.

Jordan, B. (1987), Counselling, Advocacy and Negotiation. British Journal of Social Work Vol. 17, N. 2 (April 1987): 135-146.

Lamovec T. (1998), Psihosocialna pomoč v duševni stiski, Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Nastran-Ule, M. (1993), Psihologija vsakdanjega življenja. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Operacija A: Potrebe, zahtevki in upravičenost (operacije 3, življenjski svet 2)

 

Potrebe

Tovrstno ustvarjanje zemljevidov v kontekstu dostopa do sredstev pogosto imenujemo ocena potreb.

Potrebe so en od najbolj razširjenih in pomembnih pojmov v socialnem delu in socialni politiki, kakor tudi v splošnem govoru. Je pa to pojem, ki ni le nejasen ampak tudi problematičen zaradi svoje normativne narave. Ker izhaja iz biološke podmene o homeostazi, vpeljuje predpostavko primanjkljaja, deficita, ki ga zlahka pripišemo človeku, skupini ali skupnosti ne pa situaciji, družbenim razmerjem ali sistemu. S tem postane mehanizem razvrednotenja in zavajajoče delovno orodje. Poleg tega je normativen v tem, da predpisuje tako naravo tega, kar naj bi ljudje potrebovali kakor tudi količino, do katere so upravičeni. Hkrati pa tudi izražajo pravico do neke socialne dajatve. Pravzaprav termin »potreb« zamaskira pravice v socio-biološko danost oz. dejstvo.

Ilič (1992) potrebe zgodovinsko dekonstruira v želje na eni strani in nuje na drugi. Ko govorimo o željah, gre za to, kar nekdo hoče ali si želi storiti oz. da bi se zgodilo, medtem ko nam nuje govorijo o družbenih ali stvarnih okoliščinah tega, kar bi morali storiti oz. kar bi se moralo zgoditi. Raje kot, da uporabimo pojem »potreb«, da združimo tako dialektično dvojico, lahko kot tak integrativen izraz uporabimo »cilje« v alternaciji z »željami« in s tem poudarimo voljo in obilje namesto določenost in primanjkljaj. »Potrebe« bodo sicer, vsaj za zdaj, ostale v rabi, a jih moramo imeti za zgolj tehnični termin.

Cilje in želje lahko uvrstimo na zemljevid neposredno ali pa jih izvedemo prav iz spleta značilnosti nekega zemljevida – iz protislovij, napetosti itn. vsakdanjega življenja. Ko jih zaznamo in jih artikuliramo, jih preoblikujemo v zahtevke (prošnje, zaprosila), ki naj bi jih potem vložili v sistem in ki naj bi se sčasoma vrnile k prosilcu kot upravičenost do nečesa. Zahtevke oziroma prošnje pa morajo oceniti oz. presoditi – navadno izvedenci po vnaprej določenih pravilih. Ko zahtevek oz. prošnjo odobrijo, prosilec postane upravičenec oz. prejemnik. Sredstvo pa se lahko integrira v njegov ali njen življenjski svet.

Ko gre pri tej operaciji za mobilizacijo (spečih) virov v lastnem življenjskem svetu, gre še vedno lahko za zahteve do drugih, ki so del tega istega življenjskega sveta, gre pa tudi za sodelovanje, članstvo in prispevek skupini, mreži ali skupnosti. Gre tudi za zavzemanje svojega mesta in spodbujanje ustvarjanja nečesa za skupno dobro.

Na zahteve ne smemo gledati kot na sebično, egoistično dejanje le za svoje lastno korist. Ko gre za zahtevo po javnih sredstvih, gre za dejanje »redistribucije« in »ponovnega prilaščanja« javnih virov in njihovo preoblikovanje v skupno dobro, ki temelji na pravicah ne pa na potrebah. Ko gre za zahteve do drugih v skupnosti, pa jih moramo pojmovati kot ustvarjanje nečesa, kar bo prispevalo oz. delovalo za skupno dobro.

Ko zahtevek odobrijo, včasih formalno včasih neformalno, je treba zahtevano izročiti, izvesti. Ko gre za preproste zadeve, kot so preproste denarne dajatve, je izročanje tudi preprosto. Ko pa gre za kompleksne dajatve storitev in prejemkov, izročanje vključuje poleg neposrednih dajatev tudi usklajevanje (koordinacijo), skrb za kontinuiranost in za spremljanje učinkov. Ko gre za neformalne dajatve, pa je treba biti pozoren na stabilnost in vzdržnost na novo mobiliziranih sredstev, npr. z zagotavljanjem podpore udeležencem, pa tudi s koordinacijo in podporo skupnim interesom. Pozornost je treba nameniti tudi vmesnim povezavam med življenjskim svetom in »drugimi svetovi«, in sicer tako, da slednji ne prevladajo nad prvimi in da »kolonializacijske« učinke abstraktnih shem zmanjšamo na karseda majhno mero.

Najboljši primer te osnovne operacije je oskrba po osebni meri (osebno načrtovanje in izvajanje storitev oz. osebna koordinacija storitev). Ta temelji na osebnem načrtu, ki predstavi in analizira človekovo življenjsko situacijo, postavi osebne cilje in jih operacionalizira tako, da določi izvajalce, potrebna sredstva in dostopne vire in, ko gre za neposredno financiranje, izračuna stroške izvajanja paketa. Začne se s posameznikom, ustvari povezave z vsem udeleženci pri izvajanju, potrdi pa ga timska konferenca sodelujočih. Potem se načrt začne izvajati s podporo koordinatorja oskrbe. (Za več: Brandon 1994; Flaker in sodelavke 2013). 

Reference:

Brandon D. (1994), Jin in Jang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Rafaelič, A., Ratajc, S. (2013) Osebno načrtovanje in izvajanje storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Illich, I. (1992), Needs. V: Sachs W., (ed.) The Development Dictionary. London: Zed Books: 88-101.

Kaj narediti z izpiti? – kritika in alternative[1]

Ko začnem z novim ciklusom predavanj in se predstavim novi generaciji, to navadno naredim tako, da jim rečem, da naj, namesto da se sam predstavljam, postavijo vprašanja, s katerimi me bodo spoznali. Ta vprašanja so včasih bolj osebna, včasih pa me vprašajo bolj o mojih poklicnih izkušnjah in stališčih do socialnega dela. Neizogibno pa je vprašanje, včasih ga postavijo na koncu, včasih pa kar takoj na začetku, v vsakem primeru, pa je to vprašanje, ki, se mi zdi, da jih najbolj zanima: »Kako pa je z izpitom in obveznostmi?« To je najbolj rajcig tema. Včasih se mi celo zdi, da glavna, in če tega ne bom to takoj povedal, bodo vsi vstali in odšli. Ta želja, da bi izvedeli, kakšen bo izpit, in da je močnejša od želje po znanju, ali po tem, da bi nekoga spoznali, izhaja iz tega, kakšno funkcijo ima študij in tega, da je izpit daleč najpomembnejši člen, krona študijskega procesa. (Toliko slabše za študij.)

Moj odgovor je nekaj kakor (morda precej neuspešen) judo met. Izkoristim to priložnost za kritiko izpita, za to, da izpit povežem tako z vprašanji premoči strokovnjakov nad uporabniki kakor tudi s problemi nadzorovanja in razvrščanja prebivalstva. Izpit je namreč disciplinski dispozitiv, po Foucaultu (1984) preskus. Skratka, izpit so jajca. (Beseda test (preskus) namreč izhaja iz antičnega rimskega rituala prisege, ko so se ob prisegi ljudje prijeli za jajca (tako rekoč na njih prisegli – ženske seveda niti prisegati niso smele) – glej tudi angl. testimony, it. testimonianza: pričevanje). To storim tudi hote povabiti študente, da skupaj zastavimo nek način, kako preseči zatiralske in perverzne vidike izpita in ga zastaviti tako, da bo v duhu socialnega dela in da bomo vsi skupaj pri tem ohranili človeško dostojanstvo. To včasih uspe bolje, včasih slabše (nikoli pa ni slabše od klasičnih izpitov). Vsekakor pa je to, kakor da slutiti zanimanje študentov, en od ključnih momentov študija, ki se ji je treba tudi s tako mero posvetiti.

Izpit ima namreč več funkcij. Steinar Kvale (1981), nek pameten psiholog, našteje tri funkcije izpita: izpiti so rekrutacijski postopek (cenzorska funkcija), še vedno pedagoška dejavnost in oblastno (gospostveno) orodje. Cenzorska, rekrutacijska funkcija je v tem, da z izpiti omejujemo oz. dovoljujemo dostop do privilegijev oz. do boljše štartne pozicije za trg delovne sile. Izpiti so še vedno del pedagoškega procesa, na njih se še vedno učimo, niso le meritev znanja. Oblastniška funkcija pa se kaže v tem, da je izpit sredstvo za kontroliranje vsebine in smeri prisvajanja znanja. Gospostvena funkcija izpita pa se kaže v izkazovanju premoči profesorja oz. utrjevanju obstoječe družbene hierarhije.

Od vseh treh funkcij je za socialno delo sprejemljiva le pedagoška, rekrutacijska oz. cenzorska, je taka, ki se je ne moremo izogniti, gospostvena pa je za socialno delo povsem nesprejemljiva. Zato se moramo truditi, da so izpiti še vedno učna situacija, v kateri se vsi nekaj naučimo, prilagoditi cenzorsko funkcijo tako, da v njej ostanemo ljudje in ukiniti oz. se izogniti gospostvu oz. podrejanju, ki nam ga izpit prinaša.

Glavni cilj študija je rekrutacija in pooblaščen pristop na trg delovne sile. Izpit je tu glavno orodje, način kako človeka presoditi, ali je upravičen do diplome – 'pildka', papirja, ki ga študentje upravičeno vidijo kot cilj in namen študija. Študij je pravzaprav čakanje na diplomo, ki spominja na brezciljno čakanje v totalnih ustanovah. Fakultete imajo kar nekaj značilnosti totalne ustanove. Pomembna prednost čakanja na fakultetah je, da študenti vsaj okvirno vedo kako dolgo bo trajalo. Predvsem pa je izpit 'diagnoza', ki omogoča napredek in cilj, saj smo diplomi oz. cilju z vsakim izpitom bližje. Nasprotno od diskvalifikacij ('diagnoz), ki jih v socialnem delu pogosto vidimo, je izpit kvalifikacija, ne nazadovanje. Kljub temu izpiti niso uprizorjeni kot proslave napredovanja, temveč kot ceremonija ponižanja.

Če bi nas – učitelje, postavili v podoben položaj, če bi nam Vera, kot urednica revije Socialno delo, rekla, naj napišemo članek v dveh urah, brez povezave z internetom, brez dostopa do knjig in člankov na to temo in brez posvetovanja z drugimi kolegi, bi si mislili, da se ji je zmešalo, še več, nekam bi jo poslali – od članka pa ne nič bilo. In vendar, to iz leta v leto delamo našim študentom. Poanta izpita, kot ceremonije ponižanja, da drugega naredimo neumnega, sebe pa pametne. S takimi izpiti dejansko zanikamo, kar sicer predavamo – v njih ni niti malce sledu o soustvarjanju oz. o skupnemu delu, o krepitvi in perspektivi moči, dialogu in drugih vrednotah in temeljnih konceptih socialnega dela.

Smisel ceremonije ponižanja je, da človek, tudi v trenutku, ko vstopa v nov, boljši status, ki ga krepi in veča njegovo moč, dojame, da vstopa v razmerja moči, in da mora biti tudi po tem, 'ko je zrastel', priden, ubogljiv. Pove mu tudi, katero znanje je pravo, katere vrednote sme zagovarjati in da avtoriteti, če hoče sam postati avtoriteta, ne sme oporekati.

So pa izpiti vrhunci študijskega procesa. Najbolj motivirajo študentke in študente, so najbolj intenzivna učna situacija. Problem je, da jih imamo na koncu nekega študijskega ciklusa. To, da ljudje začnejo brati gradivo za nek predmet še po tem, ko slišijo predavanja in opravijo vaje, je skrajno kontraproduktivno, po domače rečeno – neumno (in poneumljajoče). Poslušajo to, kar bodo brali (in ne nekaj novega) in berejo po tem, ko bi imeli priložnost, da s profesorjem zadevo prediskutirajo. Preverjanje, kaj so ljudje prebrali in kaj so razumeli, bi moralo biti na začetku izvedbe nekega predmeta. Izpit kot mobilizacijsko orodje pa bi morali uporabiti za učenje (ne zgolj preverjanje naučenega), saj je to priložnost, ko ob zvišani motivaciji, lahko slušatelji slišijo nekaj novega – od svojih kolegov, od profesorjev … (morda celo od sebe samega J).

En dober način 'preverjanja' znanja smo izumili pred leti skupaj s študenti dodatnega letnika oz. magisterija, ki šele spoznavajo socialno delo, potem ko so končali nek drug faks. Svoje znanje so pokazali tako, da so za zaposlene v nekem zavodu pripravili predstavitve osnovnih operacij socialnega dela in potem, na licu mesta, skupaj z osebjem in stanovalci, izdelali osebni načrt, načrt krepitve moči in analizo tveganja. S 'takim' izpitom so bili motivirani na stvaren način (predstavitev nekomu, ki nič ne ve in ne meni, ki to vem), zadeve so preskusili v stvarnosti, se pri tem dodatno naučili in usposobili in tudi skupaj z uporabniki, osebjem in mano, ustvarili nekaj novega. Skorajda popoln izpit! – vključno s tem, da smo šli na koncu nekaj spit.

Prvotni namen profesorja ne bi smel biti cenzorski, gospostvenem pa bi se moral izogniti.

Če smo torej izločili cenzorsko in gosposko vlogo izpitov kot neskladno (in neetično) z vrednotami socialnega dela, nam ostane predvsem pedagoška. Profesorji smo na fakulteti primarno zato, da ustvarjamo novo znanje (raziskovanje in razvoj v praksi). Tako širimo znanje in spoznanja, za študente in druge ustvarjamo bazo znanja, ki jo lahko vpijejo in koristno uporabljajo pozneje pri delu. Vloga profesorja ni, da študente nekaj nauči (saj s tem prevzema oblast nad znanjem in narekuje, katero znanje naj bi bilo za študente najpomembnejše). Prav tako je prisila k učenju povsem neuporaben pristop, ki študentom omogoča, da naučeno znanje pozabijo enako hitro, kot so se ga naučili. Naša vloga je, da študente povabimo k ustvarjanju skupnega znanja, in jih tako spodbujamo in podpiramo pri učenju.

Viri:

Foucault, M. (1984), Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost.

Kvale, S. (1981), Izpiti in gospostvo. Ljubljana: KRT

---

[1] Soavtor Anže Trček