Preobrazba odgovornosti (Labirinti odgovornosti 10)

Dezinstitucionalizacija oz. preobrazba »odgovornosti« torej poteka na več načinov in na več ravneh. Najbolj očiten in praznovanja vreden premik je vračanje odgovornosti uporabnikom. Gre za premik od institucionalne, hierarhično stopničaste in skrbniške k civilni odgovornosti. Slednja pomeni, da je vsakdo odgovoren za svoja dejanja in da ne more odgovoren za dejanja drugih, ki so, prav tako kot on, odgovorni za svoja dejanja. Gre za premik, ki je na deklarativni ravni samoumeven, saj izhaja iz temeljev družbene ureditve, v kateri živimo. Na praktični ravni pa, vsaj na področju oskrbe, tako korenit, da ga je pogosto akterjem težko dojeti in uresničiti. Majhen korak za človeštvo in velik korak za človeka.

Glavni razlog za to težavo ni morebitna »naučena nemoč« uporabnikov, pa tudi ne »prirojena«, razlogi so na drugi strani – v klasični usmeritvi, naravnanosti strokovnjakov in drugih pomočnikov, pa tudi družbenih (navadno mikro) ureditvah, ki jo zahtevajo. Ko stopita človek na vozičku in njegov spremljevalec v ordinacijo, trgovino ali celo v srečanju na ulici, bo zdravnik, prodajalec ali mimoidoči svoja vprašanja naslovil na spremljevalca – in tako človeku na vozičku odvzel odgovornost, že na dobesedni ravni – zmožnosti odgovarjanja. Eden od problemov je namreč splošna porazdelitev, distribucija odgovornosti, ki dejansko ni taka, kakor bi jo zapovedovala temeljna načela meščanske družbe enakih – dejansko le manjši del življenja preživimo v prostorih in razmerjih, ki niso hierarhična in pokroviteljska. Ljudem, ki jih spremlja stigma, še posebej stigma bivanja v nekem zavodu, je tem obrazcem v vsakdanjih interakcijah težko uiti.

Na tej točki je odgovornost spremljevalca, da interakcijo preusmeri na pravi naslov. Bržkone je tovrstno preusmerjanje, pozornost na napačno usmerjene interakcije in njihovo popravljanje ena od bistvenih značilnosti »profesionalne odgovornosti« v razmerah prehoda v skupnost. Torej odgovornost »pomočnikov« ni le v storitvah (ali uslugah, če gre za neformalno pomoč), temveč tudi v preusmerjanju perspektive in krepitvi moči pred širšim občinstvom.

Pomočnik pa vsekakor ni več odgovoren za dejanja pomaganca, odgovoren je za to, kako on sam ravna v neki situaciji. Ob prehodu v skupnost je zapustil prostor, v katerem je nujno prevzemati odgovornost za dejanja drugega, in vlogo, ki to od njega zahteva. Čeprav se mora boriti proti refleksom prejšnjih vlog, je take vloge razbremenjen (in pomanjkanje bremena je izrazito težko). To pa ne pomeni, da je povsem razbremenjen, celo odvezan od profesionalne odgovornosti. Ta je le drugače usmerjena in drugače strukturirana.

Izhodiščna profesionalna odgovornost je zdaj kakovostno izvedena storitev. Torej, da bo oskrba čim bolj po meri uporabnika in da bo maksimalno upoštevala standarde neke stroke (hkrati pa tudi standarde prehoda v skupnost). S tem, da so se poklicni pomočniki znebili odgovornosti za dejanja uporabnikov njihovih storitev, se bistveno laže posvetijo svojemu resničnemu delu.[1] Ker ne gre več za storitev popravljanja na videz zaprtega sistema, temveč za ustvarjanje novih rešitev, ureditev ipd., oz. za omogočanje uresničevanja uporabnikovih ciljev, projektov, je skrb za kakovostno izvedeno storitev povezana s sodelovanjem večjega števila pomočnikov, ki pa v nasprotju z popravljalnim modelom niso v istem prostoru – delavnici ali ustanovi, in tudi ne služijo istemu gospodarju.[2]

»Kaj pa, ko uporabniku (zaradi lastnih dejanj) preti nevarnost?« – je zadnji adut, ki ga iz rokava povlečejo strokovnjaki, ko se poslavljajo od odgovornosti starega kova. To gotovo ni več vnaprejšnja odgovornost pomočnika.[3] Se pa mora nanjo odzvati tako, kot vsakdo, ki se znajde v taki (nevarni) situaciji – pa naj bo to naključni mimoidoči, prijatelj, sosed ali brat. Poklicni pomočniki imajo v tovrstni situaciji še razlog več, da v njej ostanejo in naredijo nekaj, kar bo odklonilo, zmanjšalo nevarnost ali pa popravilo škodo. To je poklicna dolžnost ne opuščati pomoči (zdravniki jo imajo v Hipokratovi prisegi). Gorska reševalna služba bo priskočila na pomoč vsakomur, ki se znajde v težavah, pa čeprav bodo reševalci pri sebi godrnjali glede lahkomiselnosti, neustreznosti opreme in podobnega pomanjkanja previdnosti in varnostnih ukrepov.[4] Odgovornost poklicnega pomočnika v neki nevarni situaciji je torej – situirana, refleksivno človeška, ni apriorna in skrbniška, ko gre za profesionalno pomoč pa tudi zanesljiva in na voljo. V ustanovi so stanovalci na voljo osebju, v skupnosti pa mora biti osebje na voljo uporabnikom.

 

---

[1] V pogojih, ki jih odreja skrbniška vloga pomočnika, ne gre le za čas in energijo, ki jo pomočnik porabi za opravljanje svoje nacepljene vloge skrbnika, temveč tudi za to, da vlogi skrbnika in varovanca pokvarita to, kar bi lahko bilo srečanje dveh svobodnih ljudi oz. ga že vnaprej oblikujeta v razmerje podrejanja. Zaupanje, ki ga moramo naivno imeti do naključnega srečanja, ali pa ukoreninjeno zaupanje, ki ga imamo do prijateljev, sorodnikov in drugih tovarišev, zamenja hipnotični trans podrejanja avtoriteti – SIC psihoanaliza!

[2] Kot smo pokazali zgoraj, je pomemben premik pri pojmovanju odgovornosti tudi premik poudarka z odgovornosti za stvari (ali postvarjena dejanja, situacije in razmerja) k odgovornosti za lastna dejanja. Ko odstremo tančico navidezne (in prisilne) individualnosti, postane namreč jasno, da ne moremo biti (individualno) odgovorni za razmerja, situacije in stvari (glej razpravo zgoraj). Pogojno smo lahko odgovorni le za lastna dejanja. Ta si lahko pripisujemo, pa še ta ne povsem (saj so, med drugim, odgovori na dejanja drugih). Ko gre za dejanja oskrbe, se ta skoraj vedno povezujejo z dejanji drugih v skupno delo, delovanje. Zato je odgovornost pomočnika za svoja dejanja, storitve vedno hkrati odgovornost sodelovanja, povezovanja – timskega dela. 

[3] Vnaprejšnja odgovornost, zaskrbljenost, strah paralizira dejanja – zaradi pokroviteljstva še toliko bolj. Zato tudi, ko gre za načrtovanje dejanj v prihodnosti, moramo varnost postaviti na drugo mesto v
skladnji tehtanja tveganj. Najprej načrtujemo dejanje, natančneje cilj, smoter dejanja, potem pa šele varno izvedbo.

[4] V sociali imajo tako vlogo krizni mobilni timi in intervencije. Njihovo pomanjkanje občutijo najbolj uporabniki – tako, da jim nihče ne priskoči na pomoč, ali pa tako, da jih za vsak primer zaprejo »na varno«. Gorsko reševalno službo imamo lahko za »potuho« lahkomiselnosti v hribih, a si ne moremo predstavljati, da bi jo zaradi tega ukinili, še manj pa da bi planince in alpiniste zaprli v ustanove, v katerih bi lahko varno plezali po umetnih stenah (ali pa za kazen lupili krompir). Pravzaprav je varnost, ki jo obljubljajo (a ne uresničijo) institucije, potuha poklicnim pomočnikom, da jim ni treba iti na teren, pa čeprav so razmere na terenu bistveno manj grozeče od tistih, s katerimi se srečujejo gorski reševalci.

Izprazniti zapore!

Malce pozno se oglašam glede na vrhunec debate o zaporih[1], ki so jo sprožili pobegi in drugi zaporski incidenti. Pa vseeno – Psi so nehali lajat', karavana pa še ni šla mimo. Se tudi zavedam, da to ni ravno moja tema oz. da se z zapori nisem tako podrobno ukvarjal kot z drugimi institucijami. Se zato opravičujem bolj informiranim bralcem in bralcem, ki bi radi informacije in ne zgolj mojega pogleda.

Ena od glavnih tem ali celo ugotovitev, s katero so se v debati več ali manj vsi strinjali, je bila, da so zapori pretesni oz. da je v njih preveč zapornikov in posledično  premalo kadra. Hkrati je debato spremljal podton nasprotnih mnenj, v katerem so eni poudarjali, da so zapori preveč 'udobni' (beri 'človeški'), drugi pa da je treba ohraniti humanistično, rehabilitacijsko usmerjenost, značilno za slovenske zapore. Značilnost debate, npr. v državnem zboru, je bila tudi, da, z izjemo kolega Petrovca, ni nihče postavljal ključnih in temeljnih vprašanj o namenu in viziji kaznovanja, kaj šele zaporov, pač pa so vse strani ponavljale zahteve o stavbah, normativih, organizaciji dela in podobno. Ni presenetljivo, gotovo zaskrbljujoče, morda celo neumno.

Neumno zato, ker vsak, ki obvlada osnovnošolsko računico, lahko vidi, da tej diskusiji manjka levi del enačbe. Če so zapori premajhni, to ne pomeni nujno, da jih je treba povečati (oz. kadrovsko okrepiti), lahko pomeni tudi, da je v njih preveč ljudi, da jih je treba, vsaj deloma (zaradi mene pa tudi povsem), izprazniti. Črne mačke dezinstitucionalizacije – prehoda v skupnost – se je tudi tu treba izogniti, tu verjetno še bolj!?

V začetnem valu dezinstitucionalizacije so bili namreč tudi zapori na njenem dnevnem redu, pa so zaradi zanemarjanja socialne na račun fizične varnost (ideologija strahu novega liberalizma!) s seznama institucij, ki jih je treba odpraviti, izginili. Dasiravno je znano, da zapiranje in zapori nimajo občutnega zastraševalnega učinka, da so »šola kriminala« oz. da se tam ljudje ne popravijo, prej pokvarijo. Z zapiranjem, izločevanjem iz skupnosti, ljudi de-socializiramo, jim pravzaprav onemogočimo, da bi se rehabilitirali in ponovno vključili v skupnost. Brez potrebe in pravzaprav, četudi legalno, nelegitimno odvzamemo več človekovih pravic, kakor zgolj svobodo gibanja. (V diskusiji so zagovorniki 'trde roke' večkrat omenjali, da so naši zapori »kot hoteli«. Lahko pa se vprašamo, zakaj ljudje pretežno ne živimo v hotelih, če naj bi to bilo tako idealno – zato, ker hočemo ohraniti svoj dom, svojo vsakdanjo suverenost, ker nočemo živeti pod oblastjo nekoga drugega, pa če je to še tako udobno in 'nobel').

Izprazniti zapore ni tako nemogoča naloga, kot bi se utegnila zdeti. Celo obstaja več načinov, kako to storiti. Najprej pride na misel problem drog. Večina zapornikov sedi zaradi deliktov povezanimi z drogami. Že dekriminalizacija uživanja, normalizacija odnosa do drog, kaj pa šele legalizacija, bi občutno zmanjšale pritisk na zapore. Podobno velja za manjše kraje, ki izhajajo iz revščine in iz življenjske nuje. Pri teh gre pravzaprav za 'robin-hoodovsko', divjo socialno politiko – prerazporejanje bogastva v nepravični družbi – namesto, da bi počakali v vrsti na centru za socialno delo, na socialno pomoč, ki jo legalno od premožnejših z davki pobere država, ljudje vzamejo socialno pravičnost v svoje roke – »aktivna socialna politika«. Čeprav smo nejevoljni in jezni na tatu, ki nam kdo ukrade telefon, računalnik, kolo ali avto, nas ne zanima toliko, ali bo nepridiprav kaznovan, kolikor to, kako bomo nadoknadili škodo. Nekoč je baje skupina znanstvenikov predlagala prav poleg dekriminalizacije majhnih tatvin tudi obvezno zavarovanje zoper tatvine, ki lahko avtomatično potem škodo nadoknadi (na policijo pogosto prijavimo krajo le zato, da bi lahko na zavarovalnici povrnemo nastalo škodo, ne pa zaradi moralnega zadoščenja  in maščevanja nad storilcem). Blasfemična se nam zdi primerjava med kaznimi, ki jih dobijo ljudje, ki so ukradli nekaj malega, in kaznimi tistih, ki so poneverili, prigoljufali milijone.

Seveda se ne da dekriminalizirati vseh kaznivih dejanj, a tudi pri teh lahko zmanjšamo število zapornikov – ne z ukrepi na vhodni, temveč na izhodni strani. Alternativnih oblik kaznovanja poznamo veliko. Poleg klasičnih načinov, ki ne pomenijo zaporne kazni – globami, pogojnimi kaznovanjem, vikend zapori, hišnim zaporom, so se, tako drugod kakor tudi pri nas, uveljavile še – nadzor v skupnosti (tudi elektronski – 'zapestnice'), povračilo nastale škode oškodovancem ali z družbeno koristnim delom, poravnave ipd. Take kazni so se praviloma izkazale za zelo učinkovite – tako stroškovno kot moralno oz. rehabilitacijsko. Ne maščevanje, povračilo – temveč poravnava. Treba bi jih bilo le razširiti in jih uporabljati bolj pogumno, tudi za tiste zločine, ki se nam zdijo grozni – nasilna dejanja, krvne delikte ipd. Pri tem pa izmisliti še dodatne posege, ki bi, denimo, res omogočili na eni strani varnost, na drugi pa da se človek, pa tudi situacija, ki je sprožila zločin, spremeni. Rehabilitacija, tudi v primeru, ko gre za duševne stiske povezane z kaznivimi dejanji, pa pomeni pogosto tudi spremembo družbenih razmerij (na mikro kakor tudi na makro ravni) – in tudi ne tako redko njihovo obsodbo in preoblikovanje. Če bi sodišča imela ta pogum in moč, bi to bil res velik korak naprej.

Zapori bi lahko torej ostali (v spremenjeni obliki seveda) le kot uklonitvena naprava za primere, ko bi šlo dejansko, konkretno grožnjo nekomu ali nečemu in bi za nekaj časa bilo treba nekoga odstraniti, da ne bi nečesa storil. Ali pa za tiste, ki so neupravičeno obogateli, ki bi jih, kakor so to storili v srednjem veku, zaprli, dokler ne bi vrnili tega, kar so nam odtujili. Kakor smo mi postali talci njihovega pohlepa, naj oni postanejo talci javnega dobra. J

O vsakem zgornjem predlogu bi lahko napisali cele študije (in dobro bi bilo, da bi jih), a to je le majhna kolumna, v majhnem mesečniku, jaz pa mali profesor, ki se malo oglaša. Sicer večine predlogov niti ne bi bilo težko izvesti, so precej izvedljivi, po pragmatični plati niso utopični. Se pa zavedam, da so utopični in težko izvedljivi na ideološkem planu. Kapitalizem bo težko pristal, na dekriminalizacijo majhnih kraj, četudi bi to bilo zelo pragmatično, saj bi to pomenilo, čeprav majhen, pa vseeno bistven odstop od svetosti zasebne (ne-osebne) lastnine. Težko bi tudi pristal na ostrejše ukrepe zoper mega tatove, saj je meja med legalnim in nelegalnim razlaščanjem precej nejasna (glej primer Trump!). Avtoritarnost, ki je na pohodu, pa bi težko sprejela, četudi bolj učinkovite, pa na videz milejše kazni oz. odzive na nedovoljena dejanja. Kljub temu, se mi je zdelo, da se je treba oglasiti, in povedati očitno – če ne zaradi drugega, da razgalimo cesarja in vsaj malo načnemo idejno blokado, če ne že zaroto molka, res smiselne razprave o zaporih.

p. s. Po oddani kolumni sem zasledil še to, zelo informativno novico. Med drugim vpeljuje še eno dimenzijo – reševanje problema migracij, izkoriščanja tujih delavcev ipd. z zapori in zapiranjem.

https://www.rtvslo.si/slovenija/slovenski-zapori-so-prenatrpani-povecuje-se-stevilo-tujih-zapornikov/484321

---

[1] Objavljen blog je izšel v kolumne, ki sem jo objavil v 1. aprilski, 155. številki Kraljev ulice.

Dihanje kot fiziološki in psihosocialni proces – Ugotavljanje potreb je tudi njihova dekonstrukcija, 3. del

Zakaj ravno dihanje?

Dihanje je pripravno za kritično analizo 'hierarhije potreb', saj je med 'fiziološkimi' potrebami na prvi pogled najmanj vpeto v socialne in ekonomske odnose. Morda tudi zaradi tega, ker je zrak zastonj, ker je javno dobro, za zdaj ga je dovolj za vse in težko si ga je prilastiti.

Pri dolgotrajni oskrbi dihanje ni centralna tema. Med telesnimi funkcijami so v dolgotrajni oskrbi v ospredju težave s prehranjevanjem, odvajanjem, gibanjem ipd.[1] Na mesto dihanja v dolgotrajni oskrbi se bomo ozrli na koncu tegale eseja, potem ko pregledamo pomen in funkcijo dihanja na različnih ravneh hierarhije potreb, kot jo je zastavil Maslow.

 

 

Fiziološka raven

Dihanje pomeni »zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati« (SSKJ). Ozko gledano dihanje tudi navadno tako pojmujemo, kot vnos kisika in izločanje ogljikovega dioksida. To je tudi osnovna homeostatična funkcija dihanja.[2]

 

Dihanje je tudi med temeljnimi življenjskimi funkcijami. V nasprotju z nekaterimi drugimi življenjskimi funkcijami, ki jih lahko za nekaj časa odložimo, lahko dihanje zadržimo le za kratek čas. Ritem dihanja je skoraj tako stalen kot utrip srca. Je vitalna funkcija, ki nam tudi pove, ali je človek živ. Če hočemo preveriti, ali je človek živ, otipamo pulz in preverimo dihanje. Na metaforični ravni dihanje pomeni življenje in ko nekdo umre, rečemo, da »je izdihnil«.

 

Dihanje, ki ga v telesu opravljajo dihalni organi, poleg pljuč še sapnik, usta, nos idr., je pravzaprav življenjska funkcija, ki zajema celo telo. Poleg 'zunanjega' dihanja obstaja tudi notranje – izmenjava kisika in ogljikovega dioksida poteka tudi v krvotoku in, na primer, anemičnost povzroča tudi težave z dihanjem. Podobno velja tudi za delovanje drugih organov in telesnih funkcij. Velja tudi obratno, da z dihanjem opravljamo tudi druge telesne 'potrebe', denimo, regulacijo telesne temperature.

Poudariti je tudi treba, da dihamo s celim telesom. Pri dihanju sodeluje celoten senzo-motorični aparat (če smo pozorni, ga začutimo tudi v prstih na nogah), kakor tudi vsi drugi organi. Zato že na ravni organizma in življenjskih funkcij obstaja povezanost med njimi, vpliv drugih organov in procesov na dihanje, in tudi to, da lahko drugi življenjski, fiziološki procesi omejujejo dihanje.

V povezavi s teorijami potreb, ki jih tu obravnavamo, je pomembno tudi to, da med potrebe redko uvrščamo tiste nujne življenjske procese, ki potekajo v telesu in ne na meji med telesom in okoljem. Bitje srca in kroženje krvi sta definitivno vitalni funkciji par excellence, vendar ne govorimo o potrebah srca in krvi (razen seveda ko metaforično označujemo s tem 'višje procese', kot so ljubezen, pogum, sorodstvo – ki pa so tudi, mimogrede, življenjskega pomena, niso pa 'življenjske funkcije'). Med fiziološkimi funkcijami, ki potekajo na stičišču med telesom in okoljem, tudi pri nekaterih ne govorimo o njih kot o potrebah. Denimo, o potrebi po potenju, četudi potenje uvrščamo v 'potrebe izločanja'.

Varnost

Dihanje je kot temeljna življenjska funkcija avtonomno. Ne moremo ne dihati. Dihamo spontano in nehotno, za kar poskrbi avtonomni živčni sistem. Hkrati pa dihanje uravnavamo tudi z voljo, lahko vdihnemo ali izdihnemo, pospešimo ali zadržimo dih na svojo željo ali pa ukaz drugega.[3] V situacijah, ki so povezane z varnostjo ali nevarnostjo delujeta oba sistema. V stresnih situacijah se nam lahko dihanje pospeši, lahko pa postane bolj plitvo. Če se znajdemo ponoči v gozdu, bomo svojo čuječnost povečali z zadrževanjem diha. Ko bo nevarnost mimo, se bomo oddahnili (zares in v prenesenem pomenu besede).

Z dihanjem lahko uravnavamo svoje občutke varnosti, pa tudi pripravljenost za spopadanje z nevarnostmi in grožnjami. Strah in tesnoba se zmanjšata, če dihanje omejimo; s pospešenim dihanjem se bomo pripravili na spopad z grožnjo; če pa je grožnja nerealna pa se lahko potolažimo z umirjenim dihanjem in poudarjenim izdihom. To je lahko hipna reakcija na situacijo, lahko pa tudi ustaljena drža človeka, ki zaradi travmatičnega dogodka ali dolgotrajne izpostavljenosti nevarnosti ali stresu, ne »diha s polnimi pljuči«.[4]

Pripadnost in ljubezen

Pomen dihanja za odnose, pripadnost in ljubezen zelo dobro izraža reklo »dihamo kot en mož«. Seveda gre predvsem za metaforo, a ne zgolj za to. Dejanska sinhronizacija dihanja v skupini nam omogoča večjo povezanost, v nekoga in njegovo čustveno doživetje se lahko vživimo (empatija) tako, da oponašamo način in ritem dihanja sogovornika, v spolnosti je dihanje en od glavnih načinov, kako se partnerjem povežemo in s stopnjevanjem dosežemo vrhunec ljubezenske združitve. Pri delih, ki zahtevajo koordinirano delovanje skupine, je skupno dihanje izrednega pomena (ho—ruk), prav tako ceremonije, ki združujejo skupnost, temeljijo na plesu in petju in posledično tudi s skupnim dihanjem.

Velja tudi nasprotno, da je dihanje lahko odvračalen, destruktiven moment pri vzpostavljanju stikov in vzdrževanju odnosov. Ne le z desinhronizacijo dihanja, tudi drugače. Da nam nekdo »diha za ovratnik«, ni prijetno in nas postavlja v podrejen položaj. Oddahnemo si, ko nekdo, ki teži ali pa nam je kako drugače neprijeten, zapusti prostor (tudi tukaj ne samo v prenesenem pomenu). Včasih je treba globoko vdihniti (še bolje izdihniti), preden nekomu odgovorimo na kočljivo vprašanje. Nekdo, ki je na oko privlačen, nas lahko s svojim zadahom odvrne. … Ne nazadnje je dihanje ključni motor govora, ki je temeljno sredstvo občevanja z drugimi.[5]

Spoštovanje

Spoštovanje in samospoštovanje črpamo iz samozavesti, svojih dosežkov in spoštovanja, ki nam ga namenijo drugi. Pogosto moramo globoko vzdihniti, preden povemo nekaj pomembnega, ali ko govorimo s človekom, ki nam je pomemben ali v pomembni priložnosti. Preden se nečesa lotimo, moramo zajeti sapo in tudi nasploh je dihanje pomembno pri delu (in drugih nor-adrenalinskih dejavnostih), tudi če ne gre za fizični napor.

Dihanje je ključnega pomena na področjih, ki so pomembna za naše spoštovanje. Najbolj viden je pomen dihanja v športu, saj moramo dihati na polno in tehnično brezhibno. Zadrževanje diha je lahko otroška igra, v kateri zmaga tisti, ki zadnji vdihne, je pa tudi bistvena spretnost pri potapljanju na dah. Še bolj je dihanje pomembno v glasbi. Petje je tako rekoč dihanje[6], dihati pa je treba znati ne samo pri pihalih in trobilih, temveč tudi pri igranju drugih inštrumentov.

Kašljanje, kihanje, hropenje, vzdihovanje, pa tudi celo pljuvanje so manifestacije dihanja (ki navadno dihanju niti ne pripisujemo, ampak jih jemljemo kot avtonomne telesne manifestacije). V vsakdanjih interakcijah z drugimi jih imamo za nevljudne, moteče, kot izpade, ki niso združljivi ne z pravšnjo osebnostjo ne z ustreznim nastopom, in pomenijo odstop od pozornosti, ki jo moramo nameniti drugemu (Goffman; 1971). Večinoma jih sicer drugemu opravičimo ali pa drugi se sam opraviči in interakcije lahko potekajo, kljub izpadom, gladko. Kot pri vseh interakcijskih prekrških pa se lahko zgodijo katastrofe in imajo lahko taki dogodki dolgoročne posledice za ugled, status in spoštovanje, ki nam ga drugi namenjajo.

               

Citirani viri

Flaker, V. (1990), Reichov stroj deluje. Anthropos 1990, 3-4: 291-308.

Goffman, E. (1971), Relations in Public: Microstudies of the Public Order. New York: Harper Colophon Books.

Reich, W. (1973) Function of the Orgasm. New York: Farrar, Straus and Giroux.

---

[1] Kar lahko sodimo po kategorijah, ki jih vsebujejo ocenjevalne lestvice, vključno z NBA, ki jih uporabljamo za ocenjevanje potreb po dolgotrajni oskrbi.

[2] Teorije potreb, ki izhajajo iz homeostaze, kot osnovnega obrazca potreb, poudarjajo vnos v organizem, čeprav gre pri homeostazi za dvosmerno gibanje snovi, izmenjavo med organizmom in okoljem. V tem lahko vidimo spoj med aksiomom pomanjkanja kot glavnim motivom v klasični političnoekonomski formuli potreb. Poudarja vnos, ki hkrati pomeni pomanjkanje. Politično ekonomsko je vnos bistveno bolj pomemben v primerjavi z drugo platjo homeostaze, ki govori o preobilju nečesa v organizmu in izločanju snovi. Viktorijanski moralni tabu izločanja lahko bržkone razumemo torej tudi kot ekonomski imperativ. Politično ekonomijo razen out puta delovne sile (na fiziološki ravni gibanje mišic pri klasičnem manualnem delu), ne zanimajo druge plati medalje in je pravzaprav izločanje nekaj, kar nas družbeno(ekonomsko) diskvalificira. Na ravni osebnih izmenjav izločanje pomeni, da smo padli ven iz svoje vloge. Videli pa bomo, da je izdih, pri nekaterih 'višjih' dejavnostih oziroma potrebah celo bolj pomemben kakor vdih, ki ima, na primer, pri govoru in glasu, le instrumentalno funkcijo – vdihnemo zato, da lahko nekaj povemo, zapojemo ipd. To pa storimo z izdihom.  

[3] Blondinka pri frizerju. Ima slušalke walkmana na glavi. Frizerju je to v napoto. A mu jih blondinka ne dovoli sneti. Frizerja to toliko znervira, da jih sname sam. Blondinka pade mrtva na tla. Pride policija in hoče ugotoviti vzrok smrti. Detektiv pobere slušalke, da bi slišal, kaj je poslušala. Sliši: »Vdihni! … Izdihni! … Vdihni! …«

[4] W. Reich in njegovi nasledniki ugotavljajo, da je prav zaradi kombinacije nehotnega in hotnega dihanja, dihanje eden od glavnih regulatorjev čustvenega izraza in doživetja. Ustaljene (kronične) zakrčitve (kontrakcije) mišic omejujejo dihanje in s tem tudi občutek strahu in tesnobe. Hkrati pa s tem omejujejo tudi prijetne občutke sprostitve, spolnosti in ljubezni, ki jih dihanje, predvsem v fazi izdiha, inducira (Reich, 1973; Flaker, 1990).

[5] Govorni organi so identični z dihalnimi. Glasilk sicer ne potrebujemo nujno za dihanje, a glas sam po sebi, torej zunaj pomenskih zvez, ni primarna funkcija znaka (za drugega), temveč je, tako kot druge manifestacije dihanja (globoko, plitvo dihanje) življenjskih izraz, ki, podobno kot prdec, dobi pomen šele v odčitavanju drugega.

[6] Za petje bi lahko rekli, da je kultivirano glasno dihanje. Seveda je glasba, povsem drug register, ki ima svojo lastno eksistenco (npr. notni zapis). Podobno je govor sestavljen iz glasu in jezika. Fonetika in semantika sta ločeni, a tudi povezani.