Zakaj ravno dihanje?
Dihanje je pripravno
za kritično analizo 'hierarhije potreb', saj je med 'fiziološkimi' potrebami na
prvi pogled najmanj vpeto v socialne in ekonomske odnose. Morda tudi zaradi
tega, ker je zrak zastonj, ker je javno dobro, za zdaj ga je dovolj za vse in
težko si ga je prilastiti.
Fiziološka raven
Dihanje
pomeni »zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati« (SSKJ).
Ozko gledano dihanje tudi navadno tako pojmujemo, kot vnos kisika in izločanje
ogljikovega dioksida. To je tudi osnovna homeostatična funkcija dihanja.[2]
Dihanje je
tudi med temeljnimi življenjskimi funkcijami. V nasprotju z nekaterimi drugimi
življenjskimi funkcijami, ki jih lahko za nekaj časa odložimo, lahko dihanje
zadržimo le za kratek čas. Ritem dihanja je skoraj tako stalen kot utrip srca.
Je vitalna funkcija, ki nam tudi pove, ali je človek živ. Če hočemo preveriti, ali
je človek živ, otipamo pulz in preverimo dihanje. Na metaforični ravni dihanje
pomeni življenje in ko nekdo umre, rečemo, da »je izdihnil«.
Dihanje, ki
ga v telesu opravljajo dihalni organi, poleg pljuč še sapnik, usta, nos idr.,
je pravzaprav življenjska funkcija, ki zajema celo telo. Poleg 'zunanjega'
dihanja obstaja tudi notranje – izmenjava kisika in ogljikovega dioksida poteka
tudi v krvotoku in, na primer, anemičnost povzroča tudi težave z dihanjem.
Podobno velja tudi za delovanje drugih organov in telesnih funkcij. Velja tudi
obratno, da z dihanjem opravljamo tudi druge telesne 'potrebe', denimo,
regulacijo telesne temperature.
Poudariti je
tudi treba, da dihamo s celim telesom. Pri dihanju sodeluje celoten
senzo-motorični aparat (če smo pozorni, ga začutimo tudi v prstih na nogah),
kakor tudi vsi drugi organi. Zato že na ravni organizma in življenjskih funkcij
obstaja povezanost med njimi, vpliv drugih organov in procesov na dihanje, in
tudi to, da lahko drugi življenjski, fiziološki procesi omejujejo dihanje.
V povezavi s
teorijami potreb, ki jih tu obravnavamo, je pomembno tudi to, da med potrebe
redko uvrščamo tiste nujne življenjske procese, ki potekajo v telesu in ne na
meji med telesom in okoljem. Bitje srca in kroženje krvi sta definitivno
vitalni funkciji par excellence,
vendar ne govorimo o potrebah srca in krvi (razen seveda ko metaforično
označujemo s tem 'višje procese', kot so ljubezen, pogum, sorodstvo – ki pa so
tudi, mimogrede, življenjskega pomena, niso pa 'življenjske funkcije'). Med
fiziološkimi funkcijami, ki potekajo na stičišču med telesom in okoljem, tudi
pri nekaterih ne govorimo o njih kot o potrebah. Denimo, o potrebi po potenju,
četudi potenje uvrščamo v 'potrebe izločanja'.
Varnost
Dihanje je
kot temeljna življenjska funkcija avtonomno. Ne moremo ne dihati. Dihamo spontano
in nehotno, za kar poskrbi avtonomni živčni sistem. Hkrati pa dihanje
uravnavamo tudi z voljo, lahko vdihnemo ali izdihnemo, pospešimo ali zadržimo
dih na svojo željo ali pa ukaz drugega.[3]
V situacijah, ki so povezane z varnostjo ali nevarnostjo delujeta oba sistema. V
stresnih situacijah se nam lahko dihanje pospeši, lahko pa postane bolj plitvo.
Če se znajdemo ponoči v gozdu, bomo svojo čuječnost povečali z zadrževanjem
diha. Ko bo nevarnost mimo, se bomo oddahnili (zares in v prenesenem pomenu besede).
Z dihanjem
lahko uravnavamo svoje občutke varnosti, pa tudi pripravljenost za spopadanje z
nevarnostmi in grožnjami. Strah in tesnoba se zmanjšata, če dihanje omejimo; s
pospešenim dihanjem se bomo pripravili na spopad z grožnjo; če pa je grožnja nerealna
pa se lahko potolažimo z umirjenim dihanjem in poudarjenim izdihom. To je lahko
hipna reakcija na situacijo, lahko pa tudi ustaljena drža človeka, ki zaradi travmatičnega
dogodka ali dolgotrajne izpostavljenosti nevarnosti ali stresu, ne »diha s polnimi
pljuči«.[4]
Pripadnost in ljubezen
Pomen
dihanja za odnose, pripadnost in ljubezen zelo dobro izraža reklo »dihamo kot
en mož«. Seveda gre predvsem za metaforo, a ne zgolj za to. Dejanska sinhronizacija
dihanja v skupini nam omogoča večjo povezanost, v nekoga in njegovo čustveno
doživetje se lahko vživimo (empatija) tako, da oponašamo način in ritem dihanja
sogovornika, v spolnosti je dihanje en od glavnih načinov, kako se partnerjem
povežemo in s stopnjevanjem dosežemo vrhunec ljubezenske združitve. Pri delih,
ki zahtevajo koordinirano delovanje skupine, je skupno dihanje izrednega pomena
(ho—ruk), prav tako ceremonije, ki združujejo skupnost, temeljijo na plesu in
petju in posledično tudi s skupnim dihanjem.
Velja tudi
nasprotno, da je dihanje lahko odvračalen, destruktiven moment pri
vzpostavljanju stikov in vzdrževanju odnosov. Ne le z desinhronizacijo dihanja,
tudi drugače. Da nam nekdo »diha za ovratnik«, ni prijetno in nas postavlja v
podrejen položaj. Oddahnemo si, ko nekdo, ki teži ali pa nam je kako drugače
neprijeten, zapusti prostor (tudi tukaj ne samo v prenesenem pomenu). Včasih je
treba globoko vdihniti (še bolje izdihniti), preden nekomu odgovorimo na
kočljivo vprašanje. Nekdo, ki je na oko privlačen, nas lahko s svojim zadahom
odvrne. … Ne nazadnje je dihanje ključni motor govora, ki je temeljno sredstvo občevanja z drugimi.[5]
Spoštovanje
Spoštovanje
in samospoštovanje črpamo iz samozavesti, svojih dosežkov in spoštovanja, ki
nam ga namenijo drugi. Pogosto moramo globoko vzdihniti, preden povemo nekaj
pomembnega, ali ko govorimo s človekom, ki nam je pomemben ali v pomembni
priložnosti. Preden se nečesa lotimo, moramo zajeti sapo in tudi nasploh je
dihanje pomembno pri delu (in drugih nor-adrenalinskih dejavnostih), tudi če ne
gre za fizični napor.
Dihanje je
ključnega pomena na področjih, ki so pomembna za naše spoštovanje. Najbolj
viden je pomen dihanja v športu, saj moramo dihati na polno in tehnično
brezhibno. Zadrževanje diha je lahko otroška igra, v kateri zmaga tisti, ki
zadnji vdihne, je pa tudi bistvena spretnost pri potapljanju na dah. Še bolj je
dihanje pomembno v glasbi. Petje je tako rekoč dihanje[6],
dihati pa je treba znati ne samo pri pihalih in trobilih, temveč tudi pri
igranju drugih inštrumentov.
Kašljanje,
kihanje, hropenje, vzdihovanje, pa tudi celo pljuvanje so manifestacije dihanja
(ki navadno dihanju niti ne pripisujemo, ampak jih jemljemo kot avtonomne
telesne manifestacije). V vsakdanjih interakcijah z drugimi jih imamo za
nevljudne, moteče, kot izpade, ki niso združljivi ne z pravšnjo osebnostjo ne z
ustreznim nastopom, in pomenijo odstop od pozornosti, ki jo moramo nameniti
drugemu (Goffman; 1971). Večinoma jih sicer drugemu opravičimo ali pa drugi se
sam opraviči in interakcije lahko potekajo, kljub izpadom, gladko. Kot pri vseh
interakcijskih prekrških pa se lahko zgodijo katastrofe in imajo lahko taki
dogodki dolgoročne posledice za ugled, status in spoštovanje, ki nam ga drugi
namenjajo.
Citirani viri
Flaker, V. (1990), Reichov stroj deluje. Anthropos 1990, 3-4: 291-308.
Goffman, E. (1971), Relations
in Public: Microstudies of the Public Order. New York: Harper Colophon
Books.
Reich, W. (1973) Function
of the Orgasm. New York: Farrar, Straus and Giroux.
[1] Kar
lahko sodimo po kategorijah, ki jih vsebujejo ocenjevalne lestvice, vključno z
NBA, ki jih uporabljamo za ocenjevanje potreb po dolgotrajni oskrbi.
[2] Teorije
potreb, ki izhajajo iz homeostaze, kot osnovnega obrazca potreb, poudarjajo
vnos v organizem, čeprav gre pri homeostazi za dvosmerno gibanje snovi,
izmenjavo med organizmom in okoljem. V tem lahko vidimo spoj med aksiomom pomanjkanja kot glavnim motivom
v klasični političnoekonomski formuli potreb. Poudarja vnos, ki hkrati pomeni
pomanjkanje. Politično ekonomsko je vnos bistveno bolj pomemben v primerjavi z
drugo platjo homeostaze, ki govori o preobilju nečesa v organizmu in izločanju
snovi. Viktorijanski moralni tabu izločanja lahko bržkone razumemo torej tudi
kot ekonomski imperativ. Politično ekonomijo razen out puta delovne sile (na
fiziološki ravni gibanje mišic pri klasičnem manualnem delu), ne zanimajo druge
plati medalje in je pravzaprav izločanje nekaj, kar nas družbeno(ekonomsko)
diskvalificira. Na ravni osebnih izmenjav izločanje pomeni, da smo padli ven iz
svoje vloge. Videli pa bomo, da je izdih, pri nekaterih 'višjih' dejavnostih oziroma
potrebah celo bolj pomemben kakor vdih, ki ima, na primer, pri govoru in glasu,
le instrumentalno funkcijo – vdihnemo zato, da lahko nekaj povemo, zapojemo
ipd. To pa storimo z izdihom.
[3] Blondinka
pri frizerju. Ima slušalke walkmana na glavi. Frizerju je to v napoto. A mu jih
blondinka ne dovoli sneti. Frizerja to toliko znervira, da jih sname sam.
Blondinka pade mrtva na tla. Pride policija in hoče ugotoviti vzrok smrti.
Detektiv pobere slušalke, da bi slišal, kaj je poslušala. Sliši: »Vdihni! …
Izdihni! … Vdihni! …«
[4] W. Reich
in njegovi nasledniki ugotavljajo, da je prav zaradi kombinacije nehotnega in
hotnega dihanja, dihanje eden od glavnih regulatorjev čustvenega izraza in
doživetja. Ustaljene (kronične) zakrčitve (kontrakcije) mišic omejujejo dihanje
in s tem tudi občutek strahu in tesnobe. Hkrati pa s tem omejujejo tudi prijetne
občutke sprostitve, spolnosti in ljubezni, ki jih dihanje, predvsem v fazi
izdiha, inducira (Reich, 1973; Flaker, 1990).
[5] Govorni
organi so identični z dihalnimi. Glasilk sicer ne potrebujemo nujno za dihanje,
a glas sam po sebi, torej zunaj pomenskih zvez, ni primarna funkcija znaka (za
drugega), temveč je, tako kot druge manifestacije dihanja (globoko, plitvo
dihanje) življenjskih izraz, ki, podobno kot prdec, dobi pomen šele v odčitavanju
drugega.
[6] Za petje
bi lahko rekli, da je kultivirano glasno dihanje. Seveda je glasba, povsem drug
register, ki ima svojo lastno eksistenco (npr. notni zapis). Podobno je govor sestavljen
iz glasu in jezika. Fonetika in semantika sta ločeni, a tudi povezani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar