Skorajda
arhetipski model potreb je Maslowljeva klasifikacija potreb, ki si sledijo od
osnovnih potreb (telesnih, fizioloških) k bolj osebnostnim in eksistencialnim
(varnost, pripadnost, samospoštovanje, samouresničevanje). Osnovni aksiom tega
modela potreb je, da mora človek najprej zadovoljiti potrebe na »nižji ravni«,
da bi lahko prešel na uresničevanje potreb na višjih.
V svojem
času (med drugo svetovno vojno in v obdobju takoj po njej) je bil ta model
preboj od biološko mehanicističnega pogleda, ki je do takrat prevladoval v
psihologiji, k bolj humanističnemu, k človeku usmerjenemu pogledu. Temeljni
prispevek k spremembi pogleda na potrebe je bil v tem, da je pokazal, da ob orgazmičnih
potrebah obstajajo še druge, psihološke in socialne, ter ne nazadnje tudi
bivalne, eksistencialne (samouresničevanje). Gre za premik stran od povsem
homeostatičnega pogleda na potrebe.[1]
Maslow je govoril o potrebah, ki izhajajo iz deficita (D potrebe) in bivanjskih
(B potrebah – potrebah po 'biti'). Prve pomenijo vztrajanje na načelu
homeostaze (tudi pri nekaterih psiholoških potrebah), druge pa uresničevanje
človeškosti, bivanja v tem svetu (Maslow, 1943, 1970).
Maslowljev
model hierarhije potreb je, seveda, teoretičen, v najboljšem primeru
hevrističen. Empirične raziskave so ga deloma potrdile deloma pa ne. Pokazalo
se je, da taka hierarhija ni univerzalna, da se lahko spreminja s splošnimi družbenimi
spremembami (denimo vojna, Tang in West, 1997), da je model individualistično
zasnovan in ne odgovarja prioritetam, ki so značilne za družbe z močnimi
kolektivnimi vrednotami (Hofstede, 1984;
Cianci in Gambrel, 2003)
in da je hierarhija potreb v različnih življenjskih obdobjih različna (Goebel in Brown, 1981).[2] Primat oz. nuja zadovoljevanja 'nižjih' potreb
pa napeljuje tudi na to, da ljudje, ki živijo v revščini, ne morejo doseči
'višjih' ravni uresničevanja potreb. Kot model je torej kulturno, razredno in
individualistično pristranski in diskriminatoren.
Za diskusijo
o ocenjevanju potreb in sploh uvajanju dolgotrajne oskrbe, je treba biti
kritičen predvsem do hierarhije
potreb v tem modelu. Razloga sta dva. Prvi je, da je ta model paradigmatski,
vztraja več kot pol stoletja in je verjetno najbolj citirana in največkrat
ponovljena ugotovitev glede potreb.[3]
Drugi pa je, da v diskusiji o dolgotrajni oskrbi uvaja usmeritev, da je osnovna
naloga dolgotrajne oskrbe poskrbeti za osnovne potrebe (beri fiziološke) in
šele nato za druge.[4]
Paradigmatsko
model hierarhije potreb združuje nekatere elemente stare paradigme
(primanjkljaj kot temelj osnovnih potreb) z elementi napovedujoče se nove
paradigme (bivanje človeka kot izvor potreb). Ta združitev je manj sinteza
paradigem in bolj kompromis. Eksistencialistično razumevanje potreb je le
dodatek, okras na torti, ki je v temelju še vedno taka, kot je bila prej
(biološko mehanična, homeostatična). Gre torej bolj za podaljšek stare
paradigme, delno očlovečenje paradigme primanjkljaja, ki je bil prej konstitutiven
za liberalni kapitalizem. S tem je tudi skladen z 'zdravorazumskim' pojmovanjem
potreb, ki temelji na takem aksiomu in nam je vsem povsem 'logično', da se mora
človek najprej najesti, naspati, dobro obleči, da je lahko varen, ima lahko
ljudi rad, se spoštuje in uresničuje. Da to ni res bomo pokazali v nadaljevanju
in sicer na primeru dihanja kot »osnovne potrebe«. Pokazali bomo, da so
različne ravni med seboj precej povezane, da dihanje ni zgolj osnovna fiziološka
potreba in da potrebe 'višjega reda' vplivajo na to, kako in koliko dihamo,
tudi da zaradi potreb 'višje' ravni dihanje omejujemo oziroma zadržujemo.
Pokazali bomo to, kar je Maslow tudi sam ugotavljal, da se, sicer domnevno hierarhične
ravni, med seboj prepletajo, dodali pa bomo tudi ugotovitev, da hierarhija
zares ne obstaja, temveč je ideološki konstrukt.
Citirani
viri:
Cianci, R.; Gambrel, P. A. (2003).
"Maslow's hierarchy of needs: Does it apply in a collectivist
culture". Journal of Applied Management and Entrepreneurship. 8
(2): 143–161.
Current
nursing (2012) 'Virginia Henderson's Need Theory' Current Nursing/ Nursing Theories.
Dostopno na: http://currentnursing.com/nursing_theory/henderson.html
Dijkstra, A., Smith, J. and White, M. (2006) Measuring care dependency with the Care Dependency Scale (CDS) – A manual.
Eurecare.
Goebel, B. L.; Brown, D. R. (1981). "Age
differences in motivation related to Maslow's need hierarchy".
Developmental Psychology. 17: 809–815. doi:10.1037/0012-1649.17.6.809.
Hofstede, G. (1984). "The
cultural relativity of the quality of life concept" (PDF). Academy of Management Review. 9
(3): 389–398. doi:10.5465/amr.1984.4279653.
Maslow, A. H. (1943) A Theory of Human Motivation. Psychological Review, 50, 370-396.
Maslow, A.
H. (1970). Motivation and personality. [2nd edition] New
York: Harper & Row.
[1]
Homeostaza je vzdrževanje ravnotežja med (napetostmi) okolja in organizma -
prilagajanjem celotnega organizma, vnosom in izločanjem snovi (npr. hranjenje,
vzdrževanje temperature, dihanje).
[2] Za
dolgotrajno oskrbo je pomembno to, da potreba po varnosti postane bolj pomembna
v starosti.
[3] To še
posebej velja za področji managementa in zdravstvene nege.
[4] Drugi
razlog je seveda pomembnejši za ta esej. Maslowljeva teorija potreb je bila
namreč že večkrat presežena, treba pa se je ukvarjati z postulatom hierarhije
potreb, ki se je prijel tako v vsakdanjem zdravorazumskem pojmovanju, kakor,
kar je za razpravo o dolgotrajni oskrbi pomembno, tudi v nekaterih strokovnih
pristopih – predvsem v zdravstveni negi. Klasična teorija zdravstvene nege
Virginie Henderson se eksplicitno utemeljuje prav na Maslowljevem izročilu (1966,
1978, 1985 po Dijkstra et al. 2006;
kratek povzetek v Current nursing
2012). Teorije vsakdanjih dejavnosti v Roper-Logan-Tierney modelu
pač ne (Roper, Logan, Tierney 2001). Najbolj pomembno pa je kritiko hierarhije
potreb zastaviti zaradi ločevanja na temeljne vsakdanje dejavnosti (ADL) in instrumentalne
oz. podporne vsakdanje dejavnosti (IADL), ki v posrednem sklicu na Maslowa
hierarhijo, ki jo tu kritiziramo, ponavljajo in ustvarjajo ideologijo
fiziološke primarnosti človeškega bivanja, s tem zožijo pogled na človeka,
dolgotrajno stisko, kar pa je še posebej nevarno, ustvarjajo videz, da so storitve,
ki človeku omogočajo večjo družbeno angažiranost, družabnost, vključevanje in
ohranjanje dostojanstva, šele drugotnega pomena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar